Zakonski znak zloraba vodstvenega ali nadzorstvenega položaja zahteva dodatno konkretizacijo z opisom vodstvenih oz. nadzorstvenih vsebin in njihovo zakonsko ali statutarno podlago, iz katere izhaja pooblastilo, ki je bilo zlorabljeno, pravice, ki so bile prekoračene, ali dolžnosti, ki so bile opuščene; v primerih zlorabe, ko je dano zaupanje, ki ne izhaja že iz položaja ali pravic in dolžnosti storilca oziroma njegovih vodstvenih ali nadzorstvenih upravičenj, pa mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da obtoženi glede na veljavni statut družbe ni bil član uprave in torej ne član vodenja družbe. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega, da bi v primeru, če bi pri položaju direktorja operative šlo za položaj, v zvezi s katerim je bilo dano zaupanje za vodenje, iz opisa moralo izhajati, kaj je bila njegova podlaga oz. vodenje katerih poslov je obsegalo, česar pa v opisu ni.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bil z ugoditvijo zahtevku tožnici omogočen neomejen vstop v stanovanjsko stavbo, kjer imata toženec in sin pravdnih strank svoje bivališče, kar bi pomenilo poseg v njuno pravico do zasebnosti, nedotakljivosti stanovanja, poleg tega pa tudi v pravico do osebne varnosti. Gre za položaj, ko je toženec zaradi odločbe nepravdnega sodišča pridobil pravico do izključne posesti sporne nepremičnine, pa čeprav za omejeno obdobje. Tožnica se tako neutemeljeno sklicuje na to, da sodno varstvo posesti zaradi odločbe, izdane po ZPND, ne more biti izključeno.
Sodišče prve stopnje verjetnosti obstoja terjatve ni presojalo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ in verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni uspela izkazati. Štelo je, da oglaševanje prodaje dveh dvostanovanjskih hiš sodi v okvir dejavnosti tožene stranke, morebitna prodaja teh nepremičnin pa ne bi pomenila izgube premoženja tožene stranke temveč zgolj spremembo oblike premoženja.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačne zaključke, da tožena stranka nima blokiranega transakcijskega računa in da razpolaga z dovolj sredstvi ter da ne prihaja do zamud s plačili upnikom.