Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotnem delovnem mestu, se pa izhodiščni plačni razred poveča za en plačni razred, če je delavec na nižje vrednotnem delovnem mestu dosegel oziroma presegel izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.
Če bi bil namreč tožnik premeščen na delovno mesto, dela katerega je dejansko opravljal, bi s 1. 12. 2022 na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemal za en plačni razred višje plačilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno smiselno uporabilo drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS in tožniku za obdobje od decembra 2022 priznalo razliko v plači v višini enega plačnega razreda, saj se toženka ne more ogniti obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo s tem, da je tožniku zgolj odrejala višje vrednotno delo, ni pa ga plačala za tako opravljeno delo. S tem se tožniku ni priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR-NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega tudi ni zahteval, ampak le pravica do plačila za dejansko opravljeno delo po 44. členu ZDR-1. Dodatno priznanje enega plačnega razreda iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS k plačnim razredom, ki jih je tožnik dosegel na svojem delovnem mestu, zato predstavlja plačilo za opravljeno bolj zahtevno delo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ga skleneta delavec in agencija, ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se sme napotitev nanašati le na začasno in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s C. d. o. o. opravljal delo le za toženko. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno več kot štiriletno neprekinjeno opravljanje istega dela (VTV) pri toženki na podlagi zlorabe zaporednih pravnih podlag, po katerih je to delo opravljal, tudi to obdobje ne more biti obravnavano kot zakonito začasno agencijsko delo.
Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je toženka zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot dejanska delodajalka, ter se zavzema za milejšo, zgolj subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Predlagatelj bi lahko navedel okoliščine, na podlagi katerih že sedaj sam sklepa, da je verjetno, da je na stanovanju povzročena škoda oz. so nastale nadobičajne spremembe. Iz predlagateljevih navedb tako za zdaj izhaja le možnost nastanka terjatve, kar pa ne zadošča za ločitev zapuščine.
Tožnik zmotno razume določbe ZDR-1 v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za projektno organizirano delo. Delodajalec ima zgolj možnost, da za pripravo oziroma izvedbo takega dela skladno z 11. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR‑1 zakonito sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni pa izključeno, da tudi za tako delo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V takem primeru delavcu ob izteku projekta pogodba o zaposlitvi samodejno ne preneha, mu jo pa lahko delodajalec odpove iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker mu ne more več zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - zanj nima več dela, za opravljanje katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Prav za tak primer gre v tej zadevi; tožnik je bil dolžan opravljati delo po programu A., toženka pa mu je bila dolžna in upravičena odrejati delo zgolj v zvezi s tem programom, ki pa se je prenehal izvajati, zato po odpovedani pogodbi dela za tožnika ni bilo več. Tak odpovedni razlog ni fiktiven.
Ob ugotovitvi, da je razsodnost nasprotnega udeleženca delno ohranjena ter da potrebuje zgolj nekoga, ki bo urejal njegove zdravstvene zadeve (prevoz, napotnice, naročanje...), je pravilno, da je v konkretnih okoliščinah skrbnici naloženo le sodelovanje v postopkih za izboljšanje in ohranitev zdravja nasprotnega udeleženca, ne pa tudi pritožbeno predlagano odločanje o medicinskih posegih in zdravljenju.
Namestitev toženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča je šteti za primeren ukrep, saj vzpostavlja mirno in varno sobivanje v večstanovanjski stavbi, ker do kršitev sosedskega sožitja s strani toženca ne bo več prihajalo. Hkrati pa gre za manj skrajen ukrep, saj toženec obdrži svojo lastnino.
Tožbo za objavo popravka je treba vložiti zoper izdajatelja medija.
V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Upnik ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi. Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti (kar predstavlja prvo fazo) in znotraj strogih prekluzivnih rokov. Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).
Znesek odvzema premoženjske koristi se vplača v proračun; v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom (prva faza) pa bo lahko oškodovanec v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da gre za porabo časa kolizijskega skrbnika v zvezi s stikom, ki ne obsega le navzočnost na stiku temveč tudi porabo časa pred tem za pripravo udeležencev postopka na stik. Zato poraba časa kolizijskega skrbnika za posamezni stik presega eno uro. Poraba časa odvetnika za navedene stike je tudi dokazno podprta s potrdili, priloženimi stroškovniku z dne 20. 5. 2026. Kolizijskemu skrbniku zato za navedeno storitev pripada dodatno še po 50 točk za vsak stik.
