Tožena stranka je izrecno zahtevala izvedbo naroka za glavno obravnavo, ki ga sodišče ni izvedlo, v obrazložitvi sodbe pa celo zapisalo, da stranki naroka nista zahtevali. Takšno ravnanje prvostopnega sodišča pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti. Določba 454. člena ZPP je jasna, če stranka narok zahteva, ga je treba izvesti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00065909
URS člen 23, 23/2, 36, 36/1. ZKP člen 35, 35/1, 36, 36/2, 36/3, 216, 216/1. ZS člen 14, 15, 16, 17, 17a, 17b. Sodni red (2016) člen 19, 20, 21. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2, 227, 227/1, 227/2. ZFPPIPP člen 11, 11/2, 14, 14/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - pravica do zakonitega sodnika - naravni sodnik - prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti sojenja - izločitev dokazov - hišna preiskava - zastaranje kazenskega pregona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - blanketna norma - dopolnilna norma - insolventnost - navzočnost pri hišni preiskavi - lastnik stanovanja - prepovedana posledica - plačilo prispevkov za socialno varnost
Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča.
Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.
Socialna varnost ni razpoložljiva dobrina in zato oškodovanec v njen poseg tudi ne more privoliti. V primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost prepovedana posledica nastopi že s samim neplačilom prispevkov. Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne plača prispevkov, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Ključno je, da prispevki niso bili plačani v trenutku, ko je zapadla obveznost njihovega plačila, kar je ob vsakokratnem mesečnem nakazilu plače delavcem. Dejansko stanje ob izreku sodbe zato ni pomembno.
Zakonski znak nezmožnosti za plačilo iz prvega in drugega odstavka 227. člena KZ-1 je treba razlagati kot insolventnost in ne zgolj kot okoliščino, da denimo dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi lahko poplačal upnike, ali da je morebiti kratkoročno plačilno nesposoben. Insolventnost, kot pravni pojem, je določena v prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP, in sicer bodisi kot trajnejša nelikvidnost, bodisi kot dolgoročna plačilna nesposobnost. Ta objektivni zakonski znak mora biti v opisu dejanja konkretiziran z navedbo dejanskih okoliščin, ki izkazujejo vsaj enega izmed alternativnih pravnih položajev insolventnosti iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP.
ZIZ člen 6, 6/5. ZST-1 člen 34a, 34a/3, 34a/4, 34a/7.
sodna taksa - ugovor zoper plačilni nalog - sklep o ugovoru zoper plačilni nalog - nov plačilni nalog - pravno sredstvo - napačen pravni pouk - rok za plačilo sodne takse
Sodišče prve stopnje je postopalo napačno, ko je v pravnem pouku plačilnega naloga z dne 4. 1. 2023 dolžnika (ob hkratnem pravnem pouku, navedenem v sklepu z dne 3. 1. 2023, da je zoper sklep dovoljena pritožba v 15 dneh od vročitve) poučilo o pravici do vložitve ugovora v roku 8 dni in ko je nato 1. 2. 2023 vloženo pravno sredstvo dolžnika vsebinsko obravnavalo kot ugovor zoper plačilni nalog. Ugovor zoper plačilni nalog, izdan na podlagi tretjega odstavka 34.a člena ZST-1 (enako velja za plačilne naloge, izdane na podlagi drugega odstavka 34.a člena ZST-1), namreč ni dovoljen, temveč je pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati sklep o ugovoru ter plačilni nalog, ki je del tega sklepa, pritožba, o tej pa je (razen pod pogoji iz osmega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in 343.a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, ki pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni) pristojno odločati višje sodišče (peti odstavek 6. člena ZIZ).
ZPrCP člen 46, 46/5. ZP-1 člen 42, 42/4, 154, 154/3, 66, 66/2.
pravila cestnega prometa - prekoračitev dovoljene hitrosti - pravica do pritožbe - pritožbeni razlogi - zastaranje prekrška
Zato ima prav prvo sodišče, ko je zagovorniku pojasnilo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev razlaga o absolutnem zastaralnem roku 60 dni, pri čemer zagovornik v pritožbenih navedbah vztraja, saj tega roka ZP-1 ne pozna, v obravnavanem primeru pa je bil postopek s strani prekrškovnega organa, da se ugotovi, kdo je v kritičnem času vozil navedeno vozilo, začet znotraj 30-dnevnega roka, torej že dne 22. 5. 2020, ko je prekrškovni organ pravni osebi poslal zahtevo za dostavo podatkov o vozniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00065363
ZASP člen 22, 22/2, 22/2-6, 146, 147, 147-1, 147-6, 164, 168. ZKUASP člen 4, 9, 9-4, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu člen 3, 3a. OZ člen 131, 189, 193, 198, 336, 346, 347. ZPP člen 212, 213.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - aktivna legitimacija - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - neupravičena obogatitev - odškodninska terjatev - občasna terjatev - začetek teka zastaralnega roka - trditveno in dokazno breme - nedobrovernost - zamuda - število naročnikov - trditvena stiska - dokazna stiska
Direktiva se ne osredotoča na obliko in se ne opredeljuje za določeno vrsto zastopanja (v smislu direktnega ali indirektnega zastopanja), ampak podaja definicijo kolektivne organizacije. Zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti zapovedi, po kateri bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, ki nastopa "v njihovem imenu".
