URS člen 26. ZD člen 141, 222, 224. OZ-UPB1 člen 171.
odškodninska odgovornost države - izčrpanje vseh pravnih sredstev - subsidiarna odgovornost
Namreč, dokler upravičenec ne izkoristi vseh pravnih možnosti, ki jih ima na voljo za odpravo ali zmanjšanje škode, se ne more uspešno sklicevati na odškodninsko odgovornost države za ravnanje njenega organa. Tudi na pravnega naslednika ne more preiti več pravic, kot jih je imel pravni prednik.
nadurno delo - delovni čas - voznik tovornega vozila
Po določbi 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD »delovni čas« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - podaljšanje ukrepa - pravica do obrambe - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - presoja pogojev - hujše ogrožanje lastnega zdravja - hujše ogrožanje zdravja ali premoženja
Že (hujše) ogrožanje lastnega zdravja zaradi opuščanja zdravljenja predstavlja ustrezen (zadosten) razlog v smislu 39. členom ZDZdr.
V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskim znakom, s katerim so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v zemljiškoknjižnem dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera oseba, glede katerih nepremičnin in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki v takšnih okoliščinah in na takšni podlagi ni dovolilo vpisa, je prestrogo.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 82, 204, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 33, 49.
povračilo stroškov prevoza - kilometrina - službeno potovanje - kraj opravljanja dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravila tožnica, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to toženka tožnici z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako za odreditev dela v drugem kraju niso bili izpolnjeni pogoji iz 33. člena ZDR-1 in 49. člena KPDŽP, saj je, kot je razvidno iz šestega odstavka 33. člena ZDR-1, takšna odreditev omejena na tri mesece v koledarskem letu. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožničine poti za službene poti, za katere tožnici pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
obstoj delovnega razmerja - predhodno vprašanje - materialni prekluzivni rok - zastaralni rok - rok za sodno varstvo
Pritožba zmotno navaja, da je uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja vezano le na 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1), ki v obravnavani zadevi še ni potekel. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje, za kar se zavzema pritožba. Sodišče mora pri obravnavanju predhodnega vprašanja upoštevati vsa pravila, kot če bi sodilo o samostojnem zahtevku v pravdi, kar pomeni tudi upoštevanje materialnih rokov (v zvezi z uveljavljanjem takega zahtevka), če so ti določeni.
Glede rokov, v katerih je treba uveljavljati sodno varstvo v podobnih primerih, kot je obravnavani, je ustaljena tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja, za odločitev v obravnavani zadevi pa je zato bistveno, da obstoj delovnega razmerja med strankama za vtoževano obdobje ni bil ugotovljen. Kljub posameznim pomislekom teorije, na katere opozarja pritožba, se ni spremenilo uveljavljeno stališče sodne prakse, da mora tožnik (domnevni delavec) tudi v primeru, ko želi le ugotovitev obstoja delovnega razmerja v preteklosti in ne uveljavlja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožbo vložiti najkasneje v 30 dneh po prenehanju takega razmerja. Obstoja delovnega razmerja kot podlage za odločitev o plačilu terjatev iz delovnega razmerja tako ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega do tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.
ZIZ člen 71, 71/2. ZPP člen 8, 212, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14.
odlog izvršbe - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - absolutna bistvena kršitev določb postopka - standard obrazloženosti odločbe - pravica do izjave - pravica do pritožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - pošteno sojenje - pravni standard - vsebina izreka sklepa - pravica do doma - razlogi za odlog izvršbe
Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev o predlogu dolžnikov za odlog izvršbe, ki jo je oprlo le na kratek povzetek trditev dolžnikov in navedbo, da gre za posebno upravičene razloge za odlog izvršbe za tri mesece. Navedena obrazložitev je premalo konkretizirana in ne dosega standarda obrazloženosti, ki še dopušča vsebinski preizkus sprejete odločitve. Izvršilnemu sodišču je prepuščeno, da upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera najde pravično ravnovesje med pravico upnika do sodnega varstva ter pravicama do doma in telesne celovitosti dolžnika in njegove družine. Namen izjeme odloga izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ je zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe glede stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, zaradi obstoja posebno upravičenih razlogov za dolžnika predstavljalo nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami ter bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00035386
KZ člen 47, 47/2, 47/2-2, 47/2-3, 48, 49, 49/1. KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-3, 53/2-4, 55, 55/1. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-5, 407, 407/1, 407/1-1. ZIKS-1 člen 82, 82/3.
izrek enotne kazni obsojencu - kršitev kazenskega zakona - stek kaznivih dejanj - pravilo asperacije - prekinitev prestajanja zaporne kazni - vštevanje pripora - neprava obnova kazenskega postopka - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
Iz izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojenki združilo kazni, ki so bile izrečene s sodbami okrožnega sodišča v zvezi s sodbami višjega sodišča ter dvema kaznima zapora, ki sta obsojenki bili izrečeni s sodbami okrajnega sodišča, in sicer eno leto in deset mesecev zapora in šest mesecev zapora. Ker je sodišče prve stopnje združevalo kazni izrečene po sodbah okrožnih in okrajnih sodišč, ni moglo uporabiti določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ (4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1). Očitek obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje z izrekom enotne kazni kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, zato ni utemeljen.