osebni stečaj - začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - trajnejša nelikvidnost - likvidnost premoženja - možnost unovčenja - razumen rok
Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).
izvršilni stroški - kasnejša odprava, razveljavitev oziroma sprememba izvršilnega naslova - ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj - izvršilni stroški dolžnika - neutemeljeno povzročeni stroški - nepotrebni stroški
Ker je bila sodna odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba zaradi izvrševanja stikov, spremenjena s kasnejšo odločitvijo pristojnega sodišča - začasno odredbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustavilo izvršbo po uradni dolžnosti in razveljavilo že opravljena izvršilna dejanja. Ker pa je s tem odpadel tudi pravni interes dolžnice za odločanje o ugovoru, je ugovor zavrglo, prav tako upnikov predlog za izrek denarne kazni. Posledično je pravilna izpodbijana odločitev v stroškovnem delu, saj so v tem primeru, ko je izvršilno sodišče moralo ustavitvi izvršbo in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, stroški, ki so v tem postopku nastali dolžnici, le-tej bili povzročeni neutemeljeno, ne glede na to, da je bil ob samem začetku postopka morda predlog za izvršbo še utemeljeno vložen. Dolžnica je namreč imela pravico v drugem postopku poskušati doseči razveljavitev izvršilnega naslova, nazadnje pa je v tem izvršilnem postopku propadel upnik, katerega stroški, glede na ustavitev izvršbe in razveljavitev vseh opravljenih izvršilnih dejanj, posledično niso potrebni za izvršbo.
ZPP člen 339, 339/2, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366. ZZVZZ člen 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35. ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1.
procesna predpostavka za dopustnost tožbe - socialni spor - nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela - predhodno varstvo - akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi - vezanost na vsebino upravne odločbe
Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.
ZOFVI člen 119. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 66, 66-1. ZDR-1 člen 4, 4/1, 33, 34, 36, 37, 84, 84/2, 88, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ.
Sodišče prve stopnje se je celo preobsežno ukvarjalo z razlogi za zavrnitev odobritve po tožniku predlagane odsotnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13, 24 do 25, 31), saj za očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povsem zadošča, da je tožnik z dela neupravičeno izostal, ker mu predlagana odsotnost ni bila odobrena. Sodišču se tako ne bi bilo treba ukvarjati z zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih KPVIZ (kot se neutemeljeno zavzema pritožba), čeprav se, kot obrazloženo, je. Na zaključek o tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela nima nobenega vpliva v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da je tožnik za ta čas prejel plačilo za redno delo, saj to ne predstavlja naknadne odobritve odsotnosti, kar je bilo pravilno pojasnjeno že na prvi stopnji.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - krivda delavca - neupoštevanje navodil delodajalca
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je zaradi tožnikovega neskrbnega dela dne 9. 1. 2024 voznik podjetja E. po nepotrebnem čakal na pravilne in popolne dokumente vsaj eno uro.
Tožnik sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, pri čemer istočasno zatrjuje, da se sodišče do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do tožnikove krivde izrecno opredelilo v 28. točki obrazložitve, zato nasprotna pritožbena zatrjevanja ne držijo. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu bilo mogoče očitati le nesposobnost, ker naj bi bil prepričan, da ravna prav in skladno z navodili delodajalca, sodišče pa je ugotovilo, da novega sistema ni obvladal. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik poznal obveznosti glede brezpapirnega poslovanja. Priče so potrdile pravila v zvezi z brezpapirnim poslovanjem, prav tako je tožnik potrdil, da je bil z njim seznanjen oziroma jih je poznal (kar priznava tudi v pritožbi).
Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog za podajo odpovedi tožniku onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi (89/2 člen ZDR-1). Tožnik zavestno ni upošteval navodil delodajalca, zagrešil je veliko število kršitev, prejemal je številna opozorila (tudi utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo), ki niso imela želenega učinka. Odnos tožnika do dela in do sodelavcev ni bil primeren, kot je izpostavil tudi zaslišan direktor toženke, so z njim težko sodelovali tako sodelavci kot vodstvo. Kljub temu, da je bil opozorjen, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo s kršitvami nadaljeval, opozorila ni upošteval.
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 61/2, 62, 62/2, 62/5, 62/6, 63, 63/1, 202. ZUTD člen 166, 166/2. OZ člen 619.
prikrajšanje pri plači - poslovni model - zloraba - opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu uporabniku - sodba SEU - direktiva EU - zastaranje terjatev delavcev
Če je treba v primeru zlorabe pri t. i. dejanskem delovnem razmerju dati prednost dejstvom pred formalnopravno pogodbeno ureditvijo, enako velja tudi za dejansko tristransko razmerje, ki je po vsebini posredovanje delavcev uporabniku. V sodbi št. C‑411/23 z dne 24. 10. 2024 je sodišče EU (SEU) odločilo, da je treba člen 3(1)(b) Direktive 2008/104/ES razlagati tako, da se ta uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.
Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik ne more uveljaviti prikrajšanja pri plačilu za delo, ko je bil zaposlen pri prvi in drugi toženki, dejansko pa je delo opravljal pri tretji toženki, na podlagi določb ZDR-1 o posredovanju delavcev, ker se je v podobnih individualnih delovnih sporih drugih IPS ugotovilo, da so bili delavci le formalno zaposleni pri IPS, dejansko pa pri tretji toženki in je bila ta v razmerju do njih odgovorna kot delodajalka. Stališča iz svetovalnega mnenja VIII SM 2/2021 so bila v nadaljnjih odločitvah presežena v smislu, da je bilo delavcem v drugih zadevah zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela priznano še več (tj. delovno razmerje pri tretji toženki, ki tako odgovarja kot delodajalka). To pa ne pomeni, da tožnik ne more uveljavljati svojih zahtevkov za razliko v prejemkih iz delovnega razmerja na podlagi ureditve o zagotavljanju oziroma posredovanju dela delavcev uporabniku v ZDR-1 in po Direktivi 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Zavrniti je treba stališče toženk, da zaradi izostanka izpolnjevanja formalnih pogojev za zakonito posredovanje delavcev s strani prve in druge toženke (za zagotavljanje dela delavcev uporabniku po določbah ZUTD in ZDR-1) ni mogoče šteti, da gre za posredovanje delavcev. Specifični poslovni model, ki ga enako kot v drugih podobnih zadevah presoja sodišče tudi v tej zadevi, je temeljil prav na dejstvu, da IPS podjetja niso bila delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev uporabniku skladno z ZDR-1 in ZUTD.
Tretja toženka svoji odgovornosti uporabnice dela tožnika kot posredovanega delavca neutemeljeno nasprotuje, ker naj bi prva in druga toženka tožniku plačali vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbami o zaposlitvi med njimi. Bistvena značilnost pravic posredovanih delavcev po 62. členu ZDR-1 je, da jim pripadajo prejemki, ki niso nižji od prejemkov neposredno pri uporabniku zaposlenih delavcev. Tožnik je imel v pogodbah o zaposlitvi s prvo in drugo toženko neutemeljeno dogovorjeno nižje plačilo za delo, kot so ga imeli delavci tretje toženke. Ker so ti prejemali višje prejemke, je tožnik upravičen do razlike med prejemki, ki sta mu jih izplačali prva in druga toženka, in prejemki, kakršni bi mu pripadali, če bi imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s tretjo toženko. Na podlagi določbe šestega odstavka 62. člena ZDR-1 je tretja toženka subsidiarno odgovorna tožniku za plačilo tega prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja.
ZOKIPOSR člen 2, 2/1, 2/1-5, 5, 17, 17/3. ZIZ člen 24.
singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb - vstop novega dolžnika v izvršilni postopek - prevzem dolga
Opredelitev pojma škode, ki se lahko terja od države, se nanaša le na upravičence iz 5. točke 2. člena in 5. člena ZOKIPOSR. Za poplačilo terjatve do upnika s strani RS kot prevzemnika dolga po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR pa navedena omejitev iz prvega odstavka 17. člena ne velja, saj prevzemnik dolga ne plačuje škode (odškodnine), temveč je dolžan izpolniti dolg prvotnega dolžnika do upnika kot novi dolžnik. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR se z uveljavitvijo zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika izbrisane družbe do upnikov pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil.
Zakon nadomešča sklenitev pogodbe, in v tem primeru, tudi po oceni pritožbenega sodišča, določa tudi obveznost plačila obresti. V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZOKIPOSR namreč upniki lahko zahtevajo plačilo svoje terjatve od prevzemnika dolga pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe, torej kot če prevzema ne bi bilo, kar pomeni, da lahko zahtevajo plačilo glavnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ je tako izključeno, saj ZOKIPOSR, kot specialni predpis, glede prevzema obresti določa drugače.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - stečaj glavnega dolžnika - izpodbijanje pravnih dejanj v stečajnem postopku - zastavni dolžnik - vpliv stečajnega postopka na izvršilni postopek
Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala, vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.
