CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034972
OZ člen 352, 357, 357/1, 357/2, 921, 922. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba - premoženjsko zavarovanje - bistvene sestavine - zavarovalna pogodba - zastaranje terjatve iz zavarovalne pogodbe - ugovor zastaranja - zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok - objektivni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - splošni zavarovalni pogoji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavarovalni primer - škodni dogodek - vihar - toča - poškodovanje stvari - nevarnost - zavarovalni riziko - zavarovalno kritje - nepričakovan in nenaden vzrok - zmotna uporaba materialnega prava - razlogi za razveljavitev sodbe - absolutni zastaralni rok - pretrganje zastaranja terjatve - poravnalna ponudba
Zastaranje zahtevka iz zavarovalne pogodbe je treba presojati po določbi 357. člena OZ. Subjektivni rok za zastaranje terjatve zavarovanca iz premoženjskega zavarovanja je tri leta, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zavarovanec dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedel, da je zavarovalni primer nastopil, začne teči od dneva, ko je za to izvedel; vendar v vsakem primeru v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo člen o zastaranju odškodninskih terjatev, kjer se presojajo roki drugače.
Prvi odstavek 86. člena ZZVZZ določa, da ima tožnica pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.
zavarovalna pogodba - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - soprispevek oškodovanca - padec na ledu - izvedenec - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti
Ob upoštevanju vseh opisanih okoliščin primera ter dejstva, da je zavarovanka tožene stranke gospodarska družba, od katere se pričakuje, da vzdržuje in zagotavlja kupcem pred trgovskim centrom varne površine za hojo, je po oceni pritožbenega sodišča njen prispevek višji, in sicer 60 %, prispevek tožnika pa 40 %.
Kot razlog za izključitev zavarovalnega kritja je treba šteti tudi takšno vožnjo, ki je v bistvenih značilnostih podobna primerom voženj, navedenih v Splošnih pogojih za avtomobilsko zavarovanje. Gre za vožnjo po dirkalni stezi na dirkališču, pri kateri voznik tekmuje sam s seboj ter preizkuša svoje spretnosti in zmogljivosti vozila pri hitri, športni vožnji.
Ker je zavarovalnica dokazala, da zavarovanec ni imel sklenjenega zavarovanja odgovornosti za škodo delavcem, ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034487
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/2, 267/3. URS člen 22. Direktiva 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju člen 35. ZZavar člen 83, 83/1, 83/1-4. OZ člen 86.
zavarovalna pogodba - pogodba o življenjskem zavarovanju - ničnost pogodbe - ničnost kot skrajna sankcija - pravica do odstopa od pogodbe - obvestilo zavarovalnice - pojasnilna dolžnost - predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije - predhodno vprašanje glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava evropskih skupnosti
Ničnost celotne pogodbe ne bi bila ustrezna sankcija za kršitev tožničine pravice do pouka o možnosti za odstop od pogodbe, predvsem ne v primeru, če podani pouk ni (povsem ustrezen in) pravočasen. V tem oziru pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje, da bi se v primeru nepravočasnega pouka pravica stranke do odstopa od pogodbe le ustrezno podaljšala, saj je bistvo ureditve v zagotovitvi, da zavarovalec prejme jasno informacijo glede pravice do odstopa in da ima na tej podlagi možnost omenjeno pravico (ob ustrezno dolgem razmisleku 14 do 30 dni) tudi izkoristiti.
