S tem, ko je sodišče preseglo toženkino trditveno podlago (kršilo razpravno načelo), kar je vplivalo na zakonitost sprejete odločitve, je sodišče prve stopnje hkrati zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (saj je tožnici odvzelo pravico do obravnavanja/izjave in s tem do poštenega sojenja).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033380
OZ člen 165, 299, 335, 335/1, 342, 943, 965. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 151, 337, 337/1.
direktna tožba proti zavarovalnici - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - odškodninski zahtevek - odškodnina za poškodovano vozilo - popravilo poškodovane stvari - popravilo avtomobila - nastanek premoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - odprava povzročene škode - upoštevanje ddv - tek zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode - uporaba določb ZOZP - lex specialis - uporaba OZ - splošna pravila - pritožbena novota - ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - predpravdni odškodninski zahtevek - stroški izvedenca pred pravdo
Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno.
Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV.
Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP.
Ker v konkretnem primeru ne gre za v 20.a členu ZOZP predviden dejanski stan, je treba glede teka zakonskih zamudnih obresti oziroma zamude zavarovalnice uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.
OZ člen 171, 171/1, 965. ZOZP člen 20. Pravilnik o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu (2011) člen 2, 2/1.
zavarovalna pogodba - trčenje dveh vozil - poškodba vozila - zmotna uporaba materialnega prava - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - deljena odgovornost
Ključna za odločitev o pritožbi je bila presoja pritožbenega sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilne uporabe tovornega vozila, na katerem tovor ni bil ustrezno privezan in je zato med vožnjo tovornega vozila padel na cesto, ne pa zato, ker voznik, ki je peljal svoj avto v koloni (za tovornim vozilom) ni dovolj intenzivno zaviral, da se ne bi kam zaletel, na čemer je utemeljilo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske terjatve in sicer protipravnost povzročitelja, škoda in vzročna zveza, vendar z deljeno odgovornostjo zavarovanca tožeče stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00034888
ZPP člen 7, 212, 286, 337, 337/1, 339, 339/1. OZ člen 82, 83, 154, 154/2, 171, 171/1, 921-959. ZPrCP člen 109. ZCes-1 člen 6. Pravilnik o gozdnih prometnicah (2009) člen 19, 19/3.
zavarovalna pogodba - AO plus zavarovanje - prostovoljno pogodbeno zavarovanje - prometna nezgoda - pojem prometne nesreče - izguba kritih pravic - domneva alkoholiziranosti - dokazno breme
V skladu s 7. odstavkom 7. člena Splošnih pogojev AO-plus (priloga B1) je zavarovanec dolžan poleg obveznosti, ki jih ima po osnovnem avtomobilskem zavarovanju, na kraj dogodka poklicati policijo. To določilo Splošnih pogojev AO-plus ne pomeni, da mora biti izključno zavarovanec tisti, ki mora poklicati policijo, in je namen tega določila zgolj v tem, da je policija obveščena, Glede na to, da je bila policija po škodnem dogodku poklicana, da pa policisti kljub nedvomno ugotovljenemu prihodu na kraj dogodka preizkusa alkoholiziranosti zaradi lastne presoje dogodka niso opravili, pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšne okoliščine obravnavanega primera ne dokazujejo, da se je tožnik preizkusu alkoholiziranosti tudi izmikal ali ga onemogočil, temveč je tožniku uspelo dokazati, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik sam policije ni poklical iz razloga, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. Obveznost tožnika je bila iz 7. odstavka 7. člena Splošnih pogojev AO-plus v tem konkretnem primeru pravilno izpolnjena, posledično pa to pomeni, da ni prišlo do vzpostavitve domneve alkoholiziranosti v skladu s 3. alinejo 2. stavka 4. točke 1. odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO.
pogodbeno zavarovanje odgovornosti - neravnine - nesreča na gradbišču
Sodišče prve stopnje je pravilno, in ne napačno, kot trdi pritožba, uporabilo materialno pravo, ko spornega zidu ni štelo kot oviro (neravnino) na pohodni poti v objektu. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da so posledično bili tudi zaključki sodišča, da naj bi bila pohodna pot (na desno stran objekta, kamor je tožnik nesel opaž) varna in da toženka ni bila dolžna zavarovati spornega zidu oziroma preko njega položiti pohodne ploščadi, napačni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da s predpisi s področja varnosti in zdravja ni nikjer predpisano, da se zidovi v gradnji zavarujejo s posebnimi ograjami, trakovi, da se npr. preko njih dela dostopne ploščadi in stopnice, če se lahko normalno prehaja mimo njih preko za to predvidenih, projektiranih, nepozidanih vratnih odprtin ipd. Upravičeno je sledilo izvedenki, da se zid v gradnji nikoli posebej ne varuje, ker to ni smiselno. Zato je povsem pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke preko spornega zidu ni bil dolžan urediti varnega prehoda.
Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - vzročna zveza - pravila o adekvatni vzročnosti - izgubljen dobiček - predvidljiva škoda
Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka z naslova zavarovanja lastnika vozila za odgovornost za škodo povzročeno tretjim mora tožeča stranka kot tretji poleg ostalih elementov odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda) izkazati tudi neposredno pravno relevantno vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Pri tem so pravno odločilni vzroki za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice, ne pa vsak naravni vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala. Z vidika t.i. adekvatne vzročnosti tako povzročitelj škodnega dogodka odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Te pričakovanosti oz. objektivne predvidljivosti posledic škodnega ravnanja pa ni enačiti s pričakovanostjo izgubljenega dobička, kot ene od pravno priznanih škod, kot jo opredeljuje določba 252. člena BGB (oziroma enako tudi določba 168. člena OZ). Pričakovanost se v citiranih določbah nanaša na sam dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno lahko pričakoval in na njegov obseg, ne pa na pričakovanost oziroma predvidljivost škodnih posledic, kot odločilnega elementa pri vprašanju obstoja pravno relevante vzročne zveze.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00032713
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a, 85/1-b. OZ člen 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 285.
razmerje z mednarodnim elementom - kolizijska pravila - zakonska cesija - subrogacija - odškodninska terjatev - odgovornostna zavarovalnica - pravice iz socialnega varstva - prispevki za pokojninsko zavarovanje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka po pravu nosilca socialne dajatve, to je po nemškem pravu, oškodovancu izplačala socialne dajatve (pokojnino, stroške zdravljenja) oziroma ali je prišlo do izpada plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Ugotovilo je tudi, da nemško pravo priznava zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca. Vendar pa je nadalje zmotno štelo, da predstavljajo te socialne dajatve, ki jih je nosilka socialnih dajatev izplačala oziroma nadomestila oškodovancu, tisto terjatev, ki preide iz oškodovanca na nosilko socialnih dajatev in ki jo lahko ta uveljavlja proti povzročitelju prometne nesreče oziroma njegovi odgovornostni zavarovalnici. To ne drži, saj zakonski prehod terjatev iz člena 116 SGB X ne zajema pravic, ki izvirajo neposredno iz Socialnega zakonika (SGB I - XII). Zaradi plačila oziroma nadomestila socialnih dajatev oziroma v tem obsegu, preide na nosilko socialnih dajatev odškodninska terjatev oškodovanca proti odgovorni osebi. Odškodninska terjatev je torej predmet subrogacije oziroma zakonske cesije. Vprašanje obstoja in višine cedirane odškodninske terjatve pa se presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče.
Ker je bil pogodbeni interes za preoblikovanje zavarovalnega razmerja predvsem na strani zavarovalnice, bi slednja morala skladno z načelom vestnosti in poštenja, upoštevajoč profesionalno skrbnost, poskrbeti, da so zavarovancema predočene vse modalitete novega zavarovanja. Sodišče je v tej luči tudi interpretiralo njeno pojasnilno dolžnost, pri čemer ni odstopilo od kriterijev, ki jih je oblikovala sodna praksa v zadevah kreditojemalcev, ki so posojila najeli v CHF. Ugotovilo je namreč, da zavarovalnica, ki je imela vse informacije o razliki med obema zavarovalnima pogodbama, tožnikoma ni posredovala ključnih informacij o spremembi zavarovalne pogodbe, temveč jima je preko zavarovalne zastopnice zavajajoče zatrjevala, da se za njiju ne bo nič bistvenega spremenilo. Gre za ključno razliko od pojasnilne dolžnosti bank, ki so morda apreciacijo CHF lahko pričakovale, ne pa njene višine in konkretnega vpliva na posojilna razmerja, kar je bilo v sklenitveni fazi negotovo dejstvo. Povedano drugače, pravna prednica toženke je točno vedela, da tožnika z novo pogodbo nimata več zajamčenega zneska zavarovalne vsote ob nastopu doživetja, temveč je ta odvisen od naložbene politike, pa je to zamolčala, banka pa je zamolčala zgolj informacije o pričakovanjih apreciacije CHF, ne pa o tem, da je višina obveznosti v EUR odvisna od tečaja tuje valute. Pri kreditojemalcih zato o neskladju dejanske volje z izjavljeno v sklenitveni fazi ni mogoče govoriti, saj so bili praviloma seznanjeni, da najemajo kredit v tuji valuti, tožnika pa z elementi zavarovalnega razmerja po X. polici po ugotovitvah sodišča prve stopnje nista bila seznanjena.
zavarovalna pogodba - AO plus zavarovanje - zavarovalno kritje - nihajna poškodba vratne hrbtenice - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zmanjšanje življenjske aktivnosti - pravična denarna odškodnina - pravdni stroški po uspehu - brezplačna pravna pomoč
Tožnik uveljavlja zahtevek na podlagi zavarovalne police AO+ zavarovanja. Ker zavarovalno kritje po polici ne obsega škode zaradi lažje nihajne poškodbe vratne hrbtenice, je sodišče odškodnino za negmotno škodo odmerjalo le za posledice, ki jih je utrpel zaradi odprtega zloma in izpaha bližnjega členka mezinca leve roke.
izmikanje ugotavljanju alkoholiziranosti - kršitev zavarovalne pogodbe - avtomobilsko zavarovanje AO plus
Stranka lahko namreč svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP.
Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.
zavarovalno pravo - izključitev zavarovalnega jamstva - poplava
Pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožniku vožnje po poplavljeni cesti, ki bi podlagi že navedenih določb Splošnih pogojev izključevala zavarovalno jamstvo, ni mogoče očitati, oziroma povedano drugače, da zavarovalno jamstvo tožene stranke na podlagi že navedenih določb Splošnih pogojev ni izključeno. Tožnik je v ugotovljenih razmerah in ob ugotovljeni padajoči konfiguraciji terena namreč zapeljal v podvoz, kjer se je nahajala stoječa in nadirajoča voda, po zalitju sprednjega dela vozila pa z vožnjo ni nadaljeval.
ZPIZ-2 člen 190.a, 193, 193/2.. OZ-UPB1 člen 165, 165/1.
odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - zapadlost odškodninske obveznosti - uporaba ZPIZ
Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja, pri čemer je za presojo, kdaj je nastalo pravno razmerje, pravno pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavke za nastanek tega razmerja. V konkretnem primeru se pri ugotavljanju škode, povzročene tožeči stranki, uporabljajo določbe OZ. V konkretnem primeru je resda prišlo do škodnega dogodka že v letu 2012, vendar pa je bila škoda znana šele ob izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, to je po 1.1.2016, ko je začela veljati novela ZPIZ-2B.
Ker ni sporno, da sta prav zvin in nateg prsne ter vratne hrbtenice poškodbi, ki sta izključeni iz zavarovalnega kritja, pomeni, da tožniku iz tega naslova (kljub temu, da je tožniku nastala škoda, ki je pravno priznana) ni moč izplačati zavarovalnine oziroma do slednje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe ni upravičen.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00031904
OZ člen 299, 943, 965. ZOZP člen 20, 20a.
uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (direktna tožba) - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - odškodninska odgovornost zavarovalnice - tek zakonskih zamudnih obresti - nastanek zamude
Tožnik od toženke uveljavlja odškodnino, ker je imel povzročitelj prometne nesreče, v kateri je sam utrpel škodo, pri njej sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Gre za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP. Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na določbo 943. člena OZ. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.
Za presojo zamude oziroma teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine zahtevane od zavarovalnice je potrebno uporabiti splošne določbe 299. člena OZ.
obvezno zavarovanje v prometu - pojem uporabe vozila - traktor - prometna funkcija vozila - delovni stroj
Tožniku je škoda nastala pri običajni rabi traktorja kot prevoznega sredstva. Traktorjevo delovanje, v posledici katerega je prišlo do tožnikovega poškodovanja, je bilo namreč premikanje, torej opravljanje funkcije prevoznega sredstva, saj se je s premikom traktorja zagotovila (omogočila) vleka (prevoz) hlodovine, ko te sam gozdarski vitel s svojim delovanjem ni zmogel.
