odmera pravdnih stroškov - plačilo odvetniških stroškov za odvetniško zastopanje - zastopanje več strank v postopku - različen uspeh zoper več toženih strank z istim pooblaščencem - sosporniki - sodna praksa - zmotna uporaba materialnega prava - poročilo stranki
V primeru, ko je več sospornikov zastopal isti pooblaščenec (odvetnik) in zanje opravil ista procesna dejanja, njihov uspeh v postopku pa je različen, je sospornik upravičen le do povrnitve tistega deleža stroškov odvetniškega zastopanja, ki odpade nanj.
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3. ZKP člen 358, 358-1
kaznivo dejanje razžalitve - relativna javna oseba - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - svoboda govora - tehtanje ustavnih pravic - namen zaničevanja - politična dejavnost - politični govor - svoboda političnega izražanja - tema v javnem interesu - resna kritika - izključitev protipravnosti
Nasprotno pa je po oceni pritožbenega sodišča izjava obtoženega (čeprav gre za negativno vrednostno sodbo), še sprejemljiva kritika in ne zaničevanje zasebnega tožilca per se, ker je z njo (to je s celotno izjavo) načel pomembno družbeno temo v splošnem interesu, pri tem pa je bila podana tudi zadostna dejanska podlaga za takšno resno kritiko, ki je bila znotraj širšega vsebinskega političnega konteksta. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izjavo obtoženega mogoče šteti kot visoko varovano politično izražanje.
Višje sodišče zavrača tudi argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi se lahko obtoženi na problematični narativ zasebnega tožilca odzval tako, da bi kritiko uperil neposredno zoper ravnanje in ne osebo zasebnega tožilca ter brez uporabe objektivno žaljivega izraza fašist, predvsem pa z dodatno vsebinsko navedbo razlogov za kritiko. Pravice do svobode izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno omejevati v smislu zasledovanja t. im. politične korektnosti, še zlasti ne pri opravljanju funkcije poslanca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v demokratični proces sprejemanja odločitev zakonodajne veje oblasti, v ospredju katerega je ravno javna diskusija o družbeno perečih temah. Ustavno sodišče RS je prav tako že izpostavilo, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se lahko avtor izjave na ravnanje oškodovanca odzval na drugačen, manj žaljiv način.
Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni tezi, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal kot resno kritiko pri opravljanju politične dejavnosti, pri čemer se je (glede na širši kontekst zadeve) odzval na prehodno ravnanje zasebnega tožilca, ki je dal povod za izrečene besede s svojimi javnimi in sovražnimi stališči. Čeravno je vsebina sporočila žaljiva, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj ta ne izhaja iz izjave pod obtožbo kot celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč vsebino izjave razlagalo pretirano ozko, tako da je v fokus presoje vzelo le besedo "fašist" in jo presojalo na podlagi jezikoslovne in zgodovinske razlage, kar pa je pripeljalo do napačnega zaključka, da obtoženi s tem očitkom pač ni mogel zasledovati javnega interesa pri izpolnjevanju politične dejavnosti. Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja, da je takšna interpretacija vprašanja, na kakšen način je (še) dopustno zasledovati javni interes, pretirano ozka in bi v pomembni meri izvotlila namen pravice do svobode izražanja s politično cenzuro. Ker po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan subjektivni zaničevalni namen obtoženega, je ugotovilo, da je podan tretji odstavek 158. člena KZ-1, kot razlog za izključitev protipravnosti.
nepremoženjska škoda - soprispevek - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi moral tožnik kot povprečno skrben kupec oz. obiskovalec trgovine, v kateri je bil redna stranka, ob ustrezno pazljivi hoji skozi oddelek keramičnih ploščic, upoštevaje: (-) da v trenutku padca dejansko ni iskal izdelkov med policami (tako kot je sicer to v tožbi trdil), ampak je le hodil skozi oddelek s keramičnimi ploščicami, z namenom, kot je to pojasnil v svoji izpovedbi, da pride na oddelek s kljukami; (-) da ni uspel izkazati, da bi naj razstavljena ploščica, ki je bila nepritrjena na tleh, prekrila celotno širino pohodne poti, ter niti zatrjevane slabe osvetlitve, lahko nepritrjeno ploščico (ob ustrezni skrbnosti) opazil in se ji izognil, s čimer bi preprečil škodni dogodek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081639
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/3. OZ člen 87.
tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba - hipotekarni bančni kredit - kredit v CHF - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - obstoj verjetnosti terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - preplačilo - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.
Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe.
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 179. ZVZD-1 člen 12, 19. ZDR-1 člen 34, 35, 36.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odgovornost - soprispevek delavca - zaščitna oprema - negmotna škoda - gmotna škoda - varnost in zdravje pri delu
Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik pri čiščenju sifona uporabljal rokavice iz lateksa, ki niso predpisane zaščitne rokavice za njegovo delo in ki poškodbe niso preprečile. Pritožba zmotno utemeljuje njegovo soodgovornost s sklicevanjem, da je imel na razpolago tudi druge zaščitne rokavice (na katere se nanaša račun o nabavi). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi te rokavice niso ustrezale predpisanemu standardu EN 388, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnik kršil 35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1, ker teh rokavic ni uporabil.
Tožnik je utrpel prečno vreznino nad dlančnično členčnim sklepom tretjega prsta desne roke s prekinitvijo mišice iztegovalke prsta. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem mu je bila prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR. Pritožba zatrjuje, da je odmerjena previsoko in izpostavlja, da je trpel hude bolečine le nekaj minut, glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke pa je po potrebi jemal analgetike le prvih nekaj dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba o hudih bolečinah ni pravilna, saj jih je izvedenec ugotovil v skupnem trajanju enega dne. Ob upoštevanju trajanja preostalih bolečin (sedem dni s srednjo in 20 dni z lažjo intenziteto) in ostalih ugotovljenih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (šivanje, lokalna anestezija, cepljenje, bolniški stalež v trajanju dveh mesecev za polni delovni čas in enega meseca za krajši delovni čas, prevezovanje, 14x fizioterapija, sedem zdravniških pregledov itd.) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da znaša pravična odmera odškodnine za obravnavano postavko 2.500,00 EUR (tj. 1,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji - ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje je bila zadnja objavljena tovrstna plača za maj 2024 in je znašala 1.486,88 EUR; Ur. l. RS, št. 63/2024 z dne 26. 7. 2024).
Iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenega strahu je bil tožniku prisojen znesek 400,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da do njega ni upravičen. Poudarja, da primarnega strahu ni trpel, vendar na to postavko sodišče prve stopnje ni oprlo odmerjene odškodnine. Pritožba pravilno izpostavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da "se za strah prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil intenziven in je dalj časa trajal; če je bil intenziven strah kratkotrajen pa le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
Iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 2.000,00 EUR. Izvedenec je potrdil občasno zatikanje sredinca desne roke, kot tudi tožnikovo pojasnilo, da mu zaradi tega občasno padajo iz rok predmeti in da v zvezi s tem trpi duševne bolečine. Drži, da je izvedenec to posledico opredelil kot občasno minimalno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar pa jo je obenem opredelil kot trajno. Tako ugotovljene okoliščine pa za obravnavano postavko utemeljujejo priznanje zgolj minimalne pravične odškodnine, ki po presoji pritožbenega sodišča znaša 1.000,00 EUR (0,7-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Sloveniji).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reintegracija delavca - poziv na delo - obrazložitev odpovednega razloga - pravica do izjave stranke - trditvena podlaga strank
Obveznost poziva na delo oziroma vrnitve delavca nazaj na delo (reintegracija) ni izpolnjena že s prijavo v socialna zavarovanja, temveč z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Neobstoj dela je okoliščina, ki je pomembna šele po izpolnjeni obveznosti reintegracije.
negatorno varstvo - negatorna tožba - pravdni postopek - nepravdni postopek - razmerja med etažnimi lastniki
Tožnik namreč navaja, da ga toženki protipravno ovirata pri izvrševanju solastninske pravice ter zahteva prenehanje vznemirjenja, prepoved bodočega vznemirjenja oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja, kar po svoji vsebini predstavlja zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem solastninske pravice. Tožnik torej uveljavlja negatorno varstvo po določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Za presojo utemeljenosti negatorne tožbe pa je predviden pravdni postopek.
neupravičena obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač - neopravičljiva zmota - soglasje volj pogodbenih strank - celotno bruto plačilo - urna postavka - študentsko delo
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9,00 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke.
Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša njeno plačilo 9,00 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno smiselno uveljavlja, da je bila tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9,00 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9,00 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9,00 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je utemeljeno sklepala o obstoju dogovora, da je urna postavka 9,00 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini. Ker urna postavka v višini 9,00 EUR bruto na uro ni bila dogovorjena, se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi VIII Ips 256/2016, kjer je bila v pogodbi o zaposlitvi in aneksih določena plača v previsokem znesku, delodajalec pa je zahteval vrnitev plače, ki je bila določena v nasprotju z veljavno zakonodajo.
Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninska odgovornost toženke kot delodajalke zaradi nesreče pri delu, ki se je tožniku zgodila dne 26. 3. 2020 v prostorih družbe A. d. o. o. V zvezi z istim škodnim dogodkom poteka tudi pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, ki teče pod opr. št. P 41/2020, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine od družbe A. d. o. o., na delo h kateri je bil napoten s strani toženke. Odločitev v sporu P 41/2020 ne predstavlja predhodnega vprašanja o odškodninski odgovornosti toženke. Odškodninska odgovornost toženke ni odvisna od odškodninske odgovornosti A. d. o. o. Ker ne gre za predhodno vprašanje, ni možna prekinitev postopka po 21. členu ZDSS-1.
Tožnica je s toženko sklenila Partnerski sporazum o sodelovanju pri izvajanju projekta C. v Mestni občini D. z dne 27. 2. 2020 (Partnerki sporazum - A5), na podlagi katerega je toženka za tožnico opravila 160 ur študentskega dela, za kar je prejela plačilo v višini 1.217,60 EUR neto po urni postavki 9 EUR bruto. Tožnica je uveljavljala, da je bila toženki po pomoti obračunana urna postavka v višini 9 EUR bruto namesto 9 EUR bruto bruto, zato od toženke, ki je bila zaradi tega obogatena, po prvem odstavku 190. člena OZ zahteva vrnitev preveč izplačanega neto zneska v višini 353,60 EUR, toženka pa je ugovarjala, da ni prišlo do pomote, ampak je bil takšen dogovor.
Toženka je podpisala Partnerski sporazum, kjer je bilo izrecno določeno, da je seznanjena s celotnim besedilom javnega razpisa, razpisno dokumentacijo in Navodil, zato se neupravičeno sklicuje, da je Navodila in Metodologija ne zavezujejo in z njimi ni seznanjena. S podpisom Partnerskega sporazuma je potrdila, da je seznanjena z vsemi pogoji razpisa, torej tudi s tem, da predstavlja 9 EUR strošek, ki bo izplačan tožnici in iz katerega bo slednja plačala delo študentov, da gre torej za bruto bruto znesek in ne za bruto urno postavko toženke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije, Navodil in Partnerskega sporazuma ni imelo podlage za zaključek, da je toženka utemeljeno verjela, da znaša plačilo 9 EUR bruto na uro. Toženka s tem v zvezi v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavljala, da je tožnica v neopravičljivi zmoti. V neopravičljivi zmoti je bila kvečjemu toženka, ki glede na jasne določbe javnega razpisa, Metodologije in Navodil ni imela podlage za sklepanje, da ji pripada plačilo v višini 9 EUR bruto na uro. Tudi če bi bila pogodbena določila nejasna, pa to ne pomeni, da je bilo doseženo soglasje volj obeh strank, da znaša urna postavka 9 EUR bruto. Da bi bilo doseženo soglasje volj o urni postavki v višini 9 EUR bruto, sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je zmotno štelo, da je toženka imela podlago za to, da je verjela, da je urna postavka 9 EUR bruto, kar pa, kot že rečeno, ne pomeni, da je bilo tudi dogovorjeno plačilo v takšni višini.
Za dovolitev obravnavane izvršbe je bistveno, da izvršilni naslov predstavlja izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je zoper dolžnika dovoljeno izdati sklep o izvršbi tudi po nad njim začetim stečajnim postopkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00082375
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 4, 5. ZSPJS člen 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-3, 366, 366/1.
Vsebina tožbenega zahtevka je plačilo denarnega zneska (plačilo položajnega dodatka v nominalnem znesku). Tožniku je pravica do položajnega dodatka izrecno priznana v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki glede realizacije pravice napotuje na določila Uredbe. Ta kot kriterij za višino dodatka določa število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti, pri čemer v četrtem členu konkretno določa število zaposlenih, ki je potrebno, da javnemu uslužbencu pripada 5 % dodatek (oziroma 8 %, 10 % ali 12 %). Delodajalce tudi obvezuje k temu, da morajo v primeru spremembe števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih to spremembo upoštevati pri izračunu višine položajnega dodatka s prvim dnem naslednjega meseca (peti člen). Ali in kolikšen znesek položajnega dodatka pripada tožniku, ni prepuščeno presoji toženke, ampak je določno predpisano v Uredbi. Sodno uveljavljanje takšne denarne terjatve, kadar je o njej med delavcem in delodajalcem spor, zato ni pogojeno z obstojem procesne predpostavke - predhodnim uveljavljanjem pravnega varstva pri delodajalcu. Prvostopenjsko zavrženje tožbe je zato nepravilno.