ZVZD-1 člen 50. ZDR-1 člen 45. ZPP člen 212. ZZVZZ člen 86, 87.
regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - kršitev predpisov - varstvo pri delu - plačilo stroškov zdravljenja iz zdravstvenega zavarovanja - nadomestilo plače zaradi bolniške odsotnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neizvedba predlaganih dokazov
Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.
OZ člen 190, 190/1, 191. ZPP člen 154, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 75, 75/4.
nadomestilo plače - COVID-19 - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - osnova za nadomestilo
Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.
Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.
ZGJS člen 2, 2/2. ZGD-1 člen 399, 399/1. ZUOPVCE člen 4.
izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička - delitev bilančnega dobička - nujnost zadržanja dobička - nujnost posega v pravico do bilančnega dobička - izvajanje gospodarske javne službe - gospodarska javna služba distribucije električne energije - investicije v omrežje - javni interes - prepozna dopolnitev pritožbe
Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
ZIZ člen 165, 165/3. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1. ZSReg člen 34.
izvršba na poslovni delež družbenika - nastanek zastavne pravice - zaznamba sklepa o izvršbi v sodnem registru - začetek stečajnega postopka med izvršilnim postopkom - začetek stečajnega postopka kot ovira za dovolitev naslednjih vpisov - pridobitev ločitvene pravice v izvršilnem postopku - ustavitev izvršbe
Ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka je, da se v skladu s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP postopek izvršbe ali zavarovanja (po samem zakonu) ustavi z začetkom stečajnega postopka v primerih, če v postopku izvršbe ali v postopku zavarovanja z zastavno pravico upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. Vprašanje pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu je urejeno v tretjem odstavku 165. člena ZIZ, kjer je jasno določeno, da upnik pridobi zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v sodnem registru. Ker je v obravnavanem primeru zaznamba sklepa o izvršbi do začetka stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni bila opravljena, upnik pred začetkom stečajnega postopka nad prvim dolžnikom ni pridobil zastavne pravice na njegovem poslovnem deležu, zaradi česar je bila izvršba na poslovni delež prvega dolžnika, kot družbenika v družbi B d.o.o., že po samem zakonu ustavljena.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5. ZJU člen 24a, 24a/1. ZDR-1 člen 85, 87, 88, 88/2, 113. ZPP člen 353.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlogi za odklonitev pravice
Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.
II. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - izločitev izvedenca - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - zmanjšanje delovne zmožnosti
Izvedenski organ pri tožniku ne ugotavlja I. kategorije invalidnosti, torej da bi šlo za popolno izgubo delovne zmožnosti, oziroma da tožnik ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali da ne bi bil zmožen opravljati svojega poklica ter da ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, na katerega ugotovitve tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podal pripomb, niti glede omenjenega posebnih pripomb nima v pritožbi. Omenja zgolj zdravstveno stanje, ki pa je bilo v celoti upoštevano pri podaji izvedenskega mnenja.
Tožnik uveljavlja pravico in sicer priznanje invalidske pokojnine. Toženec je navedeno pravico tožniku priznal že z izpodbijanima odločbama in sicer od 16. 1. 2023 dalje. Sodišče prve stopnje je v tem primeru v tem delu tožbo utemeljeno zavrglo, saj je bila tožniku omenjena pravica že priznana ob ugotovitvi, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti in ni bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let (druga alineja 41. člena ZPIZ-2). Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da se invalidska pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - poslovni razlog - tehnološki razlog - organizacijski razlog - izbira presežnega delavca
Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka, zaradi opisane avtomatizacije delovnega procesa, pogodbe o zaposlitvi odpovedala osmim delavkam, zaposlenim na delovnem mestu operater, ki so delo pretežno opravljale na liniji krožne žage; ter da so na delovnem mestu operater ostale zaposlene le še delavke, ki jih zakonodaja ščiti pred odpovedjo (invalidke in starejše delavke), ki so morale zaposlitev obdržati. Toženka je nadalje že v izpodbijani odpovedi navedla, da je izbor delavk za podajo odpovedi opravila ob upoštevanju storilnosti delavk, njihove pridnosti in samoiniciativnosti ter večopravilnosti, česar tožnica med postopkom na prvi stopnji niti ni konkretizirano prerekala. Na tak način je toženka razumljivo in objektivno utemeljila izbiro delavk, zaposlenih na tem delovnem mestu, ki jih je obdržala v delovnem razmerju. Tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je večino časa delala na liniji krožne žage (na kateri zaradi avtomatizacije ni več potrebe po operaterjih) in manj časa na liniji stiskalnice. Morebitnih drugih linij oziroma delovišč, na katerih bi tožnica še lahko opravljala delo na delovnem mestu operater, pa pritožba ne konkretizira, sicer pa tega tožnica ni določno navedla niti v postopku na prvi stopnji.
ZIZ člen 38, 38/5, 106, 259. Odvetniška tarifa (2015) člen 31, 31/2, 31/3.
izvršba zaradi izterjave preživnine - izvršilni stroški - stroški predloga za izvršbo - zavarovanje preživninske terjatve
ZIZ glede izterjave bodočih preživninskih terjatev predpisuje dva različna in neodvisna pravna instituta. Na podlagi sklepa po določbi 106. člena ZIZ se rubež in hkrati izplačilo s strani dolžnikovega dolžnika opravi ob zapadlosti vsakega posameznega obroka. Gre za izvršbo, saj sodišče dovoli izvršbo na denarno terjatev dolžnika za izterjavo občasnih dajatev, ki bodo zapadle v določenih časovnih presledkih v obdobju dveh let od dneva vložitve predloga brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti. To pomeni, da upniku ni potrebno za vsak zapadli mesečni obrok preživnine vlagati novega predloga za izvršbo. Pri izvršbi na podlagi 106. člena ZIZ dolžnikov dolžnik ne sme zarubiti celotnega zneska vseh bodočih terjatev, temveč mora ob zapadlosti plačati le posamezni preživninski obrok, ki zapade v plačilo v obdobju, za katerega je izvršba dovoljena. Po določbi 259. člena ZIZ v primeru izdaje sklepa o predhodni odredbi za zavarovanje bodočih preživninskih terjatev, pa lahko dolžnikov dolžnik že ob prejemu sklepa o izvršbi in sklepa o predhodni odredbi zarubi dolžnikova sredstva v celotni višini zneska vseh bodočih preživninskih terjatev, za katero je dovoljeno zavarovanje, pri čemer posameznih zneskov ob njihovi zapadlosti ne sme izplačati upniku vse dotlej, dokler za njihovo izterjavo ni dovoljena izvršba. Upnik je v konkretni zadevi vložil predlog za izvršbo za izterjavo zapadlih zneskov preživnine ter predlog po določbi 106. člena ZIZ, zato mu za sestavo pripadajo stroški sestave predloga za izvršbo, ne pa tudi stroški sestave predloga za zavarovanje.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-2, 72, 81, 81/1, 81/1-1, 81/1-2, 81/1-3, 82. ZPP člen 8, 353.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - izvedensko mnenje - zmanjšanje delovne zmožnosti - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela - poklicna rehabilitacija - pravica do premestitve
V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po končani poklicni rehabilitaciji (1. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2). Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena se torej pravica do premestitve priznava invalidom III. kategorije invalidnosti, pri katerih je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %.
Kot je razvidno iz pritožbi priloženega naloga SKB banke d.d., je dolžnik plačal sodno takso 22. 4. 2024. Tega dne je dal nalog svoji banki, torej že po izteku roka za plačilo sodne takse, ko je že nastopila zakonska fikcija umika ugovora. Dolžnika v tem primeru ne varuje toleranca iz prvega odstavka 6.b člena Zakona o sodnih taksah.1 Varovala bi ga samo v primeru, če bi dal nalog za nakazilo denarnih sredstev pred iztekom roka, se pravi pravočasno, nakazilo pa bi iz kakršnega koli razloga prispelo na račun sodišča v okviru tolerance nadaljnjih treh delovnih dni.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00086708
ZVPot člen 23, 24. ZIZ člen 15, 53, 239, 267, 272. URS člen 3a, 22. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - regulacijska začasna odredba - dolgoročni kredit v CHF
Pritožba z navedbami o nepomembnosti odplačanega zneska v EUR in nadaljnjimi o neizkazanosti poplačila glavnice v višini 159.000,00 EUR, ker naj bi do 15. 11. 2023 pritožnik poplačal le 144.978,66 CHF, kot tudi z izraženim naziranjem, da razlika med zneskom, ki ga bo tožnik plačal po koncu kreditnega obdobja, in prejetim zneskom kredita predstavlja ceno toženi stranki za uporabo izposojenega denarja), ne uspe izpodbiti zaključka v izpodbijanem sklepu o preplačilu, obstoječem že v času vložitve tožbe (glej točko 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tega ne more izpodbiti niti z navedbami o možnosti zagotovitve polnega učinka meritorne odločitve tudi po koncu glavne obravnave, v pritožbenem postopku, na podlagi 267. člena ZIZ, saj mora imeti tožnik kot potrošnik ob gornjih izhodiščih možnost, da doseže primerljivo sodno varstvo že tekom pravde, sprožene ravno zaradi uveljavljanja ničnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja.