ZKP člen 18, 18/2, 83, 155, 155/3, 155/4, 155a, 155a/9.
nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - izzvana kriminalna dejavnost - pravica do zasebnosti - komunikacijska zasebnost - pravica do informacijske zasebnosti - poseg v pravico do zasebnosti - načelo sorazmernosti - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - kolizija ustavno varovanih pravic - snemanje brez privolitve - dokaz, pridobljen z zvočnim snemanjem brez soglasja snemane osebe - zaseg predmeta - odredba za hišno preiskavo - preiskava elektronske naprave - privilegij zoper samoobtožbo
Glede na dikcijo tretjega odstavka 155. člena ZKP ukrepe izvajajo "policisti ali njihovi sodelavci". Če pa oseba ne ravna pod vodstvom policije oziroma državnega tožilca, pa ne gre za takšne ukrepe. Že iz določb ZKP, ki govorijo izzivanju kriminalne dejavnosti (tretji in četrti odstavek 155. člena, deveti odstavek 155. člena), izhaja, da jih je mogoče aplicirati le na delovanje državnih organov, zato je logično, da jih ni mogoče aplicirati na delovanje zasebnikov.
Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Ips 65218/2010 z dne 27. 1. 2016, ko je zvočni posnetek, ki ga je sodišče uporabilo kot dokaz, nastal v trenutku obsojenčevega izvrševanja izredno hudega kaznivega dejanja - napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ-1. V citirani zadevi, v kateri je bilo dejansko stanje glede na dosedanje ugotovitve kazenskega postopka identično temu v obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče RS judiciralo, da ima pravica do osebne varnosti oziroma življenja oškodovanke v konkretni situaciji nedvomno prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu oziroma zasebnosti, v katero je bilo poseženo v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja.
Bistveno je, da je skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku, potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS v prvem koraku ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride.
vstop v pravdo - odstop terjatve (cesija) - cesija terjatve po vložitvi tožbe - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - privolitev pravdnih strank - sosporništvo na pasivni strani - enotno sosporništvo
Po drugem odstavku 190. člena ZPP lahko tisti, ki je pridobil pravico, o kateri teče pravda, vstopi v pravdo le, če v to privolita obe pravdni stranki.
ZFPPIPP člen 399, 399/3, 399/4, 399/4-3. ZPP člen 7, 7/1, 212.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti dolžnika - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - generalna klavzula - nesorazmeren prevzem obveznosti glede na premoženjski položaj dolžnika - razpravno načelo
Ne drži pritožbeni očitek, da bi bilo dolžnikovo ravnanje lahko le predmet kazenskega postopka zoper dolžnika. Različna sodišča lahko obravnavajo isti dogodek, pri čemer pa se niti delovno niti stečajno sodišče ne izrekata o dolžnikovi kazenski odgovornosti, pač pa s stališča materialnega delovnega in stečajnega prava (zgoraj povzete generalne klavzule) ocenjujeta dovoljenost dolžnikovega ravnanja.
tuje vozniško dovoljenje - začasni odvzem tujega vozniškega dovoljenja - obdolžilni predlog - relevantni podatki - poziv k dopolnitvi - zavrženje
Kot izhaja iz izreka in razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obdolžilni predlog na podlagi določbe prvega odstavka 106. člena ZP-1 zavrglo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sklep za sprejem take odločitve nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi. Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče odločitev sprejelo upoštevaje določbo prvega odstavka 113.a člena ZP-1. Ta se nanaša le na začasni odvzem vozniškega dovoljenja.
Tudi poziv sodišča k dopolnitvi in razjasnitvi je razumeti tako, da je sodišče prve stopnje kot nepopoln in nejasen obravnavalo (le) del obdolžilnega predloga, v katerem je prekrškovni organ na podlagi določb prvega in tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 predlagal izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije do zaključka postopka o prekršku. Tako ni jasno in sklep tudi ne vsebuje nikakršnih razlogov za zavrženje obdolžilnega predloga v celoti.
Le če je pod vprašajem identifikacija obdolženca kot storilca v postopku o prekršku in razumljivost obdolžilnega predloga glede konkretizacije dejanskega stana očitanega prekrška, bo potrebna njegova dopolnitev oziroma poprava. V skladu z določbo prvega odstavka 106. člena ZP-1 je mogoče zavreči obdolžilni predlog zgolj zaradi nepristojnosti predlagatelja ali v primeru, če predlagatelj nepoln ali nerazumljiv predlog v zahtevanem roku ne dopolni oziroma popravi, v obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje v delu glede istovetnosti obdolženca in objektivnega dejanskega stanu prekrška pomanjkljivosti, ki bi jih moral predlagatelj v zahtevanem roku odpraviti, zaenkrat ni ugotovilo. Podatke o vozniškem dovoljenju obdolženca pa lahko sodišče pridobi še do sprejema odločitve.
ZIZ člen 53, 53/2, 58, 58/4. ZGD-1 člen 636, 636/1, 638/, 638/1. ZPP člen 15, 339, 339/2-14, 365, 365-2.
izvršba - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - novela ZGD-1 - varstvo upnikov - prevzemna družba - trditveno in dokazno breme - razlogi za ugovor - delitev družbe - prevzem
Glede na prvi odstavek 636. člena ZGD-1 sta za obveznost upnikov odgovorna prvotni dolžnik (prenosna družba) in (novi) dolžnik (prevzemna družba) solidarno (pasivna legitimacija obeh). Upniki so predlogu za izvršbo, v katerem so se sklicevali na prehod terjatve na dolžnika v skladu s 24. členom ZIZ in 636. členom ZGD-1, (med drugim) priložili tudi notarski zapis Pogodbe o delitvi s prevzemom v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I 322/2022 (izdanim na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 68/2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 21/2022), kar zadošča za zaključek, da je bila terjatev upnikov dodeljena dolžniku v skladu s prvim odstavkom 636. člena ZIZ in je prešla nanj v skladu s 24. členom ZIZ. S tem se je dokazno breme glede dejstva, da terjatev upnikov s Pogodbo o delitvi in prevzemu ni bila dodeljena dolžniku, prevalilo na dolžnika (ki ima za to vso potrebno dokumentacijo in listine, za razliko od upnikov), ki pa ga v ugovornem postopku ni zmogel in v ugovoru tudi ni izkazal, da bi bila njegova solidarna odgovornost omejena. V ugovoru je namreč v zvezi s tem le posplošeno navedel, da terjatev upnikov ni prešla na dolžnika, in še, da je prevzeto premoženje enako prevzetim obveznostim, zaradi česar ni podane njegove solidarne odgovornosti. Slednje pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, glede na to, da ni uspel dokazati, da je solidarno odgovoren le do višine prevzetega premoženja, ni bistveno.
zbirka listin - vpogled v zbirko listin - prepis listine - vsebina predloga - upravičen interes - nekonkretiziranost predloga
Podani predlog ne vsebuje ustrezno konkretiziranega opisa okoliščin, kako so zahtevane listine povezane s pravdami, ki jih predlagatelj omenja, oziroma zakaj so pomembne in relevantne za razjasnitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da upravičenega interesa ni izkazal. Splošno navajanje o fiktivnosti in ničnost pravnih poslov zahtevanemu standardu po prvem odstavku 196. člena ZZK-1 ne zadosti.
plačilo za dejansko delo - razlika v plači - novinar
Ob ugotovitvi, da je tožnica namesto dela delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je delovnega mesta novinar urednik (na katerem se ne vodi oddaj v živo in ne opravlja naloge raziskovalnega novinarstva) opravljala (v celoti, ves čas) delo drugega delovnega mesta (poleg vodenja oddaj v živo in naloge raziskovalnega novinarstva še druge, ki so enake na obeh delovnih mestih), je njenemu zahtevku za plačilo razlike v plači na podlagi 44. člena ZDR-1 utemeljeno ugodilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075432
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1. ZDR-1 člen 35, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 12, 12/2, 38, 38/3.