Pri pogodbenem prostovoljnem zavarovanju odgovornosti se zavarovanec po svoji presoji (avtonomni volji) zavaruje pred odškodninskimi zahtevki oškodovancev. Pri tem zavarovanju prevladuje interes zavarovatelja, to je subjekta, ki je odškodninsko odgovoren oškodovancu, ne pa interes oškodovanca. V tem pogledu se prostovoljno pogodbeno zavarovanje odgovornosti loči od obveznega zavarovanja. Zato ima pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti zavarovalnica tudi vse ugovore, ki jih ima v zvezi s pogodbo proti tistemu, s katerim je sklenila zavarovalno pogodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00031883
OZ člen 82, 82/2, 83, 943, 943/1, 943/2. ZPP člen 286, 337, 337/1, 358, 358-5.
predpravdno izvedensko mnenje - nedopustne pritožbene novote - trditveno in dokazno breme - zavarovanje pred odgovornostjo - odškodninska odgovornost projektanta - obseg zavarovalnega kritja - odbitna franšiza - pravilna uporaba materialnega prava - vsebina splošnih poslovnih pogojev - razlaga nejasnih določil splošnih pogojev pogodbe - razlaga spornih določil pogodbe po vnaprej natisnjeni vsebini ali vsebini, predlagani s strani ene pogodbene stranke - skupni namen pogodbenih strank - zamuda zavarovalnice - zamudne obresti - višina nastale škode - prijava škode zavarovalnici - dospelost obveznosti zavarovalnice - čas nastanka škode - čas plačila - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - izvedba dokaza z izvedencem
V pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2014 je tožena stranka navedla, da je bila s sporno zavarovalno polico dogovorjena odbitna franšiza v višini 10 % dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 0,3 % od zavarovalne vsote navedene na polici, v konkretnem primeru 420.000,00 EUR, 0,3 % od tega zneska pa znese 1.260,00 EUR in za toliko je sodišče prve stopnje zahtevek pravnomočno zavrnilo. Bolj konkretno ugovora odbitne franšize tožena stranka ni mogla podati, saj ob podajanju ugovora ni vedela kolikšna bo višina dajatve zavarovalnice. Na dejstvo, da je bilo o odbitni franšizi v višini 1.260,00 EUR že pravnomočno odločeno, se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi v izpodbijani sodbi, a pri tem ni odločilo o ugovoru tožene stranke o dogovorjeni odbitni franšizi v presežku nad že zavrnjenih 1.260,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava (sporne police) je zato treba toženi stranki priznati odbitno franšizo v višini 10 % od dajatve zavarovalnice, kar znese 3.800,00 EUR.
Sodišče prve stopnje je presojalo vsebino Splošnih pogojev in se oprlo zlasti na dejstvo, da v kolikor bi šlo pri svetovanju v tretjem odstavku 1. člena Splošnih pogojev le za svetovanje v okviru izdane projektne dokumentacije, potrebe po ponovni navedbi svetovanja v tretjem odstavku 1. člena Splošnih pogojev ne bi bilo, saj je le-to zajeto že s prvim odstavkom 1. člena Splošnih pogojev. Zato je zavzelo pravilno stališče, da svetovanje v smislu tretjega odstavka 1. člena Splošnih pogojev pomeni samostojno dejavnost, nevezano na izdano projektno dokumentacijo. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tudi, da so bili Splošni pogoji vnaprej pripravljeni s strani tožene stranke, zato je nejasno določilo razlagalo v korist tožeče stranke.
Trditvi, da 29. 12. 2011 višina škode ni bila znana, tožeča stranka ni nasprotovala, zato ni mogoče šteti, da je bila ob prijavi škode, višina le-te znana toženi stranki. Drugi odstavek 943. člena OZ določa, da v primeru, ko je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči štirinajst dnevni rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Vendar ne tožeča stranka ne tožena stranka nista podali trditev o tem, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z višino nastale škode oziroma z vso potrebno dokumentacijo. Je pa tožena stranka sama v odgovoru na tožbo navedla, da bi, če bi tožeča stranka dokazala, da je škodo plačala po računu, zamudne obresti tekle od plačila računa dalje. Glede na to in zato, ker je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka škodo poravnala in sicer s kompenzacijo, ji gredo zakonske zamudne obresti v konkretnem primeru od trenutka, ko ji je s poravnavo nastale škode L. d. o. o. nastala škoda v višini 38.000,00 EUR.