URS člen 26. ZSVarPre člen 36. ZUPJS člen 29, 30. OZ člen 131. ZUP člen 222, 222/4. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
denarna socialna pomoč - obdobje dodelitve - odškodninska odgovornost zavoda
Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa.
Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.
STANOVANJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0055468
SZ-1 člen 25, 25/2. OZ člen 70, 271, 271/2, 274, 275, 347, 347/1, 349/1. SPZ člen 118, 118/4.
poslovno-stanovanjska stavba - dejanska etažna lastnina - upravnik - povrnitev stroškov upravljanja ter stroškov obratovanja in vzdrževanja - veljavnost pogodbe o upravljanju - določitev upravnika - posel rednega upravljanja - razmerja med etažnimi lastniki in tretjimi osebami - sklepanje poslov s tretjimi osebami - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - plačilo dobaviteljem - izpolnitev s subrogacijo - subrogacija po zakonu - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - občasne terjatve - terjatve iz gospodarskih pogodb
Ena od oblik dejanske etažne lastnine je tudi izvenknjižna etažna lastnina, za katero je značilno, da niti stavba niti posamezni deli niso vpisani v zemljiško knjigo
Sodna praksa je upravnikom v tovrstnih primerih že priznala pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem). Ta interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota.
ZPP člen 70, 70-6, 247, 247/1. ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-2, 88/2, 88/3, 88/6. ZGD-1 člen 268, 268/1, 268/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodna oseba - razrešitev s funkcije
Razrešitev s funkcije, če je poslovodna oseba v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato že sama razrešitev oziroma odpoklic (ki ni predmet delovnega spora) z vidika pogodbe o zaposlitvi pomeni utemeljen razlog za odpoved v smislu druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).
Ker tožnik nadzornemu svetu od januarja 2010 dalje do odpoklica ni predstavil dovolj kakovostnih strateških dokumentov, ki bi nadzornemu svetu omogočili odločanje, nadzorni svet tožnika z odpoklicem s funkcije generalnega direktorja, pred potekom dodatnega roka štirih tednov za dopolnitev strategije, ni šikaniral oziroma ga diskriminiral. Zato toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v nasprotju z določbo drugega odstavka 6. člena ZDR, v kateri je določeno, da mora delodajalec delavcu pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine, določene v prvem odstavku 6. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče preizkusiti v zvezi s pritožbenimi navedbami storilca, ker so razlogi sklepa nasprotujoči si, nejasni in tudi v nasprotju z zakonodajo.
Da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je utemeljen njen konkretni tožbeni zahtevek, bi morala tožnica v skladu s pozivom sodišča prve stopnje (sklep z dne 9. 3. 2015) podati takšne trditve, ki bi omogočale njegovo nedvoumno individualizacijo oziroma ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Morala bi torej podati celostno (pravno relevantno) konkretno dejansko podlago tako glede narave kot višine obveznosti, kar pomeni, da bi za vsak račun iz predloga za izvršbo morala pojasniti, v čem je njegova podlaga in katera dejstva utemeljujejo njegovo višino.
pregledovanje in prepisovanje spisov – vloga za pregled in prepis spisa – pravni interes – opravičena korist – trditveno breme – nedovoljene pritožbene novote – materialno procesno vodstvo
Pritožnik bi moral že v svoji vlogi obrazložiti, v čem se kaže njegova opravičena korist za pregled in prepis spisa. Pritožnik je v utemeljitvi svoje vloge navedel le, da naj bi imel „pravni interes“ po pridobitvi informacij, s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca (na podlagi istih historičnih dogodkov) in da je njegov „pravni interes“ izkazan s tem, da ista tožnica za škodo na podlagi iste kreditne pogodbe v drugem postopku bremeni njega. Navedeno ne zadošča. Trditev o postopku med tožnico in pritožnikom sama po sebi ne predstavlja obrazložitve opravičene koristi, saj gre zgolj za zatrjevanje dejstva, da teče določen postopek. Želena informacija (s čim tožnica utemeljuje svoj zahtevek zoper toženca) tudi ne izkazuje opravičene koristi, saj pritožnik v vlogi ni pojasnil, kako naj bi mu ta informacija pomagala oziroma pri uresničevanju katerih njegovih pravic ali koristi v postopku med tožnico in njim naj bi mu pomagala.
Materialno procesno vodstvo se nanaša na dolžno ravnanje sodišča v razmerju do strank in drugih oseb, udeleženih v pravdi, in nima nobene zveze z vlogo tretje osebe (pritožnika) za pregled in prepis spisa. V tem pogledu sodišče ni bilo dolžno pozivati pritožnika, da ustrezno dopolni vlogo.
