ZAVAROVALNO PRAVO - ZAVAROVALNIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0063207
ZZavar člen 219, 219/1, 219/2, 219/3, 224, 224/1, 224/2. OZ člen 12, 51, 51/1, 837, 846, 847, 849, 849/1.
pogodba o zavarovalnem posredovanju - odpoved pogodbe - sklenitev zavarovalne pogodbe - provizija za posredovanje pri sklepanju zavarovanj - pravni temelj - relativnost obligacijskega razmerja - pravica do plačila - odplačna narava posredniške pogodbe - zavezanec za plačilo - naročitelj - obličnost pogodbe - dospelost plačila provizije - neposredna zahteva posrednika do zavarovalnice - poslovni običaji - tuja poslovna praksa
224. člen ZZavar ne daje podlage za sklep, da obstaja neposredna zahteva posrednika do zavarovalnice glede plačila provizije, ko se z zavarovalcem ne dogovori ničesar. Pričetek veljavnosti zavarovalne pogodbe in odsotnost dogovora med zavarovalcem in zavarovalnim posrednikom nista tisti pravni dejstvi, ki bi predstavljali pravni temelj nastanka obveznosti zavarovalnice, da zavarovalnemu posredniku plača provizijo.
Zavarovalni posrednik se v odsotnosti svojega dogovora z zavarovalnico glede plačila provizije ne more naslanjati na pravice in obveznosti, kot izhajajo iz pogodbe med zavarovalcem in zavarovalnico, saj slednja ureja le njuno medsebojno razmerje.
Neutemeljeno je sklicevanje na tujo poslovno prakso, v kolikor stranka ne uspe utemeljiti, da so se enaki običaji uveljavili (ustalili) tudi na območju, na katerem sama deluje.
zavarovalna pogodba – zavarovanje stanovanjskih premičnin – splošni pogoji – trditve o dejstvih – pogodbeno pravo – razpravno načelo – prekoračitev trditvene podlage – načelo iura novit curia
Pogodbeno pravo lahko sodišče uporabi le, če ga ugotovi po pravilih, po katerih ugotavlja druga (pravno pomembna) dejstva. Dejstva pa lahko ugotavlja le na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank o njihovi vsebini, in v primeru, da je vsebina sporna, na podlagi dokazov, ki sta jih pravdni stranki predlagali (7. člen ZPP).
Določbe Splošnih pogojev so ne le v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot), temveč tudi v nasprotju s tistim, kar je tožnik na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe utemeljeno pričakoval od tožene stranke (primerjaj s 3. alinejo 1. odstavka 24. člena ZVPot), če bi se štelo, da zavarovalni primer ni nastopil, ker so bili ključi od stanovanja pridobljeni v vlomom v avto in ne v „zaklenjeno hranišče v stanovanjskih prostorih“, kot to določa 6) točka prvega odstavka 13. člena Splošnih pogojev.
ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073680
OZ člen 131, 131/1, 159, 164, 164/1, 169, 171, 171/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5 – 9, 18, 18/2. ZPP člen 163, 163/2.
spor majhne vrednosti – odškodninska odgovornost – podlage odškodninske odgovornosti – zdrs snega s strehe na vozilo – neskrbno ravnanje – odgovornost lastnika stavbe – deljena odgovornost – soprispevek oškodovanca – strošek nadomestnega vozila – načelo naravne restitucije – načelo popolne kompenzacije – dvojne zakonske zamudne obresti – povrnitev potnih stroškov pooblaščencu, ki ni odvetnik – neustrezna specifikacija pravdnih stroškov
Odgovornost imetnika stavbe za zdrs snega se presoja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti.
V vremenskih razmerah odjuge in taljenja snega je nevarnost zdrsa snega s streh objektivno predvidljiva in celo večja kot je v času sneženja, ko se sneg še sprijema.
regres zavarovalnice – vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastankom škode – dokazna ocena – procesno dokazno breme
Nalet na spredaj vozeče vozilo je dejanje, ki je zelo verjetno pogojeno z alkoholnim opojem – npr. zaradi prizadetih sposobnosti zaznavanja, razumevanja, reagiranja, nekritičnosti do nevarnosti. Ugotovljen ni bil noben drug vzrok za tožnikov nalet v pred njim vozeče vozilo. Vse to pomeni, da je dokazno breme, ki je na tožeči stranki, prevaljeno na toženca, ki bi moral sodišče prepričati, da alkoholiziranost na njegovo ravnanje ni vplivala.
Pri ugotavljanju, ali je pri tem, ko je delavec prometno nesrečo povzročil s službenim vozilom, prišlo do izgube pravic iz kasko zavarovanja, je treba uporabiti določila zavarovalne pogodbe; ne glede na to, da toženec (delavec) ni pogodbenik te pogodbe. Konkretno pogodbeno pravo je za toženca objektivna danost in je on končni plačnik škode v primeru, ko njegovo ravnanje ni bilo takšno, kakršno sta pogodbenika zavarovalne pogodbe predvidela za obveznost zavarovalnice, da je končni plačnik škode.
pogodbena določila - spornost - nejasnost - trditvena podlaga strank - nastanek zavarovalnega primera - kritje - poslovni prostor - skladišče - malomarnost stranke
Z vprašanjem jasnosti določb pogodbe se prvostopenjsko sodišče ne bi smelo ukvarjati, saj jasnost določb pogodbe med strankama nikoli ni bila sporna. Jasna določila namreč niso predmet razlage.
Pogodbeno določilo je sporno le takrat, kadar mu pogodbeni stranki (ki sta hkrati nasprotni stranki v pravdi) pripisujeta različen pomen. V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako.
Slovensko zavarovalno združenje je do regresiranja izplačane odškodnine, vključno z zamudnimi obrestmi in stroški, upravičeno v primeru, da je zaradi nezavarovanosti vozila izpolnilo svojo obveznost plačila odškodnine.
Kljub temu, da ima oškodovanec pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, obveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi. Za znesek dogovorjene odbitne franšize tako toženka ne odgovarja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0082632
OZ člen 179, 270, 270/1, 285, 285/2, 299. ZOZP člen 20a.
odmera odškodnine - odškodninska obveznost - plačilo odškodnine - upoštevanje delnega plačila - valorizacija delnega plačila - matematična operacija - pravilna uporaba materialnega prava - izračun po uradni dolžnosti - odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - zamuda zavarovalnice - začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko zneska že plačane odškodnine ni valoriziralo. Pri delnem plačilu je namreč pomembno, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala. Valorizacija delnega plačila pomeni le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – ZAVAROVALNIŠTVO
VSL0063179
ZZavar člen 221, 223, 224, 225, 225/1.
pogodba o zavarovalnem posredovanju – posredovanje pri sklepanju in obnovi zavarovalnih poslov – obveznost plačevanja provizije – odpoved pogodbe – posredniška pogodba z zavarovalcem – pisen dogovor med naročnikom in posrednikom – argument po nasprotnem razlogovanju – zavarovalna premija – administrativni del premije – stroški zavarovalnega posrednika – pooblastilo dano posredniku – poslovni odnos med posrednikom in zavarovalnico – višina premije – soglasje volj – poslovni običaji – splošna poslovna praksa
Zavarovalnica morebitne stroške provizije za posredovanje vračuna v višino premije, premijo pa plača zavarovalec. Tega ne spremeni dejstvo, da je med zavarovalnico in posrednikom sklenjena pogodba, kjer je določeno, da v primeru sklenitve zavarovalnega posla zavarovalnica posredniku plača provizijo. To samo pomeni, da se posrednik z naročiteljevim pooblastilom dogovori z zavarovalnico o strošku svojega dela, ki mu ga ob sklenitvi ali obnovi zavarovalnega posla plača zavarovalnica, črpa pa ga iz premije, ki jo plača zavarovalec.
Zavarovalnica nima zakonske obveznosti, da avtomatično plačuje provizijo posredniku, ko pride do sklenitve zavarovalnega posla, pri katerem je posrednik posredoval za naročnika (zavarovalca). V tem primeru je posrednik upravičen do plačila provizije s strani zavarovalca, o čemer pa se morata izrecno in pisno dogovoriti. Posrednik deluje po pooblastilu (naročilu) zavarovalca. Smiselno je, da mora zavarovalec, ki si izbere posrednika, računati na to, da bodo s posredovanjem nastali dodatni stroški (provizija oziroma honorar).
V primeru, da posrednik in naročnik (zavarovalec) nista izrecno in pisno določila plačila za posredovanje, se posrednik glede svojega plačila za posredovanje, ki ga bo plačal zavarovalec v obliki višine premije, dogovarja (oziroma se je dogovoril) z zavarovalnico. Naročnik tako pooblašča posrednika, da mu stroške posredovanja izplača zavarovalnica, na način, kot je z njo dogovorjen, kar pa se bo de facto poznalo v višini premije v njenem administrativnem delu.
Ni videti pravne podlage, zakaj sklenitelja zavarovanja (naročnika/zavarovalca) ne bi smeli bremeniti stroški posredovanja, ki ga je prav on naročil. Zavarovalec bi lahko zavarovanje sklenil tudi brez njegove pomoči in bi si s tem prihranil stroške.
V primeru, da medsebojne pogodbe zavarovalnica in posrednik nimata, je vprašanje plačila (nagrade/provizije) na strani naročnika, ki je posredovanje naročil.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, ki pravilno poudarja, da je tožeča stranka vedela za svojo dokazno breme glede časa nastanka škode, kar naj bi dokazovala s pričo, katere zaslišanje je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je očitno, da je tožnica ta dokazni predlog podala na podlagi dopisa inštituta z dne 22. 7. 2014, takšna sicer nedopustna stranska spodbuda pa seveda ne opravičuje stranke glede presoje morebitne pravočasnosti njenih dokaznih predlogov.
Odvetnik se lahko reši svoje odgovornosti za nastalo škodo, če dokaže, da bi bil spor za stranko izgubljen tudi, če ne bi bilo njegovega zakrivljenega ravnanja.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti – prostovoljno zavarovanje – zavarovanje AO plus – izguba zavarovalnih pravic – splošni zavarovalni pogoji – tehnična brezhibnost vozila
Materialnopravno pravilno je stališče prvega sodišča, da je tožnik zaradi vožnje vozila, ki ni bilo tehnično brezhibno, izgubil pravice iz AO-plus zavarovanja (zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb).
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo bistvo neskrbnega ravnanja posrednika – posrednik stranki ni predstavil vseh, iz Splošnih pogojev izhajajočih okoliščin in možnih posledic odločitev, ki jih je predlagal, čeprav jih je poznal, ali bi jih vsaj moral poznati, te odločitve pa za tožečo stranko niso predstavljale iskanja njenega največjega interesa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0082602
ZOZP člen 15, 20. ZPP člen 254. OZ člen 179.
direktna tožba zoper zavarovalnico - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - povrnitev škode - vzročna zveza - dokazni postopek - dokaz z novim izvedencem - ugotavljanje odločilnega dejstva s pomočjo izvedenca - ugotavljanje obsega škodnih posledic - telesne bolečine - razlikovanje mnenj glede istega vprašanja
Povzročitelj prometne nesreče je imel na podlagi 15. člena ZOZP s toženko sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretji osebi. Na podlagi 20. člena ZOZP lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Tožnik je zato z direktno tožbo zahteval od toženke povrnitev škode, ki jo je povzročil njen zavarovanec. Ker odgovornost zavarovanca toženke za škodni dogodek ni bila sporna, je bilo treba v postopku ugotoviti, ali obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo, v zvezi z nepremoženjsko škodo pa, ali je tožnik na podlagi predpostavk iz 179. člena OZ upravičen do denarne odškodnine.
Izvedenec travmatolog E. S. je v postopku pred sodiščem prve stopnje izdelal izvedensko mnenje, v katerem se je opredelil glede vrste in obsega telesnih poškodb pri tožniku zaradi škodnega dogodka, navedel je intenziteto bolečin in strahu ter opisal nevšečnosti, ki jih je imel tožnik tekom zdravljenja. Pravdni stranki nista imeli pripomb na izvedensko mnenje, zato sodišče prve stopnje izvedenca ni zaslišalo. Iz navedenih razlogov pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škodnih posledic, ki so vezane na telesne poškodbe, upoštevati le mnenje E. S. in ne ugotovitev travmatologa V. S. iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete v delu, v katerem je ta izvedenec podal mnenje glede istih vprašanj, na katera je že odgovoril izvedenec E. S.
ODŠKODNINSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083150
OZ člen 131, 921, 944. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
zavarovalna pogodba – nastanek zavarovalnega primera – fingirana prometna nesreča – dokazno breme – dokazna ocena – protispisnost
Sodna praksa je doslej večkrat obravnavala in se izrekla glede vprašanja razporeditve trditvenega in dokaznega bremena v primeru, kadar je oškodovanec sopotnik v enem od v prometni nesreči udeleženih vozil, zavarovalnica pa ugovarja, da ni dolžna plačati škode zaradi prirejene (nameščene, fingirane) prometne nesreče. Tako mora tožnik trditi in dokazati nastanek zavarovalnega primera, medtem ko je trditveno in dokazno breme, da gre za „nameščeno“ prometno nesrečo, na strani tožene stranke.
OZ člen 921. Splošni pogoji za kasko zavarovanje vozil 0-1AK-01/07 člen 3, 3/6, 20.
zavarovalna pogodba – zavarovanje avtomobilskega kaska – dodatno zavarovalno kritje – splošni zavarovalni pogoji – plačilo zavarovalnine – materialna škoda na vozilu – spornost načina izračuna zavarovalnine
Tožena stranka zgolj zaradi nepredložitve ustreznega računa za popravilo svetlobnih teles in ogledal ne more zavrniti izplačila zavarovalnine, ne le zato, ker je delno plačala škodo (brez računa), ampak tudi zato, ker je sama izdelala izračun stroškov popravila, pravdni stranki pa sta se na glavni obravnavi o njihovi višini tudi sporazumeli.