ZSPJS člen 3a. ZPP člen 1, 17, 17/2. ZDSS-1 člen 5.
stvarna pristojnost - sodišče splošne pristojnosti - delovno sodišče - plača sodnika
Tožnik zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi mu jo povzročila toženka kot zakonodajalec (in ne kot delodajalec), s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena ZSPJS. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
prodajna pogodba - jamčevanje za stvarne napake - odgovornost prodajalca za napako - skrita napaka - obvestilo o napaki - dolžnost jasnega in konkretnega grajanja napak - opis napake - rok za obvestilo o napaki - prekluzivni rok
Rok, v katerem mora kupec prodajalca obvestiti o napaki, ima značilnost prekluzivnega roka.
Kupec mora v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako. Zadošča, da prodajalca obvesti o končni posledici napake, ni pa dolžan navesti vzroka napake.
Razlaga pravila o mejah pritožbenega postopka in pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP) sodišču druge stopnje nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne.
Izven pravdnega postopka po stranki naročeno mnenje (ob nestrinjanju nasprotne stranke z njim), predstavlja le del strankine trditvene podlage.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 149, 150. ZPP člen 355, 355/1.
poškodba delavca pri delu - vzrok zdrsa - upravljanje motornega vozila - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca
Uporaba (v avtomobil vgrajene) sklopke med vožnjo ključen oziroma neločljiv sestavni del upravljanja vozila. Nastanek škodnega dogodka je neposredno povezan z upravljanjem motornega vozila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00086759
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES
Glede podporne vloge tožnika pri izvedbi vaj in usposabljanj niso podane konkretne okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Izjeme od uporabe Direktive, ki jih je treba ozko razlagati, je Sodišče EU v prvi točki izreka sodbe C-742/19 določilo alternativno. Toženka ni dokazala, da bi vloga tožnika na konkretnih vojaških vajah pomenila izjemo po navedeni sodbi Sodišča EU, zato se ure odrejene stalne pripravljenosti štejejo v delovni čas.
ZDR-1 člen 88, 88/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kršitev navodil zdravnika - bolniški stalež - navodila pristojnega zdravnika - vročitev odpovedi
Da odpoved učinkuje v razmerju do delavca, mu jo mora delodajalec vročiti (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Tožniku je bila izpodbijana odpoved vročena 13. 11. 2023 in na ta datum je vezano prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je ravnal v nasprotju z navodili v odločbi ZZZS in navodilom osebne zdravnice. Ta ugotovitev utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je (med drugim) podan, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00086078
KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2. ZJU člen 24, 24/2, 25, 25/2. ZUJIK člen 45. ZDSS-1 člen 42, 42/1. ZPP člen 285.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - predhodno varstvo pravic pri delodajalcu - čista denarna terjatev - sodno varstvo - oblikovanje tožbenega zahtevka - materialno procesno vodstvo
Dodatek k plači (dodatki za posebne obremenitve, dodatek za delo v rizičnih razmerah) je ("čista") denarna terjatev. Denarne terjatve se skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.
Vprašanje ugotavljanja invalidnosti in s tem I. kategorije invalidnosti je potrebno presojati po določbah ZPIZ-2, vprašanje zaposljivosti pa je potrebno presojati upoštevaje določbe predpisov, ki urejajo zaposlovanje brezposelnih oseb oz. invalidov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi že ugotovitev, da tožnik ni zaposljiv pomenila, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti.
prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožnici je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena že 27. 2. 2024. Takrat se je tožnica seznanila z odpovedjo in razlogi zanjo. Zato je od naslednjega dne po vročitvi odpovedi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ker je tožnica tožbo vložila šele 24. 12. 2024, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila osebnega zdravnika - zapustitev kraja bivanja - bolniški stalež
Kot splošno pravilo velja, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege na svojem domu. Odsotnost z doma je dopustna za čas izvajanja predpisanih zdravstvenih storitev ali če osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija meni, da odsotnost ne vpliva negativno na zdravstveno stanje zavarovanca. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, sicer odhod ni dopusten.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je proces individualizacije kazenskih sankcij vedno proces vrednotenja, kar je podlaga realnega pričakovanja, da različni akterji kazenskega postopka določeno isto okoliščino vrednotijo vsaj deloma različno oziroma kot bolj pomembno štejejo tisto, kar drugi ne, seveda v odvisnosti od svojih osebnih prepričanj in stališč. Ključno pri presoji v tem delu je zlasti, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni in preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe izhajalo iz meril povprečnega razumnega posameznika in v tej perspektivi upoštevalo vse relevantne okoliščine ter jim dalo ustrezen pomen in težo.
