PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00080645
ZP-1 člen 132, 155, 155/1, 155/1-5. ZVoz-1 člen 66, 66/2, 66/7.
sodba o prekršku - postopek z obdolžilnim predlogom - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - prekoračitev zahtevka v obdolžilnem predlogu
Prvostopenjsko sodišče je v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe dodalo zakonske znake prekrška po sedmem odstavku 66. člena ZVoz-1, čeprav jih predlagatelj postopka v obdolžilnem predlogu ni navedel. Glede na navedeno je sodišče v izpodbijani sodbi v bistvenih delih v škodo obdolženca spremenilo opis dejanja iz obdolžilnega predloga. Dejanje, ki je opisano v obdolžilnem predlogu, je namreč z dopolnitvijo zakonskih znakov prekrška spremenilo v drugo dejanje. S tem je bil zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen in je podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00080646
ZMV-1 člen 25, 25/5, 25/6. ZP-1 člen 21, 57, 57/2, 65, 65/9. URS člen 22, 25.
plačilni nalog - pravica do izjave - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - postopek zoper pravno in odgovorno osebo - opomin - pravica do enakega varstva pravic v postopku
Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga.
Prekrškovni organ je hitri postopek vodil tudi zoper pravno osebo, za katero je z odločbo o prekršku ugotovil njeno pridružitveno odgovornost za prekršek, ki ga je neposredno storil isti storilec. Pravni osebi je za prekršek izrekel opomin. S takšno odločitvijo, ko je prekrškovni organ pravno osebo in storilca v istih okoliščinah obravnaval različno v korist pravne osebe, ki ji je za prekršek storilca priznal pravico do milejšega kaznovanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče z vidika enakega varstva pravic v tem delu ugodilo pritožbi in je poseglo v izpodbijano sodbo, ki jo je spremenilo tako, da se tudi storilcu v zvezi s plačilnim nalogom za prekršek izreče opomin.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00079844
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 7, 136, 136/1, 136/1-5.
prekrški zoper varnost cestnega prometa - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - domneva nedolžnosti - dejanje ni dokazano - ustavitev postopka o prekršku
Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
Tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje sta zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je prekršek storil.
zavrnitev tožbenega zahtevka - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - zavarovalnica kot pravdna stranka - odškodninska odgovornost zavarovanca - kolesar - padec s kolesom - hitrost vožnje - prilagoditev hitrosti vožnje - luknja na cestišču - vzdrževanje ceste - sanacija ceste
Glede na označeno mesto, kjer je prišlo do poškodbe prednje gume, je tožnik že nekaj časa peljal po podobno poškodovani cesti (ugotovljeno je, da so nekateri deli pred mestom, kjer je prišlo do poškodbe, celo v slabšem stanju) in da je vedel, da vozi "specialko" s tankimi, za defekte bolj ranljivimi gumami, zato bi nedvomno moral vožnjo temu ustrezno prilagoditi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da gre za znano kolesarsko pot v okolici Maribora, ki je označena z opozorilnimi tablami, ki opozarjajo na prisotnost kolesarjev, ne razbremenjuje tožnika, da svojo vožnjo prilagodi razmeram na cestišču.
Iz povzetega zagovora storilca izhaja, da je vozilo pred vožnjo pogledal le od spredaj, ob tem na vozilu videl preizkusne tablice, medtem ko zadnjega dela vozila ni pogledal. Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da storilec za očitani prekršek ni subjektivno odgovoren in da so storjene kršitve zgolj posledica malomarnosti in pomote delavca. Četudi tablice na vozili ni nameščal storilec sam, bi moral preveriti, kakšne tablice so nameščene na priklopnem vozilu. Če bi to storil, bi lahko opazil, da na priklopnem vozilu ni nameščena (trajna) preizkusna tablica, ki bi sicer morala biti nameščena glede na zavedanje storilca, da priklopno vozilo ni registrirano, in bi tako napako, ki naj bi jo po zatrjevanjih storilca storil delavec, pravočasno odkril in preprečil storitev prekrška.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00080589
ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-3.