Ni mogoče prezreti očitnega namena nacionalnega in evropskega zakonodajalca, da se tudi v primerih kabelske retransmisije zaradi velikega števila avtorjev in razpršenosti s podelitvijo ustreznega pooblastila kolektivni organizaciji omogoči učinkovito, ekonomično in hitro sodno uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic. Ob dobesednem (in napačnem) upoštevanju določila 4. člena ZKUASP pa bi nastal ravno nasproten učinek.
Iztoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2016 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma.
Trditveno in dokazno breme o številu naročnikov je v skladu z določilom 212. člena ZPP primarno na tožeči stranki. Ker je tožeča stranka v trditveni in dokazni stiski o tem pravno odločilnem dejstvu, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadosti že, če se sklicuje na podatke, ki jih objavlja AKOS. Tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (in dokazala) nobenega pravno odločilnega dejstva, ki bi razumno utemeljilo, zakaj je razhajanje med javno objavljenimi podatki s strani AKOS o številu njenih naročnikov in številu naročnikov, ki jih je zatrjevala v tem postopku.
Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.
motenje posesti - tožba zaradi motenja posesti - sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti - parkiranje - posest nad parkiriščem - poseg v obstoječe posestno stanje - bistveno oteženo izvrševanje soposesti - izvrševanje soposesti na skupnem delu
Ker ima tožnica kljub stebričkom dovolj prostora in lahko brez bistvenih težav parkira na parkirnem mestu, manevrira z vozilom, odpira vrata ter natovarja stvari, morebiten dodaten manever pri parkiranju na vrisano parkirno mesto ne predstavlja znatne spremembe v dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Gre za neznatno spremembo, ki nima praktičnega pomena in ne ovira izvrševanja posesti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vsake spremembe dejanskega stanja še ni mogoče okvalificirati za dejanje, ki bi terjalo posestno varstvo v luči 33. člena SPZ, četudi gre pri postavitvi ovire za ravnanje brez pooblastila etažnih lastnikov. Tudi odločbe, ki jo omenja pritožba (VSL I Cp 1233/2017), ni mogoče razumeti tako, da vsaka minimalna sprememba dejanskega ali posestnega stanja že vodi v ugoditev zahtevku, temveč pravno varstvo upravičuje le tisto dejanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. ZZ člen 32. ZPP člen 154, 154/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - razrešitev direktorja - direktor zavoda - neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta - eventualna (navidezna) kumulacija tožbenih zahtevkov - reintegracija - odločitev o stroških - uspeh stranke
Zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, je po vsebini enak zahtevku na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit, saj gre za enostranski akt pogodbenega razmerja, glede katerega je pomembno zgolj vprašanje, ali je zakonit ali ne. Tožnik ni postavil dva zahtevka oziroma gre le za navidezno kumulacijo, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi nezakonit, odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku glede izpodbijanega sklepa o razrešitvi z mesta direktorja toženke.
Sodišče ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, saj ne more poseči v pristojnosti ustanovitelja zavoda iz 32. člena ZZ, da imenuje direktorja. Če je razrešitev nezakonita, ima direktor le odškodninski zahtevek, ne more pa doseči, da se delovno razmerje za delovno mesto direktorja nadaljuje.
ZN člen 46. ZD člen 59, 64, 67, 76. OZ člen 564, 565, 567.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - napake v obliki oporoke - napake volje oporočitelja - ničnost pogodbe o preužitku - glavni in podredni tožbeni zahtevek - zavrnitev tožbenega zahtevka - notarska oporoka - oporočna sposobnost zapustnika
Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč.
Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje.
Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bila več let v veliko oz. nujno pomoč, da mu je omogočala normalno življenje. Ugotovljeno je bilo, da je bil oporočitelj v času sklepanja pogodbe in zapisa oporoke povsem razsoden. Nasploh je bil bister in razgledan človek, zato je nedvomno razumel razliko med pogodbo o preužitku in oporoko.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00065800
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3-d. URS člen 29, 29-3. ZKP člen 18, 18/2, 178, 178/4, 371, 371/1-8. KZ-1 člen 190, 190/1, 190/2, 190/3.
pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - pravica do zaslišanja obremenilne priče - izvajanje dokazov v preiskavi - zaslišanje priče v nenavzočnosti obdolženca - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - ponovno zaslišanje priče - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - izločitev dokazov - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe - odvzem mladoletne osebe - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršljiva odločba - izključitev protipravnosti - največja korist otroka - status oškodovanca - mladoletni otrok kot oškodovanec - zastopanje oškodovanca po pooblaščencu - postavitev pooblaščenca - kolizija interesov - izbira kazenske sankcije - pogojna obsodba s posebnim pogojem - vrnitev otroka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Po četrtem odstavku 178. člena ZKP, je obdolženec lahko navzoč pri zaslišanju prič, kar je prepuščeno volji obdolženca. Zato preiskovalni sodnik krši pravico obdolženca do zaslišanja prič, če obdolžencu ne omogoči navzočnosti na naroku. Takšna kršitev je lahko v vzročni zvezi, zlasti v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo pripornih sklepov, ni pa izključeno, da lahko vpliva tudi na pravilnost in zakonitost sodbe, če le-to temelji na izpovedbi obremenilnih prič, ki jih obdolženec zaradi procesne kršitve ni mogel zaslišati.
spor o obsegu zapustnikovega premoženja - izločitev iz zapuščine - mešana pogodba - lastninska pravica tretjega - izvirna pridobitev lastninske pravice - denacionalizacijska odločba - poseg v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo - vezanost na odločitev upravnega organa - načelo delitve oblasti
Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten.
Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati.
Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika. Lastninska pravica na podlagi pravnega posla se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo; lastninska pravica v pričakovanju (če bi držalo, da je izročilna pogodba takšna, da bi omogočala vpis v zemljiško knjigo) pa je lahko kvečjemu razlog za to, da zapuščinsko sodišče z izdajo sklepa o dedovanju počaka (če je predlog za vpis v zemljiško knjigo že vložen), ne more pa ob izdaji sklepa o dedovanju nadomestiti pridobitnega načina.
popravni sklep sodišča druge stopnje - pritožbeni stroški - pridržanje odločitve o pravdnih stroških - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - izrek stroškovne odločitve - nepopoln izrek o stroških
Pojasnila, da bo o stroških odločeno s končno odločbo ali da se odločitev pridrži za končno odločbo ali da bo o stroških pritožbenega postopka odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo in podobni zapisi, niso odločitve pritožbenega sodišča, ampak zgolj pojasnilo o nečem, kar velja glede na zgoraj navedeno zakonsko ureditev. Del sodne prakse jih zapisuje v izrek, del pa (s stališčem, da pojasnila sodijo v obrazložitev sodne odločbe) ne.
Ker v nobenem primeru ne gre za odločitev pritožbenega sodišča o pravdnih stroških, zapis v izreku pa (tudi glede na določbe 163. člena ZPP) za stranko tudi ne more ničesar spremeniti, predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških pritožbenega postopka ni utemeljen.
dogovor o odpovedi neuvedenemu dedovanju - pogodba o preužitku - kasneje najdeno premoženje - pozneje najdeno premoženje zapustnika - denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah - premoženje zapustnika ob smrti - nedopustne pritožbene novote - nedovoljena pritožbena novota v zapuščinskem postopku - dodatni sklep o dedovanju
Odpoved velja za dediščino ali za dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu, kar pomeni, da pritožnik ni upravičen niti do uveljavljanja nujnega dednega deleža. Pritožnik torej iz zapuščine ne more dobiti ničesar, kar velja tudi za morebitna pozneje najdena denarna sredstva na zapustničinih računih. Prav tako v zapuščinskem postopku ne more uveljavljati svoje denarne terjatve zaradi zatrjevanih vlaganj v zapustničino nepremično premoženje. Če pritožnik meni, da je bila zapustnica kljub sklenjeni pogodbi o preužitku njegova dolžnica, bo moral svoje zahtevke naperiti zoper njene dediče v posebnem (pravdnem) postopku.
S posplošeno trditvijo, da je imela zapustnica tudi račun pri HKS L., pritožnica ne more uspeti. Iz pritožbe namreč ni razvidno, ali je bil ta račun odprt tudi v trenutku njene smrti, ko je bilo uvedeno dedovanje. Za povrh pritožnica niti poskuša ne pojasniti, da je za ta račun brez svoje krivde izvedela šele po izdaji sklepa o dedovanju, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi oziroma pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče upoštevati.
Kako je zapustnica gospodarila s svojimi sredstvi pred smrtjo, ni stvar zapuščinskega sodišča. Bistveno je, koliko premoženja je zapustnica ob smrti še imela.
ničnost prodajne pogodbe - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o preužitku - določenost ali določljivost predmeta pogodbe - predpostavke za veljavnost pravnih poslov - oblika kot pogoj za veljavnost pogodbe - pomanjkljiva oblika - pogodba v notarskem zapisu - nična pogodba - prava pogodbena volja - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek - izbrisna tožba
Odločitev o zahtevku v točki II (neveljavnost vknjižbe in njen izbris) je odvisna od predhodnega vprašanja (veljavnost sklenjene pogodbe), ki je predmet zahtevka v točki I in gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene kupne pogodbe za vmesni ugotovitveni zahtevek in ne za samostojni ugotovitveni zahtevek. Za tak zahtevek pa tožnici pravnega interesa ni bilo treba posebej izkazovati.
Pravilen je materialnopraven zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena navidezna kupna pogodba, ki je prikrivala pogodbo o preužitku, ki pa zaradi pomanjkljive oblike (in nedoločljive obveznosti toženke) ni veljavna.
ZVEtL-1 člen 3, 42, 43. ZNP-1 člen 5, 5/1, 42. ZPP člen 270, 270/3, 300, 300/1, 363, 363/1.
pripadajoče zemljišče - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - pravica do izjave - pravočasno grajanje procesnih kršitev - razdružitev postopka - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba zoper sklep procesnega vodstva
Od vsakega posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča (ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji). V obravnavanem primeru je sodišče navedena pravna izhodišča v celoti pravilno upoštevalo in se oprlo zlasti na kriterije iz 1. in 3. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.
Pravica do izjave je izbirna pravica udeleženca. Njemu je prepuščena odločitev, ali in v kolikšni meri jo bo izkoristil. S pravilno in pravočasno vročenim vabilom za narok na kraju samem, na katerem so se izvajali dokazi, je sodišče pritožniku zagotovilo možnost, da sodeluje pri izvajanju dokazov in na ta način uresniči pravico do izjave.
zahteva sodišča za dopolnitev vloge - konkreten in jasen pozivni sklep - zavrženje nepopolne vloge
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno in zakonito, v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP, ko je zavrglo predlog, ki je bil nepopoln in zato nesposoben za obravnavanje ter ga predlagateljici v podeljenem roku nista dopolnili z obligatorno predložitvijo zapisnika Centra za socialno delo o opravljenem predhodnem svetovanju, bili pa sta izrecno opozorjeni, da bo sledilo zavrženje, če ne bosta ravnali v skladu s pozivnim sklepom.
pritožba zoper sklep o dedovanju - dedna izjava podana v pritožbenem roku - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost dedne izjave - opozorilo sodišča o nepreklicnosti dedne izjave
Pritožnikova izjava, da „odstopa od dedovanja“, je po vsebini dedna izjava, s katero se dedič odpoveduje dediščini. Ker v tej zadevi ni bilo zapuščinske obravnave, bi pritožnik takšno izjavo lahko podal najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju. Tega ni storil, čeprav je bil o tej možnosti ustrezno poučen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je dediščino sprejel. Po izdaji sklepa o dedovanju se, glede na nepreklicnost dednih izjav, dediščini ni več mogoče odpovedati. Pritožnikova naknadna izjava je torej neupoštevna, saj ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o dedovanju.
Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem za preiskavo pisanj zavrnilo kot nepotreben, ker se je na podlagi drugih izvedenih dokazov v zadostni meri prepričalo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik sam. Do spornega zapisa z dne 12. 6. 2002, za katerega tožnica trdi, da je ponarejen, se je sodišče prve stopnje v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo zgolj obrobno. Tudi, če bi se izkazalo, da zapisa z dne 12. 6. 2002 ni naredil zapustnik, temveč je bil ponarejen, navedeno ne bi omajalo drugih dokazovo, ki v medsebojni sintezi prepričljivo kažejo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik.
ZNP-1 člen 9, 9/1, 9/2, 42, 155, 155/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
predlog za delitev skupnega premoženja - postopek za delitev skupnega premoženja - sklep o prekinitvi postopka - prekinitev postopka in napotitev na pravdo - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - sklep se ne da preizkusiti - manjkajoči razlogi - manj verjetna pravica - kdo mora biti napoten na pravdo - oseba, katere pravica je manj verjetna - obrazložitev sklepa o prekinitvi postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - standard obrazloženosti sklepa - pravica do pritožbe
Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne omogoča preizkusa, saj izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj je na pravdo napotena nasprotna udeleženka. Ker dialog in polemika s takim sklepom nista mogoča, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja na podlagi 42. člena ZNP-1.