Pritožba je dovoljena samo zoper sklep sodišča prve stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje pa lahko stranka vloži le revizijo, vendar samo v primeru, če izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.
ZPP člen 168, 168/1.. ZST-1 člen 12, 12/1, 12/2, 12/3.
oprostitev plačila sodne takse
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 168. člena ZPP v povezavi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse, saj predlog tožene stranke tudi po dopolnitvi ni vseboval vseh potrebnih podatkov za odločanje o taksni oprostitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034972
OZ člen 352, 357, 357/1, 357/2, 921, 922. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba - premoženjsko zavarovanje - bistvene sestavine - zavarovalna pogodba - zastaranje terjatve iz zavarovalne pogodbe - ugovor zastaranja - zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok - objektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - splošni zavarovalni pogoji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavarovalni primer - škodni dogodek - vihar - toča - poškodovanje stvari - nevarnost - zavarovalni riziko - zavarovalno kritje - nepričakovan in nenaden vzrok - zmotna uporaba materialnega prava - razlogi za razveljavitev sodbe - absolutni zastaralni rok - pretrganje zastaranja terjatve - poravnalna ponudba
Zastaranje zahtevka iz zavarovalne pogodbe je treba presojati po določbi 357. člena OZ. Subjektivni rok za zastaranje terjatve zavarovanca iz premoženjskega zavarovanja je tri leta, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zavarovanec dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedel, da je zavarovalni primer nastopil, začne teči od dneva, ko je za to izvedel; vendar v vsakem primeru v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo člen o zastaranju odškodninskih terjatev, kjer se presojajo roki drugače.
SPZ člen 12, 37, 37/1, 88, 90, 99, 99/1, 212, 212/2, 219, 219/1. ZPP člen 154, 154/3, 339, 339/2, 339/2-14.
varstvo služnostne pravice - konfesorna tožba - pravica do nujne poti - omejitev pravice - prepoved vznemirjanja - motilno dejanje - izvrševanje lastninske pravice - izvrševanje služnosti - omejen in otežen dostop - postavitev vrat na služnostno pot - parkiranje - dostop do javne ceste - nujnost dostopa preko sosednje nepremičnine - dopustnost posega - namen škodovati - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Toženec z namestitvijo vrat s ključavnico (in poskusom vročitve ključev tožniku, ki jih je zavrnil) svoje lastninske pravice ni izvrševal na način, da je tožniku preprečil ali bistveno otežil izvrševanje pravice nujne poti. Odklepanje/zaklepanje in odpiranje/zapiranje vrat na nujni poti za tožnika ne predstavlja take obremenitve, da bi bil upravičen do varstva na podlagi konfesorne tožbe. Nasutje peska in parkiranje na trasi nujne poti pa je ravnanje, ki predstavlja nedopusten poseg v izvrševanje tožnikovih služnostnih upravičenj.
I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic
Pri tožniku do dokončnosti upravnega postopka ni izkazan zakonski dejanski stan iz prve alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo ali opravljanje svojega poklica, pa nimajo več preostale delazmožnosti. Takšno dejansko stanje v obravnavanem primeru zagotovo ni podano.
predlog za izdajo začasne odredbe - sprememba odločitve o stikih - sprememba izvajanja stikov - epidemija - verjetnost izkazanosti razlogov za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - zavrnitev predloga
V skladu s prvim odstavkom 141. člena DZ ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom, s čimer se zagotavljajo koristi otroka. Pravica do stikov spada pod okrilje pravice do družinskega življenja, ki jo ščitita tako Ustava Republike Slovenije (53. in 54. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Sodišče lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov samo, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim druženjem, ampak drugače, če je tako mogoče varovati korist otroka. Sodišče lahko v družinskopravnih zadevah izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih razmerjih je treba pristopiti restriktivno in pravico do stikov omejiti ali odvzeti le, če je to nujno potrebno za zavarovanje otrokovih koristi.
Razglašena epidemija Covid 19 sama po sebi ni razlog za izdajo začasne odredbe. V času odločanja sodišča prve stopnje so v državi veljali strogi ukrepi in številna priporočila, ki se jim je bilo treba podvreči tudi pri izvrševanju stikov, urejenih s sodnimi odločbami in sodnimi poravnavami, njihovo izvrševanje pa prilagoditi tako, da se možnost širitve okužbe čimbolj omeji, a vseeno ohranja povezanost otrok in staršev, ki ne živijo skupaj. Prav s tem namenom je bila dovoljena izjema od prepovedi prehoda občin.
Ker se nasprotni udeleženec drži predpisanih varnostnih ukrepov in glede na ostale okoliščine zadeve, vključno s stališčem Ministrstva za pravosodje, naj se kljub kriznem obdobju epidemije osebni stiki, če je to le mogoče, izvajajo, ter v luči postopnega rahljanja ukrepov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretni zadevi ogroženost otrok zaradi izvajanja osebnih stikov z očetom ni podana.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1.. ZPIZ-2 člen 194.
preplačilo - predhodno vprašanje
Kadar je sodna odločba odvisna od predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja pa o njem še ni odločeno, lahko sodišče v skladu s 13. členom ZPP samo reši to vprašanje, če s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Če sodišče vprašanja, ki je temeljno za razsojo konkretne zadeve ne reši samo, postopek v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP prekine do pravnomočne razrešitve pravnega razmerja iz predhodnega vprašanja. Neuporaba navedenih določb ZPP v okoliščinah konkretnega primera predstavlja bistveno kršitev procesnega prava iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Zaradi odprave upravnih odločb ter vrnitve v ponovno upravno odločanje je namreč odpadla podlaga v tem sodnem postopku presojanih posamičnih upravnih aktov o preplačilu in vračilu pokojninskih prejemkov.
Toženi zavod bo o spornem preplačilu in višini vračila pokojninske dajatve na temelju 194. člena ZPIZ-2 lahko zakonito odločal šele po izdaji novih posamičnih upravnih aktov o tožničini upravičenosti do starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja zaradi njene vključenosti v pokojninsko invalidsko zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja v skladu z napotili in usmeritvami pritožbenega sodišča v drugi sodni odločbi.
izostanek trditvene podlage - trditveno breme - zaslišanje stranke - dokazna sredstva
Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo (257. člen ZPP), s katerim se ugotavljajo zatrjevana (sporna) dejstva. V pravdnem postopku morajo glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) sranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta zatrjevana dejstva dokazujejo. Z izvedbo zaslišanja stranke kot dokaza ne morejo stranke dopolnjevati ali nadomeščati svoje manjkajoče trditvene podlage.
Ocenjevanje dokazov na način procesnega dejanja, ki ni bilo izvedeno, ni dopustno. Prilagojeno mora biti zahtevam faze kazenskega postopka, v kateri se posamezna zadeva nahaja in namenom, ki naj bodo v tej fazi z ocenjevanjem dokazov doseženi. Pri materialnem preizkusu obtožnega predloga kot t.i. vmesni fazi kazenskega postopka je namen v ugotovitvi zadostnosti podlag za zatrjevani opis odločilnih dejstev in ne že, ali so ta dejstva tudi ugotovljena (dokazana). To je stvar glavne obravnave, ki po naravi stvari kot samostojna faza kazenskega postopka pred materialnim preizkusom obtožnega predloga ne more biti izvedena.
Zahtevek na ugotovitev priposestvovane služnostne pravice je stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara.
Pritožbeno sodišče je v zvezi s ponovno odločitvijo izpostavilo tudi možnost materialnoprocesnega vodstva sodišča v zvezi z morebitnimi manjkajočimi navedbami in dokazi, potrebnimi za ponovno odločitev. Tožnica je v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom za glavno obravnavo v ponovnem sojenju dopolnila svoje navedbe. Za takšne navedbe pa je predlagala tudi dokaze.
Opustitev dolžnega materialnoprocesnega vodstva je lahko razlog za razveljavitev sodbe zato, da se stranki še celo v ponovljenem postopku lahko omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo. Ker sodišče prve stopnje materialnoprocesnega vodstva v prvem sojenju ni opravilo, bi ga tako bilo dolžno opraviti v ponovljenem sojenju. V obravnavanem primeru pa je tožnica že sama v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom novega sojenja in brez dodatne vzpodbude sodnika ustrezno dopolnila svoje procesno gradivo. Zato pa so zaključki sodišča o neutemeljenosti toženkinega ugovora prekluzije pravilni.
Stvarna služnost vožnje, pridobljena s priposestvovanjem na podlagi 20 letnega dejanskega izvrševanja, se pridobi v obsegu, kot se je v zahtevanem zakonskem času dejansko izvrševala. Slednje pomeni, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v zahtevanem zakonskem obdobju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00036170
ZGO-1 člen 88, 88/1, 88/2. ZPP člen 70, 70-6, 254, 254/3. OZ člen 132, 168, 168/3, 182, 349, 349/1, 352, 352/3. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 79.
gradbena pogodba - nadzorni inženir - opustitev dolžnega nadzora - odgovorni projektant - odstopanje od načrtov - nepravilna izpolnitev - odgovornost nadzornika - pravno priznana škoda - bodoča škoda - dokaz z izvedencem - odločba ministrstva - razrešitev izvedenca
Nadzornik, ki se je zavedal, da je drug sistem sicer kvalitativno enakovreden projektiranemu, vendar zgolj ob predpostavki, da je pravilno projektiran in izveden, se ne more sklicevati na to, da sta bila investitor in projektant o zamenjavi obveščena. Za dopustitev nadaljevanja gradnje oziroma za vgraditev drugega sistema bi namreč moralo biti izkazano njuno strinjanje. Ker v konkretnem primeru ni bilo, bi nepravilno izpolnitev izvajalca tožeča stranka morala preprečiti.
Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, da je izvedenec svojo obveznost izdelave mnenja po presoji prvostopenjskega sodišča v celoti in pravilno izpolnil (odgovoril je na vsa vprašanja sodišča in strank), razrešen pa je bil šele naknadno, pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, tj. po tem ko je svoje mnenje že v celoti izdelal. Ker sodni izvedenec ni bil razrešen za nazaj (ex tunc), pritožnica ne more uspeti s popolnoma posplošenim očitkom, da je odločba Ministrstva za pravosodje dokaz o tem, da izvedenec v obdobju, ko je podajal izvedensko mnenje, ni izpolnjeval potrebnih strokovnih kriterijev.
Tožeča stranka niti trdila ni, da so ji stroški zamenjave in korekture vezave že nastali, s tem pa pravno priznana oblika škode v obliki zmanjšanja njenega premoženja. Trdila je le, da je (sedaj) primorana zamenjati vgrajene ekspanzijske sisteme X. za kompatibilni sistem Y. ter opraviti korekturo vezave. Ker v takšnem primeru ni gotovo, da bo za zamenjavo vgrajenega sistema s projektiranim sistemom in prevezavo akumulacijskih posod res poskrbela, prav tako ne, da ji bodo pri tem nastali stroški v vtoževani (in prisojeni) višini, sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča tožnici v tem delu zahtevka ne bi smelo ugoditi.
ZPP člen 313, 313/3, 318, 318/1. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4.
odpoved najemne pogodbe - izselitev iz stanovanja - tožba na izselitev in izpraznitev nepremičnine - zamudna sodba - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - krivdni odpovedni razlog - izpolnitveni rok - začetek teka roka
Rok, v katerem je toženka dolžna izpolniti obveznost, ki ji jo nalaga sodba, začne teči prvi dan po vročitvi sodbe stranki in ne že od izdaje sodbe dalje. Ker je toženka zoper sodbo vložila pritožbo, ki zadrži njeno izvršitev, bo začel v toženkinem primeru izpolnitveni rok teči prvi dan po dnevu, ko bo prejela sodbo sodišča druge stopnje.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - poškodba noge - huda telesna poškodba - načelo induvidualizacije odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - pravni standard pravične odškodnine - odmera pravdnih stroškov v odškodninskih zadevah - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Sodišče prve stopnje z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.
Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je 52.000 EUR.
Nevšečnosti med zdravljenjem se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, zato je neutemeljeno pritožbeno računanje zneska, ki tožniku pripada za vsak dan trajanja telesnih bolečin, saj ne upošteva nevšečnosti med zdravljenjem.
Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Glede na to, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na kazensko obsodilno sodbo, z ugotavljanjem temelja niso nastali znatni pravdni stroški.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035210
ZIZ člen 279. OZ člen 239, 239/2.
odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - posebni naknadni sklep o stroških - dopolnilni sklep o pravdnih stroških - pritožba zoper sklep o stroških postopka - pritožba zoper odločitev o glavni stvari - rok za pritožbo - skrajšanje roka - ugovor pobotanja v pravdi - prepoved prodaje blaga - pogodbena kazen - odškodninska terjatev - odškodninska odgovornost - kršitev dogovora - vzročna zveza - dokazna ocena izpovedi prič - zavarovanje z začasno odredbo - neutemeljena začasna odredba - škoda, povzročena z začasno odredbo - sprememba sklepa o začasni odredbi - zmanjšanje vrednosti vozila - stroški postopka zavarovanja - stroškovna ločenost postopka z začasno odredbo - samostojni postopek
Z vidika presoje odškodninske odgovornosti tožeče stranke je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila ravno ona tista, ki je v zvezi s spornimi avtomobili kršila dogovor prepovedi oglaševanja in preprodajanja (saj je toženka trdila, da je v posledici njene kršitve prišlo do izreka pogodbene kazni). Tožena stranka bi morala dokazati, da je prepoved kršila konkretno tožnica s spornima avtomobiloma. Prav tako bi morala dokazati, da je pogodbeno kazen svojemu principalu plačala zaradi kršitev tožeče stranke (tako je namreč zatrjevala sama). Posplošene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, kako iz izpovedb priče E. E. izhaja, da sta prepoved oglaševanja in preprodaje kršili tako B. d. o. o. kot tožnica in da je priča E. E. „ves čas govoril, da je X obe družbi tretiral kot eno in isto osebo“, zato niso upoštevne. Toženka na tak način ne more 'vzpostaviti' odgovornosti tožeče stranke. Še posebej, ker v pritožbi sama tudi pravilno navaja, da kršitve družbe B. d. o. o. niso pogoj za odgovornost tožeče stranke.
