Pomembno je, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve ni podal nobenih trditev in dokazov. Navedel je le, da "se glede verjetnosti obstoja terjatve sklicuje na navedbe in dokazne predloge, podane v okviru zgoraj podanih navedb iz predloga za ugotovitev ničnosti". Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji na splošnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s predlogom v kolektivnem delovnem sporu) in ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele sicer obsežnega predloga, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo.
SPZ člen 33, 33/3. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZOEE člen 143. ZPP člen 155, 155/1.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - sklep o motenju posesti - odločitev sodišča o ugovoru zoper začasno odredbo - odklop električne energije - razvezana zakonca - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izkazanost pogoja verjetnega nastanka težko popravljive škode - izjemen primer - protipravnost ravnanja - protipravno in samovoljno ravnanje - opustitev - vzpostavitev prejšnjega stanja - izvršljivost - odločitev o stroških postopka - potrebnost stroškov
Protipravno sta motila posest tožnikov na stanovanjski hiši oba toženca. Prvi toženec kot nekdanji lastnik hiše s tem, ko je odstopil od pogodbe o dobavi elektrike. Druga toženka kot nova lastnica pa s tem, ko nato ni sklenila nove pogodbe o dobavi. Oba toženca sta vedela, da v hiši živijo tožniki (otroka in razvezana žena toženca), ki jim bo operater zaradi sosledja teh ravnanj odklopil elektriko.
Življenje družini v domu brez elektrike onemogoča normalno zadovoljevanje nujnih življenjskih potreb, ker ne morejo kuhati, zaradi nedelovanja hladilnih naprav se jim kvarijo živila in nujno potrebna biološka zdravila, nimajo tople vode in ne ogrevanja, ne morejo do interneta, ne spremljati radia in televizije, ne polniti telefona. Grozijo jim torej težko popravljive posledice za njihovo telesno in duševno integriteto, kar upravičuje ureditveno začasno odredbo s priklopom na elektriko.
Stranki sta s sklenitvijo poravnave zasledovali cilj (namen), da dokončno rešita vse spore v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi vse ostalo iz naslova delovnega razmerja, na način, da se odpovesta vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ki bi jih lahko imeli druga do druge. Cilj (volja) tožnice ob sklenitvi poravnave je bil, da s tožencem čim hitreje zaključi sodelovanje, ker je delovno razmerje z njim štela za škodljivo, saj ji je povzročil ogromno škodo (kar mu je očitala tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je bila prav tako sklenjena ta sodna poravnava); zato se je odpovedala ostalim terjatvam zoper toženca iz delovnega razmerja, torej tudi predmetni odškodninski.
izločitev izvedenca - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
V skladu z določbo 108. člena ZNP-1 se mnenja strokovnega delavca CSD štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, slednje pa je primerljivo z mnenjem sodnega izvedenca, če ima vse značilnosti izvida in mnenja, ki ga pripravi sodni izvedenec. Strokovna delavka in pomočnica direktorja CSD sta v konkretnem primeru na prošnjo sodišča podali strokovno mnenje in nista odločali o pravicah in obveznostih strank, zato je treba za odločanje o njuni izločitvi smiselno uporabiti določbo 247. člena ZPP o izločitvi izvedencev, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
gradbeništvo in urbanizem - sodni izvedenec - skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - parkirna mesta - stanovanjska soseska - prostorski akti
S prostorskimi akti ni bilo nedvomno določeno, katerim stavbam so posamezna parkirna mesta namenjena, vendar pa je izvedenka glede na zasnovo soseske, relativno enakomerno razporeditev parkirnih mest v soseski in kriterij oddaljenosti parkirnih mest od stanovanjskih stavb ugotovila, da posamezna območja stavb in parkirišč oblikujejo logično zaključene funkcionalne sklope oziroma funkcionalne podenote soseske. Tudi lokacijska dokumentacija potrjuje, da parcele predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb, saj iz nje izhaja, da so parkirna mesta locirana na odprtih parkiriščih ob predvidenih stanovanjskih cestah na robu površin za stanovanjske objekte.