prekoračitev hitrosti - meritev hitrosti
V predmetni zadevi bila izvedena meritev hitrosti z merilnikom hitrosti, ki kršitve slikovno dokumentira. V takem primeru ne velja obveznost, da bi policisti na kraju meritve oziroma ob ustavitvi voznika slednjemu tudi morali prikazati izmerjeno hitrost na samem merilniku hitrosti. Ta obveznost namreč velja, če se meritve hitrosti opravljajo z merilnikom hitrosti, ki meritev ne dokumentira slikovno. S tem se vozniku omogoča, da neposredno po opravljeni meritvi oporeka rezultatu oz. se z njim seznani, saj kasneje v postopku to ni več mogoče. V primeru slikovnega dokumentiranja pa se ima storilec možnost izjasniti o sami meritvi tudi z naknadnim vpogledom v fotografijo meritve. Fotografija namreč omogoča nedvomen pripis rezultata meritve določenemu vozilu.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00078082
ZPrCP člen 35, 35/5. Zakon o prekrških člen 57, 57/1.
uporaba mobilnega telefona med vožnjo - pogoji za izdajo plačilnega naloga - pravica do izjave v postopku
V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da je prekršek osebno zaznala policistka A. A. Dejstvo, da je plačilni nalog izdal policist B. B., pa ne pomeni, da je slednji plačilni nalog izdal na podlagi zbiranja obvestil in dokazov oziroma na podlagi proste presoje dokazov, saj so policista B. B. in C. C. ter policistka A. A. delovali kot (razširjena) patrulja, pri čemer je policistka A. A. imela vlogo opazovalke prometa, ki jo je izvajala iz civilnega vozila, ter zaznane kršitve sporočala policistoma B. B. in C. C., ki sta nato vozila ustavljala in kontrolirala. V okoliščinah konkretnega primera je tako izkazano, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1, na ta način pa tudi storilki ni bila kršena pravica do izjave v postopku, saj se je o samem prekršku in očitkih izjavila tako v postopku policistom kot tudi v zahtevi za sodno varstvo in ob zaslišanju na sodišču, prisotna pa je bila tudi ob zasliševanju prič ter je imela možnost pričama postavljati vprašanja in dajati pripombe.
prekoračitev hitrosti - javna listina - prometna signalizacija
Glede na to, da iz plačilnega naloga izhaja, da je bil storilec seznanjen s prekrškom in dokazi, poleg tega pa je storilcu tudi bil z drugim vabilom na zaslišanje z dne 3. 10. 2023 (katerega se ni udeležil, niti ni sporočil opravičljivih razlogov za izostanek), prejel tudi opis kršitve, iz katere izhajajo vsi podatki o uporabljenem merilniku hitrosti, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je storilec s podatki o uporabljenem merilu bil seznanjen šele pri branju izpodbijane sodbe.
Postavitev prometne signalizacije, ki voznike opozarja, da se na določenem območju izvajajo meritve hitrosti, ni pogoj za zakonitost meritev. Tako ne drži trditev, da brez postavljene ustrezne prometne signalizacije o meritvah hitrosti policija ne sme ugotavljati in voznikom dokazovati preseženo najvišjo dovoljeno hitrost, ker naj to ne bi bilo v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji na prometni opremi na cestah.
Sodišče je ugotovilo, da sta oba voznika v križišče zapeljala pri zeleni luči in da torej druga udeleženka prometne nesreče ni zapeljala v križišče pri rumeni luči, kot je to sicer trdila priča D. D., v taki situaciji pa je nedvomno pri vožnji skozi križišče imela prednost druga udeleženka prometne nesreče. Glede na ugotovljene poškodbe na vozilih pa je povsem jasno, da storilec v času, ko je prišlo do trčenja, s svojim vozilom ni miroval v križišču in zato ni mogoče šteti za dokazano, da je že z zaustavitvijo v križišču zaprl pot drugi voznici, ki je pripeljala iz nasprotne smeri, da bi morala slednja po načelu defenzivne vožnje, kljub temu da je imela prednost pri vožnji skozi križišče, svoje vozilo ustaviti in počakati, da se križišče izprazni.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00078648
KZ-1 člen 324, 324/4. ZKP člen 137.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - domneva nedolžnosti - načelo sorazmernosti
Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila.
Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti.
Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni nemudoma odvzela vozniškega dovoljenja.
