stroški postopka - dopolnilni sklep - preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti
V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški zato, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z ZOdvT izračunane potrebne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil del teh stroškov (in celotna sodna taksa) tožniku že prisojen v uvodoma citirani V. točki sodbe in sklepa opr. št. VI Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014. Zato je že prisojene stroške v višini 168,05 EUR potrebno odšteti od stroškov, priznanih tožniku z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2015) v višini 491,75 EUR, tako da je tožnik upravičen le še do razlike v višini 323,70 EUR. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izrecno zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odmeriti stroške postopka in tožeči stranki prisoditi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe, vendar je sodišče prve stopnje (očitno pa tudi tožena stranka, ki tega dejstva v pritožbi ne omenja!) ta napotek prezrlo in očitno štelo, da je bila z razveljavitvenim sklepom razveljavljena celotna odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, čeprav ni bila.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje zahteve
O enakem zahtevku za izplačilo nadomestila začasne zadržanosti od dela v spornem obdobju je bilo že pravnomočno odločeno in se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. To pomeni, da je podan dejanski stan iz 4. točke 129. člena ZUP in da je toženec zahtevo pravilno zavrgel. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da odločba Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi učinkuje zgolj v zadevi, v kateri je bila izdana. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, ki je bila vložena v zvezi z ustavno pritožbo druge osebe in ne tožnika, se nanaša na drug sodni postopek. Odločitev o ustavni pritožbi se zato ne more šteti za spremembo pravne podlage tudi za tožnika. Poleg tega zakonodaja, na dan, ko je tožnik vložil nov predlog za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, ni bila spremenjena in tudi ni bila spremenjena ob izdaji izpodbijanih upravnih aktov.
ZDR člen 7, 7/2, 137, 137/2, 137/6, 137/7. ZDPNP člen 3, 6.
nadomestilo za čas čakanja na delo - dogovor - manjši obseg pravic
Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, v smislu, da se s sindikatom ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka in Sindikat pri toženi stranki nista mogla zakonito dogovoriti oziroma skleniti PKP, s katero je bilo delavcem zagotovljeno manj pravic, kot jih je določal ZDR. Določba PKP, da je delavec upravičen do nadomestila plače v višini 80 % osnove, če čaka na delo doma in je v stanju pripravljenosti, je v nasprotju z določbo 137. člena ZDR.
Odreditev čakanja na delo, ker delodajalec ne more zagotavljati dela v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, je razlog v smislu drugega odstavka 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotavljati ustreznega dela in ne gre za višjo silo, predvsem pa ne gre za razloge na strani delavca. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke in je bil zato upravičen do nadomestila plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR.
Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - odpoved večjemu številu delavcev
Tožena stranka je sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila tožničino delovno mesto, njene naloge pa je prenesla med ostale zaposlene. To pa predstavlja
organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
Pri presoji obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah
(
npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izplačilo odškodnine - mobing - sodba na podlagi pripoznave
Tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper delno sodbo na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo skladno s 1. odstavkom 316. člena Zakona o pravdnem postopku in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pripoznanem delu ugodilo. Zato tožeča stranka te odločitve ne more izpodbijati in se njena pritožba zavrže kot nedovoljena.
ZDR-1 člen 88, 88/2, 89, 89/1, 89/1-4. ZPIZ-1 člen 102, 102/1. ZZRI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti – delavec invalid
Tožena stranka je tožniku – delavcu invalidu zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti izvedla zakonito, skladno s 4. alinejo 1. odstavka 89. člena in 2. odstavkom 88. člena ZDR-1. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana mu je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu za dela, z omejitvami. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRI.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015710
ZDR člen 6, 6/4, 6/7. ZDR člen 45, 45/4. ZPP člen 181, 181/1. Pravilnik o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja člen 19. Pravilnik o strokovnemu izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja člen 11.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - neenaka obravnava
Iz navedb o dejstvih, ki jih je podala tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje, v precejšnjem delu ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma diskriminacije. Takšne so navedbe, da so bile tožnici ukinjene ure brezplačne pravne pomoči in da ni prejela plačila pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije v E., da je prejela v podpis najemno pogodbo z napačnimi podatki, da je bil denar nakazan na napačen transakcijski račun in da ji je bila solidarnostna pomoč za smrt očeta nakazana z zamudo. Ker že iz navedb tožnice ne izhaja, da bi šlo za kršitve takšne intenzitete, da bi jih bilo mogoče označiti kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici, oziroma ker sploh ne gre za razmerje med tožnico in toženo stranko, tožena stranka za ta ravnanja ni odškodninsko odgovorna.
