stranska sankcija odvzema predmetov - odvzem vozila tretjemu - pogoji za izrek stranske sankcije
V skladu z določbo drugega odstavka 25. čl. ZP-1 se smejo vzeti predmeti, ki so bili uporabljeni za prekršek, tudi, če niso storilčeva last, s tem, da morajo biti za odvzem izpolnjeni še dodatni razlogi, to je, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je razlog za izrek stranske sankcije odvzema predmeta – vozila varovanje življenja in zdravja ljudi, saj je bil obdolženi že večkrat kaznovan zaradi hujših prekrškov, kot so: vožnja pod vplivom alkohola, prekoračitve hitrosti in vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja (iz izpisa EKT je razvidnih 21 sodb zaradi tovrstnih prekrškov). Glede na to, da obdolženi prekrške ponavlja, pri čemer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ob storitvah prekrškov uporablja vozila, ki niso njegova last, je tako pravilna presoja, da je odvzem vozila utemeljen.
postopek o prekršku - hitrost vožnje - uporaba materialnega prava
ZVCP-1 v četrtem odstavku 32. čl. določa, da je na cestah, rezerviranih za motorna vozila, največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 100 km/h. Res je sicer, da peti odstavek navedenega člena določa, da je, ne glede na določbe četrtega odstavka navedenega člena na cesti, rezervirani za motorna vozila, na kateri sta poleg izpolnjenih predpisanih pogojev smerni vozišči med seboj fizično ločeni in imata najmanj po dva prometna pasova in odstavni pas ali odstavne niše in je zavarovana proti prehajanju divjadi, največja dovoljena hitrost za vozila omejena na 110 km/h, vendar je v nadaljevanju tega odstavka določba, da mora biti ta omejitev označena s predpisanim prometnim znakom. Ker dodatnega prometnega znaka, ki bi dovoljeval hitrost do 110 km ni, zgolj na podlagi opremljenosti ceste, zaključek, ki ga obdolženi ponuja, ni sprejemljiv.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004479
ZP-1-UPB3 člen 81, 114. ZVCP-1 člen 132, 133, 133/1.
postopek o prekršku - odstop zadeve - udeleženec cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - preizkus alkoholiziranosti - odklonitev
Res je sicer, da je obdolženec v obravnavani prekrškovni zadevi podal svoj zagovor pred krajevnim in stvarno pristojnim sodiščem v Ajdovščini, ki je kasneje iz razlogov smotrnosti (bivališče obdolženca na območju krajevne pristojnosti drugega sodišča, prav tako sedež predlagatelja in ostali dokazi) zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Novi Gorici, ki je tudi izvedlo nadaljnji postopek in izdalo sodbo, ki jo obdolženi s pritožbo izpodbija, vendar s tem ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 155. čl. ZP-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu z določbo 81. člena ZP-1 namreč sodišče, ki je pristojno za storilca prekrška, določenega z zakonom ali z uredbo Vlade Republike Slovenije, lahko izjemoma odstopi zadevo sodišču, na katerega območju storilec stalno ali začasno prebiva, če se bo tako lažje izvedel postopek. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo razumne razloge, sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena, pa postopka, da se odloči o sporu o pristojnosti, ni sprožilo.
V skladu z določbami prvega odstavka 133. čl. ZVCP-1 obsega strokovni pregled zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu in odvzem krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu. Četrti odstavek navedenega člena pa določa, da mora v primeru, če zaradi zdravstvenega stanja ali iz drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka ni mogoče opraviti celotnega strokovnega pregleda, zdravnik opraviti tisti del pregleda, ki ga je mogoče opraviti, in podati mnenje o znakih motenj v vedenju, ki kažejo na vpliv alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Zdravnik je torej tisti, ki presodi, v kakšnem obsegu bo strokovni pregled opravljen in ne obdolženec. Ta se je dolžan ravnati po odredbi policista in ne more pogojevati obsega strokovnega pregleda.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004460
ZVCP-1 člen 132, 132/1, 132/5, 132/13. ZPol člen 3, 3/1. ZP-1-UPB3 člen 22, 202a, 202a/5.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - zaslišanje obdolženca - odredba policista za preverjanje psihofizičnega stanja
Ker je bil podan sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili policisti dolžni in upravičeni odrediti preizkus alkoholiziranosti, ko so obdolženca s patruljnim vozilom dohiteli, ko je parkiral pred hišo v P. št. 31 in zapuščal vozilo. Da je bil razlog za odreditev preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom utemeljen, kaže tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, iz katerega je razvidno, da je elektronski alkotest pokazal rezultat 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav se obdolženec z rezultatom preizkusa ni strinjal in ni hotel podpisati zapisnika. Glede na takšno ravnanje obdolženca je bila odreditev strokovnega pregleda, s katerim bi se preverilo, ali je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, zakonita.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004469
ZP-1-UPB3 člen 163. ZVCP-1 člen 44, 44/1, 234.
postopek o prekršku - dokazna ocena - razlogi o odločilnih dejstvih - prednost na križišču
Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da so bila odločilna dejstva v sodbi sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo (7. odst. 163. čl. ZP-1). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da obdolženi, ki je videl prometni znak pred križiščem in vedel, da z neprednostne pelje na prednostno cesto, s tem, ko je počasi lezel v križišče, prekrška, ki se mu ga očita z obdolžilnim predlogom predlagateljice postopka, ni storil. Nikakršnega dvoma ni, da bi moral obdolženec, ki se je vključeval v promet na prednostni cesti, pustiti mimo vsa vozila, ki so v tistem trenutku vozila po prometnem pasu na katerega se je vključeval. Glede na to, da je obdolženi zapeljal v križišče, kljub temu, da je vedel, da nima prednosti, pa ni nikakršnega dvoma, da je kritično situacijo povzročil prav obdolženi. V skladu z določbami drugega odstavka 2. čl. ZVCP-1 sme vsak udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa. Tako bi bilo v obravnavani zadevi pričakovano ravnanje obdolženca, da bi ob vključevanju v promet na prednostni cesti pustil mimo vozilo oškodovanca, ki je v tistem času vozil po prometnem pasu na katerega se je obdolženi vključeval. Tudi če drugi udeleženec prometne nesreče ne bi vozil s primerno hitrostjo (obdolženi s tem v zvezi ni predlagal nobenih dokazov), bi s tem lahko sicer kršil določbe o hitrosti vožnje, zgolj takšna okoliščina, pa sama po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da je obdolženi zaradi kršitve določbe 44. čl. ZVCP-1 povzročil prometno nesrečo prve kategorije, torej prometno nesrečo, pri kateri je nastala samo materialna škoda (1. alineja 2. odst. 134. čl. ZVCP-1).
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004478
ZP-1-UPB3 člen 51. ZVCP-1 člen 132, 132/1, 132/3. ZPol člen 3, 3/1.
postopek o prekršku - udeleženec cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - zbiranje dokazov o prekršku - preizkus alkoholiziranosti - čas preizkusa - odklonitev
Glede pritožbene navedbe, da obdolženi v času, ko se je prevrnil s traktorjem, ni bil pod vplivom alkohola, ker da je alkohol užival, ko se je vrnil domov, pa je treba povedati, da je v skladu z določbo prvega odstavka 51. čl. ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka dolžan po uradni dolžnosti zbrati dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Tudi ZPol v določbi 2. točke prvega odstavka 3. čl. od policistov zahteva, da preprečujejo, odkrivajo in preiskujejo prekrške ter odkrivajo in prijemajo storilce prekrškov. Policisti so opravili ogled kraja prometne nesreče in ker je bilo ugotovljeno, da je bil v prometni nesreči udeležen obdolženi, ki je bil po nesreči odpeljan domov, so mu policisti na domu na podlagi suma, da je vozil pod vplivom alkohola, odredili preizkus z alkotestom. Obdolženi je preizkus sicer opravil, vendar se z rezultatom ni strinjal, zato mu je bil odrejen preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom), ki pa ga je obdolženi odklonil. Po določbi prvega odstavka 132. čl. ZVCP-1 sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec prometne nesreče v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Glede na to, da je bil podan sum, da je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, so bili policisti zaradi preiskovanja tega prekrška dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku. Razlog za časovni zamik odreditve preizkusa alkoholiziranosti in nato odreditve preizkusa z merilnikom alkohola v izdihanem zraku je bil na strani obdolženca, saj je po nesreči odšel domov. Zato se ni moč strinjati s stališčem zagovornika, da policisti niso bili upravičeni odrediti obdolžencu preizkus alkoholiziranosti.
