ZPP člen 168, 168/1.. ZST-1 člen 12, 12/1, 12/2, 12/3.
oprostitev plačila sodne takse
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 168. člena ZPP v povezavi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse, saj predlog tožene stranke tudi po dopolnitvi ni vseboval vseh potrebnih podatkov za odločanje o taksni oprostitvi.
odločba o prekršku - opis prekrška - zakonski znaki prekrška - obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - lobiranje
Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek o prekršku zoper storilko na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker v izreku odločbe prekrškovnega organa niso razvidni zakonski znaki prekrškov po petnajsti in šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK .
Kot prekršek po petnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK je sankcionirano ravnaje lobiranca, ki je v nasprotju z drugim odstavkom (lobiranci lahko privolijo v stike z lobistom samo po predhodni preveritvi, ali je lobist vpisan v register lobistov, razen izjem, določenih v četrtem odstavku 58. člena tega zakona) ali tretjim odstavkom 69. člena ZIntPK (če bi pri stiku z določenim lobistom pri lobirancu nastalo nasprotje interesov, je lobiranec stik dolžan odkloniti).
Zakonski znaki prekrška po šestnajsti alineji prvega odstavka 77. člena ZIntPK pa so izpolnjeni, če lobiranec v roku 10 dni od poskusa lobiranja ne prijavi komisiji lobista, ki lobira izven zakonskih okvirov, ki lobirancu posreduje netočne, nepopolne ali zavajajoče informacije ali če ravna proti predpisom, ki določajo prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije ali javnimi nalogami lobirancev (70. člen ZIntPK), ali če ni vpisan v register v register lobistov v skladu z 58. členom.
V opisu dejanja ni konkretizirana niti izjema iz četrtega odstavka 58. člena ZIntPK in tako iz izreka ni jasno, da izjema za lobista A. A. ni veljala, česar ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo, saj gre za zakonski znak, ki mora biti konkretiziran v izreku odločbe.
V opisu dejanj pa tudi ni konkretizacije, s katero bi bilo opredeljeno, da je storilka v zvezi s projektom C. sploh sprejemala kakršnekoli odločitve, oziroma da je sodelovala pri obravnavi in sprejemanju predpisov ali odločitev v zvezi s tem projektom.
ZP-1 člen 55, 55/1, 55/2, 62, 62-3, 155, 155/1, 155/1-3. URS člen 22, 29, 29-3.
hitri postopek o prekršku - postopek pred prekrškovnim organom - zahteva za sodno varstvo - izjava o dejstvih in okoliščinah - prekluzija - pravica do zagovora - pravica do izvajanja dokazov - temeljna jamstva poštenega postopka
Pravna in odgovorna oseba sta v izjavi navedli resnično dejstvo, da je o pravilnosti uvrstitve blaga v tarifno številko še bil odprt carinski postopek, za izid katerega storilca ob podajanju izjave nista mogla vedeti, kakor tudi za izid nista mogla vedeti ob vložitvi zahteve za sodno varstvo. Pritožbeno sodišče se zato ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločilna dejstva in okoliščine glede presoje o nepravilno navedenih podatkih o tarifni oznaki blaga oprlo na odločbo Ministrstva za finance in na sodbo Upravnega sodišča RS kot na dokaz, ki je nastal po vložitvi zahteve za sodno varstvo, pri tem pa storilcema ni dopustilo, da bi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljala pravico do zagovora in do izvajanja dokazov v njuno korist, kar je sodišče obrazložilo z utemeljitvijo, da sta pri navajanju dejstev in okoliščin prekludirana iz razloga, ker sta že ob podajanju izjave vedela v čem je bil predmet inšpekcijskega postopka carinske kontrole in bi že v izjavi morala skladno z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, pa tega nista storila. Po presoji pritožbenega sodišča bi se v teh okoliščinah prekluzija morala umakniti pravici do zagovora in izvajanju dokazov v njuno korist, s čimer bi bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.
začasna odredba - varstvo koristi otroka - pravno sredstvo - pritožba - ugovor - način izvrševanja stikov - določitev obsega stikov - komuniciranje na daljavo - epidemija - COVID-19 - sprememba ureditve stikov
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo o stikih nasprotnega udeleženca z otrokoma, vendar stikov ni določilo na način, kot je to predlagal nasprotni udeleženec v predlogu za izdajo začasne odredbe, vendar ta del njegovega predloga sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa ni zavrnilo. Sodišče prve stopnje ni izdalo dopolnilnega sklepa in tudi nasprotni udeleženec takšnega sklepa ni predlagal, kot to določa 325. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 42. členom ZNP-1. Sodišče prve stopnje je vprašanje oblike in obsega stikov, kot jih je določilo v izpodbijanem sklepu, reševalo v ugovornem postopku in v sklepu z dne 11. 5. 2020 ugovoru nasprotnega udeleženca delno ugodilo in stike, kot so bili določeni v izpodbijanem sklepu, spremenilo. Zoper ta sklep nasprotni udeleženec ni vložil pritožbe.
predlog za izdajo začasne odredbe - sprememba odločitve o stikih - sprememba izvajanja stikov - epidemija - verjetnost izkazanosti razlogov za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - zavrnitev predloga
V skladu s prvim odstavkom 141. člena DZ ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom, s čimer se zagotavljajo koristi otroka. Pravica do stikov spada pod okrilje pravice do družinskega življenja, ki jo ščitita tako Ustava Republike Slovenije (53. in 54. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Sodišče lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov samo, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim druženjem, ampak drugače, če je tako mogoče varovati korist otroka. Sodišče lahko v družinskopravnih zadevah izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. K izdaji začasnih odredb v družinskopravnih razmerjih je treba pristopiti restriktivno in pravico do stikov omejiti ali odvzeti le, če je to nujno potrebno za zavarovanje otrokovih koristi.
Razglašena epidemija Covid 19 sama po sebi ni razlog za izdajo začasne odredbe. V času odločanja sodišča prve stopnje so v državi veljali strogi ukrepi in številna priporočila, ki se jim je bilo treba podvreči tudi pri izvrševanju stikov, urejenih s sodnimi odločbami in sodnimi poravnavami, njihovo izvrševanje pa prilagoditi tako, da se možnost širitve okužbe čimbolj omeji, a vseeno ohranja povezanost otrok in staršev, ki ne živijo skupaj. Prav s tem namenom je bila dovoljena izjema od prepovedi prehoda občin.
Ker se nasprotni udeleženec drži predpisanih varnostnih ukrepov in glede na ostale okoliščine zadeve, vključno s stališčem Ministrstva za pravosodje, naj se kljub kriznem obdobju epidemije osebni stiki, če je to le mogoče, izvajajo, ter v luči postopnega rahljanja ukrepov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretni zadevi ogroženost otrok zaradi izvajanja osebnih stikov z očetom ni podana.
ZPP člen 313, 313/3, 318, 318/1. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4.
odpoved najemne pogodbe - izselitev iz stanovanja - tožba na izselitev in izpraznitev nepremičnine - zamudna sodba - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - krivdni odpovedni razlog - izpolnitveni rok - začetek teka roka
Rok, v katerem je toženka dolžna izpolniti obveznost, ki ji jo nalaga sodba, začne teči prvi dan po vročitvi sodbe stranki in ne že od izdaje sodbe dalje. Ker je toženka zoper sodbo vložila pritožbo, ki zadrži njeno izvršitev, bo začel v toženkinem primeru izpolnitveni rok teči prvi dan po dnevu, ko bo prejela sodbo sodišča druge stopnje.
Služnost rasti vej pojmovno ni mogoča. Rast vej preko meje na sosedovo zemljišče je naravna lastnost drevesa in ne način dejanskega izvrševanja služnosti. Veje so del drevesa, ki je v lasti tožnice, služnost na lastni stvari pa ni mogoča (210. člen in prvi odstavek 213. člena SPZ). S sámo (neovirano) rastjo vej drevesa čez mejo nepremičnine lastnik drevesa ne izvaja posesti nad tujo nepremičnino (oziroma nad njenim zračnim prostorom) in posledično na ta način ne more priposestvovati lastninske pravice na delu (ali zračnem prostoru) sosednje nepremičnine, nad katero segajo veje, niti pridobiti stvarne služnosti na sosednji nepremičnini kot služeči nepremičnini.
Prepoved oziroma opustitev posegov na sosednji nepremičnini je mogoče doseči šele, ko se sporni posegi že izvajajo (zakon govori o "prepovedi nadaljevanja del"), in še to le začasno (dokler se ne zagotovijo in izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore nepremičnine) oziroma kot ultima ratio – po ugotovitvi, da ni mogoče izvesti primernih ukrepov (drugi odstavek 85. člena SPZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00035668
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
kaznivo dejanje grožnje - zakonski znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek sodbe - kršitev kazenskega zakona - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena - resnost grožnje - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - odločba o kazenski sankciji - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost je treba razumeti kot bodočo za oškodovanca nezaželjeno spremembo zunanjega sveta. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih dobrin in interesov, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj glede njegovih posameznih delov. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.
nepravdni postopek - krajevna pristojnost - splošna krajevna pristojnost - posebna krajevna pristojnost - prebivališče nasprotnega udeleženca - prebivališče otroka - stalno prebivališče - začasno prebivališče - postopek za ureditev stikov med starši in otroki
Pritožnik niti ne zatrjuje, da naj bi imeli mld. otroci poleg stalnega prebivališča, ki je pri nasprotni udeleženki, še (prijavljeno) začasno prebivališče v drugem kraju (pri njem v S...) in da se da po okoliščinah domnevati, da bodo tam prebivali daljši čas, to je vseh okoliščin, ki so zahtevane za uporabo prvega odstavka 13. člena ZNP-1. Gre za postopek za ureditev razmerja med starši in otroki (glej 93. člen ZNP-1), zato je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotne udeleženke za odločitev o krajevni pristojnosti pravilno uporabilo 11. in 13. člen ZNP-1. Zadnje skupno prebivališče nepravdnih strank in mld. otrok za presojo pristojnosti po navedenih določbah ZNP-1 ni pravno relevantna okoliščina, medtem ko je zavzemanje pritožnika za uporabo 14. člena ZNP-1 zmotno.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je toženka podala le gole trditve o dejstvu, da je bila lestev povsem izpravna pred tožnikovo uporabo in dokler ni prišlo do izgube ravnotežja, za take trditve pa ni predložila nobenega dokaza.
Toženkin zavarovanec pa se ni rešil odškodninske odgovornosti, ker toženka ni dokazala trditve, da je njen zavarovanec dal tožniku na razpolago izpravno lestev za varno opravljanje njegovega dela.
Ocenjevanje dokazov na način procesnega dejanja, ki ni bilo izvedeno, ni dopustno. Prilagojeno mora biti zahtevam faze kazenskega postopka, v kateri se posamezna zadeva nahaja in namenom, ki naj bodo v tej fazi z ocenjevanjem dokazov doseženi. Pri materialnem preizkusu obtožnega predloga kot t.i. vmesni fazi kazenskega postopka je namen v ugotovitvi zadostnosti podlag za zatrjevani opis odločilnih dejstev in ne že, ali so ta dejstva tudi ugotovljena (dokazana). To je stvar glavne obravnave, ki po naravi stvari kot samostojna faza kazenskega postopka pred materialnim preizkusom obtožnega predloga ne more biti izvedena.
Zahtevek na ugotovitev priposestvovane služnostne pravice je stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara.
Pritožbeno sodišče je v zvezi s ponovno odločitvijo izpostavilo tudi možnost materialnoprocesnega vodstva sodišča v zvezi z morebitnimi manjkajočimi navedbami in dokazi, potrebnimi za ponovno odločitev. Tožnica je v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom za glavno obravnavo v ponovnem sojenju dopolnila svoje navedbe. Za takšne navedbe pa je predlagala tudi dokaze.
Opustitev dolžnega materialnoprocesnega vodstva je lahko razlog za razveljavitev sodbe zato, da se stranki še celo v ponovljenem postopku lahko omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo. Ker sodišče prve stopnje materialnoprocesnega vodstva v prvem sojenju ni opravilo, bi ga tako bilo dolžno opraviti v ponovljenem sojenju. V obravnavanem primeru pa je tožnica že sama v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom novega sojenja in brez dodatne vzpodbude sodnika ustrezno dopolnila svoje procesno gradivo. Zato pa so zaključki sodišča o neutemeljenosti toženkinega ugovora prekluzije pravilni.
Stvarna služnost vožnje, pridobljena s priposestvovanjem na podlagi 20 letnega dejanskega izvrševanja, se pridobi v obsegu, kot se je v zahtevanem zakonskem času dejansko izvrševala. Slednje pomeni, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v zahtevanem zakonskem obdobju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00036086
SPZ člen 67, 67/2, 67/5. ZPP člen 212, 326, 326/2.
solastnina - upravljanje stvari v solastnini - stroški upravljanja in obratovanja - pomanjkljiva trditvena podlaga - dopolnilna sodba - sodba brez glavne obravnave
Če je določen upravitelj, ima, če ni določeno drugače, pravico opravljati posle rednega upravljanja, iz česar je mogoče izpeljati, za kar se zavzema pritožnica, da sta način in višina obračunavanja storitev upravljanja v rokah večinskega solastnika. Vendar pa to še ne pomeni, da manjšinski solastniki (tožena stranka) nimajo pravice, da zaračunanim storitvam ugovarjajo, tudi po višini.
Tožeča stranka bi morala ob danih ugovorih tožene stranke, konkretizirati in natančneje opredeliti, katere storitve, ki jih je zaračunala toženi stranki, je opravila v posameznih mesecih in kako jih je obračunala oziroma natančneje utemeljiti višino mesečnega pavšala. Ker trditvena podlaga tožeče stranke v tej smeri ni bila zadostna, saj je tožeča le pavšalno zatrjevala, katere storitve je opravila in za nekaj od teh navedla, kdo od zaposlenih jih je opravljal in v katerem obdobju, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokazov z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale, da so te storitve res opravljale, pa četudi je morda tožena stranka konkludentno podala tožeči stranki soglasje k upravljanju stavbe, katere solastnica je tožena stranka.
Pritožniku je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so v konkretni pravdi zaradi motenja posesti relevantne le okoliščine v zvezi z zadnjim posestnim stanjem in nastalim motenjem ter da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Pravilen je tudi posledični zaključek sodišča prve stopnje, da v predmetni pravdi lastništvo nepremičnin ni pravno relevantna okoliščina. Dejstva glede posesti nepremičnin in motilnih ravnanj so bila med pravdnima strankama nesporna, zato je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna.
SPZ člen 12, 37, 37/1, 88, 90, 99, 99/1, 212, 212/2, 219, 219/1. ZPP člen 154, 154/3, 339, 339/2, 339/2-14.
varstvo služnostne pravice - konfesorna tožba - pravica do nujne poti - omejitev pravice - prepoved vznemirjanja - motilno dejanje - izvrševanje lastninske pravice - izvrševanje služnosti - omejen in otežen dostop - postavitev vrat na služnostno pot - parkiranje - dostop do javne ceste - nujnost dostopa preko sosednje nepremičnine - dopustnost posega - namen škodovati - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Toženec z namestitvijo vrat s ključavnico (in poskusom vročitve ključev tožniku, ki jih je zavrnil) svoje lastninske pravice ni izvrševal na način, da je tožniku preprečil ali bistveno otežil izvrševanje pravice nujne poti. Odklepanje/zaklepanje in odpiranje/zapiranje vrat na nujni poti za tožnika ne predstavlja take obremenitve, da bi bil upravičen do varstva na podlagi konfesorne tožbe. Nasutje peska in parkiranje na trasi nujne poti pa je ravnanje, ki predstavlja nedopusten poseg v izvrševanje tožnikovih služnostnih upravičenj.
Res je, da ima vsaka stranka pravico do pravnega sredstva, vendar morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji. Za sleherno aktivacijo pritožbenega sodišča, mora imeti stranka pravovarstveno potrebo. Pritožbena pravovarstvena potreba je zato procesna predpostavka brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena prinesla konkretno in neposredno pravno korist. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila sodba, s katero je sodišče odločilo o zahtevku tožeče stranke že pravnomočna in si tožeča stranka z vlaganjem pritožb, ki niso več dopustne, svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno štelo, da zamudna sodba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 74. členom ZMEPIZ-1.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za strah - poškodba noge - huda telesna poškodba - načelo induvidualizacije odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - pravni standard pravične odškodnine - odmera pravdnih stroškov v odškodninskih zadevah - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini
Sodišče prve stopnje z odmero odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ni pravilno izpolnilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.
Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je 52.000 EUR.
Nevšečnosti med zdravljenjem se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine, zato je neutemeljeno pritožbeno računanje zneska, ki tožniku pripada za vsak dan trajanja telesnih bolečin, saj ne upošteva nevšečnosti med zdravljenjem.
Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Glede na to, da je bilo sodišče prve stopnje vezano na kazensko obsodilno sodbo, z ugotavljanjem temelja niso nastali znatni pravdni stroški.