OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00031041
ZIZ člen 15, 272, 272/2, 272/2-1.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - ničnost darilne pogodbe - ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - verjetnost obstoja terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - objektivna nevarnost - nasprotovanje moralnim načelom
Tožnica je s stopnjo verjetnosti izkazala, da med toženima strankama sklenjena darilna pogodba nasprotuje moralnim načelom, ker je bila sklenjena z namenom izogniti se poplačilu terjatve na povračilo vlaganj, ki jo ima tožnica zoper toženca. O vsebini podlage za sklenitev navedene darilne pogodbe je sodišče pravilno sklepalo na podlagi ugotovitve, da je bila tožba tožnice na povrnitev vlaganj vložena sredi leta 2013, medtem ko je bila sporna darilna pogodba sklenjena v decembru 2013, iz česar sledi, da je bilo tožencu oziroma bi mu moralo biti že takrat jasno, da bo tožnica vsaj delno s tožbenim zahtevkom uspela, ter dejstva, da si je toženec na nepremičnini zadržal pravico osebne služnosti stanovanja ter prepoved obremenitve in odtujitve v svojo korist.
tožba za izterjavo prenesene terjatve - sklep o rubežu terjatve - izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - dokazovanje plačila - obvestitev prevzemnika
Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je tožena stranka sklep o rubežu terjatev, ki jih je imela do nje družba M. d. o. o., prejela dne 8. 1. 2017 in je tako vedela, da obveznosti iz najemne pogodbe z dne 1. 9. 2016 od tega dne dalje ne sme več poravnavati M. d. o. o., ampak jih mora poravnati tožeči stranki, saj je to jasno izhajalo iz sklepa o rubežu.
Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka ni trdila, da najemna pogodba z dne 1. 9. 2016 ne bi več veljala oziroma da v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževane najemnine, teh iz kateregakoli drugega razloga ne bi bila dolžna plačevati. Prav tako ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje.
Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba sodno takso za pritožbo plačati tedaj, ko nastane taksna obveznost, v primeru pravnih sredstev je to takrat, ko je pravno sredstvo vloženo, zato mora pritožnik pritožbene stroške zahtevati v pritožbi.
ZPP člen 154, 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 38, 38/6.
nepravilna vročitev - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka - notranje nasprotje v obrazložitvi izpodbijane sodbe - nemožnost preizkusa sklepa - odmera izvršilnih stroškov po merilu uspeha
Sodišče prve stopnje je glede nosilnih razlogov zapadlo v notranje nasprotje, ko kot odločilno okoliščino izpostavlja oštevilčenje vhodov stanovanjskega bloka v letu 2009 kot tisti trenutek, od katerega je bilo mogoče opraviti pravilno vročitev dolžniku, nato pa za sklepe, ki so bili izdani v letu 2009 in kasneje zaključi, da pravilna vročitev dolžniku na istem naslovu, kjer je imel poštni predalčnik in prevzemal pisanja, ni bila mogoča. Navedena nejasnost razlogov je takšna, da ne dosega ustreznega standarda obrazloženosti. Takšna obrazložitev ne dosega časovne koherence in je nelogična. Dodatno je pomanjkljiva tudi zato, ker manjkajo razlogi o učinku opravljanja vročitve na delovnem mestu, ki ga sodišče prve stopnje zatrjuje, nato pa ne pojasni njegovega uspeha.
ločitvena pravica - izločitvena pravica - posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - hipotekarno zavarovanje - zavarovanje denarne terjatve - pridobitev lastninske pravice na podlagi sodne odločbe - napotitveni sklep - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu - izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova - revizija - zaznamba izrednega pravnega sredstva
Iz prvega, drugega in tretjega odstavka 308. člena ZFPPIPP izhaja, da če je prerekana upnikova ločitvena pravica, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, mora tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja, vložiti proti upniku tisti, ki je ločitveno pravico prerekal. Iz Končnega seznama z dne 30. 9. 20119 izhaja, da je ločitveno pravico upnika E., ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, prerekal upravitelj. Zato ima upnik E. v svoji pritožbi prav, da bi moral biti na pravdo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice v skladu z določbo drugega odstavka 302. člena in tretjega odstavka 308. člena ZFPPIPP napoten upravitelj. Pri tem je bila terjatev preizkušena in vključena v seznam v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 289.a člena ZFPPIPP, kar pomeni, da zanjo velja glede napotitve na pravdo enako pravilo kot za ločitveno pravico.
V zvezi z odločanjem o napotitvi na ustrezen postopek glede obstoja izločitvene pravice gre za specifičen primer, ki po mnenju pritožbenega sodišča ne terja nobene dodatne sodne intervencije oziroma aktivnosti ne upravitelja in ne upnikov. V konkretnem primeru je pravdni postopek I P 160/2014, ki je tekel za ugotovitev obstoja lastninske pravice stečajnega dolžnika, pravnomočno zaključen. Zaradi odločanja o reviziji, vloženi zoper odločbo sodišča druge stopnje v prej navedenem pravdnem postopku, pa je prišlo do specifične situacije, v kateri ni mogoče uporabiti procesnih pravil iz 301. člena ZFPPIPP, saj Vrhovno sodišče Republike Slovenije za odločitev o reviziji ne potrebuje nobenega dodatnega procesnega sklepa. Poleg tega bo z objavo sklepa o preizkusu terjatev (morebitni) razlog za prekinitev pravdnega postopka prenehal.
Čeprav je javna dražba v sodnem postopku (po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)) urejena drugače kot javna dražba občinskega premoženja (po ZSPDSLS in uredbi), gre še vedno za javno dražbo, katere namen in cilj je z draženjem doseči čim višjo ceno (za dražitelja najugodnejšo prodajo ob danem in resnem povpraševanju). Pravno relevantno je bistvo javne dražbe, ki je v doseganju čim višje cene oziroma v draženju, in ne v tem, če javno dražbo izvaja sodišče ali občina. Pritožbeno sodišče v zvezi s slednjim ugotavlja, da je načelo gospodarnega ravnanja z omenjenim stvarnim premoženjem načelo, glede katerega je zagotovo sprejet splošni družbeni konsenz, saj varuje premoženje, ki služi zadovoljevanju splošnih družbenih interesov. Enako velja tudi glede javne dražbe, ki je neločljivo povezana z izpostavljenim načelom in glede katere je sprejet splošni družbeni konsenz, da je namenjena draženju s strani vseh zainteresiranih udeležencev in posledično doseganju čim višje prodajne cene za dražitelja (namenjena je gospodarnemu ravnanju s tem premoženjem). Pravdni stranki, ki sta obe imeli nesporno interes za nakup občinskega premoženja na javni dražbi, sta sklenili odplačen dogovor, da bo ena od njiju ″odstopila od javne dražbe″ oziroma da ne bo dražila, s čimer bo drugi omogočila nakup tega premoženja na javni dražbi. Predmetni dogovor ima vsekakor upošteven vpliv na rezultat javne dražbe, saj je zaradi njegove izvedbe le-ta osiromašena za enega izmed dražiteljev oziroma za to, da med dvema dražiteljema ne bo izvedeno draženje, s čimer je poseženo v samo bistvo javne dražbe, katere namen in cilj je doseganje čim višje cene oziroma draženje. Čim višjo ceno je mogoče doseči le z javno dražbo, katere namen je v draženju s strani vseh zainteresiranih subjektov. Dogovor, ki slednje izkrivlja, je nemoralen. Občina na javni dražbi ponudi premoženje v prodajo (ponudba) in omenjeni dogovor dejansko izkrivlja draženje (povpraševanje), zato gre za dogovor katerega bistvo nasprotuje moralnim načelom. Takšen dogovor oziroma njegov cilj vsekakor povzroča škodo tretjemu (občini in širši družbeni skupnosti).
napotitev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka - pravica do dediščine - oporoka - veljavnost oporoke - pogoji za veljavnost oporoke - manj verjetna pravica dediča
Sodišče je na pravdo pravilno napotilo dediča, ki pisne oporoke zapustnika, ki se nahaja v spisu in je bila razglašena, ne priznava kot pristne in pravno veljavne, vendar ne navede in ne izkaže, zakaj naj bi bila oporoka neveljavna oziroma nepristna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029967
OZ člen 190, 198.
prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - neupravičena uporaba tuje stvari - uporaba tuje stvari v svojo korist - uporabnina - neupravičena pridobitev - prikrajšanje - obogatitev - vzročna zveza - trditveno in dokazno breme - pravni naslov - pravna podlaga
Med pravdnima strankama je spor o zahtevku tožnikov kot solastnikov nepremičnine zoper toženca, ki nista izkazala niti lastninske pravice niti druge stvarne ali pogodbene pravice do uporabe nepremičnine. V takšnem razmerju zadošča, da tožeča stranka zatrjuje in dokaže, da je izključna lastnica sporne nepremičnine in da jo tožena stranka brezplačno uporablja, pri tem pa za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitvi na drugi strani. Zmotno je zato stališče pritožbe, da tožniki zato, ker lahko tudi sami sporni del svoje nepremičnine (dovozno cesto) uporabljajo (skupaj s toženci), niso prikrajšani. Prav tako je neutemeljeno vztrajanje, da obogatitve tožene stranke ni mogoče denarno ovrednotiti, ker naj bi sporno dovozno pot lahko uporabljali (poleg tožnikov in toženk) tudi lastniki sosednjih nepremičnin.