Glede na spisovno gradivo ni bilo ovire, da tožilstvo že po prejemu kazenske ovadbe v predlogu za opravo preiskovalnih dejanj ne bi predlagalo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.
Čeprav iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v času tik pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ni mogoče strinjati z oceno pritožnika, da obdolženec predstavlja konkretno nevarnost za varnost cestnega prometa.
vožnja pod vplivom alkohola - dokazni predlog - izvedenec - zavrnitev dokaznega predloga
Prekršek vožnje pod vplivom alkohola se storilcu ne očita na podlagi trditev o vrsti in količini zaužite pijače oz. izračunov, koliko alkohola naj bi imel v organizmu glede na lastna zatrjevanja o količini in vrsti zaužite alkoholne pijače, temveč na podlagi ugotovitev o tem, kolikšna je bila koncentracija alkohola v storilčevem organizmu v času vožnje motornega vozila. To pa se ugotavlja s pomočjo indikatorja (elektronskega alkotesta), merilnih naprav ali toksikološke analize odvzetih vzorcev, ki je najbolj zanesljiva metoda ugotavljanja koncentracije alkohola v organizmu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00075707
OZ člen 154, 154/2, 179, 965, 965/1. ZPrCP člen 4, 42, 42/1, 52, 52/2, 59, 59/1.
postopek za določitev odškodnine - škoda, ki izvira iz prometne nesreče - direktna tožba oškodovanca - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - krivdno načelo - kršitev cestnoprometnih predpisov - vzročna zveza - odškodninska soodgovornost - odmera denarne odškodnine - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - konkretne okoliščine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - sprememba odločitve
Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil).
Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00076810
ZPrCP člen 8, 8/1, 110, 110/6. ZP-1 člen 7, 136, 136/1, 136/1-5.
prekršek - prekrški zoper varnost cestnega prometa - prometna nesreča - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči - opustitev dolžnostnega ravnanja udeležencev prometne nesreče - odgovornost lastnika vozila za prekršek - domneva odgovornosti lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - domneva nedolžnosti - dejanje ni dokazano - ustavitev postopka o prekršku
ZPrCP v 110. členu določa pravilna ravnanja udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči. Ravnanja v nasprotju z določbami tega člena so prekrški zoper varnost cestnega prometa, vendar pa niso storjeni z vozilom. Glede na navedeno zanje ni mogoče uporabiti domneve odgovornosti iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, saj se ta nanaša le na prekrške, ki so zoper varnost cestnega prometa storjeni z vozilom.
V konkretnem primeru sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za ta prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je tak prekršek storil.
ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-3. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-5, 163, 163/9.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - razbremenitev odgovornosti - obrnjeno dokazno breme - dokazno breme lastnika vozila - razbremenilni dokazi - dokazni standard - razumen dvom - alibi
Storilec je predloženimi dokazi in navedbami zagovora ob predočenju teh dokazov vsekakor vzbudil razumen (resen) dvom glede domnevanega dejstva, da je bil voznik motornega vozila, kateremu je bila izmerjena prekoračitev hitrosti.
Sodišče prve stopnje je z razlogi sodbe, da ni mogoče izključiti možnosti, da je storilec v času izvajanja zobozdravstvenih storitev prehajal med Bosno in Slovenijo, ter z navedbami, da ni predložil dokaza, da je bil v času storitve prekrška v Bosni, v škodo storilca kršilo prvi odstavek 8. člena ZPrCP. Takšne zahteve sodišča o predložitvi dokazov so v nasprotju s tem, kar (v skladu s sodno prakso) od lastnika vozila zahteva prvi odstavek 8. člena ZPrCP; sodišče je od storilca zahtevalo predložitev dokazov, ki presegajo dokazni standard razumnega dvoma.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00073701
ZP-1 člen 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-2. ZKP člen 83, 83/2, 236.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - nedovoljeni dokazi - izjava privilegirane priče - zaslišanje privilegirane priče - odpoved pričanju - v dvomu v korist obdolženca - obrnjeno dokazno breme
Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.
Ni mogoče slediti očitku toženke, da vozilo oziroma priklopnik tožnice ni bil tehnično brezhiben, če je imel opravljen tehničen pregled, tožnici pa ni mogoče očitati, da bi za ugotovljeno pomanjkljivost vedela ali morala vedeti.
Sodišče je jasno obrazložilo, da izpovedb policistov glede ustavljanja obdolženca ni povzemalo, ker je postopek zaradi prekrška po desetem odstavku 101. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo, v tem delu pa pritožba ni bila napovedana. Tako z opustitvijo povzemanja izpovedb zaslišanih policistov glede tega, kje sta obdolženca dohitela, po tem, ko sta službeno vozilo obrnila in zapeljala za njim, kje sta ga začela ustavljati in na kakšen način sta ga ustavljala. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in izpovedb prič kot celote šteti za dokazano, da sta policista obdolženca zaznala kot voznika motornega vozila v cestnem prometu in sta mu zato tudi upravičeno in zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, za kar imata pooblastilo v določbah ZPrCP. Glede na to, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil in v postopku ni želel sodelovati opozorilo o opravljanju preizkusa po 15 minutah od zaužitja zadnje alkoholne pijače oziroma petih minutah od zadnjega pokajenega cigareta, niti ni bilo potrebno. Tudi če policist obdolženca še ni vprašal glede alkohola, to ne pomeni, da je postopek z odreditvijo preizkusa alkoholiziranosti nezakonit in da tudi ni bistveno, ali so bili omenjeni kakšni znaki alkoholiziranosti s strani policista in ali je prehodno vzel kakšno zdravilo in katero. Vse to bi namreč bilo pomembno le v primeru, če bi obdolženec preizkus dejansko opravil. Preizkus alkoholiziranosti se lahko odredi tudi precej časa po tem, ko je voznik že doma, kadar se na primer ugotovi, da je bil voznik v cestnem prometu in je povzročil prometno nesrečo ter zapustil kraj nesreče, čeprav tudi v takem primeru policisti ne zaznajo osebno te osebe kot voznika, pač pa dobijo informacijo o tem iz drugih virov. Obdolženec je preizkus alkoholiziranosti odklonil zaradi prepričanja, da mu ga ni potrebno opraviti, ker ga policista nista ustavila kot voznika motornega vozila, tako prepričanje pa je zmotno.
dedovanje - vozilo v lasti več oseb - registracija motornega vozila - določitev osebe - soglasje solastnikov - odpoved dediščini v korist sodediča - dedna izjava o sprejemu in odstopu dednega deleža - sprejem dednega deleža in sočasni odstop dednega deleža sodediču - razglasitev dedičev
Prvi odstavek 28. člena ZMV-1 določa, da se, če je v lasti več oseb, vozilo registrira na osebo, ki jo določijo vsi solastniki s pisnim soglasjem. A contrario to pomeni, da v prometno dovoljenje ni mogoče vpisati več lastnikov, četudi je vozilo v solastnini ali skupni lastnini.
A. A. se je odpovedala dediščini v korist sodediča B. A., kar se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD), s tem pa odstopnik ohranja položaj dediča. Sodišče prve stopnje bi zato moralo za dedinjo razglasiti tudi A. A.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00072660
ZP-1 člen 65, 65/4, 66, 66/2. ZPrCP člen 37, 37/5.
zahteva za sodno varstvo - zaslišanje priče - zagovor - načelo proste presoje dokazov
Kot dokaz v postopku o prekršku šteje tudi osebna zaznava policisdta oziroma njegovo pričevanje o tem, kaj je z lastnimi čutili zaznal. V dokaznem smislu gre za izjavo priče, ki je v skladu s procesnim pravom nedvomno dovoljen dokaz. Prav tako se kot dokaz šteje tudi izpovedba oziroma zagovor storilca. Tako držijo pritožbene navedbe, da je tudi storilčeva izjava dokaz v postopku, kar pa ne pomeni, da bi moralo sodišče na podlagi tega šteti, da je resnično zgolj tisto, kar v svojem zagovoru trdi storilec.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00072283
ZP-1 člen 65, 65/4, 66, 66/2. ZPrCP člen 46, 46/6.
zahteva za sodno varstvo - meritev hitrosti - postavitev izvedenca - kršitev pravice do obrambe - dopolnitev dokaznega postopka - zavrnitev dokaznega predloga
Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče pri odločanju ni absolutno vezano na dokazne predloge strank, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga razumno obrazložiti.