Vsaka netočnost, napisana v notarskem zapisu, tudi če je obdolženka kot notarka vedela, da ne odraža dejanskega stanja in je kljub temu takšen zapis potrdila, še ne pomeni, da je obdolženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 259. člena KZ-1.
Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.
Ne DZ ne ZNP-1 ne določata, koliko časa lahko mine od svetovalnega razgovora v smislu 203. člena DZ do vložitve predloga (94. člen ZNP-1). Pri odločanju, ali naj se predlog za varstvo koristi mladoletnega otroka zavrže kot nepopoln, mora sodišče posebej skrbno upoštevati neformalno naravo postopkov za varstvo koristi mladoletnih otrok in načelo otrokove koristi, ki mora biti glavno vodilo sodišč v vseh postopkih v zvezi z mladoletnimi otroki, pa tudi možnost, da postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju in odločitvi o stikih začne tudi po uradni dolžnosti.
Za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi se uporablja t. i. dinamični princip, ki pomeni ugotavljanje neposredne namembnosti zemljišča stavbi skozi celotno obdobje obstoja stavbe v času, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini (torej do olastninjenja). V tem času se je obseg pripadajočega zemljišča k stavbi spreminjal. Obseg pripadajočega zemljišča, ki so ga lastniki stavbe dejansko olastninili, pa je tisti, ki je veljal ob uveljavitvi ZLNDL, in ne nujno tisti, ki je obstajal ob izgradnji stavbe.
Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je bil obtožni predlog, s katerim se uvodoma navedenim obdolžencem v tem kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolžencem in zagovorniku po odredbi sodnice vročen marca 2023. Navedeno pomeni, da je prestal preizkus po 437. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kazenski postopek se nahaja v fazi glavne obravnave, obravnavani sklep je bil izdan izven naroka glavne obravnave.
V skladu z določbo tretjega odstavka 399. člena ZKP se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave (sem spadajo tudi odločitve o vprašanjih, relevantnih za presojo dovoljenosti kazenskega pregona) in sodbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Predmetni sklep spada med tovrstne sklepe in zoper njega tako posebna pritožba ni dopustna, čeprav je sodišče prve stopnje dalo napačen pravni pouk o njeni dopustnosti. Napačen pravni pouk namreč ne ustvarja pravice do pritožbe.
Zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu se sicer lahko pritožijo samo upniki, vendar je po presoji sodišča druge stopnje treba pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep zaradi varstva predkupne pravice, dovoliti tudi pritožnici kot predkupni upravičenki, saj je z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj.
V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo.
Pritožnica ima v stečajnem postopku kot predkupna upravičenka položaj udeleženke v postopku. Enako kot stranka mora biti tudi ona sposobna razumeti pomen svojih dejanj in kakšne posledice jo lahko doletijo, če procesnih upravičenj, ki jih daje zakon (347. člen ZFPPIPP) ne uresniči. Njeno procesno ravnanje je mogoče presojati le, če je popolno poslovno sposobna. Le tedaj lahko stranka sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost).
Če pritožnica zaradi svojih zdravstvenih težav ni bila sposobna sama skrbeti za svoje pravice, torej ni razumela pomena svojega dejanja, ko se ni odzvala na poziv upraviteljice za podpis prodajne pogodbe in plačila kupnine, za pritožnico ne more veljati fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
Drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.
Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morali stranki v sporazumu izrecno zapisati, da konkurenčna klavzula ostaja v veljavi, če bi jo želeli obdržati, je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi in prvega odstavka 42. člena ZDR-1.
Upoštevati je tudi treba, da je dogovor o konkurenčni klavzuli poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, in da torej ob sklepanju sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti o medsebojnih terjatvah in obveznostih, temveč te nastanejo šele po prenehanju delovnega razmerja. Zato morajo biti obveznosti delavca po prenehanju delovnega razmerja jasno določene in ga ne morejo pustiti v negotovosti, predvsem ob upoštevanju posebne narave delovnega prava, pri katerem gre praviloma za razmerje neprirejenih strank, v katerem je ekonomsko in pravno močnejši delodajalec, ki lahko s pozicije (pre)moči določa pogoje zaposlitve in njenega prenehanja (prim. odločbo US Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024). Zato je treba določbo prvega odstavka 42. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, da bi moralo biti tožnici jasno, ali jo konkurenčna klavzula še zavezuje, oziroma jo povsem splošni sporazum, ki takšnega izrecnega določila ne vsebuje, ne more pustiti v negotovosti.