Čim je ugodeno predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, plačilo slednje ni več predpostavka za vsebinsko odločanje o vlogi. Navedeno izhaja že iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, ki določa, da se vloga šteje za umaknjeno če sodna taksa ni plačana v roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo. A contrario vloge (v tem primeru pritožbe) ni mogoče šteti za umaknjeno, če obstajajo pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva. Ker je pravočasnost tožbe element sklepčnosti tožbe zaradi motenja posesti, mora sodišče (že po uradni dolžnosti) presoditi, ali iz tožbenih navedb (tudi) glede na 32. člen SPZ izhaja pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik.
Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita napačno presojo pravočasnosti tožbe glede celotnega spremenjenega zahtevka: z novo uveljavljanimi motilnimi ravnanji, dopolnjenima ugotovitvenim in prepovednim zahtevkom (glede motenja posesti s posegi z gradbenimi stroji in gradbiščno ograjo ter s postavitvijo nasipa) in restitucijskim zahtevkom.
Ker že iz tožbenih trditev in priloženih dokazov izhaja, da je bila sprememba tožbe zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko so se tožniki seznanili s temi dejanji, je utemeljen pritožbeni očitek, da je presoja sodišča prve stopnje o tem napačna. Glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ je sprememba tožbe prepozna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožba glede celotnega spremenjenega tožbenega zahtevka kot prepozna zavrže.
Pritožba zmotno meni, da ne obstoji pravni interes tožnikov za vodenje konkretne pravde, ker so bila ob zaključku glavne obravnave vsa gradbena dela na sporni nepremičnini že zaključena. Tožniki (ob ugotovitvi, da je do motenja res prišlo) lahko utemeljeno zahtevajo, da se toženki takšna ravnanja prepovejo tudi v bodoče (ob postavitvi prepovednega zahtevka pa je dovoljen tudi ugotovitveni). Za takšen zaključek ni odločilno dejstvo, da je bila izgradnja kolesarske steze in hodnika za pešce ob koncu glavne obravnave že končana, kar po toženkinem mnenju zanika bojazen, da bi toženka v prihodnje na isti način posegala v nepremičnino tožnikov. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bo toženka v bodoče še kdaj izvajala gradbena dela na sporni nepremičnini v posesti tožnikov zaradi drugih vzrokov.
OZ člen 39, 86. ZFPPIPP člen 342, 342/5. SPZ člen 8.
ničnost pogodbe - morala - zloraba stečajnega postopka - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - izbrisna tožba - dobra vera - predmet prodaje - stavbišče - povezanost zemljišča in objekta - superficies solo cedit
Tako kupec kot že pred njim stečajni upravitelj, bi, če bi ravnala pošteno, morala tudi že zgolj na podlagi cenitvenega poročila, ki govori le o "fundusu", podvomiti v korektnost cenitve, saj po načelu superficies solo cedit (povezanost zemljišča in objekta, 8. člen SPZ) zgolj stavbišče sploh ne more biti samostojen predmet prodaje. Dobra vera se sicer res da domneva. Gre za subjektivno prepričanje določene osebe, da je tisto, kar počenja, v skladu s predpisi in da ne posega v tuje pravice. A ravnanje, ki je popolnoma brez razumnega življenjskega razloga, ki ga oseba opravičuje zgolj z opiranjem na zunanje stanje (zemljiško knjigo, sklepe stečajnega postopka, ipd.), praviloma kaže na zlorabo pravice.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe - neizpolnitev pogojev - neizpolnitev procesne predpostavke
Dolžnik s tožbo lahko zahteva ugotovitev, da je izvršba nedopustna, če je njegov ugovor pravnomočno zavrnjen (če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev).
Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje. Spornega dne je v imenu tožeče stranke sklenila pogodbo - verižno kompenzacijo, za katero je vedela, da po vsebini ni verižna kompenzacija (pravni posel več udeležencev o medsebojnem odpustu dolga), temveč je šlo za zapiranje terjatev med tožečo stranko in drugo družbo z denarnim tokom (nakazili). O sklenitvi tega posla toženka ni obvestila poslovodstva tožeče stranke do začetka januarja 2015.
Kadar posle sklepajo pravne osebe, jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti ali pooblaščeni zastopniki. Tožeča stranka je trdila, da toženka kot računovodja ni bila nikoli pooblaščena za sklepanje pravnih poslov, ki vključujejo denarni tok in ki bi vplivali na finančni položaj tožeče stranke, toženka pa, da je imela vsa pooblastila, ki se nanašajo na finančno poslovanje družbe. Vsaka stranka pa nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. V opisani situaciji je bilo dokazno breme glede obstoja pooblastila za sklenitev spornega posla na strani toženke (212. člen ZPP), tožeča stranka je zgolj zatrjevala negativno dejstvo o neobstoju pooblastila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka sodišču ni dokazala, da je imela pooblastilo za sklenitev spornega posla.
ZZK-1 člen 5, 99, 99/1, 148. ZN člen 38.a, 64, 64/3.
vknjižba lastninske pravice - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - overitev zemljiškoknjižnega dovolila - časovni žig - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - načelo zaslišanja strank v postopku
V tem pritožbenem postopku je odločilno, ali je bilo zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se predlaga vpis, overjeno pred ali po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist države. Overitev je bila opravljena 14.11.2018, istega dne je bilo (ob16:06:41) vloženo obvestilo o listini, ki je podlaga za vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve obravnavanih nepremičnin.
Pritožnik vztraja, da je bila overitev opravljena prej, vendar nima ustreznega listinskega dokaza, ki bi brez vsakršnega dvoma potrjeval to dejstvo. Obvestilo je opremljeno s časovnim žigom, overitvena klavzula pa ne.
notarski zapis - ničnost notarskega zapisa - razveljavitev - pojasnilna dolžnost notarja - izpovedba priče - dokazna ocena - dejansko stanje - pritožbene novote
Pritožbene navedbe, da naj bi iz navedb tožečih strank in zaslišanega notarja izhajalo, da le-ta strankam ni opisal vsebine, pravnih posledic posla ter jih opozoril na tveganja, so pavšalne in nekonkretizirane, saj pritožba sploh ne pojasni, katere izjave (izpovedb zaslišanih je več kot 100 strani), naj bi to dokazovale.
ZKolP člen 5.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 204, 204/4, 208.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2016). Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - zavrženje prepoznega ugovora - priporočena poštna pošiljka - trditveno in dokazno breme - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - nesklepčen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - neodpravljiva nesklepčnost
Tožena stranka bi s pritožbo lahko uspela le, če bi dokazala, da je ugovor zoper izpraznitveni nalog na pošto oddala pravočasno. Držijo pritožbene navedbe, da je na obrazcu P-3 popis oddanih pošiljk z dne 12. 4. 2019 navedeno, da naj bi pooblaščenka tožene stranke tega dne na pošti oddala na Okrožno sodišče v Ljubljani naslovljeni ugovor v zadevi A., k. d., vendar pa na navedenem obrazcu ni niti poštnega žiga niti podpisa pooblaščenega poštnega delavca, kar bi dokazovalo, da je bila navedena pošiljka oddana na pošti prav dne 12. 4. 2019.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036265
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik kot vezist - "radijec" opravljal tudi terenske tehnične preglede in skrbel za radijske naprave, pritožba pa ne izpodbija ugotovitve sodišča o tem, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala tožnikovih trditev, da je moral kot vezist dnevno skrbeti za brezhibnost radijskih naprav in za opremljenost vozil z njimi.
nadure - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - mobilni delavci - voznik tovornjaka - delovni čas
Za prvega in tretjega tožnika so relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki opredeljuje delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Upoštevaje navedeno opredelitev delovnega časa mobilnih delavcev je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki sta jih opravila prvi in tretji tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki zajema čas, ko ni le na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu, kot navajata pritožnika, temveč tudi opravlja svoje naloge, ki so povezane z njegovim delom.
Tožencu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, tj. da toženec ni bil poučen o varnem delu v smislu določb ZVZD-1, da mu je bilo prepuščeno, kako bo opravil odrejeno nalogo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika, da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo in da je tožeča stranka tožencu dopuščala, da je tudi sam uporabil mostovno dvigalo, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opravo delovne naloge, ko je za premik kamnitih plošč sam uporabil mostovno dvigalo in je posledično prišlo do sesutja in zloma plošč, ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja. Ravnanje toženca v dani situaciji ni odstopalo od ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka.
URS člen 29.. ZKP-UPB8 člen 213.č, 307, 307/3, 371, 371/1, 371/1-3.. ZIKS-1 člen 74.
nedovoljen dokaz - osebni pregled - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do obrambe - odpoved pravici - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi
Sporna odredba je bila izdana za osebni pregled pripornika na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki se na podlagi 213.č člena ZKP smiselno uporablja tudi za pripornike in osebnega pregleda pripornika ni mogoče enačiti z osebnim pregledom na podlagi ZKP, saj je obravnavani ukrep namenjen zagotavljanju varnosti, reda in discipline v zavodu za prestajanje kazni zapora (pripora) ter ga opravijo pravosodni policisti. V izpodbijani odredbi je kot razlog za izdajo odredbe naveden sum, da pripornik pri sebi skriva nedovoljene stvari in teh z varnostnim pregledom ni mogoče ugotoviti.
Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je obtoženčeva pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti (29. člen Ustave RS). Tej pravici pa se lahko odpove izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem, kamor je mogoče šteti tudi izostanek iz glavne obravnave. Obtoženka je vedela, da bo na glavni obravnavi vpogledan tudi videoposnetek njenega obiska v ZPKZ, saj je prejela obtožbo, v kateri državno tožilstvo sodišču predlaga izvedbo tega dokaza, pa kljub temu na glavno obravnavo ni pristopila. Tej pravici se je obtoženka torej odpovedala s tem, ko iz neutemeljenih razlogov na glavno obravnavo ni pristopila, zato po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.
Vrhovno sodišče RS je v več podobnih zadevah (npr. VIII Ips 46/2019, VIII Ips 173/2017, VIII Ips 1/2011) zavzelo stališče, da primerjava obveznosti strank, tj. primerjava višine pogodbene kazni z nadomestilom za njeno spoštovanje, ni pravilna, ker te obveznosti niso vzajemne. V zadevi opr. št. VIII Ips 46/2019 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pri znižanju pogodbene kazni treba upoštevati upravičen interes strank in (morebitno potencialno) škodo zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule itd., da glede na naravo in namen pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule ni bistveno razmerje med višino pogodbene kazni in višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ter da je prav za preprečitev konkuriranja (in s tem morebitne visoke potencialne škode) lahko načeloma primerno tudi, da se tudi nevarnost sorazmerno kratke konkurenčne dejavnosti zaščiti (odkloni oziroma poskuša preprečiti) z višjo pogodbeno kaznijo.
Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo.
Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev.
Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.
Stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek, ki temelji na trditvah o izpodbojnosti pogodbe, postavljen ustrezno, ni pravilno. Tudi v primeru, ko pravni red dopušča uveljavljanje zahtevka zaradi obstaja pogojev za izpodbojnost pogodbe po smrti ene izmed pogodbenih strank (v konkretnem primeru preživljanke) s strani dedičev, zgolj dajatveni zahtevek ne zadošča, ampak je potreben tudi ustrezen oblikovalni zahtevek, z uveljavitvijo katerega izpodbojna pogodba izgubi pravno veljavo. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi.
ZJN-3 člen 40, 41, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-6, 111/7. ZPVPJN člen 17, 17/1. ZP-1 člen 4, 4/2, 25a, 25a/2, 26, 26/6, 27, 27/1.
javno naročanje - postopek oddaje javnega naročila - oddaja naročila brez izvedbe ustreznega postopka - pogodba o oddaji javnega naročila - sklenitev aneksa k pogodbi - postopek s pogajanji brez predhodne objave - pogoj nujnosti - revizija postopka oddaje javnega naročila - posledice vloženega zahtevka za revizijo - odgovornost za prekršek - sankcije za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije - izrek stranske sankcije - izločitev iz postopka javnega naročanja - stek prekrškov - omilitev sankcije
Za prekrške v pravem steku prvi odstavek 27. člena ZP-1 določa, da sodišče določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Pravilo seštevanja torej ni omejeno le na dvakratnik največje mere posamezne globe, določene v 17. členu ZP-1, ampak se pravilo seštevanja in omejitve višine seštevka upošteva pri vseh sankcijah iste vrste, ki jih je pojmovno mogoče sešteti. Vrste sankcij so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, ki kot sankcijo za prekrške med drugim določa tudi izločitev iz postopkov javnega naročanja.
Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da prekršek ni bil storjen, ker aneks k pogodbi nikoli ni bil realiziran in na njegovi podlagi nikoli ni bil izdan noben račun.
Po določbi prvega odstavka 17. člena ZPVPJN naročnik ne sme začeti novega postopka javnega naročanja za isti predmet naročanja, kadar je v postopku javnega naročanja vložen zahtevek za revizijo.
Okoliščine, ki utemeljujejo oceno o skrajni nujnosti iz č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3, ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku.
Izrečene stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja ni mogoče omiliti na podlagi določbe šestega odstavka 26. člena ZP-1, saj ta določba določa, da sme sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če tako določa zakon ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije, pri čemer sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona. Na podlagi navedenega je torej ob obstoju posebnih olajševalnih okoliščin, ali če tako določa zakon, možno pod predpisano mejo omiliti le globo, ne pa tudi stransko sankcijo.
SPZ člen 70. ZPP člen 12, 339, 339/2-8. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnine - delitev nepremičnine v solastnini - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - pravica do izjave - opozorilna dolžnost sodišča o procesnih pravicah - interes strank za ureditev razmerja - načelo hitrosti postopka - prenehanje solastnine - skupni del stavbe - vzpostavitev etažne lastnine - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve
Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo v takih primerih sodišče stranko posebej opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Sodišče ima le dolžnost, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je treba vsakega odraslega, poslovno sposobnega posameznika šteti za osebo, ki mora prvenstveno sama poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov. Pretirano paternalistično ravnanje sodišča ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
Ni šlo za tako zapleteno in kompleksno zadevo, kot skuša prikazati pritožba; šlo je za vprašanje, kako odpraviti solastniško razmerje na štirih parcelah pod in okoli hiše nepravdnih strank. Vprašanje sodišča nasprotnemu udeležencu, za kateri del nepremičnine je zainteresiran, je dovolj jasno in razumljivo tudi laiku.
Poleg dolžnosti, da se pravice in pravni interesi udeležencev ugotovijo in zavarujejo, je sodišče dolžno to storiti tudi čimprej (primerjaj 5. člen ZNP), torej si mora prizadevati tudi za rešitev zadeve v razumnem roku.
Navedbe, da je temeljni namen nepravdnega postopka za delitev solastnine prenehanje solastnine in da zato ni dopustno, da sodišče nepremičnin ne razdeli v celoti, so v izhodišču pravilne. Res je smoter delitvenega postopka, da se solastnina (ki je skladno z rimskim pravnim rekom »mati prepirov«) likvidira, vendar sodna praksa dopušča, da tudi po končanem delitvenem postopku solastnina v celoti ne preneha.
Ukinitev solastnine na parceli, ki je skupni del zgradbe (fundus), ni možna, dokler ni vzpostavljena etažna lastnina.
Če razmerij iz takih in drugačnih razlogov ni mogoče urediti v celoti, je prav gotovo pravilno in primerno, da se uredijo vsaj v tistem delu, kolikor je mogoče. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi ravnalo in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na specifične konkretne okoliščine (da ena od parcel predstavlja fundus stavbe, ki je v tem postopku ni mogoče etažirati) ravnalo pravilno, ko je odločilo, da na eni od parcel (še vedno) ostane solastnina.
Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je prenehanje mandata vodilnemu delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno sklepanje ni podlage v samem tekstu tretjega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz besedila namreč izhaja le jasna zaveza delodajalca, da takšnemu delavcu zagotovi pravice, kot pripadajo delavcem, katerim se pogodba o zaposlitvi odpove iz poslovnega razloga. Besedilo govori o obsegu pravic zaradi odpovedi, ker delavec ni bil po poteku mandata ponovno imenovan, nomotehnično pa določba ni tako jasna, nedvoumna in razumljiva, da bi bilo mogoče nedvoumno sklepati, da določa povsem nov odpovedni razlog.
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog, nedopustno pa je, da šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži odpovedni razlog (ne pa samo dodatno oziroma podrobneje), tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZVEtL-1 člen 3, 18, 19, 23, 24, 35. SZ-1 člen 105. ZNP-1 člen 40, 40/1, 42.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - večstanovanjski objekt - posamezni del stavbe - splošni skupni del - klet - podstreha in drugi skupni prostori - dejanska raba posameznega dela stavbe - namembnost stanovanja - večkratni zaporedni prenos pravice (veriga pogodb) - načelo akcesornosti - dokazna pravila - bolj verjetna pravica - stroški v nepravdnem postopku
Skupaj s stanovanjem kot posameznim delom so kot njegov akcesorni del, ne glede na zapise v pogodbah, pravni predniki prve nasprotne udeleženke pridobili tudi pripadajočo pravico na skupnih delih in zemljišču.