solidarnostna pomoč - izpolnjevanje pogojev - invalid III. kategorije invalidnosti - delo s polovičnim delovnim časom - minimalna plača
V skladu z 2. odstavkom 13. člena Aneksa h KPND je do solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. Tožnik je kot invalid III. kategorije invalidnosti delal s polovičnim delovnim časom. Ker je minimalna plača določena kot najnižje plačilo za polni delovni čas, jo je potrebno zaradi primerjave z dolžino tožnikovega delovnega časa in plačilom deliti na polovico. Tožnikova osnovna plača za polovični delovni čas je višja od polovice minimalne plače, zato tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014893
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki, in sicer na usposabljanju pri streljanju s puško, ko je zaradi poka puške prišlo do poškodbe sluha v levem ušesu. Avtomatska puška, ki jo je uporabljal tožnik v spornem času, je nevarna stvar, iz katere ob redni uporabi in običajni pazljivosti izhaja povečana nevarnost za okolico. Streljanje s to puško pa predstavlja nevarno dejavnost, ki pomeni tveganje za okvaro sluha, ki je večje od običajnega. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015125
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3. ZVZD člen 5, 9, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2, 24/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna uporaba materialnega prava - spolzke stopnice - sestop s tovornjaka - nevarno delo
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je šlo pri zdrsu tožnika na stopnici pri sestopu s tovornjaka in posledično poškodbi tožnika za njegovo nepazljivost oziroma nesrečno naključje, ki bremeni njega samega. Tožnik je zapeljal na rampo le s sprednjim delom vozila, zaradi česar je moral sestopiti z vozila, ki je bilo nagnjeno, pri tem pa je bistveno, da je imel tožnik tudi v primeru, ko bi povsem pravilno pripeljal na rampo, ob strani le 50 cm prostora za sestop. To pomeni, da gre za povečano nevarnost ob sestopu, saj vsakršna nepravilnost povzroči padec z rampe, kar se je zgodilo tudi tožniku. Poleg tega je bilo mesto, kjer bi tožnik sestopil, mokro od prejšnjih pranj vozil, saj naj bi bil tožnik zadnji izmed osmih vozil v vrsti. Sestop na mokro rampo, ki je pod kotom, s tem da je potrebno sestopiti po dveh stopnicah, ki sta prav tako zaradi položaja tovornjaka pod naklonom in mokri, iz kabine tovornjaka ritensko, pomeni, da gre za delo s povečano nevarnostjo. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno delo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni posredovala nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo oziroma seznanjen z nevarnostmi pri delu v smislu 23. in 24. člena ZVZD ter kakšne ukrepe je glede tega izvedla po določbi 5. člena ZVZD. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OZ člen 255, 256, 257. ZDR člen 130, 130/1. ZPP člen 325, 325/1.
izvršba na plačo - stalni prejemki iz delovnega razmerja - stroški prehrane med delom - odločitev o delu predloga - dopolnilni sklep
Upnica z izvršbo ne more poseči na dolžniku neizplačane zneske malice, pravice iz delovnega razmerja, med katere v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZDR-1 sodi tudi pravica do povračila stroškov za prehrano med delom, pa lahko proti svojemu delodajalcu uveljavlja le delavec, torej dolžnik. Vsekakor pa dolžnici ostaja možnost vložitve tožbe zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj, v smislu določb 255. in 256. člen OZ, da je dolžnik zaradi opustitve uveljavljanja svojih pravic do delodajalca, poslabšal svojo zmožnost poplačila obveznosti do upnikov in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti, pri čemer mora biti upoštevan rok iz 257. člena OZ.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožnici je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, ne pa do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica je namreč s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. S tem je izpolnjen dejanski stan po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega je sodišče tožnico pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnici pripada državna štipendija od 1. 4. 2013 do 30. 5. 2013. V prvem odstavku 32. člena ZUPJS je določeno, da pripada upravičencu državna štipendija iz 4. točke 5. člena ZUPJS od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do državne štipendije vložila 19. 4. 2013, ji skladno s citirano določbo državna štipendija pripada od 1. 5. 2013 do 30. 5. 2013.
ZJU člen 140. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3, 47. ZDR-1 člen 7, 7/4. OZ člen 131.
mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine
Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (konflikt z nadrejenim določenega dne; nevabljenje na skupne sestanke; odvzem delovnih nalog; uvedba postopka izredne odpovedi; uvedba disciplinskega postopka, idr.) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115a. ZPP člen 154, 154/1, 156.
lastnost zavarovanca - stroški postopka
Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.
vročanje družbi - vročanje na sedežu družbe - poizvedbe glede kršitev postopka - poročilo o kršitvah določb postopka
Tožnici je bil poziv za dopolnitev tožbe vročen na dan, ko je sodno pošiljko za družbo (tožnico) prevzela sicer za to ne posebej pooblaščena mati tožničine zakonite zastopnice, ki živi na sedežu družbe in pošiljke v odsotnosti hčerke tudi za družbo dejansko redno sprejema.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A (osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po prvem odstavku 25. člena tega zakona), ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (kot brezposelna oseba, vpisana v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje), niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, saj je še vedno v polnem delovnem času zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ni izkazano takšno bistveno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, da bi pri njem šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.