DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00034495
DZ člen 264, 295. Konvencija o pravicah invalidov člen 12.
odvzem poslovne sposobnosti - sprememba zakonodaje - skrbništvo - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - prenehanje skrbništva - imenovanje novega skrbnika - naloge skrbnika - skrb za varovančeve premoženjske pravice in koristi - določnost izreka - vsebina odločitve - shizofrenija - načelo sorazmernosti - poseg v pravice in pravne koristi
Na podlagi 295. člena DZ se šteje, da je oseba, ki ji je bila popolno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z ZNP, postavljena pod skrbništvo, tako da ta oseba ne more opravljati nobenih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je predlagateljev predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je bil vložen leta 2014, pravilno obravnavalo kot predlog za prenehanje skrbništva. Iz izreka sklepa je jasno razvidno, da predlagateljevemu predlogu ni ugodilo in da je odločilo, kakšne so pravice in obveznosti (sedaj drugega) skrbnika predlagatelja.
Skrbnikove pravice in obveznosti na področju vzpostavitve socialne mreže predlagatelja so dovolj jasno in določno opredeljene.
Vsaka omejitev pravne sposobnosti mora biti prilagojena okoliščinam posameznika in sorazmerna z njegovimi potrebami. Novega, vsebinsko spremenjenega instituta skrbništva za odrasle ni mogoče enostavno primerjati z odvzemom poslovne sposobnosti. Sedaj moramo izhajati iz tega, da imamo pred seboj osebo, ki ni sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi. Sodišče mora v skladu z načelom sorazmernosti izhajati iz tega, da se sprejmejo ukrepi, ki so potrebni za dosego želenega cilja ter ki bodo posegali v pravice in svoboščine te osebe v najmanjši možni meri. Predlagatelj in skrbnik v svoji pritožbi ne navajata, da kateri izmed ukrepov, ki jih je določilo sodišče, ne bi bil potreben in zakaj. Ravno tako pritožba CSD ne navaja, da predlagatelj potrebuje zaščito še na katerem od področij.
V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskim znakom, s katerim so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v zemljiškoknjižnem dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera oseba, glede katerih nepremičnin in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki v takšnih okoliščinah in na takšni podlagi ni dovolilo vpisa, je prestrogo.
ZGD-1 člen 284, 300, 300/6, 304, 305, 305/4, 390, 399.
skupščina delniške družbe - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnost sklepov skupščine - ničnostni razlogi - javni red in morala - sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička - delničarjeva pravica do obveščenosti - nasprotni predlog - objava predloga delničarja - notarski zapis
Iz notarskega zapisnika o poteku skupščine in sprejetih sklepih je razvidno, da je predsednik skupščine pobude in nasprotne predloge tožnika v celoti prebral navzočim. Zato so bili navzoči delničarji seznanjeni s stališči in predlogi tožnika, čeprav njegovo pisanje ni bilo objavljeno pred skupščino, za kar glede na to, da je tožena stranka pisanje prejela en dan pred skupščino ali na sam dan skupščine (točen datum niti ni pomemben, ker je oboje prepozno za objavo), niti ni bilo časa. Ugotovitve sodišča prve stopnje so tako povsem pravilne. Tožeča stranka v pritožbi tudi sama priznava, da nasprotnih predlogov ni podala v zakonskem roku.
Za kršitev pravice do obveščenosti je pomembno, da bi bila vprašanja zastavljena na skupščini (pred glasovanjem, če so odgovori pomembni za odločitev). Glede na dejstvo, da je tožeča stranka sama v dopisu navedla, da naj jo tožena stranka pisno seznani v najkrajšem času po skupščini, pa iz tega tudi izhaja, da odgovori na vprašanja niti niso pomembni za glasovanje na sami skupščini. Vsekakor pa je nelogično, da če tožeča stranka na skupščini ne bi prejela odgovorov na na skupščini postavljena vprašanja, ne bi zahtevala tudi, da se to vpiše v zapisnik skupščine, vse v smislu četrtega odstavka 305. člena ZGD-1.
Ni jasno, v čem naj bi bil v nasprotju z moralo sklep o razporeditvi bilančnega dobička iz točke 5.a. Tudi če je večinski delničar zasledoval svojo finančno sanacijo, tu ne gre za nek nemoralen cilj; delničarji imajo tako ali tako interes za izplačilo dobička, za kaj ga bodo porabili, pa se drugih delničarjev in družbe ne tiče.
ZPP člen 14. KZ-1 člen 123, 123/1. OZ člen 179, 186, 186/1, 186/2.
odškodninska odgovornost - identično dejansko stanje - pravnomočna kazenska sodba - temelj odškodninske odgovornosti - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo - huda telesna poškodba - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - napeljevalec - pomagač
Glede temelja odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) in kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). To pomeni, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
Napeljevalec in pomagač ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi. Zato niso odločilne navedbe pritožbe, da toženec ni bil tisti, ki je neposredno poškodoval tožnika oziroma ni bil prisoten na kraju poškodovanja.
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 19, 30, 32, 32/2, 481.
postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - fizična oseba - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji - spor o pristojnosti - postopek v gospodarskih sporih - gospodarski spor - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - stvarna pristojnost okrožnega sodišča
Po določilu 19. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. ZPP v 30. členu določa, da so v premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, za sojenje pristojna Okrajna sodišča. Izjemo predstavljajo gospodarski spori, ki se v vsakem primeru rešujejo pred Okrožnim sodiščem (drugi odstavek 32. člena ZPP).
obstoj delovnega razmerja - predhodno vprašanje - materialni prekluzivni rok - zastaralni rok - rok za sodno varstvo
Pritožba zmotno navaja, da je uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja vezano le na 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1), ki v obravnavani zadevi še ni potekel. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje, za kar se zavzema pritožba. Sodišče mora pri obravnavanju predhodnega vprašanja upoštevati vsa pravila, kot če bi sodilo o samostojnem zahtevku v pravdi, kar pomeni tudi upoštevanje materialnih rokov (v zvezi z uveljavljanjem takega zahtevka), če so ti določeni.
Glede rokov, v katerih je treba uveljavljati sodno varstvo v podobnih primerih, kot je obravnavani, je ustaljena tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja, za odločitev v obravnavani zadevi pa je zato bistveno, da obstoj delovnega razmerja med strankama za vtoževano obdobje ni bil ugotovljen. Kljub posameznim pomislekom teorije, na katere opozarja pritožba, se ni spremenilo uveljavljeno stališče sodne prakse, da mora tožnik (domnevni delavec) tudi v primeru, ko želi le ugotovitev obstoja delovnega razmerja v preteklosti in ne uveljavlja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožbo vložiti najkasneje v 30 dneh po prenehanju takega razmerja. Obstoja delovnega razmerja kot podlage za odločitev o plačilu terjatev iz delovnega razmerja tako ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega do tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - dokazno breme - škodni dogodek
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu s tem, ko je ugotovilo, da ni mogoče z gotovostjo potrditi obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, kar pomeni, da ga je tožnik lažno prikazal. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo zaključiti, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved, kot ji nalaga pravilo o dokaznem bremenu po drugem odstavku 84. člena ZDR-1. Takšen pritožbeni zaključek je napačen. V sferi dokazovanje toženca, ki je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in nosi dokazno breme, je bilo dokazovanje, da je tožnik dne 18. 9. 2017, ko je opravil prijavo škodnega zavarovalnega primera na svojem vozilu, lažno prikazal, da se je škodni dogodek zgodil dne 15. 9. 2017, medtem, ko je v isti prijavi zavarovalnega primera zamolčal škodni dogodek z dne 18. 9. 2017. V pravdnem postopku je toženka (kot delodajalec) postavila takšne trditve in jih dokazovala z dokumentacijo, iz katere nedvomno izhaja, da škodnega dogodka z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel pri prijavi škode prav na navedeni dan. S tem se je dokazno breme prevalilo na tožnika, ki je dokazoval možnost obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v prijavi pri zavarovalnici. Izvedensko mnenje sicer dokazuje, da je tožnikov avtomobil lahko bil poškodovan v dveh dogodkih in da drugega dogodka ni mogoče izključiti, hkrati pa izvedensko mnenje ne potrdi z gotovostjo obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, kot ga je predstavil tožnik. Tožnik torej obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v zavarovalni prijavi dne 18. 9. 2017, po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazal ter posledično ni prevalil dokaznega bremena nazaj na toženko, medtem ko je bilo po presoji prvostopenjskega sodišča nedvomno dokazano, da v prijavi škodnega primera z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel škode, ki je nastala na vozilu prav ta dan. Skladno z navedenim so pritožbene navedbe o nepravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu neutemeljene.
Toženka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala diskriminatorno, kot to neutemeljeno navaja pritožba. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. Ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa od delodajalca ni sprejemljivo zahtevati, da tožniku ne sme podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni podal. Ni namreč enakosti v nepravu (VSRS VIII Ips 179/2016, VSRS VIII Ips 117/2017).
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 5/2.. ZPP člen 163, 163/1.
pričnina - povrnitev potnih stroškov
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno in pristojno toženke oprostiti plačila stroškov postopka zgolj zato, ker je imela dodeljeno brezplačno pravno pomoč v drugem sodnem postopku. Toženka bi lahko do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje zahtevala povrnitev stroškov pričnine na podlagi prvega odstavka 163. člena ZPP in bi sodišče prve stopnje (enako kot o ostalih s strani toženke priglašenih stroških postopka) odločalo ob upoštevanju načela uspeha v postopku. Vendar toženka tega ni storila, zato do povrnitve teh stroškov ni bila upravičena.
Na podlagi drugega odstavka 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje, in za vrnitev.
opustitev poseganja v lastninsko pravico - nujna pot
Namen sodišča je bil ustanoviti nujno pot v korist nepremičnine, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen SPZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta
Ukinitev tožnikovega delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga. Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035677
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 47/3.. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - pravična denarna odškodnina - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnica s svojim nestrpnim obnašanjem sama prispevala k slabim odnosom s sodelavci, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa to ne izključuje odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je bila tožnici povzročena z ravnanji trpinčenja na delovnem mestu oziroma z opustitvijo dolžnosti zagotavljanja delovnega okolja, v katerem ne bo izpostavljena trpinčenju s strani predpostavljenih ali sodelavcev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zaznala slab odnos med tožnico in sodelavkami, pa v zvezi s tem ni sprejela nobenih konkretnih ukrepov, da bi ta odnos izboljšala, to pa utemeljuje ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela iz tega naslova.
Iz sodne prakse izhaja ustaljeno stališče, da je treba v primeru, ko je v individualnem delovnem sporu ugotovljena kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, prisoditi enotno odškodnino, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera. Posledice trpinčenja na delovnem mestu so namreč praviloma večplastne in prepletene ter segajo od psihosomatskih bolečin do sprememb vedenja, občutka tesnobe, strahu pred nadrejenimi in podobno. Ločevanje teh težav v smislu določbe 179. člena OZ bi bilo zato tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS neprimerno in neživljenjsko.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00034394
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 15. ZNP-1 člen 1, 1/1, 59. DZ člen 239, 239/2, 262, 262/1, 262/2, 265. ZIZ člen 272.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasna odredba - določitev stikov - pravica do družinskega življenja - začasni skrbnik - postavitev začasnega skrbnika - predlagatelj
Začasno odredbo je mogoče izdati le, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Zakoni ne določajo, o čem sodišča ne smejo odločati, pač pa o čem so pristojna odločati. ZNP-1 v prvem odstavku 1. člena določa, da se v nepravdnem postopku obravnavajo le tiste zadeve, za katere to zakon določa. Zakonske podlage za odločanje sodišč o stikih med odraslimi ljudmi ni. Nič drugače ni, če kdo ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi.
Tekom postopka lahko sodišče za zagotovitev pravic in koristi osebe, glede katere teče postopek za postavitev pod skrbništvo, postavi začasnega skrbnika po 265. členu DZ. ZNP-1 v 59. členu izrecno določa, da predlagatelj postopka ne more biti začasni skrbnik. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ko druga predlagateljica predlaga, da se jo do pravnomočno končanega postopka imenuje za skrbnico, je zato materialnopravno pravilna.
nadurno delo - dodatki k plači - odpoved pravici - pisni sporazum
Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen že zato, ker je podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz tega sporazuma sicer izhaja, "da delavec (tožnik) s podpisom tega sporazuma izjavlja, da s plačilom plače za mesec maj 2014 nima do delodajalca (pravnega prednika tožene stranke) nobene terjatve več" ter da delodajalec "potrjuje, da so z izpolnitvijo določb tega sporazuma poravnane vse njune medsebojne obveznosti''. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da sta se tožnik in direktor pred prenehanjem delovnega razmerja dogovarjala glede plačila iz naslova opravljenih nadur, da je direktor tožniku obljubil, da bosta to uredila oziroma "poračunala", da je tožnik (ki je bil takrat mlad in neizkušen) verjel besedi direktorja, da bo prejel, kar mu pripada in da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja pripravljen enostransko s strani tožene stranke, pravilno zaključilo, da se tožnik s podpisom sporazuma ni odpovedal plačilu za opravljeno nadurno delo, predvsem ob upoštevanju dejstva, da iz sporazuma izrecno ne izhaja, da se sporna določba glede poravnanih medsebojnih obveznosti nanaša na plačilo nadur. Posledično ni mogoče šteti, da je tožnik s podpisom sporazuma potrdil prejem plačila iz tega naslova.
V skladu z ustaljenim stališčem iz sodne prakse izrecna (pisna) odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela, temveč v zvezi s tem zadostuje že védenje delodajalca, da mora delavec zaradi zahtevane naloge delo opravljati preko polnega delovnega časa.
ZSPJS člen 16, 16/3.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 1, 1/3.
napredovanje v višji plačilni razred - plačilo razlike plače
Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbenecev v plačne razrede od zaposlitve ali prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - podaljšanje ukrepa - pravica do obrambe - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - presoja pogojev - hujše ogrožanje lastnega zdravja - hujše ogrožanje zdravja ali premoženja
Že (hujše) ogrožanje lastnega zdravja zaradi opuščanja zdravljenja predstavlja ustrezen (zadosten) razlog v smislu 39. členom ZDZdr.
Ker je zavarovalnica dokazala, da zavarovanec ni imel sklenjenega zavarovanja odgovornosti za škodo delavcem, ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - delavec policije - bruto in neto znesek
Bistveno je, da bi morala tožena stranka v svojih navedbah jasno navesti, da je tožnik (eventualno) upravičen do pravic uradniškega delovnega mesta višji policijski inšpektor III, ter na takšni trditveni podlagi dokazovati, da je upravičen do 35., in ne 37. (izhodiščnega) plačnega razreda.
Tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage, da bi bilo dopustno upoštevati njene pritožbene navedbe, da je tožnik v času dejanskega opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače v višini 35. izhodiščnega plačnega razreda.
Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku dosoditi razliko v plači v bruto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska plače, ampak do neto zneska, saj mora izplačevalec (delodajalec oziroma tožena stranka) ob izplačilu prejemka pravilno obračunati in plačati tudi davke in prispevke, nato pa delavcu izplačati pravilen neto znesek.
ZPP člen 212. ZGD-1 člen 206, 206/1, 206/1-8, 296, 300, 300/1, 300/6.
nasprotni predlog - objava nasprotnega predloga - ničnost sklepa skupščine - izpodbojnost sklepa skupščine - pravica do obveščenosti delničarja - potrebna večina za sprejem sklepa - trditveno breme
Predlog delničarja se objavi in sporoči na način iz 296. člena ZGD-1 le, če je delničar v sedmih dneh po objavi sklica skupščine poslal družbi razumno utemeljen predlog in pri tem sporočil, da bo na skupščini ugovarjal predlogu organa vodenja ali nadzora in da bo druge delničarje pripravil do tega, da bodo glasovali za njegov predlog (pri odstavek 300. člena ZGD-1). Na skupščini sprejet nasprotni predlog je delničar dal po izteku tega roka. V tem primeru je pravici delničarjev do obveščenosti zadoščeno tako, da se predlog sklepa skupščine obravnava na skupščini sami.
Vsebina tožnikovega nasprotnega predloga po 2. in 3. točki dnevnega reda skupščine je pravno pomembna trditev, ki bi jo moral tožnik zatrjevati.
Napačna navedba o zahtevani večini v sklicu skupščine ne more imeti za posledico neveljavnosti sklepa, če je bil sklep skupščine sprejet na podlagi zakonsko zahtevane večine.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS javnemu uslužbencu pripada povišanje za dodatni plačni razred ob premestitvi le v primeru, če bi bil zaradi premestitve na delovno mesto v višjem tarifnem razredu od tistega, v katerega je bilo uvrščeno prejšnje delovno mesto, uvrščen v isti ali nižji plačni razred, ki ga je dosegel z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu oziroma nazivu pred premestitvijo. Glede na nesporna dejstva, da je tožnik pred premestitvijo delo opravljal na delovnem mestu v VI. tarifni skupini, in da je bilo tudi novo delovno mesto uvrščeno v to tarifno skupino, v obravnavani zadevi ni podana situacija, ki jo ureja določba prvega odstavka 19. člena ZSPJS, posledično pa tožnik do povišanja za en plačni razred na podlagi te določbe ni upravičen.