O vlaganjih, ki jih je s takim dokaznim predlogom tožena stranka skušala dokazati, je že odločeno s pravnomočno sodbo. Pravnomočna sodba zavezuje tiste, na katere se nanaša in izključuje možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. Zato je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke pravilna že iz razloga, da je dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, dovolj pojasnjeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov, neodvisno od konkretiziranosti dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v ugotavljanje vlaganj, kot že pojasnjeno, ni moglo in ni smelo več spuščati, saj gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata).
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 zavzelo stališče, da "odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna, niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej". Pritožbeno sodišče pa k temu še dodaja, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu A. A. glede na obširne razloge povsem predvidljiva.
postopek za zavarovanje dokazov - predlog za zavarovanje dokazov - objektivna nevarnost za bodočo izvedbo dokazov - trditvena podlaga - izvedenec - izvedensko mnenje
Poseben (nepravdni) postopek sodne določitve primerne denarne odpravnine, v katerem lahko sodeluje tudi (poseben) kvalificiran organ - poravnalni odbor (v katerega so vključeni kvalificirani strokovnjaki s področja prava, računovodstva, financ ali revizije) po ZGD-1 ne pomeni ovire za (predhodno) vložitev predloga za zavarovanje dokazov (264. člen ZPP).
Ugotavljanje vrednosti podjetij, ki ga izvedenci opravljajo v sodnih postopkih, je večinoma retrospektivna ocena preteklega obdobja, za kar so usposobljeni, pravo tako pa za to ugotavljanje obstajajo ustrezne metode (postopki oziroma znanja).
Pri presoji, ali je nevarnost, da kakšnega dokaza pozneje v postopku ne bo mogoče izvesti, podana, zadostuje sicer objektivna nevarnost za njegovo bodočo izvedbo, a morajo biti tudi v zvezi z njo podane ustrezno konkretizirane navedbe.
procesne predpostavke za odločanje - predlog za ureditev meje - nepopoln predlog - poziv sodišča - navedba udeležencev - vročanje pisanj - naslov stranke - sporočitev dolžnikovega naslova - neznano prebivališče toženca - začasni zastopnik
Da lahko nepravdno sodišče začne z vsebinsko obravnavo predloga, mora biti ta formalno popoln. To med drugim pomeni, da morajo biti vsi udeleženci postopka tako označeni, da jim je mogoče vročiti sodna pisanja. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v pozivnem sklepu z dne 25. 2. 2019, bi moral predlagatelj, če ne more sporočiti pravilnega naslova nasprotnega udeleženca, predlagati postavitev začasnega zastopnika skladno z 82. členom ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja na podlagi 37. člena ZNP. Predlagatelj na poziv sodišča sploh ni odgovoril. Tako niso bile podane predpostavke za vsebinsko obravnavo predloga in je odločitev o zavrženju predloga na podlagi 108. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP materialnopravno pravilna.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - stroški prevoza - popolna škoda - izguba na zaslužku - pogodba o delu - neto znesek
Glede škode iz naslova prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem se toženka neutemeljeno zavzema za to, da se tožniku za to škodo prizna (nižja) odškodnina v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. V izpodbijani sodbi prisojen prevozni strošek povezan z zdravljenjem v višini 0,37 EUR/km je pravilen in v skladu z novejšo (večinsko) prakso višjih sodišč, ki ji je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Tožnik je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne škode, ki zajema tako strošek za porabo goriva, kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V takih primerih se priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja.
OZ člen 3, 39, 86, 86/1, 88, 239, 247. URS člen 82, 82/1. ZPos člen 2.
izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - prosto urejanje pogodbenih razmerij - pogodba - delna ničnost pogodbe - ničnost pogodbenega določila - poslanec - kandidatura - volilna kampanja - financiranje - izpolnitev obveznosti iz dvostranske pogodbe - kršitev pogodbe - poslanska skupina - izstop iz članstva - kaznovalna funkcija - povrnitev stroškov - pravna kvalifikacija terjatve - pravna podlaga tožbenega zahtevka - pogodbena kazen ali odškodnina ali dogovor - societas leonina - dvostranska vzajemna pogodba - višina zahtevka - vsebina dogovora - pogoj za sklenitev pogodbe - dopustna podlaga pogodbe
V Pogodbi o kandidaturi za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije je nična (le) določba 8. člena, ki kandidata zavezuje k odstopu s funkcije poslanca v primeru njegovega izstopa iz poslanske skupine (ali iz stranke), ker je v nasprotju z 82. členom Ustave. Pri ostalih dogovorjenih obveznosti toženca gre za dopustne dogovore v okviru avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) oziroma pogodbenega razmerja med tožnico in tožencem. Pogodba lahko ostane v veljavi brez ničnega določila, zato (z izjemo obveznosti odstopa s funkcije poslanca) zavezuje obe pravdni stranki.
Upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (prvi odstavek 247. člena OZ). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Je instrument utrditve pogodbene obveznosti, hkrati pa v primeru kršitve pogodbe olajšuje položaj druge pogodbene stranke, ki mora dokazati le splošni predpostavki za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev, ne pa tudi obstoja škode.
Odločilno je, da tožnica ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da namen tega dogovora ni bil kaznovanje toženca zaradi izstopa oziroma da je bil namen v povrnitvi stroškov volilne kampanje. Če ne gre za kaznovalni namen, pa je zahtevek za plačilo, ki temelji na 7. členu Pogodbe, lahko le izpolnitveni zahtevek, kar je tožnica nenazadnje tudi sama navedla v tožbi in šele kasneje začela trditi, da gre za pogodbeno kazen. Ker sodišče na navedeno pravno podlago ni vezano, se je pravilno osredotočilo na trditev tožnice, da je za toženca z dnem izstopa iz stranke (tožnice) nastopila obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov volilne kampanje in zahtevek obravnavalo kot izpolnitveni na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ. Povedano drugače, po presoji sodišča prve stopnje toženec ni dolžan povrniti sorazmernega dela stroškov volilne kampanje, ker je izstopil iz poslanske skupine oziroma stranke ali zato, ker bi z izstopom stranki povzročil škodo (kot posledico kršitve pogodbene obveznosti), ampak ker se je za primer izstopa tako (posebej) dogovoril.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029889
URS člen 2, 23, 158. ZIZ člen 17, 38, 38/5, 55, 55/1, 56, 56/1, 56/2, 71, 71/1, 71/1-5, 76, 76/1. ZPP člen 3, 3/3, 319. ZN člen 4. OZ člen 1057.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje z neposredno izvršljivostjo - kredit v CHF - ničnost - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - ugovor dolžnika po izteku roka - načelo pravnomočnosti - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - učinkovito sodno varstvo - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi.
Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval.
Sodišče prve stopnje ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena ZN, po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti. Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop "vse ali nič") namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot).
Sama narava izvršilnega postopka ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS).
Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, zajetega v notarskem zapisu, presodi kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči.
Izvršilno in pravdno sodno varstvo se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).
Pravno podlago v zvezi z razlago določila 5. člena Pogodbe v delu, kjer je bila med pravdnima strankama dogovorjena oblika oziroma način podaje tožnikove odpovedne (odstopne) izjave, predstavljajo določila 82. člena OZ, pa tudi Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu še zlasti v prvem odstavku 13. člena, ki določa, da kadar zakon ali drug predpis določa pisno obliko, se šteje, da je elektronska oblika enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo.
Po elektronskem sporočilu poslana izjava o odstopu od pogodbe toženki, ki pomeni trajen pisen zapis, pomeni pisno sporočilo v obličnosti, kot je bila dogovorjena v 5. členu Pogodbe. Izražena volja zakonitega zastopnika tožnika, kot pravne osebe, pomeni namreč izraženo voljo tožnika. Podatki o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku (direktorju) v samem ES, ki so namenjeni preverjanju pristnosti podatkov samega sporočila in identifikacije podpisnika, pa se glede na določilo tretjega in desetega odstavka 2. člena ZEPEP štejejo za elektronski podpis podpisnika, ki ga je ustvaril (ali je v njegovem imenu in v skladu z njegovo voljo bil ustvarjen).
stranska intervencija - priglasitev intervencije po pravnomočno končanem postopku
Iz spisa ne izhaja in tudi pritožnik ni izkazal, da bi bilo v konkretni pravdni zadevi vloženo izredno pravno sredstvo, temveč le, da je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Šele, če bo revizija dopuščena, bo lahko tožeča stranka vložila revizijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00029711
ZPP člen 2, 337. OZ člen 507.
razveljavitev kupoprodajne pogodbe - predkupna pravica - pravni interes za pritožbo - sprememba tožbe - zemljiškoknjižno stanje - zavarovanje terjatve - zaznamba spora - mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - predmet spora - tožbeni zahtevek - meje postavljenega tožbenega zahtevka - pritožbene novote - zemljiškoknjižni vpis
Tožnica je uspešno tožila na razveljavitev kupoprodajne pogodbe med tožencema, saj je bila predkupna upravičenka, drugotoženec pa ji pred prodajo prvotožencu ni ponudil solastninskega deleža. V pritožbi navaja, da je med pravdo prvotoženec (kupec) obremenil solastninski delež s hipoteko v korist upnikov, ki jih v pravdi ni. Ker pa ni bilo ustreznih zavarovanj ali zaznambe spora med pravdo, je prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega stanja glede hipotek. Vendar to ne more vplivati na pravilnost sodbe, s katero je sodišče odločilo o tožničinem zahtevku na (med drugim) sklenitev pogodb z njo na način in pod pogoji, pod katerimi je drugi toženec prodal svoj solastniški del prvotožencu.