Čim je ugodeno predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, plačilo slednje ni več predpostavka za vsebinsko odločanje o vlogi. Navedeno izhaja že iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki določa, da se vloga šteje za umaknjeno če sodna taksa ni plačana v roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo. A contrario vloge (v tem primeru pritožbe) ni mogoče šteti za umaknjeno, če obstajajo pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - motenje posesti
Namen regulacijske začasne odredbe je v začasni ureditvi spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
ZVEtL-1 člen 3, 18, 19, 23, 24, 35. SZ-1 člen 105. ZNP-1 člen 40, 40/1, 42.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - večstanovanjski objekt - posamezni del stavbe - splošni skupni del - klet - podstreha in drugi skupni prostori - dejanska raba posameznega dela stavbe - namembnost stanovanja - večkratni zaporedni prenos pravice (veriga pogodb) - načelo akcesornosti - dokazna pravila - bolj verjetna pravica - stroški v nepravdnem postopku
Skupaj s stanovanjem kot posameznim delom so kot njegov akcesorni del, ne glede na zapise v pogodbah, pravni predniki prve nasprotne udeleženke pridobili tudi pripadajočo pravico na skupnih delih in zemljišču.
Veljavni obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje onemogoča ugotovitev istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Vendar pa iz tega stališča ne izhaja vprašanje pomanjkanja pravnega interesa, ampak vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 118, 118/2.. ZUTD člen 65, 65/5.. ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/4, 202, 202/2, 398.. ZPIZ-1 člen 28, 138, 201.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec - likvidacija - starostna pokojnina - pokojninska doba
Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2).
Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZOdv člen 17, 17/5.. ZOdv-D člen 1.. ZPP člen 154.. ZBPP člen 9.. ZDR-1 člen 31, 54, 54/1, 54/1-3, 55, 55/1, 56.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - pogodba o zaposlitvi za določen čas - nagrada odvetnika - brezplačna pravna pomoč - odločitev o pravdnih stroških - navedba razloga v pogodbi
Zmotno je stališče pritožnika, da bo zaradi določbe petega odstavka 17. člena ZOdv (nasprotna) stranka, ki ima izbranega odvetnika in ne odvetnika, določenega v okviru obveznega sistema zagotavljanja BPP, neopravičeno „obogatena“ oziroma da bo plačala manj stroškov pravdanja, ker ji nasproti stoji stranka, ki jo zastopa odvetnik, določen v skladu z ZBPP.
V primeru delnega uspeha strank tožnikovo stališče ne upošteva temeljnega izhodišča pri odločanju o stroških postopka, t.j. da se povrnejo samo stroški, ki so stranki dejansko nastali in le v primeru, če so bili potrebni za postopek. Če sodišče pri odločitvi o stroških postopka na eni strani upošteva stroške stranke, ki jih je ta imela zaradi plačila nagrade izbranemu odvetniku, na drugi strani pa stroške, odmerjene v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki jih plača Republika Slovenija (in ne stranka, kateri je bila odobrena BPP), namreč odloči o tistih stroških, ki so dejansko nastali. Zato stranka, ki je dolžna svojega izbranega odvetnika plačati ob upoštevanju višje odvetniške tarife, ni neupravičeno obogatena, če se ti stroški, ki jih je dejansko imela (oziroma se lahko šteje, da jih bo po vsej verjetnosti imela) „pobotajo“, glede na sorazmerni ali celotni uspeh v pravdi, s stroški nasprotne stranke, ki je imela za svoje zastopanje za polovico nižje stroške odvetniškega zastopanja, oziroma je te stroške krila Republika Slovenija. V skladu z 9. členom ZBPP namreč dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Stališče tožnika bi neutemeljeno diskriminiralo stranko, ki je imela zaradi dejstva, ker je ni zastopal odvetnik, določen po ZBPP, dejansko višje stroške postopka, to pa se pri odločanju o povračilu ne bi upoštevalo, saj bi se upoštevali stroški stranke, ki ji je dodeljena BPP, ki pa ji sploh niso nastali, niti niso nastali Republiki Sloveniji. Zato ni utemeljen zaključek pritožbe, da namen zakonodajalca ni bil ustvariti drugačnih (nižjih) stroškovnih posledic med strankama v pravdi.
