Kolikor delodajalec zagotovi ukrepe, s katerimi invalidom ob upoštevanju njihove preostale delovne zmožnosti omogoči doseganje primerljivih rezultatov glede na druge delavce (npr. s prilagoditvijo njihovih delovnih mest; z usposabljanjem oziroma izobraževanjem, ki je glede na njihovo preostalo delovno zmožnost primerljivo z usposabljanjem in izobraževanjem drugih delavcev, itd.) uporaba istih kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev za invalide in delavce, ki niso invalidi, ne pomeni avtomatično posredne diskriminacije.

Stranki sta iztek pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu prvega odstavka 79. člena ZDR-1 jasno in nedvoumno vezali na nastop specifičnega dogodka - imenovanje direktorja zavoda oziroma na potek časa, ne pa na nastop kakega drugega dogodka, kot je na primer imenovanje drugega vršilca dolžnosti. Ker stranki nista določili drugih razlogov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, bi ta pred potekom enega leta ali ob odsotnosti imenovanja direktorja zavoda, v skladu z drugim odstavkom 79. člena ZDR-1, lahko prenehala le sporazumno oziroma na enega od zakonsko določenih načinov, na primer z odpovedjo.

Prevara, čeprav je nemoralna, ni nujno, pač pa je le izjemoma razlog za ničnost pogodbe. Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, zakaj: ničnost pogodbe ima daljnosežne posledice - šteje se, da pravni posel že od začetka ni bil učinkovit in načeloma ne more konvalidirati (90. člen OZ). Naš pravni red jo zato predpisuje kot skrajno sankcijo, praviloma pa se pravni posel skuša vzdržati v veljavi. Tudi v primerih, ko je sicer predpisana ničnost, je treba opraviti presojo, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo oziroma ali zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ).