DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088593
DZ člen 161, 269. ZPP člen 252, 252/3, 359. ZNP-1 člen 42.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - stiki med otrokom in staršema - urejanje stikov z otrokom - začasna ureditev stikov - razširitev stikov - ogroženost otroka - želje otroka - izvedenec - duševna motnja matere - strokovna pomoč - zloraba procesnih pravic - pregled s strani sodnega izvedenca - očitno izmikanje - korist mladoletnega otroka - odreditev zdravstvenega pregleda - prepoved reformatio in peius
Parcialno in kratkotrajno urejanje stikov z začasnimi odredbami (npr. za nekaj mesecev ali le za eno priložnost) ni primerno, ker le obremenjuje in (upoštevaje tudi ugovorni in pritožbeni postopek) podaljšuje sodni postopek, v katerem mora sodišče po naravi stvari in zakonu odločati hitro. Če sodišče oceni, da je v skladu s 161. členom DZ nujno z začasno odredbo urediti prav vse modalitete stikov (med šolskim letom, med počitnicami in med različnimi prazniki), je bolje, da to stori z eno začasno odredbo kot pa z več parcialnimi in zgolj kratkotrajnimi.
Konkludentno sklenitev pogodbe izkazuje dejstvo, da je tožnik s pomočjo trajnika devet let toženki plačeval zavarovalne premije, kar je bilo vselej navedeno na njegovih izpiskih bančnega prometa.
Ker je toženka tožniku ves čas trajanja pogodbe nudila možnost koristiti svoje storitve in ker je šlo za aleatorno pogodbo, o prikrajšanju ni mogoče govoriti.
ugovor dolžnika zoper novo izvršilno sredstvo - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika - učinkovanje vpisa - datum izdaje sklepa
V tej fazi postopka je kot neprerekano dejstvo vpisana lastninska pravica na dolžnika na 1/2 deležu sporne nepremičnine, in sicer z učinkovanjem tako na dan (pred dnem) izdaje sklepa o nadaljevanju izvršbe kot jasno tudi pred dnem izdaje izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je bilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom pravilno dovoljeno, dolžnikov ugovor pa se je izkazal za neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00088530
ZPP člen 116, 116/1, 120, 120/2. ZIZ člen 9, 9/3,15. URS člen 22, 23
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravna oseba - gospodarska družba - vročanje pravni osebi - opravičljiva zamuda pravnega dejanja - dolžna skrbnost - organizacija sprejemanja sodnih pošiljk - odsotnost delavca - očitno neopravičen razlog - oprava naroka - poslovni naslov - pravica do izjave - rok za vložitev ugovora - zamuda roka - prekluziven rok - pravica do učinkovitega sodnega varstva - restriktiven pristop
Institut vrnitve v prejšnje stanje ima ustavnopravno razsežnost, saj se z njim uresničuje ustavna pravica do izjave v postopku. Stranki mora biti tedaj, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in s tem zagotovitev možnosti učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Ker pa ima nasprotna stranka v sodnem postopku pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je možnost vrnitve v prejšnje stanje nujno omejiti le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov. Sodišče mora zato v vsaki posamezni zadevi, glede na njene konkretne okoliščine presoditi, kateri od obeh ustavnih procesnih pravic dati prednost.
Pravna oseba si mora delo organizirati tako, da sprejemanje sodnih pošiljk in tudi odgovarjanje nanje, ne glede na zdravstveno stanje zaposlenih, poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo.
Vendar pa po drugi strani, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče prezreti stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-552/09 z dne 23. 9. 2010, na katero se je dolžnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje izrecno skliceval, a se do nje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni z ničemer opredelilo. Ustavno sodišče je namreč v navedeni odločbi izreklo, da je kljub stališču, da mora gospodarska družba svoje poslovanje organizirati tako, da to nemoteno poteka, vendarle treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Tako merila za presojo skrbnosti ravnanja gospodarske družbe ni pravilno objektivizirati, do česar pride, če se ne presoja, ali je gospodarska družba glede na svoje "osebne" okoliščine morda ravnala dovolj skrbno. Tudi gospodarski družbi mora biti, vsaj na načelni ravni, dana možnost vrnitve v prejšnje stanje, ne le v primeru višje sile ampak tudi, ko zatrjuje, da zamude ni zakrivila, ker je ravnala dovolj skrbno. Stališče, da gospodarska družba odgovarja za zamudo v sodnem postopku, ki je posledica napak njenih zaposlenih, neupoštevaje okoliščine konkretnega primera (na primer neodovisno od tega, ali je sicer poskrbela za ustrezno organizacijo dela, in od tega, ali je morda šlo za prvo vročitev sodnega pisanja v postopku), dejansko pomeni, da se od nje zahteva ne samo skrbnost dobrega gospodarstvenika, ampak celo skrbnost dobrega (pravnega) strokovnjaka. Taka zahteva pa se lahko v posameznem, izjemnem primeru izkaže za prestrogo. Upoštevaje tudi okoliščino, da pravne osebe uživajo v postopku pred sodiščem (v bistvenem) enaka ustavna procesna jamstva kot fizične osebe, jim mora zato biti zagotovljena ne le namišljena, ampak stvarna možnost, da lahko tudi zunaj višje sile dosežejo vrnitev v prejšnje stanje.
Bistveni argument sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da naj dolžnik ne bi bil dovolj skrben iz razloga, ker ni imel urejenega nadomeščanja odsotne delavke A. A., zato v konkretnem primeru ne vzdrži. Pač pa iz povzete dolžnikove trditvene podlage izhaja, da je dolžnik, v času procesa menjave sedeža oziroma poslovnega naslova, že imel ustaljeni način sprejemanja pošiljk, in sicer tako, da je delavka B. B. na starem (tedaj še registriranem) naslovu C. prevzeto pošto takoj nesla na novi naslov D., kjer jo je delavka A. A. praviloma še isti dan tudi prevzela in vpisala v poštno knjigo. Temu vidiku trditev iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje, pri presoji dolžnikove (ne)skrbnosti ni pripisalo ustrezne teže, saj se je kot bistveno zmotno osredotočilo le na ugotovitev, da dolžnik ni uredil nadomeščanja v odsotne delavke A. A. Neovrednotene pa so posledično ostale dolžnikove trditve, da mu neskrbnosti ni mogoče očitati ravno zato, ker je imel v času menjave sedeža organiziran utečen, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje opisani sistem sprejemanja pošiljk, ter da je do odstopa od ustaljenega načina prišlo izključno zaradi pomote delavke A. A., ki je bila posledica odsotnosti le-te v času dejanskega prejema sklepa o izvršbi na starem (tedaj še registriranem) naslovu dne 28. 11. 2024. Sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem dolžniku dejansko odvzelo možnost, da dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, oziroma da je do zamude prišlo kljub njegovi dolžni skrbnosti, izključno zaradi objektivno vnaprej nepredvidljive pomote njegove zaposlene.
predlog za zavarovanje terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - prepoved razpolaganja s premičnimi stvarmi - prepoved odtujitev in obremenitev premičnin - neznatna škoda - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode
Pritožba pravilno navaja, da je v sodni praksi in pravni teoriji prevladujoče stališče, da vpis prepovedi razpolaganja s stvarjo za lastnika pomeni določeno prikrajšanje, ki mu povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je zgolj neznatna. Pravica razpolaganja je namreč eden od elementov lastninske pravice, ki pa je ustavna kategorija. Seveda to ne izključuje možnosti, da bi ob obstoju določenih specifičnih okoliščin tudi tak poseg predstavljal zgolj neznatno škodo, a mora takšne okoliščine utemeljiti upnik. Iz tega razloga je sprejeta odločitev, da bo izdana začasna odredba, ki dolžniku prepoveduje odtujitev in obremenitev vozila, za dolžnika pomenila zgolj neznatno škodo, materialno pravno zmotna.
Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov. Sodišče je pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je izvedeni dokazi, kot je zaslišanje priče oz. stranke, ne morejo nadomestiti.
Sodišče mora opraviti ustrezno tehtanje interesov pravega lastnika nepremičnine na eni strani ter na drugi strani dobrovernega tretjega kot pridobitelja. Vendar pa se lahko to tehtanje opravi le ob podanosti ustrezne trditvene podlage. Te pa toženka ni podala.
OZ člen 131, 131/1, 165, 288, 299. ZPP člen 14. KZ-1 člen 20, 20/2, 54, 228, 228/1.
denarna odškodnina za premoženjsko škodo - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - škoda zaradi kaznivega dejanja - zamuda s plačilom - delno plačilo odškodnine - pravilo o vračunavanju - zapadlost odškodninske obveznosti - obstoj protipravnosti - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - identično dejansko stanje - kaznivo dejanje poslovne goljufije
Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
ZST-1 člen 12, 12/2, 12a, 12a/3, 12a/4, 12a/5. ZPP člen 7, 212.
odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev predloga - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - uradna dolžnost sodišča - zbirke osebnih podatkov - predlagalni postopek - trditveno in dokazno breme - razpravno načelo
Le v primeru, da predlog ne vsebuje neobveznih sestavin (to so: podatki o dohodkih in premoženju iz tretjega in četrtega odstavka 12.a člena ZST-1 o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1, soglasja in izjave ter podpisi družinskih članov - glej 4. do 7. alinejo drugega odstavka 12. člena ZST-1), sodišče stranke ne poziva k dopolnitvi predloga, temveč o njem vsebinsko odloči.
Dokazno breme navideznosti darilne pogodbe in tega, da je dejansko šlo za prodajno pogodbo in torej za drugačno pogodbeno voljo pogodbenih strank, je bilo na tožniku. V zvezi s tem so bile za presojo obstoja takega dogovora in za oceno verodostojnosti tožnikove izpovedbe pravno pomembne tudi okoliščine sklepanja zatrjevanega dogovora. Pritožnik se tako neutemeljeno zavzema za stališče, da to, kdaj in v kakšni obliki sta se z zapustnikom dogovorila glede odkupa nepremičnin, ni pomembno. Neutemeljeno je tudi njegovo izpostavljanje neverjetnosti daritve celotnega premoženja s strani zapustnika in plačila zapustnikovih obveznosti s strani tožnika, glede na to, da naj bi imela slab odnos. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, naj bi do poslabšanja odnosa med njima prišlo šele po sklenitvi darilne pogodbe. Za presojo obstoja dogovora o odplačnosti, do katerega naj bi prišlo pred sklenitvijo darilne pogodbe, vsebina njunega odnosa po sklenitvi te pogodbe ni pravno pomembna.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - plačilo sodne takse - stranka oproščena plačila sodnih taks - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - prevalitev plačila takse na nasprotno stranko - obveznost plačila sodnih taks - terjatev iz naslova plačila sodne takse - pravica terjati plačilo sodne takse
Drugi odstavek 15. člena ZST-1 določa, da takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plača nasprotnik te stranke, a to velja le za primere, ko takse oproščena stranka sodne takse ne plača. Če pa se zgodi, da je takse oproščena stranka sodno takso plačala, določbe ni mogoče uporabiti, saj bi sicer lahko prišli v situacijo, ko bi tožnik, ki je bil oproščen plačila, sodno takso plačal, to isto sodno takso pa bi potem lahko terjali še od tožene stranke. Smisel določbe 15. člena ZST-1 ni v tem, da se takse oproščenega tožnika, ki ga je sodišče kljub temu pozvalo, da takso plača in jo je tudi dejansko plačal, kaznuje s tem, da bo ne glede na uspeh v postopku nosil celoten strošek sodne takse, ampak v tem, da država, kljub tožnikovi taksni oprostitvi, dobi plačano sodno takso, pri tem pa se upošteva uspeh v postopku. Zato je treba postopati življenjsko in, v primeru, da je takse oproščena stranka le-to plačala, obravnavati situacijo, kot da ni bilo taksne oprostitve, kot je naredilo tudi sodišče prve stopnje.
ZUreP-3 člen 109, 109/8, 109/9, 207, 216, 216/2. OZ člen 347, 347/1, 378.
predlog za določitev odškodnine - razlastitev nepremičnine - denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - dejanska razlastitev - javna korist - protipravnost - kmetijsko zemljišče - odvzem posesti - državne ceste - varovalni pas ceste - sprememba statusa nepremičnine - dejansko stanje ob razlastitvi - kategorizacija cest - rekonstrukcija ceste - geodetska izmera - neprerekana dejstva - vrednost razlaščenih nepremičnin - izvedenec kmetijske stroke - cenitev nepremične - dopolnilni sklep - zakonske zamudne obresti - pravica do denarnega nadomestila - zastaranje - napačna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Določilo osmega in devetega odstavka 109. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 216. člena ZUreP-3 se za dejanske razlastitve, ki so protipravne, ne uporablja niti smiselno.
ZST-1 člen 12, 12/2, 12/3, 12a, 12a/5. ZPP člen 7, 108, 108/4, 212.
pravnomočna odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje nedopolnjenega predloga - predlagalni postopek - razpravno načelo - trditveno in dokazno breme - obvezne sestavine predloga za oprostitev plačila sodnih taks - nepopoln predlog
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlog za taksno oprostitev ni bil popoln. Ni vseboval niti vseh potrebnih osebnih podatkov o predlagatelju (to so osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčna številka, EMŠO in državljanstvo). Prav tako ni vseboval podatkov o njegovih morebitnih družinskih članih. Zato je bil predlagatelj pravilno pozvan k dopolnitvi predloga za taksno oprostitev. Ker predloga do izteka roka za dopolnitev ni dopolnil, je odločitev o zavrženju predloga, pravilna.
postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - regresni zahtevek zavarovalnice do kreditojemalca - pogodba o odobritvi limita - prekoračitev dovoljenega limita - zavarovalni primer - odstop terjatve (cesija) - pogodba sklenjena za določen čas - ugovor pasivne legitimacije - identifikacijski podatki dolžnika - enotna matična številka občana (EMŠO) - podatki iz uradnih evidenc - začasni zastopnik
Odločitev o pasivni (stvarni) legitimaciji toženca je pravilna, saj sta za identifikacijo posameznika ključni prav njegova enotna matična številka občana (EMŠO) in davčna številka. Naslov je bistveno manj pomemben in precej bolj nezanesljiv podatek predvsem zaradi možnosti njegove (večkratne) spremembe. Ključno je, da sta bili tako EMŠO, kot tudi davčna številka toženca (poleg pravilnega naslova v tujini) navedeni v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi. To ne bi bilo mogoče, če se dani podatki ne bi ujemali s podatki iz uradnih zbirk podatkov o državljanih Republike Slovenije.
ZVEtL-1 člen 3, 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 44, 44/1. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 7, 8, 243, 360, 360/1.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - splošni skupni del - parkirišče - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - izpolnjevanje dejanskih kriterijev - pretekla raba zemljišča - redna raba stavbe - namembnost zemljišča - izvedensko mnenje - prostorski akti - lokacijska informacija - urbanistični red - ugovor javnega dobra - javne površine - družbena lastnina - lastninjenje družbenih nepremičnin - nasprotja in nejasnosti v izvedenskem mnenju - bistvene pritožbene navedbe
Namembnost zemljišča mora biti utemeljena kumulativno z urbanističnega in dejanskega vidika.
ZNP-1 člen 170, 170/1, 170/3, 171. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
sodna ureditev meje - označitev meje v naravi - narok na kraju samem - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do enakega varstva pravic v postopku - enakopravnost strank v postopku - zavrnitev dokaznih predlogov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - skica - elaborat ureditve meje - elaborat kot sestavni del izreka sklepa - nasprotje med izrekom in razlogi - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
V sodnem postopku za ureditev meje je treba na naroku na kraju samem določiti mejo in jo označiti s trajnimi mejnimi znamenji. Prelaganje označevanja sodno določene meje na ponovni upravni postopek je nezakonito.
SPZ člen 35. ZIZ člen 272. ZPP člen 212, 213, 339, 339/2, 339/2-8.
motenje posesti - motenje soposesti - pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti - posestno varstvo stvarne služnosti - zadnje mirno posestno stanje - sprememba posestnega stanja - opis motilnega ravnanja - ponavljajoče se motilno dejanje - nadaljevano motilno dejanje - obseg posestnega varstva - izključna posest - obstoj stvarne služnosti - služnost uporabe dvorišča za dostop z vozili - opredelitev vsebine služnosti - dokazni predlog za zaslišanje priče - pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov - argumenti za zavrnitev dokaznega predloga - dokazna ocena zavrnitev substanciranega dokaznega predloga - dolžnost opredelitve sodišča do relevantnih navedb stranke - prosta presoja dokazov - kršitev pravice do izjave v postopku - kršitev načela kontradiktornosti postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje - postopek za mirno rešitev spora - neuspela pogajanja - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - hujše neugodne posledice - dopolnitev dokaznega postopka - prednostna zadeva
Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; 2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno; 3) popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4) prepozen, pavšalen ali nesubstanciran.
Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje priče zavrnilo z obrazložitvijo, da je priča na predhodnem naroku kot lastnik nepremičnine parc. št. 1040/9 in služnostni zavezanec sodelovala pri pogajanjih o mirni rešitvi spora. Takšen razlog ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče. Če je sodišče prve stopnje menilo, da priča ne sme sodelovati na poravnalnem naroku, bi moralo njeno prisotnost preprečiti. Ko tega ni storilo, pa bi moralo pričo zaslišati, nato pa dejstvo, da je sodelovala na naroku in se na njem morda seznanila s kakšno okoliščino, ki je vplivala na njeno izpoved, oceniti skladno z načelom proste presoje dokazov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00088490
ZNP-1 člen 42, 101. DZ člen 197,197/1.
nepravdni postopek - sprememba višine preživnine - dvofazni postopek - spremenjene okoliščine - zvišanje preživnine - potrebe mladoletnega otroka - sposobnosti preživninskega zavezanca
Sprememba teh okoliščin mora biti bistvena, saj vsaka sprememba okoliščin na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. V skladu z ustaljeno sodno prakso postopek odločanja o spremembi preživnine poteka v dveh fazah. Sodišče mora v prvi fazi ugotoviti, ali so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca, bistveno spremenile (ta test pa je mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine, in tiste, ki so aktualne ob odločanju o spremembi preživnine). Šele če se to potrdi, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine, pri čemer mora tej v drugi fazi ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine (potrebe mld. otroka in pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev - staršev) in znova presoditi o višini preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.
motenje posesti - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - prepoved bodočega motenja - posestno varstvo soposestnika - pravni in ekonomski interes za tožbo zaradi motenja posesti - soposest dela nepremičnine - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - zadnje mirno posestno stanje - opis motilnega ravnanja - spreminjanje dotedanjega načina uporabe - trditvena podlaga - neprerekana dejstva - nesporna dejstva - poslovna stavba - dokazna ocena - možnost dostopa do prostorov - preprečitev - neznatne ovire
Ekonomski interes je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa zato ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088511
ZIZ člen 29a, 226, 227, 268, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 273. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba na ugotovitev ničnosti - ničnost kreditne pogodbe - delna ničnost - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - namen zavarovanja z začasno odredbo - dokazni standard verjetnosti - celovita dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe prič - dokaz z zaslišanjem prič - pristranskost priče - Direktiva Sveta 93/13/EGS - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - tuja valuta denarne obveznosti - valutno tveganje - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera ob sklepanju pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nastanek težko nadomestljive škode - hujše škodljive posledice - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - sprememba kreditne pogodbe - glavni predmet pogodbe - načelo afirmacije pogodb - ohranitev pogodbe v veljavi - odvračalni učinek - kaznovalna funkcija - prava in neprava retroaktivnost - pravni vir - preplačilo - reverzibilnost začasne odredbe - dajatveni (povračilni) zahtevek - denarno nadomestilo - lojalna razlaga nacionalnega prava
Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe. Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka. Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ.
Sankcija ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek, prav tako pa je tudi sorazmerna. Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, njegov namen je vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da podjetja ne bi imela interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubila vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobila.
Sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno).
SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.