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 39/2016, je pogodba o zaposlitvi za določen čas dopustna le v primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Zato je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi. Opustitev navedbe razloga v pogodbi o zaposlitvi posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi stranka tudi kasneje med sodnim postopkom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (kot se je to zgodilo v tem primeru) izniči namen, zaradi katerega je v zakon vnesena obveznost navedbe razloga, ta pa je predvsem v preprečevanju zlorab instituta sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če mora delodajalec že v pogodbi o zaposlitvi za določen čas navesti razlog za takšno sklenitev, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi brez obstoja zakonitega razloga, saj mora delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog in ne kateregakoli drugega.
skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja bivših zakoncev - obseg in deleži na skupnem premoženju
Po vsem obrazloženem ne drži, da je zmoten zaključek sodišča, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enakovreden. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno upoštevalo, da je toženec prejemal plačo, tožnica pa ne, pravilno je ocenilo in upoštevalo, da je enakovreden prispevek obeh pravdnih strank k ustvarjanju prihodkov iz naslova dopolnilne dejavnosti izdelave kmetijskih strojev in pravilno upoštevalo ob pravilni ugotovitvi obstoja elementov življenjske skupnosti, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 365-3. ZD člen 15, 25, 25/1, 25/2, 163.
razlogi za prekinitev postopka - prekinitev zapuščinskega postopka - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - predhodno vprašanje - nevložitev tožbe - oporočno dedovanje - nujni dediči
Nečak, ki je zapustnikovi oporoki nasprotoval, tožbe zoper oporočno dedinjo zaradi neveljavnosti oporoke ni vložil. Ker je njegov pokojni oče brat zapustnika, nečak niti ne more zahtevati nujnega deleža, saj so nujni dediči le pokojnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, starši in zakonec, ter dedi in babice ter bratje in sestre pa pod pogojem nezmožnosti za delo in če nimajo sredstev za življenje. Zakaj pa bi bila sicer potrebna prekinitev zapuščinskega postopka do konca zapuščinskega postopka po pokojnikovem bratu, prvostopenjsko sodišče ne pojasni.
podaljšanje pripora - preizkus pripornih razlogov ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje - znižanje kazni - kazen zapora - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za podaljšanje pripora
V besedi strank je državni tožilec podal obrazložen predlog za podaljšanje pripora, zagovornik pa je nanj odgovoril, kar je zapisano tudi v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju pa je prvo sodišče tudi obtoženca pozvalo k besedi strank, ki pa ni želel povedati ničesar. S tem, ko je bila obtožencu dana možnost, da se poleg zagovornika tudi on izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, je bila v tem delu postopka kontradiktornost v celoti zagotovljena, zato o očitani kršitvi določb kazenskega postopka ne more biti govora.
Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je prenehanje mandata vodilnemu delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni podlage v samem tekstu tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz besedila namreč izhaja le jasna zaveza delodajalca, da takšnemu delavcu zagotovi pravice, kot pripadajo delavcem, katerim se pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga. Besedilo govori o obsegu pravic zaradi odpovedi, ker delavec ni bil po poteku mandata ponovno imenovan, nomotehnično pa določba ni tako jasna, nedvoumna in razumljiva, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da določa povsem nov odpovedni razlog.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved delavca - odjava iz zavarovanj
Stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za čas od 7. 3. 2018 do 29. 1. 2019, drugo pa za čas od 30. 1. 2019 do 14. 1. 2021. Slednja se torej nanaša na sporni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 8. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, kar pa ne pomeni, da druga pogodba v spornem obdobju ne bi bila veljavno sklenjena. Nerelevantne so navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti datum sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj to ni odločilno dejstvo spora, bistvo katerega je vprašanje, ali je imela sporna odpoved z dne 16. 1. 2019 relevantni učinek in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarja 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019. Zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.
URS člen 29.. ZKP-UPB8 člen 213.č, 307, 307/3, 371, 371/1, 371/1-3.. ZIKS-1 člen 74.
nedovoljen dokaz - osebni pregled - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do obrambe - odpoved pravici - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi
Sporna odredba je bila izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti.
Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s tem, ko iz neutemeljenih razlogov na glavno obravnavo ni pristopila, zato po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.
ZDR-1 člen 136, 136/2, 148, 148/7.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2008) člen 81.
dodatek za nadurno delo - delovni čas
Obstoj dogovora o plačilu po številu prevoženih kilometrov ne bi vplival na pravico tožnika do plačila za opravljeno nadurno delo, saj dogovora, ki delavcu daje manj pravic, kot so mu zagotovljene s kolektivno pogodbo, v obravnavanem sporu s Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo, ki je v 81. členu določala 30 % dodatek za nadurno delo, pravno ni mogoče upoštevati.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - sklep o odpustu obveznosti - pritožba proti sklepu - procesna legitimacija upravitelja za pritožbo
Stečajni upravitelj ne trdi, da je vložil ugovor zoper odpust obveznosti (prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP). Če bi stečajni upravitelj vložil ugovor zoper odpust obveznosti, potem bi imel pravico do vložitve pritožbe. Takšno pravico pa bi imel na temelju tretjega odstavka 406. člena ZFPPIPP. Ker pa predpostavke za uporabo te določbe niso izpolnjene, pritožbeno sodišče ni moglo odločiti drugače kot tako, da je zavrglo njegovo pritožbo.
SPZ člen 70. ZPP člen 12, 339, 339/2-8. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - pravica do izjave - opozorilna dolžnost sodišča o procesnih pravicah - interes strank za ureditev razmerja - načelo hitrosti postopka - prenehanje solastnine - skupni del stavbe - vzpostavitev etažne lastnine - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve
Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo v takih primerih sodišče stranko posebej opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče ima le dolžnost, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba vsakega odraslega, poslovno sposobnega posameznika šteti za osebo, ki mora prvenstveno sama poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov. Pretirano paternalistično ravnanje sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
Ni šlo za tako zapleteno in kompleksno zadevo, kot skuša prikazati pritožba; šlo je za vprašanje, kako odpraviti solastniško razmerje na štirih parcelah pod in okoli hiše nepravdnih strank. Vprašanje sodišča nasprotnemu udeležencu, za kateri del nepremičnine je zainteresiran, je dovolj jasno in razumljivo tudi laiku.
Poleg dolžnosti, da se pravice in pravni interesi udeležencev ugotovijo in zavarujejo, je sodišče dolžno to storiti tudi čimprej (primerjaj 5. člen ZNP), torej si mora prizadevati tudi za rešitev zadeve v razumnem roku.
Navedbe, da je temeljni namen nepravdnega postopka za delitev solastnine prenehanje solastnine in da zato ni dopustno, da sodišče nepremičnin ne razdeli v celoti, so v izhodišču pravilne. Res je smoter delitvenega postopka, da se solastnina (ki je skladno z rimskim pravnim rekom »mati prepirov«) likvidira, vendar sodna praksa dopušča, da tudi po končanem delitvenem postopku solastnina v celoti ne preneha.
Ukinitev solastnine na parceli, ki je skupni del zgradbe (fundus), ni možna, dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.
Če razmerij iz takih in drugačnih razlogov ni mogoče urediti v celoti, je prav gotovo pravilno in primerno, da se uredijo vsaj v tistem delu, kolikor je mogoče. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ravnalo in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na specifične konkretne okoliščine (da ena od parcel predstavlja fundus stavbe, ki je v tem postopku ni mogoče etažirati) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da na eni od parcel (še vedno) ostane solastnina.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.
Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.
Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka kot prepozna zavrže.
Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena. Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036787
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179, 179/2.. ZDR-1 člen 35.. ZVZD-1 člen 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - varstvo pri delu v gozdarstvu
Toženki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca s področja gozdarske stroke. Ugotovitve izvedenca, ki jih toženki navajata v pritožbah, je sodišče korektno povzelo in jih vključilo v ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa jim je pripisalo drugačen pravni učinek kot toženki. Kot je sodišče prepričljivo obrazložilo, so dejstva v zvezi s tem podlaga za delno razbremenitev objektivno odgovorne prve toženke, ne pa za njeno popolno ekskulpacijo. Kršitev varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, praviloma ne odvzame lastnosti nevarne dejavnosti, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca. Res je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu s tem, ko je premalo skrbno pregledal in ocenil nevarnosti, ki mu pretijo pri delu, vendar pa ne gre za nerazumno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca gozdarske stroke, da glede na določbe navedenega Pravilnika in Pravilnika o gozdnem redu (da se vsako drevo, ki se ga podira, podre do konca) tožnik ni pričakoval, da je kakšno drevo, ki stoji, spodžagano. Spodžagane sušice pred škodnim dogodkom kot nevarne ni opazil nihče.
O povrnitvi stroškov izvedenca ali prič ni mogoče odločiti neodvisno od uspeha strank in okoliščin primera, ki jih bo moč ugotoviti ob koncu postopka, zato pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločilo pred zaključkom postopka.
ZKolP člen 5.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 208.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. ZKolP člen 5.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožnici zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.