V konkretnem primeru gre za dela, katerih gradnja nasprotuje pogoju iz točke 4.e Javnega poziva, da morajo biti obstoječa stavba in njeni deli, v katerih bodo izvedeni ukrepi tega javnega poziva, zgrajeni v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma v skladu z veljavno gradbeno zakonodajo. Med ta dela ne sodi samo gradnja garaže, za katero tožnik ni izkazal, da je zgrajena v skladu z priloženo skico, na podlagi postopka priglasitve del, ampak po presoji sodišča predvsem dela rekonstrukcije objekta v smislu 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, katere značilnost je, da se z njo spreminjajo konstrukcijski elementi, v konkretnem primeru strešna konstrukcija.
ZDavP-2 člen 87, 87/2, 154. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
davčna izvršba - zadržanje davčne izvršbe - stranka v postopku - pravni interes - zavrženje vloge
Odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, je po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.
davčna izvršba - izogibanje plačilu davka - prenos dejavnosti - zakonito poroštvo
Ob nespornem opravljanju dejavnosti in doseganju dohodkov kot samostojni podjetnik je tožnik s svojim načinom poslovanja onemogočal davčno izvršbo, ki je bila, ob upoštevanju davčnega dolga (cca. 200.000,00 EUR) z rubeži gotovine v blagajni uspešna le v minimalnem delu. S prenosom dejavnosti na družbo B. d.o.o. je tožnik na družbo v celoti prenesel tudi prihodke, ki jih je pred tem dosegel z opravljanjem samostojne dejavnosti, kar ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da je bila dejavnost tožnika kot davčnega dolžnika na družbo B. d.o.o. prenesena z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega
Tudi po presoji sodišča obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik je v svoji izjavi na glavni obravnavi dne 7. 11. 2016 povedal, da ne namerava počakati na zaključek postopka za mednarodno zaščito v Sloveniji. Dodatno k temu sodišče ugotavlja, da so njegove izjave neverodostojne in da je pred policijskimi organi, pa tudi v prošnji za mednarodno zaščito navajal drugačna dejstva glede svoje poti po Evropi, zanikal je tudi, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, kar je sicer izkazano z izpiskom iz EURODAC baze.
Tožena stranka ima za izrekanje ukrepov omejitve gibanja na podlagi zakonitih razlogov izrecno določenih v 28. členu Uredbe Dublin III in v ZMZ-1 ter ob spoštovanju vseh procesnih dejstev iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave RS podlago, da tak ukrep izreče posameznemu prosilcu za mednarodno zaščito, kolikor so za to izpolnjeni pogoji.
dostop do informacij javnega značaja - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti po naravi stvari povzroči, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, kar pa je nedvomno lahko težko popravljiva posledica.
dostop do informacij javnega značaja - začasna odredba - težko popravljiva škoda
V konkretnem primeru v primeru ugoditve tožbi vzpostavitev prejšnjega stanja že po naravi stvari ne bo več mogoča, že to pa pomeni težko popravljivo škodo. Glede na navedeno specifičnost zadeve zaradi razkritja informacij v primeru odprave izpodbijanega akta sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, zato je neutemeljen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka škode ni konkretizirala na določene realno izkazane posledice in dokazala, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanjo težko popravljiva.
preprečevanje korupcije - zaključne ugotovitve - ugotovitveni upravni akt - pravica do izjave - subsidiarni upravni spor
Zaključne ugotovitve so ugotovitveni upravni akt (2. člen ZUS-1), saj tožena stranka z njimi ugotavlja dolžno ravnanje oziroma kršitve le-tega na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Čeprav sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, s tem pa posega v pravni položaj poimenskega kroga oseb, med katerimi je tudi tožnik.
Za ugotovitev nezakonitosti Zaključnih ugotovitev v konkretnem primeru zadostuje že ugotovitev procesne kršitve, ki sama zase pomeni kršitev procesnih jamstev, zagotovljenih v okviru procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, kamor sodi tudi pravica stranke, da se v postopku izjavi. Tožniku v konkretnem primeru ta pravica ni bila dana, kar med strankama niti ni sporno.
davčna izvršba - zadržanje davčne izvršbe - zadržanje izvršbe na predlog stranke - odločanje o isti stvari - zavrženje zahteve
O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 davčni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). Sodišče še dodaja, da je odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, zato niso relevantna ravnanja tožnikovega očeta v smeri poskusov vračanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. Ravnanja oseb v drugem petletnem obdobju so relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD.