Stranka ima pravico biti zaslišana pred sodiščem in predlagati zaslišanje prič. S tem ima možnost obravnavanja pred sodiščem, sicer je lahko kršeno načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
predčasna pokojnina - starostna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - neprava obnova postopka - plačilo prispevkov - družbeništvo v zasebni družbi - pokojninska doba
Po ZPIZ-2, prav tako pa tudi po ustaljeni sodni praksi, se obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani. Po izrecni določbi 133. člena ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (drugi odstavek 133. člena ZPIZ-2). To pomeni, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki.
Načelo upoštevanja obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Drugačna ureditev velja le za delavce in za upoštevanje pokojninske dobe zadostuje že, da so prispevki obračunani. Ker je bila tožnica glede na izpis zavarovanj v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov v predpisani višini. Če prispevki niso plačani v predpisani višini, se v pokojninsko dobo skladno z drugim odstavkom 133. člena ZPIZ-2 upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnica tekom postopka ni dokazala, da so bili prispevki plačani v predpisani višini, je v pokojninsko dobo pravilno upoštevan le sorazmerni del zavarovalne dobe.
Razlog za zavrženje pritožbe je bil v odsotnosti pritožnikovega lastnoročnega podpisa (nepopolnost pritožbe). Sodišče v primerih nerazumljivih vlog ali če vloga ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, skladno s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni. Vendar pa se v postopku s pritožbo - skladno z določbo 336. člena ZPP - določbe 108. ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev ne uporabljajo. V primeru, ko je pritožba nepopolna, jo sodišče prve stopnje zavrže s sklepom brez naroka.
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožnica (receptorka na recepciji wellness centra) ni zanikala naslednjih dejanj: neizdaje računa gostji spornega dne ob nakupu abonmaja za vstope v savno in bazen tožene stranke, prejema gotovine, za katero ni izdala računa in ki je ni nikjer posebej evidentirala, ponujanja gotovinskega popusta ob nakupu abonmaja, čeprav za to ni imela pooblastila in takrat pri toženi stranki ni potekala takšna marketinška akcija,... Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ugotovljena dejanja tožnice hujša kršitev delovnih obveznosti tožnice, ki jih je storila naklepoma, prav tako so pri njenem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi,
Glede na to, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 med strankami dejansko izvrševala, ne gre niti za simuliran posel, prav tako pa tudi pogodba ne temelji na nedopustni podlagi. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni nična, glede na določbo 86. člena OZ, pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029827
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. KZ člen 57, 58, 211/1. ZKP člen 95/1, 105/2 371/1-11, 372/1-4.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030223
OZ člen 15, 30, 30/3, 51. EZ-1 člen 37, 37/2. ZPP člen 214, 214/2, 451.
gospodarski spor majhne vrednosti - upravnik - dobava električne energije - stalna poslovna zveza med strankama - ustna prodajna pogodba - nastopanje v svojem imenu in za svoj račun - razlogi sodbe - ugovor pasivne legitimacije
Ob ugotovljeni volji za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije za leto 2018 s strani obeh pravdnih strank se tožena ne more uspešno sklicevati na to, da v nasprotju z določbami EZ-1 ne more skleniti pogodbe z drugim dobaviteljem. Takšna okoliščina je tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko zgolj podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožeče stranke, na veljavnost zadevnega obligacijsko pravnega razmerja med strankama pa nima nobenega vpliva.
Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno.
Tožena stranka je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da kot upravnik zadevnih objektov ni neposredni uporabnik storitev tožeče stranke, pač pa naj bi to bili posamezni etažni lastniki, vendar pa nato tožena stranka ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, da so bile vse predmetne pogodbe sklenjene neposredno s toženo stranko - torej, da jih je ta sklenila v svojem imenu in za svoj račun, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).
Glede na 363. člen ZPP je pritožba dovoljena le zoper sklep sodišča prve stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje, kot v obravnavanem primeru, ko je pritožba vložena zoper procesni sklep pritožbenega sodišča, pritožba ni dovoljena. Ker ni bilo pogojev za njeno vsebinsko obravnavo, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 343. člena ZPP kot nedovoljeno zakonito zavrglo.
Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v 140. členu ZUTD v zvezi s 3. odstavkom 190. člena OZ. Po drugi alineji 1. odstavka 140. člena ZUTD ima zavod za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila, ko pravica po zakonu preneha. To velja tudi za primere iz 3. alineje 1. odstavka 65. člena ZUTD z dnem, ko se uživalec vpiše v register kot samozaposlena oseba.
Sicer pa 3. odstavek 190. člena OZ eksplicitno določa, da obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Slednji dejanski stan je podan tudi v predmetni zadevi, saj je po odločbi z dne 16. 7. 2018 tožencu pravnomočno prenehala upravičenost do 341,11 EUR prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost za mesec junij. Gre za čisto verzijsko terjatev, ki jo je v vtoževani višini zaradi odpada pravne podlage skupaj z zamudnimi obrestmi dolžan vrniti tožeči stranki.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 37/1, 39, 39/1, 39/1-2, 40, 42, 45, 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15.
nagrada in stroški izvedenca - stroški zunanjega izvajalca - odmera nagrade izvedenca - dejanski stroški
Po 49. členu Pravilnika pa ima izvedenec tudi pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Tako 15. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in do drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom.
