zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje lastnega zdravja - pravica do osebne svobode - duševna motnja
Izkazana ravnanja, ko naj bi pridržana oseba pred privedbo vpila, skakala po cesti, pljuvala in bila na meji agresije, v bolnišnici pa naj bi gola hodila po oddelku in bila žaljiva, ne potrjujejo, da pridržana oseba huje ogroža zdravje drugih oziroma življenje drugih. Zgolj hipotetično predvidevanje, da bi bilo zaradi takih ravnanj lahko huje ogroženo zdravje in življenje drugih, tj. okolice, ne utemeljuje sklepa o izpolnjevanju pogojev za hospitalizacijo. Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče vsebinsko dovolj napolnilo standard iz prve alineje 39. člena ZDZdr, ki predstavlja hujše ogrožanje zdravja pridržane osebe.
Prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja (primerjaj II Ips 83/2013). Vendar je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da pridržana oseba ni sposobna podati voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju, brez zdravljenja pa si nedvomno huje zdravstveno škoduje. Ob izkazani duševni motnji in predhodnih prekinitvah zdravljenja in zaradi bolezenske neuvidevnosti in nezmožnosti prepoznati potrebo po jemanju zdravil, pridržana oseba preneha jemati zdravila, kar privede do poslabšanja bolezni. Zato je potrebna ponovna uvedba zdravil in njihovo jemanje pod nadzorom, kar je možno le na oddelku pod posebnim nadzorom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00037807
ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/2, 339, 339/2, 339/2-14, 396. ZD člen 136, 136/2, 141, 141/2, 223, 224. OZ člen 360.
uveljavljanje dedne pravice v pravdnem postopku - dediščinska tožba - spor med dediči - aktivna legitimacija - nujno enotno sosporništvo - pravnomočno končan zapuščinski postopek - dedna izjava po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - odstop dednega deleža - pravnomočen sklep o dedovanju - naknadno najdeno premoženje - dodatni sklep o dedovanju - sklepčnost tožbe - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - dobroverni posestnik - rok za vložitev tožbe - pravočasnost vložitve tožbe - ugovor zastaranja - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve - obnova zapuščinskega postopka - sprememba tožbe
Kadar je za dediščinsko tožbo aktivno legitimiranih več sodedičev, lahko s tožbo vsak posamezen sodedič uveljavlja svojo dedno pravico neodvisno od drugih. Dediči zato niso nujni enotni sosporniki.
V sodni praksi je res sprejeto stališče, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD tožba enega dediča proti ostalim sodedičem istega zapustnika, vendar pa to ne pomeni, da tožnica, ki ni dedinja po pokojnem A. A. (po katerem je bil napačno izdan dodatni sklep o dedovanju), ampak dedinja po pokojnem z istim imenom (ki je bil lastnik sporne nepremičnine), za dediščinsko tožbo ni aktivno legitimirana. Upoštevati je namreč treba, da gre v tej zadevi za specifičen primer, in da se tako tožnica kot toženka s sklicevanjem na dedno pravico potegujeta za zapuščino istega zapustnika.
Ni pravilno stališče dedinje, da bi drug dedič lahko dedno izjavo o odstopu dednega deleža drugemu dediču lahko dal le v zapuščinskem postopku. Zapuščinski postopek oziroma postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je pravnomočno zaključen in sodedič te možnosti nima več. Pravice, da z dednim deležem razpolaga, pa mu le zato, ker se o dedni pravici razpravlja v pravdi, ni mogoče odvzeti.
ugotovitev zakonite dedne pravice - krog zakonitih dedičev - dedna pravica zunajzakonskega partnerja - vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti - obstoj življenjske skupnosti - kriteriji za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti
Konstitutivni element zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZD je torej na prvem mestu življenjska skupnost partnerjev. Če te ni - to je, če partnerja ne živita skupaj - ni zunajzakonske skupnosti v pomenu navedene določbe in s tem tudi ne dedne pravice preživelega partnerja. Možnost spregleda pogoja skupnega življenja je zgolj izjemna - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, torej razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati. Ker gre za izjemo, jo je treba že iz tega razloga ozko razlagati.
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/3. ZVZD-1 člen 12.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vmesna sodba - temelj odškodninske odgovornosti - delovna nesreča - nesreča z ročnim električnim viličarjem - delo z viličarjem - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - prispevek oškodovanca - krivdna odgovornost - vzročna zveza - pomanjkanje vzročne zveze
Zavarovancu toženke ni mogoče očitati drugega kot to, da je imetnik nevarne stvari oziroma da se je nevarna dejavnost izvajala (tudi) v njegovem interesu, zaradi česar je objektivno odgovoren za nastalo nezgodo. To pa utemeljuje oceno, da je njegova odgovornost le 30 %, saj je k nastanku nezgode botrovalo predvsem premalo pazljivo ravnanje tožnika samega. Vsak delavec (in vsak človek nasploh) je prvenstveno dolžan sam poskrbeti za svojo varnost, zato mora pri izvajanju del ravnati z ustrezno skrbnostjo.
V obravnavanem primeru ni izkazana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožnik se v zvezi s krivdno odgovornostjo sklicuje na več kršitev Sporazuma, kar ugotovi tudi sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da med posameznimi očitanimi kršitvami in nezgodo ni najti vzročne zveze.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034493
SPZ člen 43, 269. ZTLR člen 27, 28. ZPP člen 318, 318/4. OZ člen 50.
pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - sklenitelj pogodbe - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - dobrovernost posesti - priposestvovalna doba - tek priposestvovalne dobe - ovira - tuj državljan - neodpravljiva nesklepčnost - navidezna prodajna pogodba - slamnati kupec - pogodba s slamnatim kupcem
Tožbeni zahtevek je sodišče pravilno zavrnilo, ker je tožba neodpravljivo nesklepčna. Glede na to, da tožnik do leta 2001, ko je pridobil državljanstvo RS, kot tujec ni izpolnjeval pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, priposestvovanje pred letom 2001 nikakor ni moglo teči.
V obdobju po letu 2001 pa zahtevek na podlagi priposestvovanja tudi ni utemeljen. Tožnik namreč pogoja dobroverne posesti ni izkazal, saj je vedel, da ni sklenitelj kupoprodajne pogodbe iz leta 1997, torej ni mogel misliti, da je do posesti upravičen. Zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek na podlagi priposestvovanja zaradi neizkazanosti dobrovernosti posesti, ki je pogoj za priposestvovanje, kot neutemeljen pravilno zavrnilo.
Pogodba z navideznim kupcem v OZ ni posebej urejena. Sodna praksa pa je takšne primere obravnavala in izoblikovala stališče, da je pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem navidezna le, če prodajalec ve za dogovor med resničnim (skritim) in navideznim kupcem ter je njegova volja, da je njegov sopogodbenik resnični kupec. Kadar prodajalec za dogovor ne ve ali pa zanj ve in hoče skleniti pogodbo z navideznim kupcem, ne gre za pogodbo v smislu 50. člena OZ.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodba vratne hrbtenice - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - degenerativne spremembe - lahek primer po Fischerjevi lestvici - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje - vzročna zveza - odmera denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - tuja pomoč
Da izvedenec ni znal "razmejiti" vseh posledic, kot očita pritožnik, ni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi morebitne nepopolnosti tega dokaza, pač pa gre za življenjsko kompleksnost, ki jo je narekovala časovna povezanost oziroma sosledje dogodkov. Tako je namreč treba razumeti izvedenca, ko je pojasnil, da je nesreča „sprožila opisan tok dogodkov“, saj je dosledno vztrajal, da tožnikove hude oziroma hujše težave, ki so privedle do operacije na hrbtenici, nikakor niso posledica udarca ob nesreči. Discus hernia, zaradi česar je bil tožnik operiran časovno relativno kmalu po koncu „običajnega zdravljenja“ posledic nesreče, po pojasnilu izvedenca namreč nikoli ni posledica travme; okoliščin, ki bi kazale, da je pri tožniku drugače, ni bilo.
Teleološka, pa tudi edina smiselna razlaga 34. člena ZFPPIPP v kontekstu preostalih določb ZFPPIPP, zlasti določbe 21. člena, terja ugotovitev, da je gospodarska družba dolžna vselej dati prednost plačam delavcev, šele nato, če ima presežek sredstev, pa lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, ki predstavljajo nujne stroške poslovanja.
prometna nesreča - trčenje avtomobila in motorista - odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - odškodnina za strah - intenziteta in trajanje strahu - posttravmatska stresna motnja - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - pravno priznana oblika škode - odškodnina za premoženjsko škodo - stroški najema vozila - nadomestno vozilo - navadna škoda - zmanjšanje premoženja
Pri presoji višine odškodnine in umestitvi izplačanih odškodnin v sistem primerljivih odškodnin za primerljive poškodbe oziroma nevšečnosti (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) je treba upoštevati skupni znesek prisojene odškodnine in ne zgolj zneskov, izplačanih za posamezne oblike nepremoženjske škode. To pomeni, da pri presoji pravilnosti odmere višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo niti ni najpomembnejše, ali je bila v nekem konkretnem primeru odškodnina izplačana za telesne bolečine, za strah ali morda za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč je primerjalno pomembno predvsem, kolikšne skupne zneske so prejeli oškodovanci s primerljivimi poškodbami oziroma težavami.
Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se šteje za pravno priznano nepremoženjsko škodo, zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Te težave in omejitve morajo dosegati določen prag intenzivnosti, saj (kot pove že ime te oblike škode) morajo biti zaradi posledic poškodbe, nesreče ali drugega škodnega dogodka pri oškodovancu zmanjšane življenjske aktivnosti, bodisi tako, da določenih aktivnosti ne more opravljati več, da jih opravlja težje (z več napora, z bolečinami ipd.) ali pa, da je kakorkoli pomembno prikrajšan pri izvajanju svojih poklicnih ali prostočasnih dejavnosti oziroma v vsakdanjem življenju, zaradi česar trpi duševne bolečine.
Pritožbeno sodišče nima dvoma, da se bo tožnica vse življenje spominjala hude prometne nesreče (za katero sicer sama ne nosi nobene krivde), saj je človeško in razumljivo, da udeležba v nesreči, v kateri je nekdo umrl, pri udeležencu, tudi če ni odgovoren za nesrečo, zapusti boleče spomine. Sodišče tudi ne dvomi, da so ti neprijetni spomini pri tožnici še posebej intenzivni, kadar npr. na cesti sreča motoriste ali se pelje mimo kraja nesreče, vendar tudi te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča (ki se tozadevno strinja z oceno prvostopenjskega) ne dosegajo takšne stopnje intenzivnosti, da bi pomenile zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode.
pridobitev lastninske pravice - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - načini pridobitve lastninske pravice - nesklepčnost - vsebinska nesklepčnost tožbe - odsotnost trditev o odločilnih dejstvih
Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Nič od navedenega tožniki ne zatrjujejo; ne navajajo nobenih dejstev, ki bi jih lahko sodišče presodilo po kateremkoli od navedenih zakonskih določb.
zakonito dedovanje - sklep o dedovanju - razglasitev dedičev - odpoved dedovanju v korist določenega dediča - priglasitev k dedovanju - sprejem dednega deleža
Pritožnik je pristopil na zapuščinsko obravnavo in podal izjavo, da se priglaša k zakonitemu dedovanju po pokojni materi in svoj dedni delež sprejema, zato je v sklepu o dedovanju napačno ugotovljeno, da se je dedovanju svojega deleža odpovedal v korist sodediča.
izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev premoženjske škode - povrnitev nepremoženjske škode - protipravno ravnanje države - načelo prirejenosti postopkov - upravna odločba - pravnomočna upravna odločba - vzročna zveza - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - strah - temelj odškodninske odgovornosti - neizvedba dokaza
Tožnik ni dokazal obstoja vseh predpostavk odškodninske obveznosti (vzročne zveze in škode), njegov zahtevek po temelju ni utemeljen in ga je bilo že zato treba zavrniti.
zavarovalna pogodba - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - soprispevek oškodovanca - padec na ledu - izvedenec - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Ob upoštevanju vseh opisanih okoliščin primera ter dejstva, da je zavarovanka tožene stranke gospodarska družba, od katere se pričakuje, da vzdržuje in zagotavlja kupcem pred trgovskim centrom varne površine za hojo, je po oceni pritožbenega sodišča njen prispevek višji, in sicer 60 %, prispevek tožnika pa 40 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00035356
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 451, 458, 458/1. OZ člen 417, 417/1, 419.
naročniška pogodba - pogodba o odstopu terjatev - dokazno breme - spor majhne vrednosti - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dejansko stanje - dopustni pritožbeni razlog
Z očitkom, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da ni zadostila zahtevanemu dokaznemu bremenu, ker k tožbi ni priložila dokazila o sklenitvi zatrjevane cesijske pogodbe med njo in odstopnikom, čeprav je trdila in dokazala, da je bil toženec o spremembi upnika obveščen, kršilo določilo 451. člena ZPP, tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na prej povzeto določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, ni dovoljena v pritožbenem preizkusu.
Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da za odstop terjatve zadošča že obvestilo dolžniku. Odstop terjatve je v skladu s 1. odstavkom 417. člena OZ pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega. Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu.
Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku. Ob obrazloženem je tako bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede odstopa (sklenitve pogodbe o odstopu) vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da temu dokaznemu bremenu le s predložitvijo obvestila o odstopu terjatve tožeča stranka ni zadostila, saj je toženec sklenitev te pogodbe izrecno zanikal in tožeči stranki vseskozi očital nedokazanost njenih trditev, da je pogodbo o odstopu terjatev z družbo T. d.o.o. sklenila.
Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pogodbe o odstopu vtoževane terjatve, s katero naj bi bila na njo prenesena vtoževana terjatev do toženca, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala aktivne legitimacije.
premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - nepogodbena odškodninska odgovornost - pričakovani dobiček - nedopustna stranska intervencija - intervencijski interes - stroški postopka - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini
Dvoma o pravilnosti ugotovitve o višini pričakovanih tožnikovih prihodkov ne vzbuja niti pritožbeno sklicevanje na pravila OZ o razlagi pogodb. Tožbeni zahtevek namreč ne temelji na pogodbi, ampak gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca.
Ker obravnavanje temelja zahtevka ni terjalo izvedbe dokaznega postopka in ni bilo povezano s posebnimi stroški, ni podlage za ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in po višini.
kaznivo dejanje neupravičena proizvodnja in promet z mamili - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - hišna preiskava - anonimna prijava - zakonitost odredbe - ravnanje policije - preizkus pravilnosti dokazne ocene
Iz povzetih razlogov izpodbijane sodbe, ki so skladni s podatki kazenskega spisa, torej izhaja, da so policisti po anonimnih prijavah nadaljevali z zbiranjem dodatnih obvestil in dokazni standard razlogov za sum nadgradili z objektivnimi in naknadno preverljivimi dejstvi. V skladu z zakonskimi pooblastili in dolžnostmi iz prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP, so torej policisti po obeh naznanitvah začeli s potrebnimi aktivnostmi in ukrepi, ter na ta način obe obvestili preverili, šele na tej podlagi pridobljeni podatki in ugotovitve pa so bili podlaga za izdajo odredbe preiskovalne sodnice o opravi hišne preiskave. Očitki zagovornice, da so bile edina podlaga za odreditev hišne preiskave navedbe v anonimnih prijavah, so torej neutemeljeni. V takšni situaciji, ko policisti po anonimni prijavi nadaljujejo z zbiranjem obvestil, pa zato ni potrebno, da policija glede anonimnega vira posreduje podatke o njegovi zanesljivosti in preverljivosti njegovih navedb.
V obravnavanem primeru pa je torej sodišče poleg količine zasežene prepovedane droge, ugotovilo obstoj še številnih drugih okoliščin, ki kažejo na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu oziroma nadaljnji prodaji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034738
ZFPPIPP člen 299, 299/5, 300, 300/1. ZPP člen 184, 184/2, 274, 274/1.
izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice - preizkus terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice - plačilo denarnega zneska - znesek kupnine - napotitveni sklep - vložitev tožbe - sprememba tožbe - istovetnost tožbenega zahtevka
Po drugem odstavku 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljaje drugega zahtevka poleg obstoječega. Za spremembo istovetnosti zahtevka gre, kadar se spremeni dejanska podlaga tožbe ali tožbeni predlog tako, da tožeča stranka vtožuje nekaj drugega kot v prvotni tožbi. Pri uveljavljanju novega zahtevka poleg obstoječega pa ne gre za spremembo tožbe v pravem pomenu, ker ostaja prvotni zahtevek v bistvu nespremenjen. Gre za naknadno objektivno kumulacijo zahtevkov. Povečanje zahtevka pa sicer ne pomeni spremembe tožbe v pravem pomenu, ker gre po vsebini še vedno za isti predmet, spremeni se le višina. Zato je o povečanju mogoče govoriti le, če tožnik zahteva plačilo določene vsote denarja ali določeno količino nadomestnih stvari. Ob povedanem se izkaže, da je s povišanjem tožbenega zahtevka z naknadno primarno uveljavljanim glede na prvotno primarno uveljavljenega tožeča stranka spremenila tožbo v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP (namesto prvotno zahtevanega zneska 3.105,55 EUR je zahtevala 33.250,00 EUR, oboje zmanjšano za stroške v zvezi s prodajo).
Če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe in je ta prekoračen, sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tako tožbo zavrže, ne da bi jo meritorno obravnavalo. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za zavrženje tožbe kot prepozne in da ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni presojalo okoliščin oziroma pogojev za priposestvovanje celotnega spornega prostora.