VARNOST CESTNEGA PROMETA – PREKRŠKI – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066515
ZP-1 člen 156, 156-5, 157, 157/3. ZVCP-1 člen 129, 132, 132/1, 132/5. ZUP člen 80, 80/1.
preverjanje psihofizičnega stanja – alkohol – zapisnik – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – nova dejstva in dokazi – kršitev materialnih določb zakona – odločitev o sankcijah
Elektronski alkotest je indikator in ne merilna naprava, zato se z njim ugotovljena koncentracija alkohola v organizmu dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom pod pogoji, predpisanimi v določbah 2. in 5. odstavka 132. člena ZVCP-1, torej če se voznik kot preizkušanec strinja z ugotovljenim rezultatom in podpiše zapisnik. Ker je v obravnavanem primeru obdolženec kot preizkušanec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom podpisal brez pripomb, se je v postopku ugotavljanja svojega psihofizičnega stanja strinjal tako s samim postopkom, kot tudi z dobljenim rezultatom preizkusa, s čimer se je odrekel pravici do preverjanja količine alkohola v njegovem organizmu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku, to je z etilometrom, ali pa s strokovnim pregledom. V zagovoru pa je obdolženec prekršek priznal, pri čemer je bilo njegovo priznanje jasno in popolno, zaradi česar so nesprejemljive vse drugačne pritožbene navedbe obdolženca, ki v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, kar bi bil dolžan storiti v skladu z določbo 3. odstavka 157. člena ZP-1.
Čeprav je sodišče prve stopnje prekršek pravno opredelilo po d) točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1, je sankcije zanj izreklo na podlagi 5. odstavka 130. člena ZVCP-1. Z izrekom sankcij na podlagi 5. odstavka 130. člena ZVCP-1 je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je izreklo sankciji, ki za prekršek iz d) točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 nista predpisani, s tem pa na škodo obdolženca kršilo določbo predpisa, ki določa prekršek, na način iz 5. točke 156. člena ZP-1.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK004486
ZP-1-UPB3 člen 67, 67/1, 157, 157/1. ZVCP-1 člen 132, 132/5.
postopek o prekršku - odklonitev preizkusa alkoholiziranosti - elektronski alkotest - psihofizično stanje - novi dokazi in dejstva - zapisnik - javna listina - smiselna uporaba določb Zakona o kazenskem postopku
Ponavljanje, da je preizkusu alkoholiziranosti nasprotoval zaradi bolečin v prsnem košu, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je namreč razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca, obdolženi se je z ugotovljenim rezultatom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. Očitno je torej, da obdolženčevo zdravstveno stanje ni bilo takšno, da preizkusa ne bi mogel opraviti. Navedba, da alkotest ni merilna naprava ampak le indikator je sicer točna. Kot takega ga obravnava tudi ZVCP-1. Vendar pa se šteje rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, za dokazan, razen v primeru, da bi preizkušanec rezultatu preizkusa oporekal.
Zmotno je obdolženčevo stališče, da policist ne more biti priča, ker da je spisal obdolžilni predlog in da v postopku nastopa kot tožilec. ZP-1 v 5. alinei prvega odstavka 67. čl. glede zaslišanja prič napotuje na smiselno uporabo določb 234. do 244. čl. ZKP. Glede na navedene zakonske določbe se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o prekršku in kršitelju ter o drugih pomembnih okoliščinah. ZKP med osebami, ki ne smejo biti zaslišane kot priča, policistov ne navaja. Kot vsaka priča, pa je bil tudi policist pred zaslišanjem opozorjen na posledice krivega pričanja. Zato zgolj okoliščina, da je policist na kraju obravnaval prekršek, ni ovira za njegovo zaslišanje.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004496
ZP-1-UPB3 člen 136. ZVCP-1 člen 132, 132/3, 132/13.
