prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoved delavca - odjava iz zavarovanj
Stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za čas od 7. 3. 2018 do 29. 1. 2019, drugo pa za čas od 30. 1. 2019 do 14. 1. 2021. Slednja se torej nanaša na sporni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 8. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, kar pa ne pomeni, da druga pogodba v spornem obdobju ne bi bila veljavno sklenjena. Nerelevantne so navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti datum sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj to ni odločilno dejstvo spora, bistvo katerega je vprašanje, ali je imela sporna odpoved z dne 16. 1. 2019 relevantni učinek in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarja 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019. Zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.
Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je prenehanje mandata vodilnemu delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni podlage v samem tekstu tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz besedila namreč izhaja le jasna zaveza delodajalca, da takšnemu delavcu zagotovi pravice, kot pripadajo delavcem, katerim se pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga. Besedilo govori o obsegu pravic zaradi odpovedi, ker delavec ni bil po poteku mandata ponovno imenovan, nomotehnično pa določba ni tako jasna, nedvoumna in razumljiva, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da določa povsem nov odpovedni razlog.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - motenje posesti
Namen regulacijske začasne odredbe je v začasni ureditvi spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00034496
SPZ člen 77. ZEN člen 24, 77.
sodna določitev meje - meja med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem - kriterij močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - katastrski podatek - potek meje - del stavbe - mejni zid - oporni zid - naknadna sprememba meje - kataster stavb
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo velikosti in vrednosti sporne mejne površine, ni storilo nobene kršitve. Ta ugotovitev je po 77. členu SPZ namreč predvidena le zaradi izbire kriterija po katerem bo določena meja. Ker pa je bilo v konkretnem primeru mejo mogoče določiti le ob upoštevanju podatkov katastra, ugotavljanje velikosti in vrednosti sporne mejne površine zato ni bilo potrebno.
V tej zadevi je bila predmet urejanja meja med zemljiščem, ki je v zasebni lasti in zemljiščem, ki je javno dobro. Mejo med takimi zemljišči je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je zato sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, upoštevati stanje v katastru. Izjema od tega pravila je, skladno s sodno prakso, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.
V tej zadevi je bilo treba ugotoviti potek katastrske meje, za tako ugotovitev pa so relevantni le podatki katastra. Vogalni kamen, stopnice in klančina bi bili za določitev meje relevantni le, če bi podatki katastra izkazovali potek meje ob upoštevanju teh (izbočenih) delov stavbe. Vendar jih ne. Kot je pojasnil izvedenec, je bila meja na podlagi vseh katastrskih virov (med drugim tudi meritve iz leta 1931, ki ji predlagatelji niso nasprotovali) ravna in je potekala po zidu stavbe in ne po kakšnem njenem izbočenem delu.
Meja je bila po vseh pregledanih katastrskih virih ravna. Ostali deli stavbe, ki segajo v zračni prostor, nikoli niso bili (in tudi danes niso) predmet zemljiškega katastra, ampak katastra stavb. Da to drži, kaže tudi določba drugega odstavka 77. člena ZEN, na katerega se sklicujejo predlagatelji, saj je uvrščena v poglavje, ki ureja kataster stavb in ne v poglavje, ki ureja kataster zemljišč. Relevantna je zato le določba 24. člena ZEN. Ta pa določa, da je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnini. Navpična projekcija stavbe v ravnini pa (ob upoštevanju pojasnila izvedenca ob zaslišanju) pomeni del, kjer se stavba sreča z zemljiščem, v konkretnem primeru torej zid.
Dejstvo, da meja še ni dokončno urejena, ne pomeni, da podatki o katastrski meji ne obstajajo ali da niso pravilni.
realizacija - prisilna privedba priče - privedba - pritožba zoper odločitev o stroških
Stroški, ki jih je imela policija z realizacijo privedbe, izhajajo iz specificiranega stroškovnika, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu in okoliščina, da se je priča A. A. po posredovanju policije na sodišču javila brez spremstva policije, ne pomeni, da policija z realizacijo že navedene odredbe ni imela stroškov, kot si to zmotno predstavlja pritožnica.
Tožencu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, tj. da toženec ni bil poučen o varnem delu v smislu določb ZVZD-1, da mu je bilo prepuščeno, kako bo opravil odrejeno nalogo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika, da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo in da je tožeča stranka tožencu dopuščala, da je tudi sam uporabil mostovno dvigalo, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opravo delovne naloge, ko je za premik kamnitih plošč sam uporabil mostovno dvigalo in je posledično prišlo do sesutja in zloma plošč, ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja. Ravnanje toženca v dani situaciji ni odstopalo od ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035699
ZDR člen 45.. ZDR-1 člen 45.. ZJU člen 15.. OZ člen 147, 147/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - varovanje dostojanstva delavca pri delu
V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje kot odločilno okoliščino štelo, da gre pri izpostavljenih ravnanjih za med seboj nepovezane dogodke z različnimi izvajalci v večletnem časovnem obdobju, predvsem pa naj bi večino očitanih dejanj, ki jih očita tožnica intervenientu, izvajali drugi toženkini zaposleni. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev na podlagi domnev, temveč s stopnjo prepričanja. Sicer pa, kot pravilno opozarja pritožba, za odškodninsko odgovornost delodajalca ni odločilno, kdo je neposredni izvajalec trpinčenja. Delodajalec odškodninsko odgovarja kot povzročitelj pri kršitvi obveznosti iz 45. člena ZDR oziroma 47. člena ZDR-1, lahko pa tudi za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi (žrtvi trpinčenja) v smislu določbe prvega odstavka 147. člena OZ.
ZVEtL-1 člen 3, 18, 19, 23, 24, 35. SZ-1 člen 105. ZNP-1 člen 40, 40/1, 42.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - večstanovanjski objekt - posamezni del stavbe - splošni skupni del - klet - podstreha in drugi skupni prostori - dejanska raba posameznega dela stavbe - namembnost stanovanja - večkratni zaporedni prenos pravice (veriga pogodb) - načelo akcesornosti - dokazna pravila - bolj verjetna pravica - stroški v nepravdnem postopku
Skupaj s stanovanjem kot posameznim delom so kot njegov akcesorni del, ne glede na zapise v pogodbah, pravni predniki prve nasprotne udeleženke pridobili tudi pripadajočo pravico na skupnih delih in zemljišču.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036787
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179, 179/2.. ZDR-1 člen 35.. ZVZD-1 člen 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - varstvo pri delu v gozdarstvu
Toženki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da ni upoštevalo ugotovitev izvedenca s področja gozdarske stroke. Ugotovitve izvedenca, ki jih toženki navajata v pritožbah, je sodišče korektno povzelo in jih vključilo v ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa jim je pripisalo drugačen pravni učinek kot toženki. Kot je sodišče prepričljivo obrazložilo, so dejstva v zvezi s tem podlaga za delno razbremenitev objektivno odgovorne prve toženke, ne pa za njeno popolno ekskulpacijo. Kršitev varnostnih predpisov s strani delavca, ki prispeva k nastanku škode, praviloma ne odvzame lastnosti nevarne dejavnosti, vpliva pa na presojo prispevka oškodovanca. Res je tožnik ravnal v nasprotju z določbami 9. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu s tem, ko je premalo skrbno pregledal in ocenil nevarnosti, ki mu pretijo pri delu, vendar pa ne gre za nerazumno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca gozdarske stroke, da glede na določbe navedenega Pravilnika in Pravilnika o gozdnem redu (da se vsako drevo, ki se ga podira, podre do konca) tožnik ni pričakoval, da je kakšno drevo, ki stoji, spodžagano. Spodžagane sušice pred škodnim dogodkom kot nevarne ni opazil nihče.
skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja bivših zakoncev - obseg in deleži na skupnem premoženju
Po vsem obrazloženem ne drži, da je zmoten zaključek sodišča, da je prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enakovreden. Sodišče prve stopnje je pri oceni pravilno upoštevalo, da je toženec prejemal plačo, tožnica pa ne, pravilno je ocenilo in upoštevalo, da je enakovreden prispevek obeh pravdnih strank k ustvarjanju prihodkov iz naslova dopolnilne dejavnosti izdelave kmetijskih strojev in pravilno upoštevalo ob pravilni ugotovitvi obstoja elementov življenjske skupnosti, da je pretežni del skrbi za gospodinjstvo in otroka padel na tožnico.
Veljavni obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje onemogoča ugotovitev istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Vendar pa iz tega stališča ne izhaja vprašanje pomanjkanja pravnega interesa, ampak vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZDR-1 člen 85, 85/2.. ZPP člen 155.. Odvetniška tarifa (2015) člen 14, 15.
stroški disciplinskega postopka
Ker je tožena stranka v okviru disciplinske obravnave tožnika neposredno izvajala dokaze z zaslišanjem prič, tako da je tožnik lahko šele po izvedbi teh dokazov podal svoj zagovor, ne gre za primer, v katerem bi bila možna uporaba tar. št. 14 OT, ampak za primer subsidiarne uporabe tar. št. 15 OT.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.
Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.
Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka kot prepozna zavrže.
Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena. Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034911
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZOPOKD člen 36, 36/3.. ZKP člen 387.
sprememba sodbe - kršitev temeljnih pravic delavcev - izplačilo plač - denarna odpravnina - dogovor o plači - pogodba o zaposlitvi - finančno stanje - zagovornik več obdolžencev - zagovornik pravne osebe - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Obdolženec je imel že v pogodbah o zaposlitvi podlago za znižanje ali zvišanje plač delavcem za do 20 %, kar pomeni, da je bilo takšno postopanje z oškodovancema vnaprej dogovorjeno v pisni obliki in da sta delavca v na tak način določeno plačo privolila.
Čim je ugodeno predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, plačilo slednje ni več predpostavka za vsebinsko odločanje o vlogi. Navedeno izhaja že iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki določa, da se vloga šteje za umaknjeno če sodna taksa ni plačana v roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo. A contrario vloge (v tem primeru pritožbe) ni mogoče šteti za umaknjeno, če obstajajo pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
notarski zapis - ničnost notarskega zapisa - razveljavitev - pojasnilna dolžnost notarja - izpovedba priče - dokazna ocena - dejansko stanje - pritožbene novote
Pritožbene navedbe, da naj bi iz navedb tožečih strank in zaslišanega notarja izhajalo, da le-ta strankam ni opisal vsebine, pravnih posledic posla ter jih opozoril na tveganja, so pavšalne in nekonkretizirane, saj pritožba sploh ne pojasni, katere izjave (izpovedb zaslišanih je več kot 100 strani), naj bi to dokazovale.
nadure - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - mobilni delavci - voznik tovornjaka - delovni čas
Za prvega in tretjega tožnika so relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki opredeljuje delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Upoštevaje navedeno opredelitev delovnega časa mobilnih delavcev je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki sta jih opravila prvi in tretji tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki zajema čas, ko ni le na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu, kot navajata pritožnika, temveč tudi opravlja svoje naloge, ki so povezane z njegovim delom.
SPZ člen 70. ZPP člen 12, 339, 339/2-8. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - pravica do izjave - opozorilna dolžnost sodišča o procesnih pravicah - interes strank za ureditev razmerja - načelo hitrosti postopka - prenehanje solastnine - skupni del stavbe - vzpostavitev etažne lastnine - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve
Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo v takih primerih sodišče stranko posebej opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče ima le dolžnost, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba vsakega odraslega, poslovno sposobnega posameznika šteti za osebo, ki mora prvenstveno sama poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov. Pretirano paternalistično ravnanje sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
Ni šlo za tako zapleteno in kompleksno zadevo, kot skuša prikazati pritožba; šlo je za vprašanje, kako odpraviti solastniško razmerje na štirih parcelah pod in okoli hiše nepravdnih strank. Vprašanje sodišča nasprotnemu udeležencu, za kateri del nepremičnine je zainteresiran, je dovolj jasno in razumljivo tudi laiku.
Poleg dolžnosti, da se pravice in pravni interesi udeležencev ugotovijo in zavarujejo, je sodišče dolžno to storiti tudi čimprej (primerjaj 5. člen ZNP), torej si mora prizadevati tudi za rešitev zadeve v razumnem roku.
Navedbe, da je temeljni namen nepravdnega postopka za delitev solastnine prenehanje solastnine in da zato ni dopustno, da sodišče nepremičnin ne razdeli v celoti, so v izhodišču pravilne. Res je smoter delitvenega postopka, da se solastnina (ki je skladno z rimskim pravnim rekom »mati prepirov«) likvidira, vendar sodna praksa dopušča, da tudi po končanem delitvenem postopku solastnina v celoti ne preneha.
Ukinitev solastnine na parceli, ki je skupni del zgradbe (fundus), ni možna, dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.
Če razmerij iz takih in drugačnih razlogov ni mogoče urediti v celoti, je prav gotovo pravilno in primerno, da se uredijo vsaj v tistem delu, kolikor je mogoče. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ravnalo in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na specifične konkretne okoliščine (da ena od parcel predstavlja fundus stavbe, ki je v tem postopku ni mogoče etažirati) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da na eni od parcel (še vedno) ostane solastnina.
podaljšanje pripora - preizkus pripornih razlogov ob reševanju pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje - znižanje kazni - kazen zapora - kršitev načela kontradiktornosti postopka - predlog za podaljšanje pripora
V besedi strank je državni tožilec podal obrazložen predlog za podaljšanje pripora, zagovornik pa je nanj odgovoril, kar je zapisano tudi v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju pa je prvo sodišče tudi obtoženca pozvalo k besedi strank, ki pa ni želel povedati ničesar. S tem, ko je bila obtožencu dana možnost, da se poleg zagovornika tudi on izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, je bila v tem delu postopka kontradiktornost v celoti zagotovljena, zato o očitani kršitvi določb kazenskega postopka ne more biti govora.
ZJN-3 člen 40, 41, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-6, 111/7. ZPVPJN člen 17, 17/1. ZP-1 člen 4, 4/2, 25a, 25a/2, 26, 26/6, 27, 27/1.
javno naročanje - postopek oddaje javnega naročila - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - pogodba o oddaji javnega naročila - sklenitev aneksa k pogodbi - postopek s pogajanji brez predhodne objave - pogoj nujnosti - revizija postopka oddaje javnega naročila - posledice vloženega zahtevka za revizijo - odgovornost za prekršek - sankcije za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije - izrek stranske sankcije - izločitev iz postopka javnega naročanja - stek prekrškov - omilitev sankcije
Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja.
Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun.
Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naročanja vložen zahtevek za revizijo.
Okoliščine, ki utemeljujejo oceno o skrajni nujnosti iz č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3, ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku.
Izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja ni mogoče omiliti na podlagi določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, saj ta določba določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije, pri čemer sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona. Na podlagi navedenega je torej ob obstoju posebnih olajševalnih okoliščin, ali če tako določa zakon, možno pod predpisano mejo omiliti le globo, ne pa tudi stransko sankcijo.