ZFPPIPP člen 103, 103/6, 105, 105/1, 105/4, 354, 354/2, 354/3, 354/4, 354/5, 355, 355/2, 355/2-1, 355/2-7. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 5, 5/4, 18, 20, 21.
postopek osebnega stečaja - nagrada upravitelju - stroški upravitelja - stroški poslovanja - administrativni stroški - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - tekoči stroški rednega poslovanja
Ni mogoče pritrditi pritožnici, da so stroški amortizacije njene opreme, stroški njenega poslovnega prostora (najemnina, elektrika, komunala ipd.) in strošek premije za zavarovanje njene odgovornosti „podobni izdatki“ iz 21. člena Pravilnika. V tem smislu navedenega pojma v skladu z določili ZFPPIPP in Pravilnika po presoji višjega sodišča ni mogoče razumeti. Vsi stroški, primeroma našteti v 21. členu Pravilnika, se namreč nanašajo na izdatke, ki so v neposredni povezavi z opravljanjem nalog in pristojnosti, ki jih ima upravitelj v posamičnem stečajnem postopku. Gre torej za izdatke, ki upravitelju nastanejo med oziroma zaradi posamičnega stečajnega postopka. Med primeroma naštetimi stroški ni nobenega takšnega izdatka, ki ga ima upravitelj zato, da lahko opravlja svojo dejavnost in mu nastaja neodvisno od posamičnega stečajnega postopka. Ker pravno urejen primer zajema drugo (in ne podobno) vrsto stroškov, pri razlagi pojma „podobni izdatki“, kot jo ponuja pritožnica, ni mogoče ostati v mejah pravnega pravila iz 21. člena Pravilnika in v teh mejah najti merila, ki utemeljuje sklepanje po podobnosti.
Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je potrebno četrti odstavek 5. člena Pravilnika razlagati na način, da se strošek administrativnih storitev odmeri na mesečni ravni, enako kot tekoči strošek stečajnega postopka, če te storitve opravi zunanji izvajalec (7. točka drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Če namreč administrativne storitve opravi upravitelj sam, ne gre za storitve iz šestega odstavka 103. člena ZFPPIPP, za katere zakon izjemoma dovoljuje, da se cena (nadomestilo) za njih plača v breme stečajne mase (kot mesečni strošek). V skladu s šestim odstavkom 103. člena ZFPPIPP so nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Zato tudi Pravilnik v četrtem odstavku 5. člena plačilo za navedeno vrsto storitev izrecno veže na nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila in upravitelju priznava upravičenje, da si lahko glede na obseg, v katerem samostojno opravi administrativne storitve, to nadomestilo poviša.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC00085086
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/9. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebnostna urejenost obsojenca - alternativna izvršitev kazni zapora - okoliščine za odmero kazni
Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost ter prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more biti zadoščeno drugače, kakor z efektivno izvršitvijo zaporne kazni.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - oprostilna sodba - pritožba obdolženca - pravni interes za vložitev pritožbe - razlog za izrek oprostilne sodbe - dejanje majhnega pomena - dejanje ni dokazano - ugodnejša odločba - sprememba oprostilne sodbe sodišča prve stopnje
Nedvomno je sicer podan interes pritožnikov za vložitev pritožb zoper oprostilno sodbo, ker je jasno, da izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP za obdolženca predstavlja ugodnejšo odločitev v primerjavi z izrekom oprostilne sodbe po 4. točki člena 358 ZKP; ugotovitev sodišča, da kaznivo dejanje (oziroma kazenska odgovornost) obdolžencu ni dokazano, pomeni zanj ugodnejši izid postopka, kot če sodišče obdolženca oprosti iz razloga, ker je podano nesorazmerje med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.
Razlogovanje prvostopenjskega sodišča v delu, kjer institut dejanja majhnega pomena v povezavi s posledicami kazenskega pregona veže na abstraktno težo očitanega kaznivega dejanja in zahtevnost potrebnega dokaznega postopka, izkazuje nerazumevanje zakonske določbe iz 4. točke člena 358 ZKP in posledično njeno napačno uporabo glede ključne zahteve, da je predpogoj tega procesnega instituta ugotovitev, da so z gotovostjo dokazani vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki in elementi obravnavanega kaznivega dejanja, na kar vse upravičeno opozarjajo pritožniki.
ZFPPIPP člen 48, 48/1, 99, 101, 321, 321/2, 446, 446/2.
stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - načrt poteka stečajnega postopka - navodila sodišča upravitelju - redna poročila upravitelja
Glede na vsebino upraviteljevih pojasnil in poročil je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča pravilno zaključilo, da upravitelj opravlja naloge v skladu s pravnomočno potrjenim načrtom stečajnega postopka, o opravljenih opravilih in pridobljenih informacijah pa redno poroča. Pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija. Ne more pa pritožnik uspeti s pavšalnim očitkom, da določen del upraviteljevih opravil ostaja nedokumentiran, kar naj bi samo po sebi povzročalo netransparentnost in vzbujalo občutek, da odločitve upravitelja in sodišča temeljijo na dejstvih, ki niso dokumentirana. Še zlasti ne zato, ker pritožnik konkretno ne izpostavi nobene takšne okoliščine, ki bi kazala na to, da je stečajni upravitelj določen del komunikacije s stečajno upraviteljico E. E. zamolčal oziroma takšnega dejstva, ki bi vzbudilo dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj o tej komunikaciji doslej redno in korektno poročal.
pravica do izjave - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - kršitev načela konktradiktornosti - mednarodni element - zavrženje predloga
Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče s takim ravnanjem kršilo načelo kontradiktornosti, ki je uzakonjeno tako v pravdnem kot v nepravdnem postopku. Sodišče ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo dopustno od tega načela odstopiti, niti ti ne izhajajo iz podatkov spisa.
družbena lastnina - priposestvovanje - nezakonit vpis v zemljiško knjigo - lastninjenje nepremičnin - lastninjene nepremičnine v družbeni lasti - ugotovitvena tožba
Dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, namreč izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča. Vrhovno sodišče RS pa je tudi že zavzelo stališče, da prisilnih predpisov, kot so ZLNDL in ZSKZ ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Priposestvovanje je namreč namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavan, s priposestvovanjem dejansko naknadno "legalizirali" nezakonite vpise lastninskih pravic, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. OZ člen 87, 87/1, 88, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 371, 372, 372/1. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZZK-1 člen 243. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3.
nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - varstvo potrošnikov - informacijska dolžnost banke - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - valutna klavzula v CHF
Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodiÅ¡Äe pojasnjuje, da se sodiÅ¡Äe prve stopnje pri svoji odloÄitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoÅ¡tenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.
SodiÅ¡Äe EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odloÄilo, da je treba Älen 3(1) in Älen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoÄe v primeru, da pogodbeni pogoj v Å¡kodo potroÅ¡nika povzroÄi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoÅ¡tenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega Älena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potroÅ¡nikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoÅ¡tenega zadoÅ¡Äa le eden od njiju. Kot temeljno izhodiÅ¡Äe razlage je treba upoÅ¡tevati, da je varstvo potroÅ¡nikov utemeljeno na razumevanju, da je potroÅ¡nik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko Å¡ele sodiÅ¡Äe z ustreznim varstvom pred nepoÅ¡tenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je krÅ¡ena, Äe se pri vkljuÄitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali Äe pogoj za potroÅ¡nika vzpostavlja breme, ki nasprotuje poÅ¡teni in praviÄni tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala Å¡kodljivih posledic za potroÅ¡nika, tudi Äe se jih dejansko ni.
Banka ne more biti upraviÄena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti"), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Äe bi bila banka v tem primeru upraviÄena do povraÄila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvraÄalni uÄinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplaÄno posojilo ter tudi ni ogrožena finanÄna stabilnost trgov.
SodiÅ¡Äe prve stopnje pravilno izhajalo iz staliÅ¡Ä sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane zaÄasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni uÄinek meritorne odloÄitve o niÄnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreÄ morali, Äe zaÄasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plaÄilo teh plaÄanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri Äemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroÅ¡ki, le-ti pa bi nastali tudi, Äe bi morali tožbo razÅ¡irjati že v predmetni pravdi.
V zvezi z izdano zaÄasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodiÅ¡Äe kot pomembno izpostavlja Å¡e toÄko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takÅ¡nih zaÄasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) Å¡e toliko nujnejÅ¡e, kadar je navedeni potroÅ¡nik zadevni banki plaÄal znesek, ki je viÅ¡ji od izposojenega zneska, Å¡e preden je ta potroÅ¡nik zaÄel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplaÄala v znesku 4.446,39 EUR.
Zdravnik oziroma izvajalec zdravstvene storitve, pri katerem je zdravnik zaposlen, se lahko tako razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da je ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in da so obstajale nepremagljive oziroma neodvrnljive okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti (239. in 240. člen v zvezi z 147. členom OZ).
Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi povprečno izkušen nevrokirurg od dolžni skrbnosti moral opaziti, da manjka cca. polovica vstavljenega drena, četudi je bilo drena (brez luknjic) izven rane (glave) še cca. 50 cm, kot to izpostavlja pritožba. Slednja namreč spregleda, da je po kirurški operaciji potrebno odstraniti (izvleči) samo dren (z luknjicami), ki je vstavljen v rano, ne pa tudi drena (brez luknjic), ki je izven rane.