ZIZ člen 38, 38/5, 291, 291/3. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 30.
stroški izvršitelja prevzemnika – oprava izvršilnih dejanj – vpis v evidenco – potrebni stroški – sodna taksa za zahtevo, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče
Izvršitelj kot prevzemnik poslov je upravičen do stroškov v zvezi z vpisom v evidenco in seznanitve s spisom od takrat dalje, ko od zbornice izvršiteljev prejme obvestilo, da je prevzel posle razrešenega izvršitelja.
Pri zahtevi, da o obračunu stroškov izvršitelja odloči sodišče, gre le zato, da sodišče presodi, ali je izvršitelj v zvezi z opravljenimi izvršilnimi dejanji pravilno zaračunal svoje stroške. Samo tisti stroški, ki so po odločbi sodišča odmerjeni izvršitelju in ta odločba postane pravnomočna, so stroški, ki so neposredno povezani z opravljanjem izvršilnih dejanj po izvršitelju in so potrebni za izvršbo. Plačilo sodne takse pa predstavlja zgolj procesno opravilo, ki se vlagateljici zahtevka naloži v plačilo, zato ne more predstavljati potrebnega stroška za izvršbo.
ZPP člen 70, 70-6, 247, 247/1. ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-2, 88/2, 88/3, 88/6. ZGD-1 člen 268, 268/1, 268/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodna oseba - razrešitev s funkcije
Razrešitev s funkcije, če je poslovodna oseba v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato že sama razrešitev oziroma odpoklic (ki ni predmet delovnega spora) z vidika pogodbe o zaposlitvi pomeni utemeljen razlog za odpoved v smislu druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).
Ker tožnik nadzornemu svetu od januarja 2010 dalje do odpoklica ni predstavil dovolj kakovostnih strateških dokumentov, ki bi nadzornemu svetu omogočili odločanje, nadzorni svet tožnika z odpoklicem s funkcije generalnega direktorja, pred potekom dodatnega roka štirih tednov za dopolnitev strategije, ni šikaniral oziroma ga diskriminiral. Zato toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v nasprotju z določbo drugega odstavka 6. člena ZDR, v kateri je določeno, da mora delodajalec delavcu pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine, določene v prvem odstavku 6. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
nadaljevano kaznivo dejanje - pomoč pri kaznivem dejanju - sostorilstvo
Obtoženi je s sostorilci ravnal v skladu z njihovim medsebojnim dogovorom in usklajeno, njegov dogovor s J.S. pa je omogočil njegovo zlorabo uradnega položaja kot carinika.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 73, 73/3. ZSPJS člen 3, 3/3, 3a.
plačilo za delo - dodatek k plači
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da 20 % dodatek na osnovno plačo, predviden v 3. odstavku 73. člena ZJU, ni čisti denarni zahtevek in je zato tožnica do njega upravičena šele od podaje zahteve za odpravo nezakonitosti dalje. Takšno stališče je veljalo za spore iz naslova prikrajšanja pri plači (če ni šlo za čiste denarne zahtevke) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, ker je bila podlaga za obračun in plačilo plače dokončen (pravnomočen) sklep oziroma odločba delodajalca, katere spremembo je lahko javni uslužbenec dosegel le z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu in nato s sodnim varstvom. Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo (če ne gre za čiste denarne terjatve), veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa in sicer določbe 3. in 3.a člena, po katerih je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlik v plači za nazaj, če mu je izplačana nižja plača od pripadajoče. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela 20 % dodatka na osnovno plačo po 3. odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela, in za delovna mesta, na katerih so zaposleni javni uslužbenci za določen čas delali isto delo in imeli določeno višjo osnovno plačo, finančna sredstva za to pa so zagotovljena, izplačana plača v nasprotju s predpisi. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena določba 3. odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. To pomeni, da tožnici pripada 20 % višja osnovna plača od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1. ZUPJS člen 29. ZUJF člen 152, 153.
denarna socialna pomoč - minimalni dohodek - izpolnjevanje pogojev
Tožnik bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, v kolikor ne bi presegal minimalnega dohodka 265,22 EUR (1. odstavek 8. člena ZSVarPre in 152. ter 153. člen ZUJF). Ker vsota posredno ugotovljenega dohodka, oskrbe in ene tretjine prihrankov presega minimalni dohodek, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. V posledici tega tudi ni upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do priznanja pravice do krijta prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5, 38/5-1.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju - ponovna odmera pokojnine
V 1. odstavku 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po predpisih druge pogodbenice, po uradni dolžnosti ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Tožniku je bila od 1. 2. 1996 pri slovenskem nosilcu zavarovanja priznana starostna pokojnina z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene pri srbskem nosilcu zavarovanja. Na temelju 38. člena mednarodnega sporazuma je zato tožena stranka po uradni dolžnosti z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom utemeljeno ponovno odmerila starostno pokojnino od 1. 12. 2010 dalje ob uporabi določb ZPIZ-1. Ker pa se je pri ponovni odmeri izkazalo, da je seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, je v izpodbijanem prvostopenjskem upravnem aktu hkrati zakonito izrečeno, da slovenski nosilec zavarovanja tožniku še nadalje izplačuje pokojninsko dajatev, priznano z dne 2. 2. 1996, in da srbski nosilec priznano srbsko pokojnino izplačuje nosilcu zavarovanja Republike Slovenije.
URS člen 26. ZSVarPre člen 36. ZUPJS člen 29, 30. OZ člen 131. ZUP člen 222, 222/4. ZDSS-1 člen 72, 72/2.
denarna socialna pomoč - obdobje dodelitve - odškodninska odgovornost zavoda
Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa.
Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - kazenska odgovornost - neprištevnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - predpisana kazen - predlog, naj sodišče izreče varnostni ukrep - vložitev obtožnice
Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tudi v primeru, ko pred tem že vloženo obtožnico spremeni tako, da predlaga, naj se izreče varnostni ukrep po prvem odstavku 491. člena ZKP (prvi odstavek 493. člena ZKP), saj sodišče šele na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi ugotovi, ali je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in ali je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven (tretji odstavek 492. člena ZKP). Pritožnica ima torej prav, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo zgoraj navedenih določb ZKP, kar je vplivalo oz. moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. V tej posledici je tudi podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (neprištevnost in ocena tveganja ponovitve kaznivega dejanja).
Tožnik se določenega dne ni zapletel v žaljiv verbalni konflikt s sodelavcem in ni storil kršitve po 25. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5 % njegove bruto plače za čas enega meseca. Ker tožnik očitane kršitve ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika.
V 128. členu ZJU je določeno, da uvedba disciplinskega postopka za lažjo disciplinsko kršitev zastara v enem mesecu od dneva, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (prvi odstavek 128. člena ZJU). ZJU pa v šestem odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Za lažjo kršitev in storilca (tožnica je v času, ko je bila z razporedom odrejena k opravljanju delovnih nalog policistke kontrolorke odšla v žensko garderobo, za sabo z notranje strani zaklenila vrata tako, da je pustila ključ v ključavnici in s tem onemogočila odpiranje zunanje strani ter zaspala) je tožena stranka izvedela že ob sami storitvi lažje kršitve, to je 27. 9. 2013, saj je disciplinsko kršitev ugotovil osebno komandir Policijske postaje ob osebni kontroli sodelavcev. Ker je od storitve disciplinske kršitve dne 27. 9. 2103, ko se je izvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in za storilca, pa do odločanja disciplinskega organa druge stopnje dne 8. 1. 2014 preteklo več kot tri mesece (trikrat toliko časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, ki je v konkretnem primeru en mesec), je vodenje disciplinskega postopka na podlagi šestega odstavka 128. člena ZJU zastaralo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odločbo disciplinske komisije in sklep Komisije za pritožbe kot nezakonita razveljavilo.
izredna denarna socialna pomoč - pravni standard - materialna ogroženost
Izredna denarna socialna pomoč je opredeljena v 33. členu ZSVarPre kot posebna oblika denarne socialne pomoči, ki se lahko dodeli, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla in ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Trenutna materialna ogroženost je pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enako možnih odločitev izbere odločitev, ki jo šteje za konkretni primer za najbolj primerno. Toženec je v konkretnem primeru pravilno presodil, da je pri tožniku zaradi nastalih izrednih stroškov nastal razlog materialne ogroženosti in je sredstva dodelil za določen namen. Dodelitev izredne denarne socialne pomoči za plačilo zapadlih položnic električne energije, najemnine stanovanja in zapadlih stanovanjskih stroškov ogrevanja ter vode je, ob dodeljeni maksimalni višini izredne denarne socialne pomoči, dodelitev za namene, za katere jo je tožnik v okviru materialne ogroženosti najbolj potreboval. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb toženca in priznanje izredne denarne socialne pomoči v višjem znesku ni utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 49, 49/3, 50. ZPP člen 249.
izvedenec - izvedensko mnenje - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedenskemu organu pravilno, v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedenih in sodnih cenilcih priznalo nagrado za študij spisa v višini 138,00 EUR, saj sodni spis (skupaj s prilogami in upravnim spisom) obsega več kot 200 strani in nagrado za opravljena osebna pregleda pri ortopedu in nevrologu v višini 92,00 EUR.
Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče preizkusiti v zvezi s pritožbenimi navedbami storilca, ker so razlogi sklepa nasprotujoči si, nejasni in tudi v nasprotju z zakonodajo.
Da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je utemeljen njen konkretni tožbeni zahtevek, bi morala tožnica v skladu s pozivom sodišča prve stopnje (sklep z dne 9. 3. 2015) podati takšne trditve, ki bi omogočale njegovo nedvoumno individualizacijo oziroma ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Morala bi torej podati celostno (pravno relevantno) konkretno dejansko podlago tako glede narave kot višine obveznosti, kar pomeni, da bi za vsak račun iz predloga za izvršbo morala pojasniti, v čem je njegova podlaga in katera dejstva utemeljujejo njegovo višino.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006451
KZ-1 člen 55, 55/1. ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/1, 95/4, 355, 355/2, 372, 372-6. ZIKS-1 člen 108.
kršitev kazenskega zakona – odmera kazni obsojencu – predčasni odpust – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka
V obravnavani zadevi je šlo za odpust obdolženke s prestajanja zaporne kazni brez kakršnega koli dodatnega pogoja, zato ji kot prestano kazen ni mogoče vštevati časa od odpusta dalje do dneva, ko bi sicer obdolženka prestala celotno kazen zapora. Glede na navedeno je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obdolženki v izrečeno kazen všteje le čas prestan v zaporu po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I Kr 6335/2013 do dne predčasnega odpusta.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZUTD člen 63, 63/1, 63/2. ZDR-1 člen 75, 75/3.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - absolutna bistvena kršitev postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi - izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila
Za pravilno presojo, ali je obstajal izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost, je treba kot prehodno vprašanje razčistiti morebiten obstoj dejanskega stanu iz 75. člena ZDR-1. V tretjem odstavku 75. člena ZDR-1 je določeno, da ima delavec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi, enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri prevzemniku. Četudi je mogoče pritrditi posamičnim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo pri vzdrževanju baznih postaj mobilne telefonije za enako terensko delo kot pri delodajalcu prenosniku, da zamenjava terenskega vozila določene znamke z drugo znamko, drugačna varnostna ali delovna oprema, teža rezervnih delov in občasno nedelovanje službenih plačilnih kartic pri nakupovanju goriva, same po sebi še ne predstavljajo bistveno spremenjenih pogojev dela pri delodajalcu prevzemniku, manjka sinteza skupnega vpliva vseh navedenih okoliščin. Hkrati je ostal nerazčiščen vpliv zatrjevanega zmanjšanja števila delavcev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67.
invalid i. kategorije invalidnosti - invalid - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica je bila že z 10. 12. 2008 zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami ter s polnim delovnim časom. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, čeprav tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Zaradi tega toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep opr. št. I Cp 2158/2004, v katerem je bilo zavzeto stališče, da mora tožnik, če želi uspešno terjati povrnitev pravdnih stroškov, ob umiku tožbe izrecno navesti, da jo umika zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz tožnikovega umika tožbe namreč jasno izhaja, da je tožbo umaknil zato, ker je Komisija za pritožbe njegovima pritožbama zoper odločitve tožene stranke ugodila (podobno sklep opr. št. Cp 1447/2007). Drugačna situacija je bila tudi v zadevi opr. št. Pdp 2041/2003, saj je iz navedenega sklepa razvidno, da je tožnik tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku, čeprav je tožena stranka njegov zahtevek izpolnila pred tem narokom, za kar je tožnik vedel.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi - ustavna odločba
Določba 36. člena ZSVarPre, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ni v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb ZD. Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zato so pritožbene navedbe tožnice o neustavnosti ureditve o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnih po 36. členu ZSVarPre neutemeljene.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo „pajkista“, ki ga je opravljal, temveč za dela na drugem, fizično lažjem delovnem mestu, ki ni terensko, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Ker pri tožniku ni dokazano, da tožnik do konca predsodnega postopka ne bi bil več zmožen za organizirano pridobitno delo, oz. da pri njem ne bi bilo preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.