CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00035213
ZGD člen 38a, 38a/3, 38a/4, 38a/5, 38a/7, 38a/9. OZ člen 90, 90/2. ZPP člen 213, 337, 337/1.
ničnost pogodbe - nasprotje interesov - soglasje skupščine - soglasje družbenikov k poslu - nepoznavanje prava - ignorantia iuris nocet - nedopustna pritožbena novota - prepoved manjšega pomena - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev pravno nepomembnega dokaznega predloga - slaba vera - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 38.a člena ZGD-1, ki določa, da se mora poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo (med drugimi) izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi, ne pa na določbo tretjega odstavka navedenega člena. Ta določba namreč le definira nasprotje interesov, četrti odstavek tega člena pa ne govori o tem, kaj je nasprotje interesov, temveč o tem, da lahko poslovodstvo sklene pravni posel z družbami, v katerih so udeleženi družinski člani, le s soglasjem pristojnega organa družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedena določba izhaja iz predpostavke, da je nasprotje interesov podano že s tem, ko se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih sodelujejo osebe, ki so družinski člani. Navedeni odstavek tako ureja enega od možnih primerov nasprotja interesov. Osnovno pravilo je, da se je potrebno izogibati nasprotju interesov. To pa je v skladu s četrtim odstavkom podano, če se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih nastopajo osebe, ki so družinsko povezane. Zakon v devetem odstavku navedenega člena določa, da če soglasja ni, je pravni posel ničen. Ker tožbeni zahtevek temelji na četrtem in devetem odstavku 38.a člena ZGD-1, je za odločitev v tem sporu pomembno le, ali je za sklenitev posla bilo pridobljeno soglasje skupščine in ne tudi, ali je izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka tega člena. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je podano nasprotje interesov v smislu tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1.
ZSV člen 46.. ZSPJS člen 3a, 3a/10, 8, 8/1, 8/3, 49a.. ZDR-1 člen 44, 202.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 66, 66/1, 66/2.
plačilo razlike plače - prevedba - zastaralni rok - plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožnica v spornem obdobju opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, pri kateri je upoštevalo vsebino pogodb o zaposlitvi, izpovedi tožnice in prič, pa tudi dejstvo, ki izhaja iz vsebine izpovedi direktorice toženke, da se delo tožnice, ko je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II, ni spremenilo, na podlagi 44. člena ZDR-1 v pretežni meri ugodilo njenemu zahtevku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je za odločitev bistveno, da je s toženko to novo pogodbo o zaposlitvi sklenila, ko je tožnica pridobila nacionalno poklicno kvalifikacijo socialna oskrbovalka na domu, saj izobrazba delavca na presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu ne vpliva oziroma vpliva le na način, da se delavcu prizna razlika v plači do plače, do kakršne bi bil upravičen, če bi zasedal delovno mesto, katerega naloge opravlja.
ZKolP člen 5.. ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 82, 82/4, 204, 204/4, 205, 208.
kilometrina - kraj opravljanja dela - službena pot - prevoz na delo in z dela
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (prim. odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to toženka tožniku z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
voznik tovornjaka - nadurno delo - odpoved pravici - pisni sporazum
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožbeni zahtevek za plačilo opravljenega nadurnega dela neutemeljen že zato, ker je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Iz 3. točke tega sporazuma sicer res izhaja, da "so izpolnjene vse medsebojne obveznosti" ter da "delavec (tožnik) in delodajalec (tožena stranka) nimata več nobenih zahtevkov drug do drugega". Vendar pa pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik sporazuma, ki je napisan v slovenskem jeziku, ni razumel, in da mu ga tožena stranka pred podpisom ni prevedla. Posledično je neutemeljeno pritožbeno navajanje tožene stranke, da so določila sporazuma odražala pravo voljo obeh strank.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - dokazno breme - škodni dogodek
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu s tem, ko je ugotovilo, da ni mogoče z gotovostjo potrditi obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, kar pomeni, da ga je tožnik lažno prikazal. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo zaključiti, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved, kot ji nalaga pravilo o dokaznem bremenu po drugem odstavku 84. člena ZDR-1. Takšen pritožbeni zaključek je napačen. V sferi dokazovanje toženca, ki je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in nosi dokazno breme, je bilo dokazovanje, da je tožnik dne 18. 9. 2017, ko je opravil prijavo škodnega zavarovalnega primera na svojem vozilu, lažno prikazal, da se je škodni dogodek zgodil dne 15. 9. 2017, medtem, ko je v isti prijavi zavarovalnega primera zamolčal škodni dogodek z dne 18. 9. 2017. V pravdnem postopku je toženka (kot delodajalec) postavila takšne trditve in jih dokazovala z dokumentacijo, iz katere nedvomno izhaja, da škodnega dogodka z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel pri prijavi škode prav na navedeni dan. S tem se je dokazno breme prevalilo na tožnika, ki je dokazoval možnost obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v prijavi pri zavarovalnici. Izvedensko mnenje sicer dokazuje, da je tožnikov avtomobil lahko bil poškodovan v dveh dogodkih in da drugega dogodka ni mogoče izključiti, hkrati pa izvedensko mnenje ne potrdi z gotovostjo obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, kot ga je predstavil tožnik. Tožnik torej obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v zavarovalni prijavi dne 18. 9. 2017, po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazal ter posledično ni prevalil dokaznega bremena nazaj na toženko, medtem ko je bilo po presoji prvostopenjskega sodišča nedvomno dokazano, da v prijavi škodnega primera z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel škode, ki je nastala na vozilu prav ta dan. Skladno z navedenim so pritožbene navedbe o nepravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu neutemeljene.
Toženka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala diskriminatorno, kot to neutemeljeno navaja pritožba. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. Ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa od delodajalca ni sprejemljivo zahtevati, da tožniku ne sme podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni podal. Ni namreč enakosti v nepravu (VSRS VIII Ips 179/2016, VSRS VIII Ips 117/2017).
stvarna pristojnost - gradbišče - nesreča pri delu - delodajalec - naročnik in izvajalec
Delovni spor definirajo stranke in njegova vsebina. Primarno je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporu med delavcem in delodajalcem. Tožnik in drugotožena stranka in tožnik in tretje tožena stranka niso v razmerju delavca in delodajalca. Zato pristojnost po b) točki 5. člena ZDSS-1 ni podana. Stališče, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga delodajalcu, ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na delodajalca v širšem smislu ZVZD, ne daje podlage za zaključek, da je tožnik z drugotoženo in tretjetoženo stranko v razmerju delavca in delodajalca. Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. VIII R 17/2014 izrecno navedlo, da dejstvo, da je tožnik delal na gradbišču tožene stranke, po njenih navodilih in nadzorom ter je bila ta zadolžena tudi za varno delo, ne spremeni narave spora, ampak je to kvečjemu temelj za njeno odgovornost.
ZPP člen 154, 154/3, 161, 161/1, 161/2. ZFPPIPP člen 60, 60/2-3.
navadno materialno sosporništvo - stroški postopka - uspeh v postopku - delni uspeh v postopku - prijava terjatve v stečajnem postopku - stroški pravdnega postopka, nastali pred začetkom stečajnega postopka - prijava pravdnih stroškov v stečaju - ugotovitev obstoja terjatve
Tožeča stranka je vložila tožbo zoper toženki kot solidarni dolžnici, vendar je bilo ugotovljeno, da solidarna obveznost ni podana. Druga toženka je v večji meri uspela proti tožeči stranki. Med toženkama je precejšnja razlika v deležu spornega predmeta, zato se stroški povrnejo po tem sorazmerju. Strošek plačila sodne takse je nastal pred začetkom stečaja nad drugo toženko, zato bi sodišče znesek lahko le ugotovilo, ne pa naložilo v plačilo.
ZIZ člen 71, 71/2. ZPP člen 8, 212, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14.
odlog izvršbe - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - absolutna bistvena kršitev določb postopka - standard obrazloženosti odločbe - pravica do izjave - pravica do pritožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - pošteno sojenje - pravni standard - vsebina izreka sklepa - pravica do doma - razlogi za odlog izvršbe
Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev o predlogu dolžnikov za odlog izvršbe, ki jo je oprlo le na kratek povzetek trditev dolžnikov in navedbo, da gre za posebno upravičene razloge za odlog izvršbe za tri mesece. Navedena obrazložitev je premalo konkretizirana in ne dosega standarda obrazloženosti, ki še dopušča vsebinski preizkus sprejete odločitve. Izvršilnemu sodišču je prepuščeno, da upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera najde pravično ravnovesje med pravico upnika do sodnega varstva ter pravicama do doma in telesne celovitosti dolžnika in njegove družine. Namen izjeme odloga izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ je zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe glede stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, zaradi obstoja posebno upravičenih razlogov za dolžnika predstavljalo nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami ter bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00035386
KZ člen 47, 47/2, 47/2-2, 47/2-3, 48, 49, 49/1. KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-3, 53/2-4, 55, 55/1. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-5, 407, 407/1, 407/1-1. ZIKS-1 člen 82, 82/3.
izrek enotne kazni obsojencu - kršitev kazenskega zakona - stek kaznivih dejanj - pravilo asperacije - prekinitev prestajanja zaporne kazni - vštevanje pripora - neprava obnova kazenskega postopka - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
Iz izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojenki združilo kazni, ki so bile izrečene s sodbami okrožnega sodišča v zvezi s sodbami višjega sodišča ter dvema kaznima zapora, ki sta obsojenki bili izrečeni s sodbami okrajnega sodišča, in sicer eno leto in deset mesecev zapora in šest mesecev zapora. Ker je sodišče prve stopnje združevalo kazni izrečene po sodbah okrožnih in okrajnih sodišč, ni moglo uporabiti določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ (4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1). Očitek obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje z izrekom enotne kazni kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, zato ni utemeljen.