Tožnica je bila delno oproščena plačila sodne takse, delno pa ji je bilo plačilo odloženo. Po dovolitvi take olajšave sodna taksa ni več procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje vloge.
ZD člen 214, 214/3. ZPP člen 307, 307/2, 392, 392/1, 392/2.
sklep o dedovanju - vsebina sklepa o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - pravna narava dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju - učinek sodne poravnave - sodna poravnava - pravna narava sodne poravnave - izpodbijanje dednega dogovora - izpodbijanje sodne poravnave - tožba za razveljavitev sodne poravnave
Konkretni dedni dogovor je po vsebini sodna poravnava, ki jo je dopustno izpodbijati (le) s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (prvi odstavek 392. člena ZPP) in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ne more izpodbiti veljavnosti dednega dogovora, ker pritožba ni primerno pravno sredstvo, ki bi dopuščalo izpodbijanje sodne poravnave.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00036037
KZ-1 člen 29, 29/1, 34, 48.a, 50, 50/1, 51, 51/1-2, 115, 115/1. ZKP člen 371, 371/1-10, 371/1-11, 378, 378/1, 385, 391. URS člen 17, 18, 22, 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 33. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZMZ-1 člen 20, 40, 40/2, 68, 68/1-4.
poskus uboja - stranska kazen izgon tujca iz države - izgon tujca iz države - pogoji za izrek stranske sankcije - izvršitev kazni - načelo nevračanja - mednarodna zaščita - status begunca - vrnitev v matično državo ali tranzit - človekove pravice - nevarnost za življenje in zdravje - kršitev človekovih pravic - alkohol - prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius)
Od pogojev oziroma okoliščin, ki morajo biti v skladu z 48.a členom KZ-1 podani v fazi izreka kazni izgona tujca iz države, je potrebno ločevati pogoje oziroma okoliščine, ki morajo biti upoštevani v fazi izvršitve tako izrečene kazni. Izvršitev kazni izgona tujca iz države ureja ZIKS-1, ki v petem odstavku 127. člena določa, da izgon tujca iz države izvrši policija v skladu z zakonom, ki ureja tujce. Obstoj mednarodne zaščite (status begunca ali status subsidiarne zaščite po 20. členu ZMZ-1) ne predstavlja ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Vse pritožbene navedbe o stanju v državi izgona in nevarnostim, katerim bi obsojenec lahko bil izpostavljen, tako sodijo v fazo izvrševanja izrečene kazni. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanja in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje, vendar to ne pomeni, da je sodišče v ponovljenem postopku vezano na prav vse (materialno in procesnopravno relevantne) dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v prvotnem postopku, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je opisan v krivdoreku.
pogodba o organizaciji turističnega potovanja - seznanjenost s splošnimi pogoji - pravice potrošnika - nepravilno opravljene storitve turistične agencije - turistična agencija
Prejem Splošnih pogojev ob sklenitvi pogodbe, ki je po prepričljivem zaključku sodišča prve stopnje dokazan, ne izključuje trditve tožene stranke o seznanitvi s Splošnimi pogoji že pred sklenitvijo pogodbe. Zato se je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljeno oprlo tudi na Splošne pogoje za turistične aranžmaje, ki med drugim med obveznostmi potnika tudi določajo, da je potnik dolžan agenciji pred sklenitvijo pogodbe posredovati svoje podatke oziroma podatke njegovih sopotnikov tako, kot glasijo v njihovih osebnih dokumentih, ki jim omogočajo prestop meje, katere državljani so, in nadalje tudi, da v kolikor potnik oziroma kateri od njegovih sopotnikov, ki potujejo v tujino, ni slovenski državljan, je dolžan potnik, ki sklene pogodbo, to izrecno sporočiti agenciji pred sklenitvijo pogodbe, v primeru, da potnik ob prijavi ne navede pravilnih podatkov oziroma opusti prejšnje opozorilo, pa je odgovoren za vse stroške oziroma posledice, nastale zaradi napačnih podatkov.
Potniki oziroma sklenitelj potovanja so tisti, ki so dolžni toženo stranko kot organizatorko potovanja opozoriti na svoje (morebitno tuje) državljanstvo in podati vse potrebne informacije v zvezi s tem in s to obveznostjo je bil seznanjen tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da obveznost preverjanja in pridobivanja podatkov potnikov o njihovem državljanstvu in preverjanje njihovih dokumentov ni dolžnost organizatorja potovanja, kot tudi, da je tožena stranka svojo zakonsko obveznost iz 6. točke prvega odstavka 57.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) v obravnavanem primeru tudi ustrezno izpolnila.