Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d. KZ člen 25, 27, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 7, 240. ZKP člen 355, 355/2.
zloraba položaja ali pravic - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - ravnanje vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe - uporaba milejšega zakona - izdaja fiktivnih računov - neopravljene storitve - podizvajalec - temeljnica - dokazna ocena - obdolženec kot priča
Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi glede na veljavni statut družbe ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni.
ZP-1 člen 129a, 129a/5, 129a/11, 143, 143/1, 143/1-11, 144, 144/1.
vrnitev zaseženega vozila - stroški hrambe zaseženega predmeta - stroški postopka o prekršku - sodba, izdana v skrajšanem postopku - odločanje o ugovoru - pravnomočnost sodbe
V skrajšanem postopku ni predvideno delno odločanje o ugovoru. Iz določbe enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 namreč jasno izhaja, da mora sodišče o ugovoru odločiti s sodbo po pravilih rednega sodnega postopka.
Temelj za vrnitev zaseženega vozila je tako nastal s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo vozilo vrne lastniku.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031251
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
invalidska pokojnina - zavrženje zahteve
Ker se v obravnavani zadevi dejansko stanje niti pravna podlaga od pravnomočne zavrnitve istovrstne invalidske dajatve nista spremenila, je bilo v obravnavanem predsodnem upravnem postopku mogoče zahtevo zakonito le zavreči.
Za prenos zadošča navedba obveznosti na način, da jo je mogoče identificirati in ni potrebna konkretna navedba višine in podlage, kot se neutemeljeno zavzema dolžnik v pritožbi.
Učinki zastaranja niso nastopili zaradi pretrganja zastaranja, saj je izvršilni postopek VL 76888/2008, sicer na druga izvršilna sredstva kot v obravnavani zadevi, še v teku. V drugem izvršilnem postopku teče izvršba na druga izvršilna sredstva, zato ne gre za identična zahtevka. Postopka zato nista v odnosu litispendence.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029473
OZ člen 190, 280, 280/1. ZPP člen 7, 212.
spor majhne vrednosti - obstoj obligacijskega razmerja - komu se izpolnjuje - relativnost obligacijskih razmerij - prekoračitev trditvene podlage - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Ker pravdni stranki nista sklenili podjemne pogodbe za izdelavo nadstreška, tožbeni zahtevek na tej podlagi ne more biti utemeljen. Da bi tožena stranka tožeči stranki vtoževani znesek dolgovala na kakšni drugi pravni podlagi, pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja. Le dejstvo, da je D. M. toženi stranki plačal za delo, ki ga je opravila tožeča stranka, tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje zahtevka proti toženi stranki. Če namreč dolžnik namesto svoji pogodbeni stranki obveznost izpolni tretji osebi, pa za to ne obstaja pravna podlaga, njegova pogodbena obveznost ne preneha. V tem primeru upnik v razmerju do tretjega, kateremu je dolžnik karkoli plačal, nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Do svoje pogodbene stranke (dolžnika) ima namreč še vedno terjatev na izpolnitev pogodbene obveznosti. Zato o upnikovem prikrajšanju ni mogoče govoriti.
ZPIZ-2 člen 103.. ZPP člen 87, 87/3, 333, 333/1, 343, 343/4.
zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Sodišče prve stopnje je skladno s 343. členom ZPP preizkusilo, ali je pritožba vložena pravočasno, ali je popolna in ali je dovoljena. Ugotovilo je, da pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila tožničina hči, ki pa te pravice ni imela. ZPP namreč v četrtem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice.
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje lahko pritožbo skladno s prvim odstavkom 333. člena ZPP vložijo le stranke. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora s tem v zvezi tudi predložiti pooblastilo. ZPP namreč v tretjem odstavku 87. člena določa, da v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Na omenjeno je bila stranka opozorjena tudi v pravnem pouku v sodbi sodišča.
ZKP člen 60, 61, 180, 180/2, 186, 186/2, 402, 402/3, 429, 431, 431/1, 431/2. ZOdv člen 16, 16/2.
posamezna preiskovalna dejanja - ustavitev kazenskega postopka - umik predloga - skrajšani kazenski postopek - začetek kazenskega postopka - odsotnost z naroka - oškodovanec kot tožilec
Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti, niti zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata. Po prejemu obvestila sodnika pa se nato upravičeni tožilec sam odloči, ali bo kljub temu vložil obtožni predlog ali ne.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podajo izpodbijane odpovedi utemeljevala (le) z dvema okoliščinama ‒ 1. da se je zaključila smučarska sezona in 2. da je v slabem finančnem stanju. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni okoliščini v konkretnem primeru ne moreta predstavljati utemeljenega odpovednega razloga, ker sta obstajali že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom v letu 2015. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi zakonit ekonomski razlog za podajo odpovedi lahko predstavljala le kakšna nova (spremenjena) okoliščina, ki bi dodatno poslabšala finančno stanje že nekaj let insolventne tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil resničen razlog za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v spremenjeni organizaciji dela. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zakonitost odpovedi utemeljevala z navedbami, da je že v jeseni 2016 spremenila organizacijo dela tako, da je direktor prevzel tudi opravljanje tožnikovih delovnih nalog, ter da je v marcu 2017 tožnikovo delovno mesto formalno ukinila. Ker pa tožena stranka tega (organizacijskega) razloga v odpovedi ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje povzete navedbe tožene stranke, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, pravilno štelo kot pravno neupoštevne in s tem neutemeljene.
ZZVZZ-UPB3 člen 13, 13/2, 13/2-3, 26, 31, 31/1.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 26, 140, 141, 141/1, 141/1-4.. URS člen 125.
začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo - exceptio illegalis
Po stališču pritožbenega sodišča 31. člena ZZVZZ, ki torej sploh ne določa, da bi za vštevanje v osnovo morala biti plača v pravno relevantnem koledarskem letu tudi izplačana, niti v delu zakonskega besedila "v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela" ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati na način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Torej izključno jezikovno, tako da bi se upoštevalo le dejanska izplačila v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Takšna razlaga bi namreč pomenila prikrajšanje zavarovancev. To še zlasti, ker je tudi pri dolgotrajnih bolniških staležih za odmero nadomestila bistveno le koledarsko leto pred letom nastanka začasne nezmožnosti za delo, ki se kasneje le usklajuje. Prikrajšanje zavarovanca pa ne more biti namen obravnavane določbe ZZVZZ, ki je v zagotavljanju sredstev za preživljanje tudi za obdobje, ko zavarovanec zaradi bolezni ali poškodbe začasno ni zmožen za delo. Bistvo pravice do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe je namreč pravica posameznika, da se mu ob nastopu zavarovalnega primera, torej bolezni ali poškodbe in ob izpolnitvi drugih pogojev zagotovi pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja določena dohodkovna varnost za čas, ko je nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Takšna razlaga pomensko odprte zakonske določbe 1. odstavka 31. člena ZZVZZ je zlasti glede na plačane prispevke tudi edina ustavno skladna. Stališče sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, torej da se v osnovo za nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni lahko všteje le plača, izplačana v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, poračuna plač v tekočem letu za obdobja, na katera se nanaša osnova za obračun nadomestila pa v osnovo ni mogoče všteti, je zmotno in zato nesprejemljivo.
Za izločitev obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki so se v skladu z ZKP odrekle pričevanju (236. člen), ni pomembno, ali je oseba, na katero se nanašajo, že v trenutku dajanja obvestil imela status osumljenca, pač pa je pomembno njuno razmerje v trenutku, ko je opozorjena na pravno dobroto izjaviti, da ne želi pričati.
Iz poteka dogodkov na dan 1. 5. 2018, kot je razviden iz spisa, sicer res izhaja, da preiskovanje še ni bilo zoženo na enega samega storilca, pač pa na dva, A. A. in C. C., vendar pa že tako osredotočeno, da je policija oba obravnavala kot osebi, zoper kateri so podani razlogi za sum, kar navsezadnje izhaja tudi iz navedb policista D. D., da je oba štel kot osumljenca. Ne glede na to, da je po naravi stvari lahko bila storilec obravnavanih kaznivih dejanj ena sama oseba, je preiskovanje tudi glede A. A. že bilo zoženo tako, da ga ni bilo mogoče šteti le kot občana, ki lahko da koristno informacijo (ne nazadnje so mu tudi bila odvzeta oblačila in opravljen je bil preizkus alkoholiziranosti). Ker so v izločenem uradnem zaznamku navedene izjave, ki jih je obdolženi A. A. podal policistom preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, je tudi v tem delu odločitev prvostopnega sodišča pravilna.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zavarovalni primer - ugovor zavarovalnice - fingirana prometna nesreča - trditveno in dokazno breme
Trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, nastopi šele, če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prejelo obvestilo sodišča, da je izdalo sklep o uvedbi postopka za odvzem poslovne sposobnosti tožnici po uradni dolžnosti, ki je postal pravnomočen. Na podlagi prejetega obvestila, je sodišče prve stopnje v določbi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP imelo vso podlago za prekinitev postopka.
Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima svojo pravno osebnost ter na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Tudi če sta zakonca skupna lastnika gospodarske družbe, z njo ne smeta ravnati kot z lastnim premoženjem. Poraba sredstev gospodarske družbe za namene v nasprotju z opravljanjem dejavnosti, za katero je bila tožeča stranka ustanovljena, ni dopustna, četudi je družba skupna last zakoncev.
stroški prevoza na delo in z dela - odškodninska odgovornost delodajalca - diskriminacija - zaslišanje obeh pravdnih strank - razpravno načelo - grajanje procesnih kršitev - načelo kontradiktornosti
Ker sodišče prve stopnje tožnika kljub podanemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo oziroma ker ni navedlo drugih pravno dopustnih razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, tožniku s svojim nezakonitim postopanjem ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
obnova postopka - ničnost sklepa - direktor - sklep o imenovanju - gospodarski spor
Odločitev o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka v predmetnem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu ne temelji zgolj na ničnosti sklepa o imenovanju tožnika za direktorja, pač pa je bil ta zavrnjen tudi zato, ker glede na ZDR-1 ni podlage, da bi se delodajalcu naložilo, da s kandidatom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj sodišče tega ne more odrediti (24. člen ZDR-1). Glede na to je pravilno zaključilo, da uspeh tožnika v navedenem gospodarskem sporu (pri čemer je treba upoštevati, da ne gre za pravnomočno odločitev o tem, da sklep nadzornega sveta ni ničen, pač pa je bila dovoljena zgolj obnova zoper pravnomočno končani gospodarski spor, ta pa še ni zaključen), ne bi mogel pripeljati do drugačne odločitve v predmetnem individualnem delovnem sporu. Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v sodbi z dne 7. 2. 2019, se tožnik neutemeljeno zavzema, da je tožena stranka dolžna z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi oziroma da bo njeno sklenitev nadomestila izpodbijana sodba, tožniku je namreč lahko kvečjemu odškodninsko odgovorna v primeru obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob tem ni nepomembno, da za poslovodne osebe (med katere spada tudi direktor gospodarske družbe oziroma javnega podjetja) ni nujno, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, katere zakoniti zastopniki so, saj je zakonito opravljanje te funkcije tudi na podlagi civilnopravnih pogodb.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - nedovoljeni pritožbeni razlogi - delna izpolnitev - delna izpolnitev po vložitvi pritožbe
Če je tožena stranka po prejemu sodbe sodišča prve stopnje (delno) izpolnila to, kar ji sodba nalaga, to ni razlog za vložitev (uspešnega) pravnega sredstva v obstoječem postopku, saj delna izpolnitev ne izpodbije pravilnosti sodbe, izdane pred delno izpolnitvijo. Zato v okviru pritožbenega postopka višje sodišče tudi ne poziva tožeče stranke na delni umik tožbe glede delno izpolnjenega zahtevka. Ugovor delne izpolnitve bo lahko tožena stranka uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.
izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - plačilo odvoza komunalnih odpadkov - glavna obravnava v odsotnosti toženca
V kolikor pa ta pritožbeni ugovor posega v zmotno uporabo materialnega prava, pa velja pritrditi prvostopnemu sodišču, da je tožeča stranka povsem pravilno na podlagi Odloka MO o načinu opravljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe ravnanje s komunalnimi odpadki v Mestni občini - MUV št. 7/2014 (nadalje Odlok) presodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške odvoza komunalnih odpadkov za 120 litrsko posodo, ki mu je bila povsem zakonito na podlagi 18. člena Odloka dostavljena. V kolikor bi namreč toženec želel imeti manjšo posodo, bi moral na podlagi 18. člena navedenega Odloka vložiti zahtevo za dostavo manjše posode (60 litrske), česar pa ni storil.
spor majhne vrednosti - neprerekane navedbe - nedovoljeni pritožbeni razlogi - pavšalne pritožbene navedbe - trditveno in dokazno breme
Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne prereka ali jih ne prereka substancirano, štejejo za priznana. Glede na to, da tožena stranka ni podala popolnoma nobene utemeljitve svojih navedb, ne glede neobstoječega poslovnega odnosa med strankama in ne o domnevni poravnavi vseh obveznosti do tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno štelo trditve tožeče stranke o temelju in višini terjatve za neprerekane in je posledično zahtevku tožeče stranke, ki ga je ta s predloženimi listinskimi dokazi ustrezno utemeljila, pravilno ugodilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030905
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) točka 55, 62, 63.. OZ člen 165, 246, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - odmera višine odškodnine - delovni čas - tedenski počitek - premoženjska škoda - zakonske zamudne obresti
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne.