brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - razpolaganje s premoženjem
Sodna poravnava med tožnico in njenim bivšim zakoncem pomeni, da je tožnica sama zakrivila takšno dejansko stanje, da z solastnim deležem nepremičnine zaradi vknjižene brezplačne uporabe stanovanja skupaj s kletjo (užitka), ne more razpolagati. Tožnica sicer vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker želi doseči civilno delitev tega solastnega premoženja, ki pa je že bilo predmet sodne poravnave, torej se je o tem premoženju po sporazumni volji obeh udeležencev, že enkrat odločilo. Tožena stranka tako ni imela pravne podlage za to, da bi tožnici, v postopku civilne delitve solastnega premoženja dodelila brezplačno pravno pomoč.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. SZ-1 člen 167, 167/1.
upravljanje večstanovanjskih stavb - register upravnikov stavb - vpis v register upravnikov stavb - ponovno odločanje o isti zadevi - zavrženje zahteve - lastnost stranke v postopku
Prvi tožnik v obravnavani zadevi le ponovi svojo zahtevo za izbris upravnika iz registra upravnikov. Pri tem sodišče šteje, da samo poimenovanje zahtevka (preklic registracije oziroma izbris upravnika iz registra) ni bistveno, saj gre v obeh primerih za enako zahtevo, torej da se družba B. d.o.o. izbriše iz registra kot upravnik stanovanjske stavbe na naslovu .... Čim pa je tako, je za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove vloge pravno pomembno le, ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko stanje, glede na tisto, ki je obstajalo v času prvega odločanja, ostala nespremenjena.
Po določbi prvega odstavka 167. člena SZ-1 lahko predlog za vpis večstanovanjske stavbe v register upravnikov ter vpis sprememb registrskih podatkov predlagata le upravnik oziroma predsednik skupnosti lastnikov, ki je vpisana v sodni register. SZ-1 torej etažnim lastnikom ne priznava lastnosti strank v postopku vpisa (enako tudi izbrisa oziroma vpisa sprememb) upravnika v register upravnikov. Pravne koristi v konkretnem postopku pa tožnici ne priznava niti kakšen drug materialni predpis.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - mladoletni otrok
Tožnica je Republiko Slovenijo skupaj z materjo zapustila že januarja 1992, njena odsotnost pa ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen. Prvostopenjski organ je pravilno upošteval dejstva, da se za otroka, ki je Republiko Slovenijo zapustil skupaj s starši, ugotavljajo razlogi, zaradi katerih so otrokovi starši skupaj z njim zapustili Republiko Slovenijo.
odmera nagrade in stroškov odvetniku - višina nagrade - pravno svetovanje - pregled dokumentacije
Med strankama postopka je nesporno, da je bil tožnik z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči določen v postopku zadeve D 537/2015 samo za pravno svetovanje. Glede na to, da tarifna številka 39 OT, kot samostojno storitev določa posvete, nasvete in mnenja, so bili ti že zajeti v tej tarifni številki in je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikov zahtevek, da se mu prizna še nagrada po tarifni številki 46 v višini 300 točk.
javni natečaj - obvestilo o neuspelem javnem natečaju za prosto delovno mesto - obrazložitev obvestila - enako varstvo pravic
Tožnik po prepričanju sodišča utemeljeno opozarja na dejstvo, da Obvestilo tožene stranke o tem, da na javnem razpisu ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, ni vsebinsko obrazloženo in v njem ni naveden prav noben razlog za odločitev tožene stranke o tem, da po izvedenem javnem natečaju nikogar ne izbere oziroma ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki so izpolnjevali vse razpisne pogoje, s čimer tožnik smiselno zatrjuje poseg v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.
Pri ravnanju tožene stranke ne gre za poseg v ustavno pravico tožnika zaradi dejstva, ker na javnem razpisu ni bil izbran tožnik oziroma ker na javnem razpisu ni bil izbran noben kandidat, temveč gre za poseg v ustavno pravico zaradi dejstva, ker tožena stranka v obvestilu ni navedla nobenega razloga za svojo odločitev o tem, da na izvedenem javnem natečaju izmed prijavljenih kandidatov ne izbere nikogar.
Delodajalec ima v primeru izvedbe javnega natečaja ob koncu izbirnega postopka sicer pravico, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, vendar pa mora imeti za to opravičljive, razumne in pravno dopustne razloge ter mora biti prijavljenim kandidatom omogočeno, da se s temi razlogi seznanijo, saj se taka odločitev nanaša prav na njih.
varstvo otrok - odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo
Tožnikoma se je v postopku očitalo, da ne zaznavata potreb otroka, da ne sledita strokovnim napotkom, da je mati odklanjala izvajanje fizioterapevtskih vaj pri otroku, da se z otrokom ni ukvarjala in izkazovala čustvene navezanosti. Navedeno kaže na to, da so izpolnjeni pogoji za odvzem otroka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - središče življenjskih interesov
Tožeča stranka je meseca aprila leta 1970 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z možem in otroki, dokler ni šla v pokoj leta 2008. Tožnica v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1970 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji v smislu ZUSDDD, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izvršljivost - izpodbijanje izvršilnega naslova
Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.
ZDT-1 člen 28, 29, 37, 72. ZSS člen 29. Merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe člen 1.
državni tožilec - ocena državnotožilske službe - prenehanje državnotožilske funkcije
Tožilec mora, da ne bi prišlo do ocene, da ne ustreza državnotožilski službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od kriterijev, navedenih v 1. členu Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - središče življenjskih interesov
Tožeča stranka je leta 1969 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z ženo in otroki tudi dokler ni šla v pokoj leta 2000. Tožeča stranka v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1969 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v smislu ZUSDDD v Nemčiji, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.
ZDDPO-2 člen 12, 29. ZDavP-2 člen 68, 74, 141. ZDDV-1 člen 32, 33. ZDoh-2 člen 105, 105-11, 131. ZFU člen 14. SRS 14, 14.10.
davek od dohodkov iz dejavnosti - prihodki - akontacija dohodnine - obračun DDV - davčni odtegljaj - davčno priznani odhodki - odvetnik - kršitev pravil postopka
Inšpektor ima na podlagi 18. člena ZDS-1 oziroma 14. člena ZFU pravico pri svojem delu zbirati in pridobivati podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za odkrivanje kršitev davčnih predpisov. Tako ZDavP-2 kot ZFU dajeta davčnemu organu široko pooblastilo za pridobivanje podatkov o zavezancih za davek za namene pobiranja davkov. V zaupnem razmerju med odvetnikom se ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek. Obstoj posebnih indicev za to, da inšpektor pridobiva podatke od tretjih oseb (institucij in fizičnih oseb), se po zakonu ne zahteva. Dovolj je ocena inšpektorja, da so oziroma da bi bili podatki za izvedbo postopka inšpekcijskega nadzora lahko koristni, in sicer tako v smislu njihovega zbiranja kot v smislu preveritve že zbranih podatkov.
Ni spora o tem, da so bile odvetniške storitve opravljene, stroški zastopanja priznani ali vsaj priglašeni ter knjiženi v tej zvezi (davčni) odhodki. Poslovni dogodki, ki vplivajo na nastanek oziroma pripoznanje prihodkov, so torej nedvomno nastali. Zato bi v skladu z določbami SRS in davčnih predpisov, ki jih citirata davčna organa, tudi po presoji sodišča strankam morali biti izdani računi za zastopanje, pa niso bili, zato se prihodki utemeljeno in v skladu z določbami 68. člena ZDavP-2 ocenijo (ter obračuna DDV), in sicer (pravilno) najmanj v višini stroškov odvetniških storitev, priznanih s strani sodišča oziroma s strani nasprotne stranke, oziroma v višini stroškov, ki so bili priglašeni v sodnem postopku.
V vseh primerih, ko so bili strankam na podlagi blagajniških izdatkov s strani tožnika izplačani stroški zastopanja, je bilo strankam izplačano nekaj, do česar niso bile upravičene, saj naj bi jim po sklenjenih pogodbah stroški zastopanja ne nastali ali zaradi pro bono zastopanja ali zaradi pavšala, ki ga tožniku plačuje sindikat ali pa zaradi (delno) neuspešnega zastopanja. Zato izplačanih zneskov ni mogoče šteti za povračilo potrebnih stroškov in s tem za izplačila iz 30. člena ZDoh-2, ki niso obdavčena, temveč gre za druge dohodke iz 11. točke 105. člena ZDoh-2, od katerih obračuna in plača akontacijo dohodnine tožnik kot izplačevalec dohodka, ta pa ima nato pravico, da zahteva povračilo plačanega davka od zavezancev za davek.
podjetnik posameznik - prenehanje opravljanja dejavnosti - priglasitev davčne obravnave - materialni prekluzivni rok - prepozna vloga - zavrženje vloge
Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 glede rokov za priglasitev je materialna določba in ne le postopkovna ter pomeni enega od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uveljavi davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za ugodnejšo davčno obravnavo.
Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da so dolgovi po omenjenih posojilnih pogodbah zapadli, pravilna. Drugi člen obeh pogodb se glasi: „Posojilojemalec se obvezuje, da bo sprejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti, in sicer v enem ali več obrokih, ki bodo dogovorjeni naknadno, in sicer v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR“. Iz omenjene določbe nesporno izhaja, da je bil rok za vračilo posojila eno leto od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Iz konto kartic dolžnikovega dolžnika je razvidno, da je bil dogovorjeni znesek posojila po pogodbi z dne 3. 1. 2010, nakazan na TRR posojilojemalca v več obrokih v dogovorjenem roku, tudi posojilo po pogodbi z dne 3. 1. 2011 je bilo nakazano v več obrokih v dogovorjenem roku. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek, kot ga podata davčna organa: v času izdaje izpodbijanega sklepa (18. 4. 2014) se je rok za vračilo posojila, upoštevaje drugi člen obeh pogodb, že iztekel in so dolgovi po obeh posojilnih pogodbah zapadli.
ZUP člen 40, 43. Odlok o sofinanciranju programov veteranskih organizacij v Mestni občini Nova Gorica člen 5, 5/1, 5/1-1, 13, 13/4.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisna merila - sedež stranke - zavrženje vloge
Spora o tem, da tožeča stranka nima sedeža na območju Mestne občine A., ni. Tudi ne more biti sporno, da 1. alineja 5. člena Odloka o sofinanciranju programov veteranskih organizacij določa, da morajo upravičenci to so veteranske organizacije, njihova združenja in zveze, med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da imajo sedež na območju Mestne občine A. V primeru da ga nimajo, se namreč vloga, ki je ni vložila upravičena oseba, sklepom zavrže. Drugi odstavek 13. člena Odloka pri tem še določa, da je upravičena oseba tista oseba, katere vloga izpolnjuje pogoje, določene v besedilu Javnega razpisa. Pri tem se izpolnjevanje pogojev ugotavlja na podlagi obveznih dokazil in vloge prijavitelja. Vloga tožeče stranke je bila tako po mnenju sodišča na podlagi 13. člena Odloka v zvezi s 4. členom ZUP pravilno zavržena.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
davek na promet nepremičnin - prenos lastninske pravice na družbo - odplačni prenos - nepravilna uporaba materialnega prava
Izpodbijana odločitev temelji na zaključku, da gre v predmetni zadevi za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičninah, zaradi česar je tožnica dolžna plačati DPN za obravnavani pravni posel na podlagi 3. člena ZDPN-2. Po presoji sodišča so utemeljeni tožničini ugovori, da je lastninska pravica na nepremičninah prešla na družbo in sodi v premoženje družbe, ter da tožnica ni edina lastnica (družbenica) navedene družbe. Zato ni mogla pridobiti premoženjske koristi v višini celotne vrednosti naknadnega vplačila. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena stališče, da gre pri predmetnem pravnem poslu za odplačni prenos, navedeno stališče pa temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in nezadostni obrazložitvi, zato se sodišče z vprašanjem, ali je možno obravnavati konkreten primer kot izjemo iz 10. člena ZDPN-2, ni ukvarjalo.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - nagrada za postopek
Nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. V konkretnem primeru je nesporno, da se je postopek začel z vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 28. 10. 2014, torej pred vložitvijo prošnje za BPP in odločitvijo tožene stranke o prošnji za BPP, zato tudi po presoji sodišča tožnici ne gre nagrada za postopek povezan z vložitvijo tožbe. Tožnica ne more biti upravičena do nagrade iz naslova BPP, ki so ji nastali, preden je bila določena za odvetnico iz naslova BPP.
ZLD člen 2, 2/1, 13, 13/1, 13/2, 15, 15/1, 15/2. Pogodba o delovanju Evropske unije člen 49, 101. ZLS člen 21. ZPOmK-1 člen 62, 64, 65, 66. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 16.
lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - podružnica lekarne - konkurenca - omejevanje konkurence - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - ustanavljanje lekarne - svoboda ustanavljanja
Tožnica kot koncesionarka za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju določene občine ni stvarnopravno legitimirana za odprtje nove lekarne na območju, za katero nima pridobljene koncesije, to je na območju druge občine.
Zakonodajalec je, da bi pri izvajanju lekarniške dejavnosti zagotovil javno korist, za pridobitev koncesije določil stroge pogoje, ki so osebni in vezani na fizično osebo. Tožnica se ne more sklicevati na to, da je sama zasebni subjekt in torej ne javni zavod, in zaradi česar naj bi po njenem mnenju zanjo veljale smiselno določbe ZGD-1 glede ustanavljanja in posledično tudi Direktiva 2009/102/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 na področju prava družb o družbah z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom, saj sporno vprašanje v tem primeru ni dopustnost ustanovitve družbe z enim družbenikom po ZGD-1.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sistem predhodnega upravnega dovoljenja ne more upravičiti diskrecijskega ravnanja nacionalnih organov, ki bi lahko določbam prava EU, zlasti tistim, ki se nanašajo na temeljno svoboščino, kot je svoboda ustanavljanja, odvzelo polni učinek.
Države članice morajo določeno polje proste presoje pri določitvi meril, s katerimi je pogojeno ustanavljanje lekarn v določeni državi članici, merilo, na katero se sklicuje tožnica, pa je kot tako določeno v avstrijski zakonodaji, torej v nacionalni zakonodaji ene izmed držav članic, in za katero je bilo ugotovljeno, da je nediskriminatorno, če lahko organ pri domnevi obstoja potrebe upošteva tudi lokalne okoliščine (npr. težjo dostopnost do zdravil zaradi omejene mobilnosti ali bivanja v kmetijskih in osamljenih regijah).