Naslov 136. člena ZDR-1 se res glasi „zadrževanje in pobot izplačila plače“, kot poudarja toženec v pritožbi, vendar je že iz zakonske dikcije jasno, da se prepoved enostranskega pobota terjatev s strani delodajalca ne nanaša le na terjatev iz naslova plače, ampak tudi na terjatev delavcev iz drugih pravnih naslovov. To je potrdila tudi sodna praksa.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.. ZDR-1 člen 126, 130.
nadurno delo - zamudna sodba - evidenca o izrabi delovnega časa
Res je delodajalec tisti, ki je v skladu z določbami 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa, v postopku v zvezi s tožbo, kot je obravnavana, s katero delavec zahteva plačilo nadur, pa bi tožena stranka v odgovoru na tožbo morala oporekati tožnikovim evidencam, česar pa ni storila. Vsa dejstva, tako tista, ki se nanašajo na opravljanje dela tožnika za toženo stranko v spornem obdobju, kakor tudi tista, ki se nanašajo na evidentiranje opravljenih delovnih ur in nadur, se štejejo za priznana, ker tožena stranka ni podala odgovora na tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00035710
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 39, 39/1, 39/1-6, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 308, 308/3, 308/6.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - hudodelska združba - član hudodelske združbe - obdolženčevo priznanje - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - izločitev sodnika iz razloga nepristranskosti
Takšna obrazložitev ne potrjuje pritožbenih navedb, da je sodišče napačno štelo, da sta obtožena sodelovanje v hudodelski združbi priznala, temveč je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da je sodišče na njuno sodelovanje v hudodelski združbi sklepalo izključno na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kar je tudi obširno obrazložilo.
Obtoženca sta kaznivo dejanje storila z več ravnanji in je bila pri nekaterih (z dne 27. 3. 2018 in 14. 5. 2018) identiteta ilegalnih prebežnikov točno ugotovljena, zaradi česar obstoj kaznivega dejanja z vidika, ki ga izpostavljata zagovornika, ne more biti sporen.
ZDR-1 člen 24, 30, 200, 200/5.. ZDR člen 200, 200/4.. OZ člen 352.
neizbran kandidat - diskriminacija - rok za sodno varstvo
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, ki ga v v višini 50.000,00 EUR uveljavlja kot neizbrani kandidat zaradi kršene prepovedi diskriminacije v letih 2010 do 2017, ko se je večkrat (18-krat) neuspešno prijavil na razpisana prosta delovna mesta pri toženi stranki. V zvezi s tem je kot odločilno izpostavilo rok 30 dni za uveljavljanje sodnega varstva iz petega odstavka 200. člena ZDR-1, oziroma prej iz petega odstavka 204. člena ZDR. Po teh določbah lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 1. 3. 2017, je po pravilni ugotovitvi sodišča le glede zadnjega obvestila o neizbiri, ki ga je prejel 31. 1. 2017 (delovno mesto višji svetovalec), pravočasno uveljavljal sodno varstvo zaradi diskriminacije pri neizbiri, glede preostalih postopkov pa je sodno varstvo uveljavljal prepozno. Zato so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neizbiro v zvezi s predhodnimi izbirnimi postopki, neodločilne.
Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 5, 5/6, 12, 12/1.
Zoisova štipendija
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izpovedbo zaslišanih prič in sicer, da je tožnik na državnem srečanju v spornem šolskem letu dosegel 1. mesto in zlato priznanje za skupinsko raziskovalno nalogo. Obe priči sta namreč prepričljivo pojasnili, da oznaka za priznanje "1 zlato" kot je razvidno iz 13. točke rezultatov, doseženih na omenjenem srečanju, ki so ga dosegli E.E., F.F. in tožnik, pomeni, da je dosegel 1. mesto in tudi zlato priznanje. V tem primeru pa je upoštevaje šesti odstavek 5. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena (gre za dosežek v skupini oziroma soavtorstvu) upravičen do 5 točk.
Tožnica, ki zdravstvenih storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, temveč se je odločila za uveljavljanje v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154, 154/1.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030930
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 360, 360/1, 363, 363/2, 383. ZGD člen 258, 258/1, 258/2.
veriženje pogodb - najem letala - nastanek škode - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazan obstoj terjatve - pomanjkljiva trditvena podlaga - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Z ničemer tožnica kot predlagateljica začasne odredbe svojega predloga ni nadgradila s takimi trditvami, iz katerih bi izhajalo, da je svojo terjatev, upoštevajoč revizijske razloge, izkazala za verjetno. To pa bi za uspeh s predlogom morala storiti, saj ta utemeljitev spada v njeno trditveno sfero. Z vprašanjem, ali je v tej fazi postopka zaradi vezanosti sodišča na določilo 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP to sploh mogoče, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Svojega stališča, da „nedvomno obstoji večja verjetnost, da bo v ponovnem sojenju ugodeno zahtevku, kot pa da bo zahtevek zavrnjen, sicer Vrhovno sodišče ne bi ugodilo reviziji tožeče stranke“ tožnica ni ustrezno konkretizirala. Ob manjkajoči trditveni podlagi, ki bi se prilegala razlogom, iz katerih je bila v revizijskem postopku drugostopenjska sodba razveljavljena, pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zaradi česar naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, v posledici obojega pa kršilo tudi 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, češ, da se zaradi manjkajočih razlogov izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.