postopek o prekršku - odklonitev preizkusa alkoholiziranosti - strokovni pregled - elektronski alkotest - okoliščine, ki izključujejo postopek
Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in v skladu z določbo 159. čl. ZP-1 po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede očitka, da je obdolženi odklonil strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali vozi pod vplivom alkohola, prekoračilo obdolžilni predlog in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 5. tč. prvega odstavka 155. čl. ZP-1. Iz obdolžilnega predloga predlagateljice postopka PP I. z dne 22. aprila 2009 je namreč razvidno, da je bil zoper obdolženca vložen obdolžilni predlog zaradi odklonitve preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Z dokazi kot so npr. zaslišanje priče in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom se dokazujejo navedbe v obdolžilnem predlogu, ne morejo pa ti dokazi nadomestiti (manjkajočih) navedb v obdolžilnem predlogu. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil očitani prekršek s tem, da je odklonil preizkus z elektronskim alkotestom. Tak prekršek je mogoče storiti le z naklepom, da se prepreči, da bi se ugotovilo, da je kršitelj pod vplivom alkohola. Vendar pa je že iz obdolžilnega predloga razvidno, da je obdolženi v prometni nesreči utrpel lahko telesno poškodbo in sicer razpočeno rano na levem delu ustnega kota. Da je bil obdolženi v prometni nesreči poškodovan, je razvidno tudi iz izpovedi kot priče zaslišanega policista A. J.. Le-ta je namreč povedal, da je obdolženca zaradi poškodb ustnic v Zdravstveni dom v I. odpeljalo reševalno vozilo, in še, da je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled, ki pa ga je tudi odklonil. Glede na takšno stanje obdolženca je po presoji višjega sodišča obstajal objektiven vzrok zaradi katerega obdolženi ni mogel opraviti preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, v takšnem primeru pa odklanjanja preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni mogoče razumeti kot odklonitev preizkusa v smislu določbe tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004491
ZP-1-UPB3 člen 22, 27, 156. ZVCP-1 člen 131, 131/1.
postopek o prekršku - vožnja pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi - metadon - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - obstoj prekrška - kršitev materialnega prava
Ni se mogoče strinjati z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, zakaj ni obravnavalo kot prekršek povzročitev prometne nesreče z dne 6. februarja 2009. Navedlo je namreč, da je to storil že prekrškovni organ s tem, da je obdolžencu izdal plačilni nalog zaradi povzročitve prometne nesreče, kar pa ni res. Iz kopije plačilnega naloga je namreč razvidno, da je bil obdolžencu izdan plačilni nalog zaradi kršitve določil šestega odstavka 25. čl. ZVCP-1 (vožnja z vozilom po cesti v nasprotju s 1. in 2. odst. navedenega člena), torej ne zaradi povzročitve prometne nesreče kot jo obravnava 134. čl. in sankcije zanjo določa 234. čl. ZVCP-1. Četudi bi ugotovilo, da je dejanje temeljnega prekrška konzumirano v prekršku povzročitve prometne nesreče, bi moralo v primeru, da bi obdolženca spoznalo za odgovornega povzročitve prometne nesreče, že izrečeno globo za temeljni prekršek upoštevati pri izreku sankcije, v nasprotnem primeru pa enako, kot je storilo glede prvega prekrška, zaradi nedokazanosti postopek zoper obdolženca za ta prekršek ustaviti. Vsekakor bi morala biti odločitev vsebovana v izreku sodbe.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004482
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5. ZVCP-1 člen 233, 233/1.
postopek o prekršku - odgovornost lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlog - ustavitev postopka - razumen dvom
Obdolženi je že na poziv policije kot odgovorna oseba pravne osebe posredoval podatek, da je kritičnega dne vozilo uporabljal državljan Hrvaške N. K., vključno s podatki o datumu izdaje in številki vozniškega dovoljenja ter navedbo upravnega organa, ki je vozniško dovoljenje izdal, vendar je predlagateljica postopka s pavšalno, z ničimer izkazano navedbo, da preko uradnih evidenc policije ni mogoče ugotoviti, da bi se omenjena oseba že kdaj zadrževala na območju Republike Slovenije, brez nadaljnjega preverjanja navedb obdolženega menila, da posredovani podatek ni verodostojen in zoper obdolženega vložila obdolžilni predlog z navedbo, da so s primerjavo fotografije iz potnega lista obdolženca s povečano fotografijo prekrška ugotovili „da gre na obeh fotografijah za osebo, ki ima podobne obrazne poteze“. Takšnim navedbam v obdolžilnem predlogu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo in v utemeljitev sodbe navedlo, da je s primerjanjem povečane fotografije izmerjenega vozila, na kateri je dobro videti obrazne poteze voznika in povečane fotografije obdolženca iz njegovega potnega lista zaključilo, da je na njih ista oseba, na podlagi tega pa, da obdolžencu ni uspelo dokazati, da on očitanega prekrška ni storil. Višje sodišče, nasprotno od stališča sodišča prve stopnje, na podlagi pregleda dokaznega gradiva-fotografij, ki jih je pregledalo sodišče prve stopnje, ugotavlja, da le-te ne dajejo zanesljive podlage, da je oseba, ki je v času prekrška vozila osebni avtomobil, obdolženi. Močno povečana črno-bela fotografija vozila, s katerim je bil prekršek storjen, na kateri so vidne le poteze leve strani obraza voznika, namreč za kaj več, kot za sklepanje, da je voznik v vozilu moški, ne daje podlage. Obdolžencu pa je bila prekršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist s tem, ko obdolženčeve navedbe, kdo je prekršek storil, sodišče prve stopnje ni preverilo, čeprav je očitno, da ne gre za pravno nepomemben dokaz pač pa za dokaz s katerim bi se obdolženi lahko razbremenil odgovornosti, če bi se izkazal za resničnega.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004483
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5. ZVCP-1 člen 233, 233/1.
postopek o prekršku - odgovornost lastnika vozila - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlog - ustavitev postopka - razumen dvom
Obdolženec je z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal, da ni storilec prekrška, saj je sodišču predložil na Upravni enoti V. overjeno pogodbo o komisijski prodaji, iz katere je razvidno, da je obdolženi vozilo s katerim je bil prekršek storjen prodal 17. septembra 2008, to je pred dnem storitve očitanega prekrška (29. septembra 2008). Res je sicer, da v navedeni pogodbi registrska številka vozila ni navedena so pa navedeni drugi podatki, iz katerih je razvidno, da gre za takšno vozilo kot je vozilo s katerim je bil prekršek storjen, in glede na to, da sta v navedeni komisijski pogodbi zapisani tako številka motorja kot številka šasije, bi sodišče prve stopnje pred odločanjem o obdolžilnem predlogu predlagateljice postopka pri Upravni enoti lahko prišlo tudi do podatka o registrski številki vozila.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004458
ZVCP-1 člen 130, 130/5. ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 114, 114/6, 202a.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - zagovor obdolženca
Obdolženi je podal pisni zagovor, ni pa zahteval, da ga sodišče vabi k posameznim procesnim dejanjem. Tega tudi ni zahtevala zagovornica. Res je, da je sodišče dolžno obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri izvajanju procesnih dejanj, vendar so bile obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče oziroma sodišču sporoči zahtevo, da ga povabi na zaslišanje prič. Zato je neutemeljena trditev, da obdolžencu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, saj je razlog, da te pravice ni izkoristil, na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1.
Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga obdolženca, ki je predlagal zaslišanje B. T. kot priče, ki naj bi potrdil resničnost navedb obdolženca o najdenih laseh na zaščitnih ceveh vozila, vendar takšna kršitev ne more privesti do spremembe izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni. Vendar je že iz samega predlaganega dokaza očitno, da le-ta za presojo v obravnavani zadevi ni pravno relevanten. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembne navedbe v odpustnem pismu, v katerem so navedeni razlogi zakaj je bil obdolženec v bolnišnico sprejet. Nasprotno pa je glede na obdolženčeve navedbe v zagovoru pomembno, kakšno je bilo njegovo stanje pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti. Ker je moč o tem sklepati iz poročila o opravljenem specialističnem pregledu obdolženca z dne 7. oktobra 2007 ob 17.37 uri, torej le kratek čas preden je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je le-ta opravil ob 18.15 uri, je zato za presojo zakonitosti odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, pomembna vsebina le tega. Navedba zagovornice, da sodišče ni upoštevalo dejstva, „da je bil obdolženec najverjetneje nekaj časa nezavesten“, ni trditev, ki bi se jo dalo preizkusiti, saj ne pove kdaj, gotovo pa je, da v času preizkusa alkoholiziranosti obdolženi ni bil nezavesten niti neposredno pred tem, saj je iz specialističnega pregleda, ki je bil opravljen ob sprejemu v bolnišnico razvidno, da je bil ob pregledu „pri zavesti, neprizadet orientiran“.
program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo – izbris kazenskih točk
Glede na napotilo na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo, ki ga je pritožnik prejel 21. 4. 2009, je do posredovanja obvestila okrajnemu sodišču s strani Ministrstva za pravosodje dne 22. 6. 2009 šele potekel rok dveh mesecev, v katerem je imel pritožnik možnost udeležiti se programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo. Iz potrdila, ki ga je pritožnik priložil pritožbi, je razvidno, da je ta program opravljal od 11. 6. 2009 do 16. 6. 2009 in ga tudi uspešno opravil, o čemer je bil obveščen 18. 6. 2009, torej še pred izdajo obvestila Ministrstva za pravosodje, s katerim to ugotavlja, da ima v skupni evidenci vpisanih osemnajst kazenskih točk. Po določbi 2. odstavka 189. člena ZVCP-1 se po uspešno zaključenem seminarju vozniku enkrat v dveh letih izbriše iz evidence štiri kazenske točke. Pritožnik tako utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri seštevku ni upoštevalo uspešno opravljenega programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo in od skupnega števila osemnajst kazenskih točk odštelo štiri kazenske točke, saj pred odločitvijo z dne 2. 9. 2009, glede na podatke o storilčevem napotilu na izobraževanje, sploh ni preverilo, ali je storilec izobraževanje opravil in ali ga je uspešno zaključil.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi
Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, v skladu z določbo 21. čl. ZP-1 izreklo opomin, ki je sankcija opominjevalne narave, ki jo sodišče izreče namesto predpisane globe. Nelogičnost, na katero opozarja pritožnica, to je, da se obdolžencu na podlagi mnenja zdravnika vsako leto podaljšuje vozniško dovoljenje z omejeno veljavnostjo, je zgolj navidezna. Povsem logično je, da v primeru pojava stranskih učinkov zdravila, kot so zaspanost, voznik, tudi če ima veljavno vozniško dovoljenje, vozila v cestnem prometu ne sme voziti. Kot pa je razvidno iz podatkov v spisu, je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled prav zaradi nezanesljivega ravnanja, ki se je odražalo v tem, da je v postopku s policisti deloval zaspano, imel počasne reakcije in zelo počasi odgovarjal na vprašanja. Nikakršnega dvoma ni, da zaspanost zmanjšuje sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, ko se sklicuje, da isti zdravniki, ki obdolžencu predpisujejo psiho-aktivna zdravila, le temu tudi podaljšujejo vozniško dovoljenje, ne more biti uspešna.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004494
ZP-1-UPB3 člen 157, 157/3. ZVCP-1 člen 132.
preizkus alkoholiziranosti - elektronski alkotest - novi dokazi in dejstva
Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, je bil obdolžencu preizkus alkoholiziranosti odrejen kot vozniku osebnega avtomobila, sam preizkus je bil opravljen v skladu z navodili proizvajalca, rezultat preizkusa je bil ugotovljen v prisotnosti obdolženca, obdolženi pa se je z rezultatom preizkusa strinjal in je takšen zapisnik tudi podpisal. Res je sicer, da je v opombah tega zapisnika zapisano, da obdolženi ne more (sme) še enkrat pihati, čeprav to hoče, vendar takšna navedba nima nikakršne teže. Če namreč preizkus alkoholiziranosti ne bi bil pravilno opravljen, naprava rezultata preizkusa ne bi pokazala. Za ponoven preizkus alkoholiziranosti ni bilo nobene zakonske podlage, prav tako ne za preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku – etilometrom ali strokovni pregled. Preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, bi policist odredil le v primeru, če bi obdolženi oporekal rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (peti odstavek 132. čl. ZVCP-1).
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004473
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5. ZVCP-1 člen 233, 233/1.
postopek o prekršku - odgovornost lastnika vozila - storilec prekrška - obrnjeno dokazno breme - dokazni predlog - ustavitev postopka - razumen dvom
Obdolženec je že v pisnem zagovoru zatrjeval, da v časovnih in krajevnih okoliščinah obravnavanega prekrška ni storil. Pojasnil je, da imajo dostop do njegovega motornega kolesa, ki je parkirano v skladiščnem prostoru njegovega brata, vsi njegovi prijatelji, zagovoru pa je priložil tudi izjave treh oseb in sicer E. K., J. B. in D. Č., iz katerih izhaja, da obdolženčev motor resnično uporabljajo za vožnje in si med seboj motorna kolesa tudi izmenjujejo. Nobeden od navedenih tudi ni izključil možnosti, da bi prav on kritičnega dne uporabljal obdolženčevo vozilo. Sodišče prve stopnje je, ne da bi zaslišalo predlagane priče, zaključilo, da obdolženi „ni uspel verjetno dokazati, da kritičnega dne svojega motornega vozila ni vozil in da ni storil prekrška“. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Po presoji višjega sodišča je obdolženi s tem, ko je povedal, da se sicer ne spominja točno, kdo je v času prekrška vozil njegovo motorno kolo, hkrati pa navedel osebe, ki njegovo motorno kolo vozijo, ter navedel druge okoliščine, ki potrjujejo, da so njegovo motorno kolo dejansko lahko uporabljali drugi, izkazal vsaj razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je on kot lastnik motornega kolesa tudi storilec prekrška. Glede na to, da pa je obdolženi dostavil tudi potrdilo iz katerega izhaja, da je bil dne 29. junija 2008 v Z., kjer se je udeležil medklubskega boksarskega treninga, ki se je začel ob 17.00 uri (prekršek je bil storjen ob 18.16 uri), višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je očitani prekršek storil obdolženec.
Pri ugotavljanju soodgovornosti udeležencev prometne nezgode na podlagi 2. odst. 154. člena OZ v konkretnem primeru ne gre brez tehtanja kršitev, ki se očitajo udeležencema prometne nesreče.
postopek o prekršku - stranska sankcija - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja
Res je sicer, da je storilec prekršek, ki ga je storil z vozilom B kategorije, storil kot voznik začetnik, saj od pridobitve vozniškega dovoljenja za to kategorijo takrat še nista pretekli dve leti, prav tako je tudi res, da je prekršek, ki ga je storil z motornim vozilom A kategorije dne 12. aprila 2009 storil kot voznik začetnik te kategorije. Vendar pa v času storitve prekrška z motornim vozilom A kategorije storilec ni bil več voznik začetnik za vožnjo motornih vozil B kategorije, zato storilca ob storitvi prekrška z motornim vozilom A kategorije ni več mogoče šteti kot voznika začetnika obeh kategorij in zato tudi ne upoštevati kazenskih točk, ki jih je dosegel kot voznik motornega vozila B kategorije. Glede na navedeno se tako izkaže, da je storilec kot voznik začetnik A kategorije dosegel pet kazenskih točk, torej manj kot je potrebno za izrek stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZP-1-UPB3 člen 136, 136/10, 202a. ZVCP-1 člen 23, 23/1.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je storilec skupaj sedem kazenskih točk v cestnem prometu dosegel kot voznik začetnik in zaradi tega tudi nepravilno uporabilo določbe ZP-1 o izreku stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Res je sicer, da iz obvestila Ministrstva za pravosodje, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, izhaja, da ima storilec na navedeni dan v skupni evidenci izrečenih kazenskih točk kot voznik začetnik vpisanih skupaj sedem kazenskih točk. Vendar pa navedene okoliščine sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni preverilo. Upravna enota I. je Višjemu sodišču v Kopru sporočila, da je storilec pridobil prvo vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije B dne 14. aprila 1986, po izrečeni sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je ponovno pridobil vozniško dovoljenje dne 14. maja 2007. ZVCP-1 v določbi 66. točke prvega odstavka 23. čl. določa, da je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21 leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali tujini. Voznik začetnik je tudi vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A2 ali A ali B, čeprav ima že več kot dve leti vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil katerekoli druge kategorije. Glede na navedeno zakonsko določbo storilec ob ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja za B kategorijo motornih vozil ni bil več voznik začetnik. Zato bi mu bilo mogoče izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le v primeru, da bi v roku treh let storil prekrške v cestnem prometu zaradi katerih bi mu bilo izrečenih 18 kazenskih točk.