nesreča pri delu - izključna odgovornost oškodovanca - odgovornost delodajalca za škodo - preuranjena odločitev - mentorstvo - nadzor nad delavcem - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Mentorica, ki je bila tudi odgovorna za tožničino usposabljanje za varno delo, tožnica ni opozorila na nepravilno izvajanje dela (da je preveč hitela oziroma v medprostoru med policami ne bi smela vleči tepiha), čeprav je tožena stranka trdila, da je mentorica tožničino delo ves čas spremljala in ji dajala ustrezne usmeritve ter izvajala nadzor nad njenim delom, zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka na neposredno delo tožnice ob nastanku nezgode ni imela vpliva in da skladiščni regal, ob pravilni uporabi ter zadostni pazljivosti tožnice pri delu zagotavlja varno in zdravo delo delavca.
Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD‑1, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi in ki določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožnici, ki je delo opravljala na običajnem način, tako ni mogoče očitati, da je odgovorna za nastalo škodo.
ZDR-1 člen 144, 146, 148, 202. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP točka 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 286.
prikrajšanje pri plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - medicinska sestra - referenčno obdobje - veljavnost splošnega akta delodajalca - ožji obseg pravic - sklepčnost tožbe - dokazno breme - zadostna trditvena podlaga - postavitev drugega izvedenca - ugovor zastaranja - navajanje novih dejstev in dokazov
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno razlogovalo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij, kot je bila v organizacijskem navodilu toženke, ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).
Sklepčnost tožbe (ne zahtevka) pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnica, ker jih je določen delež izrabila znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZZPri člen 22, 22/5.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - nastanek težko nadomestljive škode
Tožnik ni verjetno izkazal, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnik v predlogu za začasno odredbo ni obrazložil svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja niti ni s tem v zvezi podal nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka še ne zadošča za ugotovitev ogroženosti preživljanja. Tudi morebitna dolgotrajnost sodnega postopka, ki jo tožnik izpostavlja v pritožbi, ne more privesti do drugačnega zaključka, saj tožnik niti ne navaja, da nima možnosti pridobitve (nove) zaposlitve in dohodka v bodoče oziroma za čas trajanja postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075094
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131.
nesreča pri delu - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - padec z lestve
Glede na to, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo zgolj takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delo privezovanja tovora na lestvi na višini 2,7 metra ni bilo nevarno že samo po sebi, temveč je večja škodna nevarnost izhajala iz nepravilnega ravnanja tožnika (izbira načina privezovanja, ki je zahteval uporabo lestve, nepravilna uporaba lestve - položaj nog na lestvi ter opustitev tritočkovnega prijema).
V zvezi s krivdno odgovornostjo toženke za tožniku nastalo škodo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik v primeru, da bi privezoval tovor na način, kot ga je opisala toženka in je bil tožnik o njem ustrezno poučen, ne bi potreboval lestve, zato ji ni mogoče pripisati odgovornosti za nezagotovitev delovne opreme tožniku. Tožnik niti ni zatrjeval, da bi bila toženka seznanjena z drugačnim načinom privezovanja tovora. Ker tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na protipravno ravnanje in krivdo toženke kot delodajalca za tožnikov padec zaradi izgube ravnotežja, ko je stal na razprti lestvi tipa A, niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ, zato je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074204
ZObr člen 97e. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2.
stalna pripravljenost - vojak - neposredna uporaba direktive - delovni čas - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Ni pravno relevantno, da je bil tožnik (le) del logistične brigade, ki je podporna služba. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo nujno, da je bila logistična brigada ves čas prisotna na vojaških vajah in usposabljanjih, ki so bila del operativnega urejanja, saj brez nje ne bi mogli izvesti usposabljanja. Logistična brigada je morala ves čas spremljati in podpirati primarnega vadbenca, pri čemer je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da se je tožnik včasih tudi sam usposabljal in ni bil zgolj logistična podpora drugim enotam. Namen vojaških vaj in usposabljanj je kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, potrebno je skupinsko soočenje s takšnimi pogoji, tudi podpornih služb, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost.
Straža se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti zaradi neposredne grožnje za nacionalno varnost. Gre za redno mirnodobno delovno nalogo, ki ni del začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da straža tudi ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede in da bi bilo to delo mogoče organizirati s sistemom rotacije, torej, da je rotacija primerna, kar pomeni, da ni izkazana nobena od izjem za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES.
plačilo razlike v plači - ustni dogovor o plači - urna postavka - dokazna ocena izpovedbe stranke
Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal obstoj ustnega dogovora s toženko o urni postavki v letih 2017, 2018 in 2019. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlik v plačah v vtoževanih mesecih, ko toženka tožniku plače ni izplačala v skladu z ustnim dogovorom.
ZDSS-1 člen 43, 43/2. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZJU člen 22, 22/1, 33a. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.
začasna odredba - javni zavod - uporaba zakona - zakonitost odpovedi - izkaz verjetnosti obstoja terjatve
Tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi in s katerimi si prizadeva, da bi bila za odločitev o zakonitosti odpovedi oziroma postopka pred odpovedjo relevantna določba 33.a člena ZJU, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Da bi se ta določba uporabljala za delovno razmerje med strankama, ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik predložil s tožbo. Za njegovo delovno razmerje s toženko, ki je javni zavod, velja prvi del ZJU, torej določbe do 21. člena ZJU, ostale določbe (od 22. člena ZJU dalje) pa veljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU).
Ob izostanku uveljavljanih postopkovnih nepravilnosti oziroma formalnih razlogov, zaradi katerih bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi bila uveljavljena terjatev verjetno izkazana, če bi bila podana iz očitno neutemeljenega razloga, kar pa iz navedb tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe ne izhaja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00075435
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 179.
nesreča pri delu - električni udar - opeklina - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - izvedenec medicinske stroke
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost ter tudi tožnikovo subjektivno zaznavanje bolečin in jih tudi ustrezno pravno ovrednotilo. Prav tako je pravilno ugotovilo odločilna dejstva o vrsti in obsegu neprijetnosti pri zdravljenju ter jih smiselno upoštevalo pri odmeri pravične odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.
Neutemeljeni so pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za strah. Pravilna presoja sodišča prve stopnje temelji na mnenju sodnih izvedenk, ki sta ocenili, da je tožnik ob stiku z elektriko utrpel intenzivni primarni strah ter intenzivnejši in nato še lažji sekundarni strah v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja.
ZŠtip-1 člen 87, 87/1, 87/1-4, 90, 90/1, 93, 93/2, 93/2-2, 93/3, 95, 95/5, 97, 97-4. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-2.
državna štipendija - mirovanje štipendijskega razmerja - višja sila
V tej zadevi se tožnica ni vpisala v višji letnik (3. letnik gimnazije), temveč se je vpisala v 2. letnik na drugem izobraževalnem programu. Toženec je s tem v zvezi štel, da so izpolnjeni pogoji za mirovanje štipendije, kot so določeni v 95. členu ZŠtip-1. Skladno s petim odstavkom 95. člena ZŠtip-1 se o mirovanju štipendijskega razmerja na podlagi vložene prošnje štipendista izda odločba.
V tej zadevi tožnica CSD ni niti obvestila o spremembi izobraževalnega programa, niti ni vložila prošnje za mirovanje štipendije. Prvostopenjski organ (CSD) je postopek začel po uradni dolžnosti. Tožnica oziroma njen oče se je šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo začel sklicevati na opravičljive razloge, določene v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1, in sicer na višjo silo (covid-19), ki naj bi vplivala na spremembo izobraževalnega programa. Vendar pa je višjo silo glede na 4. alinejo prvega odstavka 87. člena ZŠtip-1 možno upoštevati le, če bi ponavljala letnik zaradi neizpolnjenih šolskih obveznosti. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre, saj je tožnica uspešno zaključila 2. letnik.
prehitra vožnja - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlogi - neizvedba dokaznega predloga - pravica do izjave - pravica do obrambe - vnaprejšnja dokazna ocena
Drži sicer, da sodišču ni treba izvesti vseh s strani obdolženca predlaganih dokazov, vendar mora izvesti tiste, ki bi, če bi z njimi uspel, mogli ovreči odgovornost obdolženega za prekršek. Glede na to, da izvedenec identitete ni potrdil, ampak je le s sicer veliko verjetnostjo ugotovil, da gre za obdolženega, ni mogoče vnaprej izključiti vsake možnosti, da bi obdolženi s predlaganimi dokazi uspel. Sodišče prve stopnje bi jih zato moralo izvesti. Ker jih ni, je poseglo v obdolženčevo pravico do izjave in pravico do obrambe.
Ker je tožnikovemu zahtevku z izpodbijanima odločbama v upravnem postopku v celoti ugodeno, v socialnem sporu pred sodiščem svojega pravnega položaja ne more več izboljšati in ne more doseči izdaje zanj ugodnejše odločbe. V tem primeru ni moč govoriti, da je bila za tožnika izdana negativna dokončna odločba, oziroma da je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Pravilna je zato odločitev sodišča, da za tožnika v tem sporu ni izkazan pravni interes, ki je procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka.
K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da zamuda dolžnika (v obravnavani zadevi tožnice), do katere je prišlo po tem, ko je slednja dobavo blaga (nepravilno) pogojevala s plačilom toženkinih predhodnih obveznosti, v primerih, ko čas ni bistvena sestavina pogodbe, sama po sebi ne pomeni prenehanja obveznosti. Je pa lahko zamuda dolžnika (v obravnavani zadevi tožnice) vzrok, zaradi katerega lahko upnik (v obravnavani zadevi toženka) uveljavi svoje pravice in doseže prenehanje obstoječe obveznosti. Tega toženka, če morebiti ni imela več interesa, sprejeti zamujeno izpolnitev, ni storila (ni uveljavila pravice, da pogodbo razdre - v tem primeru bi bila prosta svoje obveznosti, saj zanjo ne bi bilo več pravne podlage), zato je (bila) dolžna sprejeti tudi kasnejšo zamujeno izpolnitev dolžnika (tožnice). Ker po pozivu tožnice konstrukcijskega lesa ni prevzela, je po pravilni razlagi izpodbijane sodbe (točka 21 obrazložitve) z 20. 9. 2022 prišla v upniško zamudo (prvi odstavek 300. člena OZ), zamuda tožnice (dolžnika) pa je takrat prenehala (prvi odstavek 301. člena OZ).
Res je, da toženka lesa ni hotela prevzeti in res je tudi, da je tožnica k temu ne more prisiliti (sodelovalna dolžnost upnika ni iztožljiva - dolžnik v razmerju do upnika ne more s tožbo zahtevati izvedbe ravnanj, ki so v skladu z vsebino obveznosti potrebna za izpolnitev), a je posledica tega nastanek upniške zamude. Ne pomeni pa nastala situacija, da je dolžnik (tožnica) prost svoje obveznosti oziroma da za toženko že teče rok za plačilo kupnine. Določba 301. člena OZ namreč ne ureja prenehanja pogodbene obveznosti, ampak le posledice upnikove zamude. Če upnik (v obravnavani zadevi toženka) noče sprejeti izpolnitve, lahko dolžnik (v obravnavani zadevi tožnica) dolgovano izpolnitev obdrži pri sebi in se zadovolji z drugim pravnimi posledicami stanja, v katerem izpolnitve ni mogoče opraviti. V stanju upnikove zamude je njegov interes varovan. Če pa se odgovornosti želi razbremeniti (da je prost svoje obveznosti), pa so v OZ določeni načini nadomestne izpolnitve, med njimi za gospodarske pogodbe (če je blago primerno za shranjevanje, v nasprotnem primeru se stvar proda po pogojih iz 308. člena OZ, izkupiček pa položi pri sodišču) izročitev stvari v hrambo javnemu skladišču na račun upnika, ki ima učinek položitve pri sodišču (drugi odstavek 304. člena OZ). S takšno položitvijo dolgovane stvari (ali njene kupnine po odbitku prodajnih stroškov) je dolžnik prost svoje obveznosti (prvi odstavek 306. člen OZ) in šele od takrat dalje teče oziroma bi v primeru položitve blaga ali kupnine tekel rok 30 dni od dobave blaga, ko je bilo treba plačati kupnino.