Ker se mora tožnik s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo seznaniti že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek, izpodbijana odločba tožene stranke ne dosega standarda obrazloženosti pisne odločbe o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Izpodbijana odločba o napotitvi je zato nezakonita.
ZPIZ-1 člen 5, 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-2, 61, 61/1, 61/1-1, 67, 67/1, 67/1-1. ZPIZ-2 člen 390.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku do dokončnosti izpodbijane upravne odločbe ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ali da bi bila le-ta popolnoma izgubljena. Tožnik je še zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Takšno stanje ustreza preostali delovni zmožnosti iz 1. alineje 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1, ki je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, in se ugotavlja pri invalidnosti III. (in II.) kategorije. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pa pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kazenska odgovornost - neprištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - predpisana kazen - predlog, naj sodišče izreče varnostni ukrep - vložitev obtožnice
Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).
ZSS člen 1, 1/1, 4a, 23, 33, 60, 61, 74, 74/1, 74/1-7. ZDR-1 člen 89, 110. ZVDZ člen 12, 12/3. ZPos člen 9, 9/1, 9/2. URS člen 129. ZJU člen 160.
prenehanje službenega razmerja - sodnik - sodniška funkcija - prenehanje sodniške funkcije - službeno razmerje - sodniška služba - ocena sodniške službe - sodni svet
Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.
ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe ZJU. Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da naj bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.
jemanje podkupnine - zloraba uradnega položaja ali pravic - premoženjska korist - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivosti odločbe
Način delitve premoženjske koristi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 261. člena KZ, kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana, če sodba o tem nima razlogov.
priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti - stalno prebivališče otroka - dokazovanje
Za priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti mora biti izpolnjen pogoj na strani starša, da je ta v obdobju uveljavljane dobe nezavarovan in da ima otrok v prvem letu starosti v Sloveniji stalno prebivališče (189. člen ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je glede presoje stalnega prebivališča pravilno štelo, da je potreben ustrezen listinski dokaz, bodisi z izpisom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa. To pa pomeni, da dokazovanje stalnega prebivališča ni mogoče s potrdili drugih organov ali na podlagi drugih okoliščin, ki se na stalno prebivanje niti ne navezujejo. Ker tožničina hčerka v prvem letu starosti ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, niso izpolnjeni pogoji za priznanje zavarovalne dobe v prvem letu otrokove starosti.
ZPP člen 154. Odvetniška tarifa tarifna številka 18, 18/1.
povrnitev stroškov – nagrada odvetnika – sestava tožbe
Tožniku ne pripada preostanek priglašenih stroškov v tožbi (za obračun obresti, pridobitev zemljiškoknjižnih in drugih izpiskov, za pregled spisov in preučitev pravnih virov v tujem jeziku). Te storitve so že zajete v postavki za sestavo tožbe po tar. št. 18/1 OT, saj so bile opravljene zaradi priprave tožbe. Do povračila teh stroškov bi bil tožnik upravičen le, če bi šlo za samostojno storitev.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi - ustavna odločba
Določba 36. člena ZSVarPre, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ni v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb ZD. Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zato so pritožbene navedbe tožnice o neustavnosti ureditve o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnih po 36. členu ZSVarPre neutemeljene.
Tožena stranka (delodajalec) tožnici v spornem obdobju ni izplačala plače, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je ZDoh-2, ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter ZPSV.
Če v primeru, ko je bil vložen predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, eden od zakoncev med postopkom odstopi od tega predloga, sodišče ustavi postopek.
V 128. členu ZJU je določeno, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). ZJU pa v šestem odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Za lažjo kršitev in storilca (tožnica je v času, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policistke kontrolorke odšla v žensko garderobo, za sabo z notranje strani zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje zunanje strani ter zaspala) je tožena stranka izvedela že ob sami storitvi lažje kršitve, to je 27. 9. 2013, saj je disciplinsko kršitev ugotovil osebno komandir Policijske postaje ob osebni kontroli sodelavcev. Ker je od storitve disciplinske kršitve dne 27. 9. 2103, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in za storilca, pa do odločanja disciplinskega organa druge stopnje dne 8. 1. 2014 preteklo več kot tri mesece (trikrat toliko časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, ki je v konkretnem primeru en mesec), je vodenje disciplinskega postopka na podlagi šestega odstavka 128. člena ZJU zastaralo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odločbo disciplinske komisije in sklep Komisije za pritožbe kot nezakonita razveljavilo.