Tveganje v zvezi s škodo, ki nastane kot posledica neutemeljene začasne odredbe, tudi (ali: zlasti) tedaj, ko je bila njena izdaja po presoji predlagatelja v času vložitve predloga - glede na podatke, s katerimi je razpolagal - dejansko videti potrebna, bremeni predlagatelja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00035668
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek sodbe - kršitev kazenskega zakona - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena - resnost grožnje - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - odločba o kazenski sankciji - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost je treba razumeti kot bodočo za oškodovanca nezaželjeno spremembo zunanjega sveta. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih dobrin in interesov, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.
Pritožniku je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so v konkretni pravdi zaradi motenja posesti relevantne le okoliščine v zvezi z zadnjim posestnim stanjem in nastalim motenjem ter da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Pravilen je tudi posledični zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetni pravdi lastništvo nepremičnin ni pravno relevantna okoliščina. Dejstva glede posesti nepremičnin in motilnih ravnanj so bila med pravdnima strankama nesporna, zato je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035252
SPZ člen 48, 92. ZPP člen 8, 226, 226/1, 226/3, 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 56.
ugotovitev lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - lastninska pravica na premičninah - lastništvo premičnine - veljavnost pogodbe - očitek protispisnosti - vpogled v spis - substanciran dokazni predlog - vlaganje v nepremičnino - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - povračilo vlaganj - obogatitev
Ravnanje sodišča, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da bi vpogledalo v spis sodišča in prebralo vse vloge in zapisnike, je pravilno. Listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe, mora predložiti stranka sama (prvi odstavek 226. člena ZPP), po uradni dolžnosti bi lahko sodišče spis pribavilo le, če bi stranka izkazala, da listin iz spisa sama ne more pridobiti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Poleg tega predlog, naj sodišče prebere praktično cel spis, ni primerno substanciran.
nepravdni postopek - krajevna pristojnost - splošna krajevna pristojnost - posebna krajevna pristojnost - prebivališče nasprotnega udeleženca - prebivališče otroka - stalno prebivališče - začasno prebivališče - postopek za ureditev stikov med starši in otroki
Pritožnik niti ne zatrjuje, da naj bi imeli mld. otroci poleg stalnega prebivališča, ki je pri nasprotni udeleženki, še (prijavljeno) začasno prebivališče v drugem kraju (pri njem v S...) in da se da po okoliščinah domnevati, da bodo tam prebivali daljši čas, to je vseh okoliščin, ki so zahtevane za uporabo prvega odstavka 13. člena ZNP-1. Gre za postopek za ureditev razmerja med starši in otroki (glej 93. člen ZNP-1), zato je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotne udeleženke za odločitev o krajevni pristojnosti pravilno uporabilo 11. in 13. člen ZNP-1. Zadnje skupno prebivališče nepravdnih strank in mld. otrok za presojo pristojnosti po navedenih določbah ZNP-1 ni pravno relevantna okoliščina, medtem ko je zavzemanje pritožnika za uporabo 14. člena ZNP-1 zmotno.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je toženka podala le gole trditve o dejstvu, da je bila lestev povsem izpravna pred tožnikovo uporabo in dokler ni prišlo do izgube ravnotežja, za take trditve pa ni predložila nobenega dokaza.
Toženkin zavarovanec pa se ni rešil odškodninske odgovornosti, ker toženka ni dokazala trditve, da je njen zavarovanec dal tožniku na razpolago izpravno lestev za varno opravljanje njegovega dela.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/5, 12, 12a. ZPP člen 337, 337/1. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8.
pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - predlog za obročno plačilo sodne takse - zavrnitev predloga - mesečni povprečni dohodek na člana družine - dohodkovni cenzus - lastništvo nepremičnine - dohodek iz oddajanja premoženja v najem - nedopustna pritožbena novota - vrednost spornega predmeta - kreditne obveznosti - COVID-19
Plačilo sodne takse ne bo občutno zmanjšalo sredstev za preživljanje tožnice in njenih družinskih članov, saj družina ne prejema le prihodkov iz naslova delovnega razmerja (ki poleg tega nekoliko presegajo dohodkovni cenzus), temveč ji premoženje omogoča tudi pridobivanje dodatnih dohodkov iz naslova oddajanja premoženja v najem.
Obstoj izrednih razmer (epidemija COVID-19) sam po sebi še ne izkazuje zmanjšanja tožničinih oziroma družinskih prihodkov.