Ker so bili stroški vzdrževanja posestva, ki predstavlja posebno stečajno maso, vključeni v pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka, v fazi odločanja o razdelitvi posebne razdelitvene mase ni več mogoče presojati potrebnosti in koristnosti teh stroškov. To velja tudi za že nastale tekoče stroške stečajnega postopka, za izplačilo katerih upravitelj ni potreboval soglasja sodišča po drugem odstavku 357. člena ZFPPIPP. Gre za pristojnost in odgovornost stečajnega upravitelja. Ker pa je predračun stroškov stečajnega postopka zgolj okvir predvidenih stroškov, mora stečajno sodišče preveriti, ali so navedeni stroški dejansko nastali. To zahteva, da upravitelj v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase utemelji temelj in višino dejansko nastalih stroškov. Zgolj sklicevanje na pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka temu ne zadosti, saj ta predstavlja le oceno bodočih stroškov.
Tudi potni stroški upravitelja so lahko v predračunu stroškov stečajnega postopka predvideni le okvirno, v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa jih je potrebno specificirati glede na namen in po višini, tako da je mogoče preveriti, ali gre za dejansko nastale potne stroške upravitelja, ki se nanašajo na posebno stečajno maso.
Čeprav bo celoten znesek posebne razdelitvene mase, po odbitju stroškov, prejel samo en upnik, mora upravitelj narediti obračun njegove terjatve. Izračunati mora obresti in upoštevati pravila o vračunavanju izpolnitve. V nasprotnem primeru je napačen znesek preostale upnikove terjatve, ki ostane neplačan; ta znesek pa je pomemben, saj se bo poplačal kot nezavarovana terjatev iz splošne stečajne mase (sedmi odstavek 371. člena ZFPPIPP) oziroma bo naložen dolžniku po koncu postopka osebnega stečaja, če mu obveznosti niso odpuščene.
Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev.
Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna ali nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec ni upravičen do nagrade v znesku 153 EUR za dopolnilno izvedensko mnenje po stroškovniku 3/2024 z dne 28. 2. 2024 (40. člen Pravilnika), saj izvedenec v vlogi z dne 26. 2. 2024, v zvezi s katero je priglasil stroške po stroškovniku 3/2024, ni odgovarjal na dodatna vprašanja, saj jih sodišče prve stopnje od njega še ni terjalo.
Zakon za prodajalno na mejnem prehodu postavlja dva pogoja: prvi je, da gre za prodajalno na območju mejnega prehoda, drugi pa je, da se blago prodaja potnikom. Pogoja nista določena alternativno, temveč morata biti izpolnjena kumulativno.
Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca. Glede na to, da se višji državni tožilec pri svojih pritožbenih navedbah sklicuje na dosedanjo prakso Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer sicer v pritožbi ne navede, katere konkretne odločbe ima v mislih, pa je nesporno, kot to izhaja tudi iz utrjene sodne prakse, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan le takrat, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri tem ravnanju brezčutno užival in se kako drugače izživljal. Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje in ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev pa mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takšnega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca. In kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi že sam opis načina storitve ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kot to izhaja iz opisa: "...ko pa je bil A. A. že na tleh nezavesten in nemočen, ga je z lesenim polenom - sušico (obdolženi) še najmanj enkrat silovito udaril po zadnji strani glave...". Oškodovanec bi naj bil torej ob zadanem smrtnem udarcu brez zavesti, zato pritožbenemu prikazovanju, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje bilo izvršeno tudi na grozovit način, ob vsem že navedenem, ne gre pritrditi. Glede na to, da je državno tožilstvo obdolžencu, kot je to že izpostavljeno, očitalo, da je oškodovanca nezavestnega, ležečega na tleh še najmanj enkrat silovito udaril z lesenim polenom po glavi, v posledici česar je oškodovanec utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju umrl, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno prikazovanje, da se je morda oškodovanec vendarle prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec udaril. Takšne navedbe v izvedenih dokazih nimajo podlage, so pa tudi v nasprotju z očitkom obtožbe, da je bil oškodovanec tedaj brez zavesti.
Sodišče prve stopnje je vestno in natančno izvedlo in dokazno ocenilo izvedene dokaze ter pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je dejansko dne 30. 11. 2023 opazil zatrjevano motenje, to je na novo nameščeno ključavnico na vratih kleti št. 1 ter novo nameščena vrata na stopnišču, kar pomeni, da je njegova tožba z dne 18. 12. 2023, s katero je zahteval varstvo svoje posesti pred tovrstnim motenjem, zagotovo prepozna. Pravilno je tudi zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je neposredno pred zatrjevanim motenjem imel posest nad kletjo št. 1 in tudi nad delom stopnišča, ki se nadaljuje od spornih vrat, kakor tudi, da namestitev kolesa na vrata oziroma na vhodu v kletne prostore predstavlja pravno upoštevno motenje. Zato je utemeljeno tožnikov zahtevek za motenje posesti zavrnilo.
Kakršen je, je izpodbijani sklep o končanju postopka osebnega stečaja popolnoma jasen, vključno s tem, da se V. točka navezuje na VI. točko izreka in njeno nadaljnje napotilo na seznam neplačanih priznanih terjatev. V teh delih je ta sklep tudi primeren za izvršbo.
Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev.
Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna in nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.
Zahteva 394. člena OZ, da se solidarnost odkloni izrecno, izključuje uporabo drugega odstavka 82. člena OZ.
Ugotavljanje položaja posebnih skupnih delov stavbe (oziroma kakšne vrste skupni del je posamezen skupni prostor), je predmet ugotavljanja v postopku ZVEtL-1, saj pojem skupni del stavbe kot predmet ugotavljanja v tovrstnem sodnem postopku določa 2. točka prvega odstavka 30. člena ZVEtL-1.
Sodišče prve stopnje pritožnika ni prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem, ko naj bi bilo upoštevalo dodatna dokazila, ki naj bi jih bila toženka predložila šele na glavni obravnavi (že tudi zato, ker ni preciziral, katera, očitek ni utemeljen). Za možnost, da se o teh dokazilih izreče, pritožnika ni prikrajšalo sodišče, pač pa jo je zapravil sam, ko se kljub pravilnemu vabilu ni udeležil obravnave.
Sodišče mora v postopku po ZVEtL-1 zagotoviti takšno strokovno podlago (podlago za katastrski vpis), ki bo omogočala končno meritorno odločitev (in njeno izvršitev v zemljiški knjigi), ne podlage, ki bi hkrati omogočala katastrsko ureditev vseh mej s parcelacijo nastalih parcel. Urejanje meje posamezne novonastale parcele v vseh točkah (tj. na vsakem lomu in stiku meje parcele), tudi v stičiščih z obstoječimi mejami, bi presegalo namen postopka po ZVEtL-1.
Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.
Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.