KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074804
ZKP člen 83, 218, 234, 234/1, 248, 252, 252/1. KZ-1 člen 116, 116-4. URS člen 22, 29.
izločitev dokazov - doktrina neizogibnega odkritja - pravica do obrambe - dokaz z izvedencem - strokovno mnenje - izvedena priča - strokovni pomočnik - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - načelo proste presoje dokazov - dokazna ocena - prištevnost - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - odmera kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna.
S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka, torej zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri. Če obtožencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe.
Predstavljeno po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja nizkotne nagibe, ki so povsem primerljivi s tistimi, ki so primeroma navedeni v zakonski določbi, saj je moč dejstvo, da si storilec partnerja lasti kot objekt, si ga popolnoma podredi in mu omeji stike z drugimi ljudmi, je do njega fizično nasilen in mu že prej grozi, da živ iz hiše ne bo prišel, ko pa partner vendarle najde odločenost in pogum, da odide in to predstavi storilcu, le tega raje ubije, kot da bi mu pustil, da odide, oceniti kot posebno zavržno. Vsak človek ima namreč glede na splošno sprejete moralne pa tudi pravne vrednote pravico, da živi svobodno življenje na način, ki si ga izbere sam, torej tudi v smislu s kom želi ali ne želi živeti.
ZP-1 člen 19a, 19a/3, 192c, 192c/9, 202, 202/8. ZPro člen 24, 48. ZVrt člen 21.
delo v splošno korist - nepodaljšljiv rok - nadomestni zapor
Rok šestih mesecev, v katerem mora biti skladno s tretjim odstavkom 19.a člena ZP-1 opravljeno delo v splošno korist, je nepodaljšljiv (neprolongacijski) zakonski rok. ZP-1 ne vsebuje nobene določbe, po kateri bi bilo mogoče končni rok za opravo dela v splošno korist podaljšati. Tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) oziroma Zakon o probaciji (ZPro), po katerih ob upoštevanju osmega odstavka 202. člena ZP-1 in 48. člena ZPro probacijska enota izvrši sklep o odreditvi dela v splošno korist, določb o podaljšanju roka za opravo tega dela nimata. 24. člen ZPro omogoča le odložitev izvrševanja dela v splošno korist, ki jo lahko oseba iz opravičljivih razlogov predlaga v treh dneh od pravnomočnosti sklepa, česar storilec v obravnavani zadevi ni storil. Tudi če bi ocenilo, da so storilčeve navedbe o nezmožnosti oprave dela v splošno korist utemeljene, sodišče prve stopnje torej ne bi imelo zakonske podlage za podaljšanje roka za opravo tega dela, glede na to, da je že v osnovi storilcu določilo najdaljši zakonsko dovoljen rok, v katerem mora biti delo v splošno korist opravljeno, storilec pa za odložitev izvrševanja tega dela ni zaprosil.
Dejstvo, da razlogi za neizvršitev dela v splošno korist niso v storilčevi sferi, namreč lahko pomeni, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil sorazmeren in pravičen ukrep. Seveda pa mora biti v tem primeru onkraj razumnega dvoma izkazano, da celotna ali delna neizvršitev dela v splošno korist ni posledica storilčevega izmikanja, zavestne in hotene neoprave dela ali drugačnega kršenja obveznosti v zvezi z delom v splošno korist. Storilec, ki se želi z delom v splošno korist izogniti nadomestnemu zaporu, mora k temu delu pristopiti resno, odgovorno in proaktivno, in temu prilagoditi tudi svoje zasebne interese.
ZPIZ-2 člen 63, 63/3, 126, 126/2, 178, 178/4. ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - svoj poklic - pravice iz invalidskega zavarovanja - nove pravice - spremembe v stanju invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pravnomočna upravna odločba - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo.
V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v čas, ki je obsežen že s pravnomočno odločbo.
ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3. ZZZDR člen 12, 20. DZ člen 22, 26.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - obstoj zakonske zveze
Tožnica ne more uspešno uveljavljati pravice do vdovske pokojnine le na podlagi življenjske skupnosti, ki se je razvila v zunajzakonsko skupnost, saj dokler obstoji zakonska zveza glede na določbo 20. člena ZZZDR oziroma 26. člena DZ, oseba ne more skleniti nove zakonske zveze in torej tudi ne biti v zunajzakonski skupnosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074136
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo za delo - delovni čas - neposredna uporaba direktive - vojak - straža
Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo izključila s področja uporabe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Straža ni dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč predstavlja redno dejavnost Slovenske vojske. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana vnaprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti. Na objektih, na katerih je stražo opravljala tožnica, je bilo stražo mogoče organizirati tudi v sistemu rotacije. Glede na takšne ugotovitve je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo SEU v sodbi C-742/19, in ki izključujejo uporabo Direktive.
nasilje v družini - postopek po ZPND - prepoved približevanja - ukrep po zpnd - žalitev - alkoholizem - trajanje ukrepa - odprava ukrepa - listinski dokaz - zaslišanje udeležencev v postopku - dokazni postopek - prepričljiva dokazna ocena - celovita presoja dokazov - metodološki napotek - odločanje o stroških postopka - odločitev po prostem preudarku
Sodišče je podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, zakaj verjame predlagateljici in ne nasprotnemu udeležencu in zakaj ocenjuje, da nasprotni udeleženec do svojih nasilnih dejanj ni kritičen, saj jih bodisi zanika, podcenjuje, bodisi razloge zanje prelaga na predlagateljico.
Ker nasprotni udeleženec še vedno ni kritičen do svojih ravnanj in odgovornost zanje v celoti nalaga predlagateljici, zdravljenje odvisnosti od alkohola pa je dolgotrajen proces in zgolj na podlagi morebitne osemmesečne abstinence dejansko še ni mogoče trditi, da je zdravljenje uspešno, je sodišče ob upoštevanju, da nasprotni udeleženec izkazuje prizadevanja, da se ozdravi odvisnosti od alkohola in izrečenih ukrepov tudi ne krši, izrek ukrepa utemeljeno skrajšalo, ne pa odpravilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074153
ZDR-1 člen 162, 164.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - bolniški stalež
Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen.
Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja.
dejansko prebivališče - neznani naslov - začasni zastopnik - poizvedovalna dolžnost - poizvedbe sodišča - uradne poizvedbe - stiki - največja korist otroka - preživnina
Predlagateljica je podala tehtne in opravičljive razloge, ki kažejo na to, da se v življenje nasprotnega udeleženca ne more in ne želi vpletati. Ni ji mogoče očitati, da bi morala nositi večje poizvedovalno breme glede dejanskega prebivališča nasprotnega udeleženca. Po oceni pritožbenega sodišča pa bi tudi sodišče prve stopnje z uradnimi poizvedbami težko storilo kaj več, da bi nasprotnemu udeležencu zagotovilo možnost seznanitve s postopkom.
Stiki med otrokom in očetom so res določeni restriktivno, vendar pa je sodišče prve stopnje podalo tehtne razloge, ki to odločitev utemeljujejo. Upoštevalo je vse relevantne okoliščine, predvsem pa največjo korist otroka. Tudi preživnina je določena zgolj v znesku 100,00 evrov mesečno. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo osebne in druge razloge na strani nasprotnega udeleženca (na primer pomanjkljivo izobrazbo, določene psihične težave) ter pravilno zaključilo, da je dolžan vsaj minimalno prispevati k preživljanju svojega otroka.
ZPIZ-2 člen 39, 39/3, 39/6, 339, 339/8, 394, 395, 395/2. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/2, 55, 180, 417.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - ponovna vključitev v zavarovanje
Skladno s 180. členom ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.
pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - zavarovalna doba - plačilo prispevkov - kmečko zavarovanje delavca na kmetijskem gospodarstvu
Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da bi morala biti tožniku kot upoštevna obdobja priznana še obdobja vseh kmečkih zavarovanj, čeprav prispevki iz tega naslova niso bili plačani oziroma niso mogli biti plačani. Tožnik v obdobjih, ko je bil zavarovan kot član kmečkega gospodarstva ter kot kmet ni bil vključen v zavarovanje za primer brezposelnosti, zaradi česar za ta obdobja niso plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - tožba na razveljavitev sodne poravnave
Vrednost predmeta, ki ga zajema sodna poravnava v tem primeru, predstavlja vrednost celotnega spora, saj je predlagatelj vložil tožbo zoper sodno poravnavo, s katero se je v celoti zaključil spor.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - potek časa - podaljšanje pogodbe o zaposlitvi - diskriminacija
V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - izredno pravno sredstvo - predkupna pravica - nadaljevanje prekinjenega postopka
V skladu s teorijo in ustaljeno sodno prakso vložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju, ne predstavlja razloga za prekinitev postopka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074149
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - straža - varovanje državne meje - usposabljanje vojakov
Ključno je in to je potrdil tudi sam tožnik, da je bil na vajah in usposabljanjih prisoten zaradi vadbencev, katerim je moral zagotavljati logistično podporo in skrbeti, da je vse delovalo; ritem dela so mu določale enote na usposabljanju. Glede na to je pravilen zaključek, da je bilo delo, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, saj je bilo sestavni - podporni del operativnega urjenja (vaj in usposabljanj) in je kot tako spadalo v okvir izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Ta zaključek ne more biti pogojen s tem, ali je tudi tožnik imel t. i. status neposrednega vadbenca ali ne.
Presojo, da straža ni bila tako posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.
Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 272, 272/1. ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3.
začasna odredba - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - uveljavitev in začetek uporabe zakona
Za obdobje do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074121
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Poslovnik Sodišča Evropske unije (2012) člen 36, 37, 37-3, 41. ZNDM-2 člen 4.
stalna pripravljenost - varovanje državne meje - neposredna uporaba direktive - vojaška oseba
Ugotovljenih okoliščin ni mogoče materialnopravno razlagati kot vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Nadzor na meji spada v pristojnost Policije (4. člen ZNDM-2), namen nalog SV oziroma njeno poslanstvo pa je bilo po prvostopenjski ugotovitvi v podpori Policiji pri varovanju državne meje, določenih objektov in območij, s ciljem preprečevanja nezakonitih prehodov državne meje. Opravljanje nalog SV (in s tem tudi tožnika) na meji v navedenih pogojih nima takšne posebne narave, da bi bilo v smislu sodbe C-742/19 absolutno nujno za zagotavljanje učinkovitega varovanja skupnosti, oziroma da bi spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES med opravljanjem dela na meji pomenilo tveganje za uspeh in s tem za dobro izpolnjevanje temeljnih funkcij varovanja nacionalne varnosti in ohranjanja ozemeljske celovitosti.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1. ZDR-1 člen 814, 81/3, 118.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - pravnomočna sodba - nezakonitost odpovedi
Sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč podpisala sporazum, s katerim ji je prenehalo delovno razmerje. V tem primeru je brez zaposlitve postala po svoji volji.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati okoliščine, zaradi katerih je prišlo do podpisa omenjenega sporazuma. Ne glede na to, da je delodajalec pooblaščencu tožnice sporočil, da za tožnico nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi lahko skladno z zamudno sodbo zaposlil tožnico, to nikakor ne pomeni, da bi tožnica bila dolžna take navedbe delodajalca sprejeti ter podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Z zamudno sodbo je bilo namreč razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V primeru, da delodajalec ni imel za tožnico delovnega mesta, bi moral izpeljati postopke, določene v ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je tožnica sprejela in podpisala sporazum, je soglašala, da ji preneha delovno razmerje. Pri tem nikakor ni opravičljiv razlog, ki ga navaja tožnica in sicer, da je soglasje podala, ker bi odpoved iz poslovnega razloga za njo pomenila dodatne težave in dodatne stroške ter tudi zdravstvene težave. Primarno je, da delavec ohrani delovno razmerje, ne pa da soglaša s prenehanjem delovnega razmerja in da potem uveljavlja pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. To izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZUTD.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - pravice iz delovnega razmerja - nezakonita odpoved - ponovljen postopek
Ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 22. 3. 2023, toženčev status samostojnega podjetnika pa je prenehal šele 1. 6. 2023, ta okoliščina ni relevantna za presojo tožnikovih pravic iz 118. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 202. ZPIZ-2 člen 4, 211, 211/3. OZ člen 336, 336/1. ZGas člen 14a, 14a/9. URS člen 50.
poklicno zavarovanje - zastaranje - terjatev iz delovnega razmerja - nedenarna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - neustavnost zakonske določbe
Čeprav zahtevek za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne predstavljata klasičnega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitve klasičnih pravic iz delovnega razmerja, gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem ter posledično za terjatev iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let.
Tožnikove navedbe, da do septembra 2021 ni vedel, da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačevala prispevkov, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev. Tudi od delavca se pričakuje določena skrbnost glede (pravočasnega) uveljavljanja njegovih pravic iz delovnega razmerja.
Okoliščina, da za vtoževano obdobje med toženko in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika, ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožnik ne bi mogel vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, torej v 5-letnem zastaralnem roku od 1. 2. 2011 dalje, oziroma glede samega plačila prispevkov od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska prispevka za poklicno zavarovanje v plačilo od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi zastaralni rok (ker toženka za vtoževano obdobje s KAD še ni sklenila pogodbe) lahko pričel teči šele od tožnikovega prenehanja delovnega razmerja s toženko dalje.