ZSPJS člen 3, 3/1, 23.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 6, 6/1, 8, 8/1.. ZDR-1 člen 128, 129.
dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času
Kot je drugače določena osnovna plača za delo v tujini, so drugače določeni tudi dodatki za delo v tujini, pri čemer za kombinacijo med osnovno plačo za delo v tujini, dodatki za delo v tujini in dodatki, ki so drugače urejeni v prvem odstavku 23. člena ZSPJS (ali 128. in 129. členu ZDR-1), ni podlage.
predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - fikcija vročitve
Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Ugotovilo je, da sta bili tožencu v skladu z določbami ZPP vročeni tako tožba, kakor tudi zamudna sodba, saj je ta v hišni predalčnik prejel obe obvestili o pošiljkah in o tem, da ju lahko prevzame v roku 15 dni. Ker tega ni storil, sta bili pošiljki zaradi odprtega hišnega predalčnika vrnjeni sodišču. Zaradi toženčevega bivanja v Nemčiji v času vročitve obeh sodnih odločb ni obstajala realna možnost, da se bo naslovnik z njimi seznanil, zaradi česar ni nastopila fikcija vročitve. Zaradi uspešno izpodbite fikcije vročitve je potrebno šteti, da tožencu zamudna sodba ni bila vročena, posledično pa ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tako predlogu toženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe pravilno ugodilo in razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe.
Utemeljeno pritožba tožnika izpodbija odločitev o stroških postopka. Postopek za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ni samostojen postopek. O stroških postopka je mogoče odločiti šele ob koncu odločitve o zadevi, upoštevajoč celotni uspeh v postopku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032363
OZ člen 147, 147/1, 165, 179, 179/1, 191, 335, 335/3, 347.. ZOR člen 202.. ZZVZZ člen 31, 31/3.. ZDR člen 45.. ZPP člen 14.. ZDR-1 člen 47, 137, 137/7, 137/8, 164, 170, 170/2, 170/4.
odškodninska odgovornost delodajalca - spolno nadlegovanje na delovnem mestu - regres za letni dopust - zastaranje - neizrabljen letni dopust - izobraževanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - nepremoženjska škoda - enotna odškodnina
Naziranje, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, da ugovor zastaranja glavnice ne pomeni ugovora zastaranja obresti, temelji na tretjem odstavku 335. člena OZ, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, in je bilo tudi že sprejelo v sodni praksi.
Odškodninski zahtevek zaradi neizrabljenega letnega dopusta v letih 2011 do 2014 je utemeljen na sledečih dejstvih: da je tožnica vsako leto zaprosila za izrabo celotnega (neizrabljenega) letnega dopusta, pa ji to ni bilo odobreno. S tem je podano protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, zaradi česar je upravičena do vtoževane odškodnine. Sodišče prve stopnje ji je zakonske zamudne obresti utemeljeno prisodilo od 1. 1. v letu, ki sledi letu, v katerem letnega dopusta ni izrabila, pri čemer je takšna odločitev utemeljena na 165. členu OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da je v 181. členu OZ, ki daje pravico do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, urejena posebna oblika nepremoženjske škode, ki ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ. V tej določbi so sicer navedene pravno priznane oblike nepremoženjske škode, in sicer je določeno, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Vendar so primeri sodne prakse, v katerih bi bila oškodovancu prisojena odškodnina tako na podlagi prvega odstavka 197. člena OZ kot na podlagi 181. člena OZ, redki.
Na področju delovnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je v primeru uveljavljanja in prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu škodo obravnavati enotno. V zadevi VIII Ips 127/2018 je navedlo, da je inštitut enotne odškodnine uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode tako prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika, in se sklicevalo na pristop sodne prakse glede denarne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ.