ZPP člen 365, 365-2, 366. ZST-1 člen 8. ZIZ člen 15, 29b, 29b/1, 29b/2, 29b/5.
izvršba - ugovor zoper sklep o izvršbi - umik ugovora - plačilni nalog - sodna taksa za pritožbo - neplačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - fikcija umika
Dolžnica zgolj s pritožbenimi navedbami, da je sodno takso plačala in je v nalogu pozabila navesti sklicno številko, zaradi česar plačilo takse naj ne bi bilo zaznano, pri čemer pa potrdila o plačilu pritožbi ni priložila, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da dolžnica sodne takse po plačilnem nalogu z dne 13. 9. 2024 ni plačala.
Pogodbena določba, iz katere izhaja obveznost vračila sorazmernih stroškov specializacije, ne določa nesorazmernih pogojev glede opravljanja dela, obsega dela in prepovedi zaposlovanja drugje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogodbena ureditev niti ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-82/17 z dne 9. 4. 2020). Ker pri pogodbeni ureditvi ne gre za poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve, odpade presoja, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, za kar se zmotno zavzema pritožba z navedbami o očitno pomanjkljivem testu sorazmernosti.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17, 17/2. ZPP člen 286, 286/1, 286/3. ZDR-1 člen 45, 144, 146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/3, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5. OZ člen 131, 132, 179, 190.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - kršitev pravic delavca - razporejanje delovnega časa - nadurno delo - dnevni počitek - neizkoriščen tedenski počitek - varstvo in zdravje pri delu - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR 1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR 1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR 1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR 1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
potrebni stroški - rubež premičnin - delo izvršitelja
Zapisnik izvršitelja je javna listina in mora med drugim vsebovati navedbo posameznih zarubljenih stvari.
Izvršitelj ni pravilno opravil rubeža, čeprav bi ga lahko. Za nepravilno opravljen rubež nastali stroški niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081454
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 151.
potrošniški spor - kreditna pogodba v CHF - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - novejša sodna praksa - nepošten pogodbeni pogoj - zaščita potrošnika - dolžnost vrnitve posojila - preplačilo dolga
Sodba SEU v zadevi C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
Evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v potrošniških sporih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 7. ZDSS-1 člen 34.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - vestno opravljanje dela - prepoved škodljivega ravnanja - izguba zaupanja - banka
Tožnik je nekritično kršil pravila poslovanja toženke v nasprotju s pričakovanjem, da naj bi kot vodja poslovalnice nadzoroval njihovo dosledno izvrševanje. Nad presojo o izgubi zaupanja v ustreznost njegovega ravnanja v bodoče ne more prevladati pritožbeno sklicevanje na preteklo uspešno delo tožnika.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Ker tožnik dokaznega predloga za predložitev priporočil toženke o sankcioniranju kršitev ni podal, bi bila pridobitev te listine po uradni dolžnosti v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP).
Ker ni neenakosti v nepravu, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci, ki so bili za podobno kršitev manj strogo sankcionirani. Ob tem, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je toženka ravnala v drugih (podobnih) primerih.
nadzorovana obravnava - sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - pogoji za nadzorovano obravnavo - sprejem na zdravljenje brez privolitve - privolitev prizadete osebe - privolitev v zdravljenje - zdravstvene težave - svobodna volja - privolitvena sposobnost - sposobnost razumeti posledice svojih dejanj - odločilna dejstva
ZDZdr v 30. členu govori o postopkih pred sodiščem. Eden teh je postopek za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (5. alineja drugega odstavka 30. člena ZDZdr). Drugačnega sodnega postopka sprejema na zdravljenje v nadzorovano obravnavo kot brez privolitve zakon torej ne pozna, kar pomeni, da v primeru, ko oseba poda soglasje, ni podlage za izvedbo sodnega postopka po določbah ZDZdr za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081552
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. SPZ člen 32, 33. ZPP člen 151, 151/1, 163, 163/4.
motenje posesti - odklop električne energije - motenje posesti z odvzemom električne energije - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti - motilno dejanje - sprememba posestnega stanja - neporavnane obveznosti - neplačilo računov - pogodba o dobavi električne energije - priklop električne energije - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
Tožnica bi morala za verjetno izkazati, da je motilno dejanje (izklop elektrike v stanovanju) storil toženec ali da je bilo storjeno po njegovem nalogu ali v njegovo korist. V pravdi zaradi motenja posesti mora namreč tožeča stranka za uspeh dokazati ne le zadnje mirno posestno stanje in motilno ravnanje, pač pa tudi, da je posest s samovoljnim in protipravnim ravnanjem motila prav tožena stranka.