Ne drži očitek pritožbe, da je sodna izvedenka prekoračila svoja pooblastila. Svoje mnenje je oprla na vsebino prostorskih aktov, upravnih dovoljenj in gradbene dokumentacije, ki se nanaša na obravnavane stavbe in zunanjo ureditev, ter opravila tudi terenski ogled in preučila sledove dejanske rabe obravnavanih zemljiških parcel ter morebitne vidne sledove pretekle redne rabe.
zavrženje tožbe kot prepozne - materialni prekluzivni rok - seznanitev s kršitvijo - prenos dejavnosti - prenehanje delovnega razmerja
Tožnica je bila najkasneje v septembru 2024 seznanjena s tem, da ji toženka ne priznava obstoja delovnega razmerja na podlagi zatrjevanega prenosa dejavnosti po 75. členu ZDR-1. Tožnica je tožbo vložila 20. 11. 2024, torej več kot dva meseca po tem, ko je izvedela za zatrjevano kršitev, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno. Rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je materialni prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati.
ureditev razmerij med starši in otroki - preživninska obveznost - mladoletni otroci - višina preživnine za otroka - ocena potreb - posplošenost navedb stranke - pravica do izjave v postopku - nepravilno vabljenje na sodišče - neodziv vabilu za narok - porazdelitev preživninskega bremena
Nasprotni udeleženec se neuspešno zavzema za drugačno razumevanje njegovih plačilnih list. Očitki, da se postavke "dodatki - potni stroški" ne bi smelo upoštevati, niso prepričljivi. Ta postavka je po višini najvišja in nasprotni udeleženec ni prepričljivo izkazal, da je namenjena le kritju stroškov na potovanju. Tudi v primeru, če bi bilo to res, je odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena pravilna. Nasprotni udeleženec ima z otroki le malo stikov, večinoma po lastni želji. To pomeni, da sta oba otroka večji del v oskrbi matere, zato je pravilna odločitev, da ta nosi 40 % njihovih potreb, nasprotni udeleženec pa 60 %.
Izhodiščno je trditveno (in posledično dokazno) breme vedno na tožniku, glede na procesno aktivnost strank pa se lahko tekom postopka spreminja ter prenaša. Zaradi sklepčne, čeprav skope obrambe obeh toženk se je po vložitvi obeh odgovorov glede obeh toženk to breme zopet vrnilo k tožniku.
Iz tožnikovih tožbenih navedb ne izhaja zanikanje dejstev, ki jih je prva toženka navedla v svojem odgovoru. Navedba, da je toženka vozila odpadni material na tožnikovo nepremičnino, ne vsebuje zanikanja navedbe toženke, da je tako ravnala izključno po izrecnem naročilu tožnika in v prepričanju, da ima za to potrebna dovoljenja.
Drži, da prva toženka za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Vendar bi bilo to pomembno šele v trenutku, ko bi bile njene trditve prerekanje, torej sporne, in bi kot take terjale dokazovanje.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-1, 15/1-2, 15/1-3, 15/1-4, 15/1-5, 15/1-6, 15/1-7, 15/1-8, 15/1-22, 23, 23/6, 28. ZPP člen 354, 354/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1, 232/3.
začasna nezmožnost za delo - pripor - nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela - podlaga za obvezno zavarovanje
Za razsojo te zadeve je odločilen odgovor na vprašanje, ali je toženec pravilno postopal s tem, ko je odločil, da je primarni razlog odsotnosti od dela prestajanje pripora in ne bolezen. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženca, da v primeru, ko je tožnik v priporu, ni odločilna podlaga zavarovanja temveč dejstvo, da tožnik svoje dejavnosti ne opravlja zaradi pripora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089128
KZ-1 člen 56, 56/1, 56/3. ZKP člen 129, 129/1, 426. ZUstS člen 1, 1/3.
pogojna obsodba - preizkusna doba - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - določitev preizkusne dobe - razveljavitev pravnomočne sodbe - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe - izrek pogojne obsodbe - vštevanje preizkusne dobe
Ustavno sodišče je odločilo, da morajo do uveljavitve drugačne zakonske ureditve, sodišča pri izreku pogojne obsodbe vštevati čas preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne odločbe.
Višje sodišče ugotavlja, da nobena zakonska določba v KZ-1 sodišču pri izreku nove pogojne obsodbe v novem sojenju na podlagi 426. člena ZKP, ne omogoča, da bi v novo izrečeno sankcijo vštelo že pretečeno preizkusno dobo. Razlaga po kateri naj bi sodišče lahko vštelo preizkusno dobo na podlagi prvega ali tretjega odstavka 56. člena KZ-1 pa je v nasprotju z načelom določnosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, zato že pretečene preizkusne dobe ni mogoče vštevati z ustavno skladno razlago 56. člena KZ-1.
Višje sodišče ugotavlja, da je glede na določeno preizkusno dobo v ponovljenem postopku, ta že v celoti potekla, saj je od pravnomočnosti sodbe iz prvega sojenja do razveljavitve navedene sodbe, preteklo eno leto in devet mesecev preizkusne dobe, kar upoštevaje navedeno ustavno odločbo, narekuje vštevanje že pretečenega časa preizkusne dobe po prejšnji pravnomočni sodni odločbi do razveljavitve le-te.
omejitev starševske skrbi - ogroženost otroka - izvajanje starševske skrbi - presoja dejanskega stanja
V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da si morajo pristojni državni organi s sprejetjem vseh nujnih in primernih ukrepov, ki jih je mogoče od njih razumno pričakovati, prizadevati za to, da se lahko družina ponovno združi; v tem okviru zlasti ne smejo ovirati stikov med biološkimi starši in otrokom, poleg tega morajo staršem nuditi druge oblike pomoči (razne oblike svetovanj in socialne pomoči, družinske terapije ipd.). To pomeni, da so posegi v družinsko življenje z odreditvijo družinskih terapij dopustni, saj predstavljajo izpolnjevanje pozitivnih obveznosti države pri zagotavljanju pravice do družinskega življenja, zlasti da ne pride do pretrganja stikov. Tako odrejeni ukrepi imajo tudi podlago v zakonu, to je v tretjem odstavku 171. člena DZ, ki v primeru ogroženosti mladoletnega otroka sodišču omogoča, da lahko glede na okoliščine primera odloči, da CSD opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi in določi tudi način tega nadzora. Sodna praksa tolmači, da lahko sodišče v okviru določanja načina nadzora CSD nad izvajanjem starševske skrbi določi, da CSD staršem pomaga, da v primeru otrokove ogroženosti napake odpravijo in izboljšajo kakovost varstva in vzgoje otrok, temveč lahko določi, da CSD staršem svetuje tudi dodatno izobraževanje ali usposabljanje za starševstvo, če oceni da je to potrebno, na primer vključitev v družinsko terapijo.
Pritožbeno sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da predlagateljice k vključitvi v družinsko terapijo ni mogoče prisiliti, saj sklep po tretjem odstavku 171. člena DZ, s katerim se izreče ukrep nadzora nad izvajanjem starševske skrbi, ni izvršilni naslov (kar pomeni, da predlagateljice z vložitvijo predloga za izvršbo in z izrekanjem denarnih kaznih po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogoče prisiliti k vključitvi v družinsko terapijo), temveč je sankcija za nespoštovanja izrečenega ukrepa trajnejšega značaja ta, da ima sodišče možnost izreči strožji ukrep trajnejšega značaja.
Pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem ugovora, da je zaradi finančne stiske zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Takšen ugovor ne odgovarja na vprašanje, ali v času, ko je bil poslovodja, ni mogel vplivati na to, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Začetek stečajnega postopka bi namreč moral predlagati najkasneje takrat, ko je bilo premoženje družbe (še) tako veliko, da bi bila oblikovana stečajna masa najmanj v višini, ki bi omogočala vračilo zneska, založenega za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.
izdaja odločbe brez izvedbe naroka - pasivnost toženca
Toženec je s svojo pasivnostjo, ko ni ponudil trditev in dokazov po tem, ko je tožnica tožbo dopolnila, onemogočil morebitno drugačno presojo sodišča prve stopnje.
Toženec na dopolnitev tožbe ni odgovoril, prav tako ni nasprotoval pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da po njegovem mnenju dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnil niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini.
Za uspešno izpodbijanje dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič bi morala pritožnica s konkretiziranimi in argumentiranimi razlogi zasejati razumen dvom v njeno pravilnost. Tega pritožnica ni dosegla, saj njen očitek ostaja na ravni izraženega nestrinjanja s sprejeto dokazno oceno.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za socialno zelo šibki družini, tako na strani predlagatelja, kot tudi na strani nasprotne udeleženke, zato je pri takšnih dohodkih pri pokrivanju potreb, potrebno upoštevati tudi prihodke iz naslova državne štipendije in socialnih transferjev.
V predmetni zadevi gre za določanje preživnine pri tako imenovanih nadstandardnih preživninskih potrebah otroka in na drugi strani za nadstandardne zmožnosti staršev, vendar pa v konkretnem postopku ni ugotovljeno, da bi visoka preživnina bila ml. otroku v škodo oz. da bi bila omejitev preživnine otroku v korist.
Sodišče prve stopnje, ki je potrebe otroka ocenjevalo z matematično natančnostjo (kar je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso) je spregledalo, da ne gre za potrebe običajne osnovnošolke (realne in krajevno običajne), ampak za nadstandarne potrebe mladostnice (tako glede vseh obšolskih dejavnosti kot tudi glede oblačil in obutve ter preživljanja dopustov), ki jih oba starša zmoreta kriti in ki sta jih (res da takrat še majhnega otroka) bila sposobna omogočiti in ki jih sedaj v pretežni meri omogoča mati predlagateljice.
Sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj bi se standard otroka, zaradi razveze oz. razpada življenjske skupnosti moral poslabšati, še posebej, ker starša več kot zmoreta zadovoljevati potrebe otroka.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - primernost skrbnika - razrešitev skrbnika
Sedaj veljavni DZ ukrepa podaljšanja roditeljske pravice po otrokovi polnoletnosti več ne pozna. Zato je sodišče prve stopnje skladno z določbo 293. člena DZ, po kateri je treba za učinke pravnomočne sodne odločbe o podaljšanju roditeljske pravice uporabiti določbe DZ, pravilno štelo, da je z zgoraj navedeno odločbo nasprotni udeleženec postavljen pod skrbništvo za odrasle osebe, ter da sta bila skrbnika oba starša.
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-3. ZKP člen 372, 372-5, 394, 394/1.
odločba o kazenski sankciji - izrek enotne kazni za dejanja v steku - kazen zapora - pravilo asperacije - sprememba odločbe o kazenski sankciji - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
S tem, ko je za prvo kaznivo dejanje tatvine določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa en mesec zapora, nato pa izreklo kazen tri mesece zapora, je namreč izrečena enotna kazen nižja od posamezne (konkretno prve) določene kazni. S tem je podana kršitev materialnega prava po peti točki 372. člena ZKP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in je narekovala poseg v izrek o kazenski sankciji.
ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/6, 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/11.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - neizpolnjevanje nalog - subjektivni razlogi - izvršitev kazni - neobvezna izvedba naroka - pravica do izjave - rok za opravo dela v splošno korist
ZKP za odločanje o preklicu nadomestne izvršitve kazni ne zahteva obvezne izvedbe naroka. Narok se izvede le, kadar je to potrebno za razjasnitev dejanskega stanja ali za zavarovanje procesnih pravic strank. V obravnavanem primeru pa so bile okoliščine glede obsojenčevega ignorantskega odnosa do alternativne kazenske sankcije nazorno razvidne iz listinske dokumentacije kazenskega spisa.
KZ-1 člen 48, 72, 324, 324/1, 324/1-1, 324/3. ZKP člen 394, 394/1.
nevarna vožnja v cestnem prometu - odločba o kazenski sankciji - pogojna obsodba - sprememba kazenske sankcije - kazen zapora - narava in teža kaznivega dejanja - nepravilna odmera kazni - stopnja krivde - predkaznovanost - odnos do kaznivega dejanja - varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila
Razbremenilni poudarek, da obdolženi od storitve obravnavanega kaznivega dejanja dne 3. 7. 2023 ni storil novega kaznivega dejanja ali prekrška, s katerim bi kršil pravila cestnega prometa, je zgrešen, saj se vzdržnost od ponovnega protipravnega ravnanja v okviru kazenske sankcije (zgolj) opominjevalne narave od obdolženega pričakuje, pod pretnjo izreka kazni zapora za vnovično odklonsko obnašanje v cestnem prometu.