Sodišče EU je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb in veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije, kar pomeni, da je namen oziroma smisel postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU v iskanju razlage (nejasne) evropske določbe (Sodišče EU je pristojno za odločanje o razlagi ali veljavnosti akta Unije, za razlago nacionalne zakonodaje pa je pristojno izključno nacionalno sodišče; primerjaj 267. člen PDEU). Ker v konkretnem primeru ne gre za to, pritožbeno sodišče potrebe po zahtevi za izdajo predhodne odločbe, katerega smisel je v preprečevanju napačne interpretacije evropskega prava oziroma v razjasnitvi kakšnega vidika razlage prava Unije, ne vidi. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da pritožba omenjene zahteve ne utemeljuje niti z navedbami o tem, s kakšnim vprašanjem o evroskladni razlagi sporne določbe evropske direktive naj bi se bilo nacionalno pritožbeno sodišče dolžno obrniti na Sodišče EU.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo svojo odločitev s sistematičnimi in logično sklenjenimi argumenti, v nobenem delu tudi ni prišlo v nasprotje s samim seboj. Zgolj zato, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso zapisani tudi (sami po sebi) vsebinsko prazni argumenti, kot so "da je priča prepričljivo izpovedala" ali "da je sodišče poklonilo vero", še ne pomeni, da dokazna ocena ni bila skrbna ali da je pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je tako utemeljilo nekonsistentnosti v navedbah tožeče stranke, ki so vodile v to, da je verjelo navedbam tožene stranke in izpovedbam njenih zaposlenih. Posledično višje sodišče ne dvomi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033133
OZ člen 275, 981, 981/3, 984, 984/2, 984/3, 988. ZD člen 142, 142/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
pogodba o življenjskem zavarovanju - upravičenec do zavarovalnine - pogodba v korist tretjega - zavarovalna pogodba v korist tretjega - izplačilo zavarovalne vsote - nastop zavarovalnega primera - smrt sklenitelja zavarovanja - odpoved dedovanju - dedovanje - odgovornost za zapustnikove dolgove - dedič - poplačilo kredita - pripoznava obveznosti - zakonita subrogacija - sprememba vrednosti točke
Upravičenci pridobijo pravico do zavarovalnine neposredno na podlagi sklenjene pogodbe ob nastopu zavarovalnega primera (smrti zavarovalca) in ne kot dediči iz zapuščine; zavarovanje v korist tretjega pomeni pogodbo, katere dospelost je odložena do trenutka smrti pogodbene stranke, zaradi česar ne govorimo o dedovanju/dediščini.
Dolžnik lahko pripozna zgolj obstoječo (in torej ne neobstoječe, kot to glede tožnice velja v konkretnem primeru) obveznost, pripoznava (po določbah OZ) pa ima učinke zgolj glede morebitnega (pretrganja) zastaranja.
Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Nanj torej po samem zakonu (brez posebnega pravnega akta, s katerim bi jih dedič prevzel) preidejo tudi vse zapustnikove obveznosti/dolgovi (izjema so le tiste, ki s smrtjo zapustnika ugasnejo).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033395
OZ člen 299. ZPP člen 22. ZIZ člen 62, 62/2.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek zavarovalnice - plačilo zakonskih zamudnih obresti - zamuda s plačilom - dolžnikova zamuda - nastop zamude - rok za izpolnitev obveznosti - poziv upnika na plačilo - ugovor krajevne pristojnosti - uveljavljanje ugovora krajevne pristojnosti
Predmet tožbenega zahtevka so bile zakonske zamudne obresti od po višini nespornega regresnega zneska 3.344,98 EUR zaradi izgube zavarovalnih pravic po zavarovalni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama.
Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, kot to velja za uveljavljanje regresnih zahtevkov, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je tožnica dokazala, da je prvič pozvala toženko k izpolnitvi obveznosti z regresnim zahtevkom, toženka na drugi strani pa ni niti zatrjevala, da bi ji bil dolg iz naslova zakonskih zamudnih obresti v sklenjenem dogovoru o načinu plačila odpuščen, je sprejeta odločitev pravno pravilna.
Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor krajevne pristojnosti (drugi odstavek 62. člena ZIZ), a se ni pritožila zoper sklep, s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033180
OZ člen 840, 922, 937, 937/4, 964, 965. ZNPosr člen 6, 14.
plačilo odškodnine - poslovna odškodninska odgovornost - odškodnina za premoženjsko škodo - zavarovanje poklicne odgovornosti - obvezno zavarovanje pred odgovornostjo - pogodba o nepremičninskem posredovanju - ustna pogodba o nepremičninskem posredovanju - uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (direktna tožba) - direktna tožba oškodovanca - skrbnost dobrega strokovnjaka - preklic naročila za posedovanje - odpoved zavarovalne pogodbe - zavarovalni primer - strokovna napaka - odbitna franšiza
Pogodba o posredovanju pri nakupu nepremičnine je veljavna, četudi je sklenjena ustno, saj ZNPosr pomanjkanja pisnosti ne sankcionira, OZ pa pisnosti posredniške pogodbe ne predvideva.
Zavarovalni primer pomeni že sam škodni dogodek oz. nastane s samo kršitvijo obveznosti zavarovanca, oškodovančeva zahteva po povrnitvi škode pa je le nadaljnji pogoj za nastanek obveznosti zavarovalnice. Bistvo obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti (6. člen ZNPosr) je v kritju odškodninskih zahtevkov, ki so posledica strokovne napake zavarovanca pri opravljanju registrirane dejavnosti. Določba 964. člena v povezavi z 922. členom OZ opredeljuje vsebino/pojem zavarovalnega primera s trenutkom nastanka škodnega dogodka. Dodatno pogojevanje, z zahtevo po dodatni aktivnosti zavarovanca, da bi dogodek predstavljal zavarovalni primer, je v nasprotju z namenom obveznega zavarovanja - da se zagotovi kritje škode zaradi dogodka, ki je nastal v času trajanja zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00035924
OZ člen 69, 70, 925. ZPP člen 458, 458/1.
zavarovalna pogodba - sklenitev zavarovalne pogodbe - ponudba za sklenitev pogodbe - stranka pogodbe - pooblastilo za sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe po pooblaščencu - učinki zastopanja - izpolnitveni pomočnik - spor majhne vrednosti
Tožena stranka ni sama podpisala ponudbe za sklenitev zavarovalne pogodbe, je pa soglašala s sklenitvijo zavarovalne pogodbe in je bila stranka zavarovalne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00033895
OZ člen 335, 336, 336/1, 337, 352, 352/1, 352/2.. ZOZP člen 18, 18/4, 26, 27.. ZZVZZ člen 86.. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 339, 339/1, 339/2-8.
povračilo gmotne škode - povračilo stroškov zdravljenja - povračilo nadomestil izplačanih za čas bolniške odsotnosti - vozilo, zavarovano pri tuji zavarovalnici - pavšalna odškodnina - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - slovensko zavarovalno združenje - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni rok za zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - vedenje o obstoju in obsegu škode - uporaba izvedenskega mnenja iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - nasprotje med izvedenskimi mnenji - bistvena kršitev določb postopka
Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode.
Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.
Čeprav ni dvoma, da je zavarovalnica v tem pogodbenem razmerju močnejša stranka, ki diktira splošne pogoje, na katere zavarovanec ne more vplivati (»vzemi ali pusti«), pa je tako ravnanje načeloma dopustno in v skladu z načeloma prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in tudi svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034477
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 7, 7/2, 11, 11/1, 11/1-b, 13, 13/2. Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 7, 7/1. ZPP člen 17, 52. ZOZP člen 42m, 42m/2. ZMZPP člen 4.
procesne predpostavke za tožbo - spor z mednarodnim elementom - nepristojnost sodišča - pristojnost tujega sodišča - mednarodna pristojnost - prometna nesreča, ki jo povzroči neznano motorno vozilo - prometna nesreča v tujini - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - zavarovalnica - pogodbeno zavarovanje
Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve. V konkretnem primeru je sodišče glede na zatrjevana dejstva pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se ne uporablja nacionalno pravo, to je ZMZPP. Pravilni so tudi argumenti za zavrnitev uporabe 52. člena ZPP. Navedeni člen namreč opredeljuje zgolj krajevno pristojnost (po prebivališču tožnika), ko so vse pravdne stranke državljani Republike Slovenije, ne pa tudi mednarodne pristojnosti, na kar se pri vložitvi tožbe na slovensko sodišče napačno sklicuje tožeča stranka. Ker sta obe pravdni stranki entiteti različnih držav članic EU, je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporablja Uredba Bruselj I.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00034988
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 165, 171, 171/1, 186, 186/1, 186/4, 844, 964, 965. ZNPosr člen 13, 13/2. ZFPPIPP člen 386, 389, 389/2, 410. ZD člen 132. ZZK-1 člen 5, 6/1, 93.
zavarovanje odvetnikove poklicne odgovornosti - osebni stečaj - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - zapadlost škode
Čeprav nepremičninsko posredovanje natančneje ureja ZNPosr, to še ne pomeni, da je pri tovrstnih poslih izključena uporaba splošnih določb OZ o posredniški pogodbi. Splošna določila OZ o posredniški pogodbi v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZNPosr veljajo tudi za nepremičninsko posredovanje, če ni z ZNPosr določeno drugače. Ker pa ZNPosr odškodninske odgovornosti nepremičninskega posrednika ne ureja drugače, zanjo veljajo splošna določila OZ o odškodninski odgovornosti.
Ob pravilni uporabi 844. člena OZ kot tudi ob pravilni uporabi določb 2. odstavka 6. člena OZ skrbnost nepremičninskega posrednika, ki se poklicno ukvarja s to dejavnostjo, nalaga posredniku med drugim tudi pravilno uporabo spletnega portala AJPES.
Glede na to, da je bil prodajalec v osebnem stečaju in tako poslovno nesposoben sklepati prodajno pogodbo za predmetno stanovanje, hkrati pa je bilo obvestilo, da spada stanovanje v stečajno maso, objavljeno na spletni strani AJPES-a 21 dni pred sklenitvijo Pogodbe o ari, je posrednik posredoval za poslovno nesposobno osebo. Kot nepremičninski posrednik, ki ga zavezuje višja stopnja skrbnosti od običajne pri poslovanju, bi moral preveriti, ali obstojijo pri prodajalcu kakšne osebne okoliščine, zaradi katerih prenos lastninske pravice ne bo mogoče. Nepremičninski posrednik bi moral vedeti za tako poslovno nesposobnost osebe, za katero posreduje, in bi to tudi lahko vedel, če bi bil dovolj skrben pri vnosu pravilnih podatkov v sistem AJPES.
Ker je zavarovanec tožene stranke posredoval za poslovno nesposobno osebo, čeprav bi moral vedeti za njeno poslovno nesposobnost, je tožnici odgovoren za škodo, ki ji je zaradi tega nastala.
Ravnanje tožnice, ki je glavno (Prodajno) pogodbo podpisala ter preostanek kupnine nakazala na fiduciarni račun odvetnika v njegovi (posrednikovi) odsotnosti, niti delno ne odvezuje njegove odškodninske odgovornosti, saj tožnici, ni mogoče očitati, da je s takšnim ravnanjem, h kateremu jo je zavezovala že sklenjena Pogodba o ari, kakorkoli soprispevala k nastanku škode, še manj pa, da bi s takšnim ravnanjem povzročila celo pretrganje vzročne zveze med nastalo škodo in ugotovljenim protipravnim ravnanjem zavarovance tožene stranke, saj je tako ravnala zaradi zaupanja v delo nepremičninskega posrednika, ki jo je k odvetniku napotil celo sam.
410. člen ZFPPIPP določa, da premoženje iz 1. odstavka 389. člena ZFPPIPP, ki ga dolžnik pridobi po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, ne spada več v stečajno maso, to premoženje pa je tudi tisto, ki ga dobi dolžnik na podlagi dedovanja. Ker pa 132. člen ZD določa, da preide zapuščina na dediče v trenutku zapustnikove smrti, po samem zakonu, kar je bilo v tem konkretnem primeru dne 21. 10. 2013, pa to pomeni, da je bilo predmetno premoženje pridobljeno tekom samega postopka odpusta obveznosti in kot tako tudi predmet stečajne mase.
Premoženjska škoda šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožena stranka v plačilni zamudi v zvezi z vtoževano škodo že od samega nastanka le-te, za nastop zamude pa ni potrebnega nobenega posebnega poziva na plačilo.
To pa je bilo v tem konkretnem primeru, kar je med pravdnima strankama tudi nesporno oziroma tega tožena stranka ne izpodbija, dne 1. 9. 2014, ko je tožnica plačala zadnji del kupnine za stanovanje.
URS člen 155. ZPIZ-2 člen 190.a. ZOZP-UPB1 člen 15.
odškodninski zahtevek zpiz - obvezna zavarovanja v prometu - zastaranje zahtevka - retroaktivna uporaba zakona
Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - objektivna odškodninska odgovornost - avtomobil kot nevarna stvar - oprostitev odgovornosti - delna razbremenitev odgovornosti - povzročitev nevarnosti - ekskulpacijski razlog - nepreprečljivost in neizogibnost nastanka škode - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odločitev o pravdnih stroških
Če bi odgovorna oseba lahko škodni dogodek predvidela in prilagodila svoje ravnanje, tako, da bi se mu izognila, je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, to je gibanje pešca, ki ga je ustvaril oškodovanec. Zato se svoje odgovornosti imetnik nevarne stvari v celoti ne more izogniti.
Sodišče je pravilno sledilo izvedencu, da pešci in izpuščena žival na cesti pomenijo neposredno nevarnost, pri kateri mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko v kritičnem trenutku ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje glede na prometno situacijo, zato je bila tudi sicer dovoljena hitrost, s katero je voznica vozila, glede na opisano situacijo previsoka. Že povprečno skrben voznik z izkušnjami v prometu, predvsem pa z opravljenim vozniškim izpitom, bi lahko to nezgodo preprečil, tudi če je tožnica k temu psu skočila nenadoma, v kolikor bi ravnal v skladu s prometnimi predpisi. Izvedenec je v zaslišanju celo poudaril, da bi voznik v taki situaciji, ko vidi ljudi na cestišču in odvezanega psa, moral v bistvu toliko zmanjšati hitrost, da bi lahko v vsakem trenutku ustavil. Pes lahko gre levo, desno, kamorkoli in v takem primeru voznik ne sme iskati luknje, ki nastane med ljudmi, da pelje mimo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00035979
OZ člen 6, 6/2, 104, 104/2, 104/4, 171, 243, 768, 768/1, 964, 964/1, 965, 965/2. ZOdv člen 11, 11/1, 11/2.
odškodninska odgovornost odvetnika - poslovna odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - sklenitev pogodbe o finančnem leasingu - predpogodba - bistvene sestavine predpogodbe - rok - jasno pogodbeno določilo - razveza predpogodbe - napačno pravno mnenje - protipravnost - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - višina škode - zmanjševanje škode - zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika - nastanek zavarovalnega primera - splošni pogoji - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - izbira metode cenitve
Odškodninska odgovornost odvetnika je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki se presoja po pravilih OZ o mandatni pogodbi in ZOdv.
Odvetnikova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja (drugi odstavek 6. člena OZ).
Prvi toženec je ravnal protipravno, ker tožnice pri izdelavi pravnega mnenja, ki je bilo vezano na Predpogodbo, ni opozoril na jasno določbo, po kateri ta zaradi poteka roka ni bila več zavezujoča.
Izpolnitev Predpogodbe je bila res dogovorjena kot sklenitev glavne pogodbe med prodajalcem in tožnico kot kupovalko. Vendar pa način izpeljave plačila dogovorjenega pogodbenega zneska nepremičnine z leasing financiranjem, po vsebini ni bil nič drugačen od namena, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki pri sklenitvi Predpogodbe, to je izročitev nepremičnine tožnici, kar se je dejansko na podlagi navedenih pogodb tudi zgodilo.
Ni bila dolžnost tožnice, da bi se po prejemu pravnega mnenja svojega odvetnika, posvetovala bodisi s katerim drugim odvetnikom (zahtevala drugo mnenje), bodisi se spustila v spor z G. F. Izrecno je bilo namreč v mnenju navedeno, da bi bila dolžna, če bi jo G. F. tožil na sklenitev glavne pogodbe, plačati še dodatne sodne stroške v znesku preko 20.000,00 EUR. Zato izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za sklepanje o deljeni odgovornosti pravdnih strank.
Prvi toženec je dal konkretne pripombe na izvedensko mnenje v točkah a do c (druga stran omenjene pripravljalne vloge), ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi v celoti, z izjemo nepojasnjenega prilagoditvenega indeksa datumu sklenitve pogodbe 10+, upoštevalo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja.
Po oceni sodišča druge stopnje morata biti za nastanek zavarovalnega primera kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da vzrok škode (strokovna napaka odvetnika) nastane v času trajanja zavarovanja in da je zahtevek postavljen v času trajanja zavarovanja (gre za tako imenovano teorijo uveljavljanja zahtevkov). To pa pomeni, da je prva vložitev odškodninskega zahtevka zavarovalni primer ali zahtevkovni sprožilec. Zavarovalnica torej ne nudi zavarovanja za vsako nestrokovno ravnanje odvetnika, ampak le za tisto, ki ima za posledico (pravočasno) postavljen odškodninski zahtevek (prvi odstavek 964. člena OZ).