ZKP člen 143, 143/1, 148, 148/4, 149b, 149b/1, 177. URS člen 29. KZ člen 196, 196/1, 196/2.
zakonitost dokazov - zakonitost pridobitve dokaza - izločitev dokazov - dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - dokazi, pridobljeni v tujini - prikriti preiskovalni ukrepi - preiskovalna dejanja - preiskovalna dejanja med preiskavo - pravica do zasebnosti - pregled telefona - poseg v komunikacijsko zasebnost - podatek o telefonskih klicih - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - pravica do obrambe - snemanje glavne obravnave - anonimna prijava - informator policije - razlogi za sum
Po sodni praksi in kazenskopravni teoriji so procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini in za potrebe tujega kazenskega postopka, veljavna tudi v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.
V fazi pravnomočno uvedene preiskave je bila sodna kontrola utemeljenega suma že opravljena ter se s pregledom v hišni preiskavi zaseženih telefonov in sim kartic ni odkrivalo kaznivo dejanje ter se ukrep ni izvajal brez vednosti prizadete osebe, temveč je bilo z odredbo preiskovalnega sodnika po členu 143 ZKP ugodeno dokaznemu predlogu tožilstva v skladu z določbo člena 177 ZKP. Pregled zaseženega telefona in sim kartic se je opravil kot običajno preiskovalno dejanje v okviru preiskave, saj so odpadle tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bil ukrep pred uvedbo preiskave lahko opredeljen kot prikriti preiskovalni ukrep (izvedba v predkazenskem postopku, prikritost ukrepa).
Ni prišlo do kršitve obrambe, saj je obtoženec kljub seznanjenosti z občasnim snemanjem glavne obravnave ustno podal svoj zagovor in vršil svojo pravico do obrambe.
Uradni zaznamek z dne 29. 9. 2006, ki je vseboval izjavo anonimnega informatorja, je bil podlaga le za odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b ZKP, za katerega je določen najnižji dokazni standard, to je razlogi za sum. Po ustaljeni sodni praksi je ta dokazni standard izpolnjen že ob minimalni stopnji verjetnosti oziroma ob minimalnem obvestilu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Tožnik je glede terjatve, ki se v enem delu nanaša na nedopustni zamik tožene stranke pri oddaji REK obrazcev, v drugem delu pa na povračilo stroška za nakup delovne obleke, predlagal zaslišanje strank, postavitev izvedenca ter pridobitev določenih listin. Sodišče je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo - z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, četudi je njegove dokazne predloge zavrnilo. V sodbi ni ustrezno obrazložilo razlogov za neizvedbo vseh predlaganih dokazov. Navedlo je zgolj, da ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker so bili za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in odločitev o tožbenem zahtevku nepotrebni.
S takšno pavšalno obrazložitvijo ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih (kontradiktornost). Z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
ZDR člen 147, 147/6.. ZDR-1 člen 131, 131/1, 131/2, 148, 148/6, 199.. ZEPDSV člen 18, 19.. ZDCOPMD člen 8.. ZPP člen 227, 227/5.
plačilo razlike plače - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - pisno soglasje - voznik tovornega vozila - regres za letni dopust - zakonske zamudne obresti
Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4, 15.
nagrada in stroški izvedenca - materialni stroški izvedenca - materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom - sestava in vložitev pritožbe - pritožbeni stroški - odvetniški stroški - plačilo za delo izvedenca
Pravica do povračila materialnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedenec upravičen do dodatnega plačila za delo, ki bi ga sicer moral naročiti pri drugem izvajalcu, a ga je (zaradi zniževanja stroškov) dejansko opravil sam, kot to očitno zmotno meni pritožnik, temveč da je treba izvedencu nadomestiti denarna sredstva, ki jih je založil za plačilo storitev, ki jih je moral naročiti, da je opravil izvedensko delo. Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je namreč v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
Če pa je izvedenec dejansko imel stroške v zvezi z najemom opreme, bi moral o tem predložiti dokazilo, ki bi izkazovalo tudi dejansko plačilo.
Enako velja tudi za stroške sestave pritožbe in plačila sodne takse, za katere izvedenec zmotno meni, da bi mu jih sodišče moralo priznati, čeprav pritožbe ni vložil po pooblaščencu.
Če stranke v postopku pred sodiščem ne zastopa odvetnik, temveč za varstvo svojih pravic skrbi sama, in v tem smislu „sama opravlja delo odvetnika“, ne more biti upravičena do „plačila“ za vloge, ki jih je sama sestavila, saj v tem primeru ni materialno prikrajšana za sredstva, ki jih je morala plačati nekomu za sestavo vloge. Tako izvedenec nikakor ne more biti upravičen do povračila stroškov po Odvetniški tarifi za pritožbo, ki jo je sestavil sam, ne glede na tudi sicer neprimerne primerjave plačila za dejansko opravljeno delo javnemu uslužbencu, ki je delal na delovnem mestu, za katerega ni imel ustrezne izobrazbe.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030149
ZKP člen 277, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - dejanje ni kaznivo dejanje - obvezne sestavine obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - odločitev sodnika - nepravilna odločitev - hujša kršitev pravic drugega - nastanek škode
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20.
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku za vtoževano obdobje ne pripada položajni dodatek dvakrat (iz naslova opravljanja nalog vodje slovenskega kontingenta in iz naslova opravljanja nalog vodje tima). Člena 20 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) ni mogoče razlagati tako, da bi javni uslužbenec lahko prejemal več kot en položajni dodatek za isto obdobje.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnik že vrnil z misije) določila Palestino kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na tem območju. Pravilna je torej odločitev, da dodatek tožniku ne pripada, saj v času njegovega službovanja Palestina s sklepom ministra ni bila določena kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno, da delodajalec v kasnejšem obdobju istemu delavcu ali drugim delavcem ta dodatek prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnika, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožnikove misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ne pa za zakonsko pravico javnih uslužbencev na delu v tujini.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).
Tožeča stranka bi na predloitev podatkov v skladu s citirano zakonsko določbo morala pozvati upravnika, to je tisto osebo, ki je upravnik v trenutku, ko tretji pozove na predložitev podatkov. Na temeljno razmerje, to je razmerje med etažnimi latniki, v imenu in na račun katerih je bila dobava kurilnega olja naročena, in tožečo stranko, namreč zamenjava upravnika ne vpliva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00037400
ZD člen 210, 212.
spor o dejstvih med dediči in tretjim - prekinitev zapuščinskega postopka - spor na vrnitev darila - spor o obsegu zapuščine
Zapuščinsko sodišče je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine, saj spor obstaja med N. P., ki ni dedinja in je torej tretja, in med dedičema. Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka, kot pravilno navaja pritožnik, upravičeno sklicujoč se tudi na sodno prakso.
URS člen 20, 20/1. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 392, 392/7.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - preizkus pogojev za pripor - priporni razlog begosumnosti - preizkus po uradni dolžnosti
Višje sodišče pa je po opravljeni seji, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo, ali še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor zoper obdolženca, po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Preizkus je pokazal, da so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca ob izreku sodbe pripor podaljšan, še vedno podani.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza
Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica storila vsa v odpovedi očitana ravnanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala le ravnanja iz drugega (da na pripravljenih dokumentih sprva ni navedla imena direktorice tožene stranke) in delno tretjega sklopa očitanih kršitev (da je na enem od strokovnih kolegijev sodelavki rekla, da laže), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po vsebini in teži ne utemeljujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jih ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravilno kot bistveno štelo okoliščino, da sodelavki, s katerima je imela tožnica najslabši odnos, nista več zaposlena pri toženi stranki. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo tudi že navedene ugotovitve o tem, da je imela tožnica z večino delavcev tožene stranke dobre in korektne odnose.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
ZPP člen 105a, 105a/3, 108, 158, 158/1, 188, 188/3. ZST-1 člen 34.
sodna taksa - doplačilo sodne takse za tožbo - rok za plačilo sodne takse - prepozno doplačilo sodne takse - domneva o umiku tožbe - ustavitev postopka
Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni rok, določen v 34. členu ZST-1. Obveznost plačila sodne takse je torej materialnopravna obveznost. Plačilo sodne takse po izteku roka za plačilo se zato ne more upoštevati. Ni mogoča niti vrnitev v prejšnje stanje, saj je ta mogoča le zaradi zamude procesnih rokov.