Evidenca o izrabi delovnega časa je dokumentacija, ki jo mora voditi delodajalec, namenjena pa je njegovim odločitvam v zvezi s pravicami, ki jih mora zagotavljati delavcem, ter inšpekcijskemu nadzoru v zvezi s tem (3. alineja 12. člena ZEPDSV in prvi odstavek 7. člena ZEPDSV). Pritožba zato zmotno navaja, da je namen vodenja evidence delovnega časa le v tem, da delavci prejmejo plačilo za opravljeno delo. Od elektronsko vodenih podatkov o delovnem času je odvisen obračun plače zaposlenih, ugotavljanje izpolnjevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno plačevanje davkov in prispevkov in drugo. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki ga stori tisti, ki v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri takse izhajalo iz vsote vrednosti postavljenih zahtevkov (63.097,02 EUR). Pri tem je spregledalo, da se po prvem odstavku 20. člena ZST-1 v istem postopku na isti stopnji vrednosti spornih predmetov seštevajo le, kadar zakon ne določa drugače. Tožničini zahtevki v tožbi imajo različno dejansko in pravno podlago. V takem primeru pa je po drugem odstavku 41. člena ZPP, na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. To pomeni, da je treba sodno takso, ki jo mora plačati tožnica za postopek na prvi stopnji, odmeriti od vsake navedene vrednosti posebej. Tožnica torej poleg že odmerjenega zneska v višini 1.227,00 EUR dolguje še plačilo za preostalih 4.000,00 EUR, kar po tar. št. 1111 taksne tarife znaša dodatnih 225,00 EUR.
Pritožbeno sodišče nima razloga, da izvedenskemu mnenju dr. M. K., izvedenca psihiatrične stroke, ne bi sledilo. Tudi pritožbeni pomisleki utemeljenega dvoma vanj ne vzbujajo. Zatrjevanje pritožbe, da se nasprotni udeleženki intelektualne sposobnosti občutno izboljšujejo, so povsem posplošene, brez prepričljive podlage. Pritožbena navedba o izredno hitrem napredovanju nasprotne udeleženke ni z ničemer podkrepljena. Razumna in prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da oseba v takšni situaciji potrebuje stalno oskrbo in varstvo, sicer bi bilo ogroženo njeno življenja. Še vedno je pokretna, zato obstaja nevarnost zatavanja in posledična ogroženost v prometu ali ob neugodnih vremenskih razmerah. Zaradi demence ima moteno presojo realnosti in svojega ravnanja ni sposobna obvladovati. Razlogi za bolnišnično zdravljenje pa niso več podani, saj izvedenec ugotavlja, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno.