ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - sodna razveza
Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica storila vsa v odpovedi očitana ravnanja. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala le ravnanja iz drugega (da na pripravljenih dokumentih sprva ni navedla imena direktorice tožene stranke) in delno tretjega sklopa očitanih kršitev (da je na enem od strokovnih kolegijev sodelavki rekla, da laže), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča po vsebini in teži ne utemeljujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker jih ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je glede zavrnitve predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi pravilno kot bistveno štelo okoliščino, da sodelavki, s katerima je imela tožnica najslabši odnos, nista več zaposlena pri toženi stranki. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo tudi že navedene ugotovitve o tem, da je imela tožnica z večino delavcev tožene stranke dobre in korektne odnose.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - vročitev pisanja pooblaščencu - obstoj pooblastila - družinski član - zaslišanje priče
Ker storilec v predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni zatrjeval, da J. P. ni pooblastil za prevzem pisanj (da pooblastilno razmerje dejansko nikoli ni obstajalo), temveč zgolj, da mu J. P. ni izročila prevzetega pisanja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ne bo izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem storilca in pooblaščenke za vročitve, ker je storilec s tem želel dokazovati le, da mu pooblaščenka za vročitve pisanja ni izročila, kar pa ni pravno relevantno za presojo pravilnosti vročitve. Sodišče prve stopnje pa je glede na izkazano nadomestno vročitev po drugem odstavku 89. člena ZUP pravilno štelo, da ti dve okoliščini nista relevantni za odločitev o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in je utemeljeno zavrnilo predlog za izvedbo zaslišanja storilca in njegove hčerke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030149
ZKP člen 277, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - dejanje ni kaznivo dejanje - obvezne sestavine obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - odločitev sodnika - nepravilna odločitev - hujša kršitev pravic drugega - nastanek škode
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje, ki je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da niti iz opisa dejanja v obravnavani zadevi niti iz listinske dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi obdolženec (sodnik) kot uradna oseba zavestno kršil zakone ali druge predpise, opuščal nadzorstvo ali kako drugače nevestno ravnal v službi. Sama navedba, da je izrekel sodbo, čeprav je kazenski pregon zoper oškodovanca kot tožilca relativno zastaral, ne konkretizira njegovega nevestnega opravljanja dela v službi in niti tega, v zvezi s čim bi naj predvideval možnost nastanka hujše kršitve pravic, škode na javni dobrini ali premoženjske škode kot posledice njegovih ravnanj.
Tožnik je glede terjatve, ki se v enem delu nanaša na nedopustni zamik tožene stranke pri oddaji REK obrazcev, v drugem delu pa na povračilo stroška za nakup delovne obleke, predlagal zaslišanje strank, postavitev izvedenca ter pridobitev določenih listin. Sodišče je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo - z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, četudi je njegove dokazne predloge zavrnilo. V sodbi ni ustrezno obrazložilo razlogov za neizvedbo vseh predlaganih dokazov. Navedlo je zgolj, da ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker so bili za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in odločitev o tožbenem zahtevku nepotrebni.
S takšno pavšalno obrazložitvijo ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih (kontradiktornost). Z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - izpolnitev zahtevka - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasnost umika tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo umaknila v sorazmerno kratkem času po plačilu s strani tožene stranke. Glede na dejstvo, da je bilo plačilo izvedeno le kratek čas pred nastopom sodnih počitnic, tožba pa umaknjena kratek čas po izteku sodnih počitnic, v vmesnem času pa niso nastali nobeni stroški, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158, 158/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - izvedensko mnenje - razžalitev - psihično stanje
Do začetka nedopustnih ravnanj tožnice je prišlo zato, ker toženka tožnici ni izplačala regresa, čeprav ji ga je dolgovala in ga je tožnica kasneje tudi uspešno iztožila v sporu. To sicer ne opravičuje ravnanja tožnice, vendar glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče prezreti, da gre za okoliščine, ki bi jih morala upoštevati tudi toženka in govorijo v prid dejstvu, da tožničino ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Toženka bi morala upoštevati, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v dveh do treh minutah. V tem tako kratkem času se je psihično stanje tožnice v trenutku spreminjalo, od še deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Direktorica toženke je bila prisotna na kraju dogodka in je sama videla, da se je tožničino stanje hipoma spremenilo tako, da je bila na koncu odpeljana z reševalnim vozilom. Vse to jasno kaže, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in je nato zaradi svojih osebnostnih lastnosti reagirala tako, kot je. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00037400
ZD člen 210, 212.
spor o dejstvih med dediči in tretjim - prekinitev zapuščinskega postopka - spor na vrnitev darila - spor o obsegu zapuščine
Zapuščinsko sodišče je v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da med dediči obstaja spor glede obsega zapuščine, saj spor obstaja med N. P., ki ni dedinja in je torej tretja, in med dedičema. Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka, kot pravilno navaja pritožnik, upravičeno sklicujoč se tudi na sodno prakso.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - začetek teka preizkusnega obdobja - hujši prekršek
Ker je odločitev o tem, ali bo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odložena ali ne, odvisna od presoje sodišča, je razumljivo, da tudi preizkusna doba ne more teči od trenutka storitve prekrška, s katerim je storilec dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, temveč šele naslednji dan od vročitve sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je tako v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je glede na to, da je bil sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu vročen 29. 1. 2019, preizkusna doba začela teči 30. 1. 2019 in bi se iztekla 30. 11. 2019 in četudi je storilec resnično bil v zmoti, da je preizkusna doba na dan storitve prekrška dne 3. 9. 2019 že potekla, to ne more privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
stvarna pristojnost - predsednik uprave - odškodninska odgovornost - odpoklic s funkcije
Za določitev stvarne pristojnosti je odločilna dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka. V spornem primeru gre po vsebini za odškodninski spor med bivšim predsednikom uprave oziroma članom uprave ter gospodarsko družbo zaradi nezakonitega sklepa nadzornega sveta o njunem odpoklicu s položaja predsednika uprave oziroma člana uprave. Sklep o odpoklicu tožečnih strank s funkcije predsednika uprave oziroma člana uprave ima naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta. Odpoklic povzroči prenehanje korporacijskega razmerja med organom družbe in gospodarsko družbo, zato imajo tudi pravice in obveznosti vezane na (ne) veljaven odpoklic korporacijsko pravno naravo. Odškodninski zahtevek, ko tožnika uveljavljata odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica s funkcije predsednika uprave oziroma člana ter plače in ostali prejemki iz pogodbe o zaposlitvi predstavljajo zgolj merilo za določitev višine škode, ki bi jo naj tožnika utrpela zaradi nezakonitega odpoklica, predstavlja gospodarski spor in je posledično pristojno sodišče splošne pristojnosti. Tožnika vtoževanih zneskov nista uveljavljala kot odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč kot odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ker je pravna podlaga za izplačilo odškodnine pogodba o zaposlitvi.
ZDR člen 147, 147/6.. ZDR-1 člen 131, 131/1, 131/2, 148, 148/6, 199.. ZEPDSV člen 18, 19.. ZDCOPMD člen 8.. ZPP člen 227, 227/5.
plačilo razlike plače - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - pisno soglasje - voznik tovornega vozila - regres za letni dopust - zakonske zamudne obresti
Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZPP člen 105a, 105a/3, 108, 158, 158/1, 188, 188/3. ZST-1 člen 34.
sodna taksa - doplačilo sodne takse za tožbo - rok za plačilo sodne takse - prepozno doplačilo sodne takse - domneva o umiku tožbe - ustavitev postopka
Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni rok, določen v 34. členu ZST-1. Obveznost plačila sodne takse je torej materialnopravna obveznost. Plačilo sodne takse po izteku roka za plačilo se zato ne more upoštevati. Ni mogoča niti vrnitev v prejšnje stanje, saj je ta mogoča le zaradi zamude procesnih rokov.
Tožeča stranka bi na predloitev podatkov v skladu s citirano zakonsko določbo morala pozvati upravnika, to je tisto osebo, ki je upravnik v trenutku, ko tretji pozove na predložitev podatkov. Na temeljno razmerje, to je razmerje med etažnimi latniki, v imenu in na račun katerih je bila dobava kurilnega olja naročena, in tožečo stranko, namreč zamenjava upravnika ne vpliva.
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-3, 158, 158/2.. ZLS člen 33, 33/1, 50c, 50c/5.
premestitev na drugo delovno mesto
Zahteva po zadostni obrazloženosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca je namenjena varstvu njegove pravice do izjave v morebitnem sodnem sporu, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. To tudi ne pomeni, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti, zakaj tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030381
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Predmet neupravičene uporabe po petem odstavku 209. člena KZ-1 so enako kot predmet protipravne prilastitve iz prvega odstavka tega člena denar, premične stvari ali drugi deli tujega premoženja. Da pooblastilo ni denar in ne premoženje, je jasno, premično pa je v toliko, koliko je premična podlaga, na kateri se, če sploh, nahaja. Predmet neupravičene uporabe je tako lahko sama podlaga, ki bi morala biti po opisu dejanja storilcu posebej zaupana in ne vsebina pooblastila, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v dani upravičenosti za zastopanje. Te pa s stvarjo v kateremkoli njenem smislu niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti.
Zaupnost razmerja je pri kaznivem dejanju neupravičene uporabe po 209. členu KZ-1 varovana le, ko to traja in ne še po tem, ko je razmerje prenehalo.
predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - odločitev o pravdnih stroških - fikcija vročitve
Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Ugotovilo je, da sta bili tožencu v skladu z določbami ZPP vročeni tako tožba, kakor tudi zamudna sodba, saj je ta v hišni predalčnik prejel obe obvestili o pošiljkah in o tem, da ju lahko prevzame v roku 15 dni. Ker tega ni storil, sta bili pošiljki zaradi odprtega hišnega predalčnika vrnjeni sodišču. Zaradi toženčevega bivanja v Nemčiji v času vročitve obeh sodnih odločb ni obstajala realna možnost, da se bo naslovnik z njimi seznanil, zaradi česar ni nastopila fikcija vročitve. Zaradi uspešno izpodbite fikcije vročitve je potrebno šteti, da tožencu zamudna sodba ni bila vročena, posledično pa ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje je tako predlogu toženca za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe pravilno ugodilo in razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe.
Utemeljeno pritožba tožnika izpodbija odločitev o stroških postopka. Postopek za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ni samostojen postopek. O stroških postopka je mogoče odločiti šele ob koncu odločitve o zadevi, upoštevajoč celotni uspeh v postopku. V tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00030740
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1a.. ZMZPP člen 20.. CC člen 1243, 2946.. OZ-UPB1 člen 349.
prodajna pogodba - distribucijska pogodba - uporaba italijanskega prava - evropsko pravo - zastaralni rok iz gospodarske pogodbe
Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga.
Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni potekel.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
KZ člen 310. KZ-1 člen 307, 307/1, 307/3. ZOro-1 člen 28, 28/2, 28/5.
nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - strelno orožje - privilegirana oblika kaznivega dejanja - posamezno strelno orožje kot pravni standard - odvzem predmetov - varnostni ukrep odvzema predmetov
Pravni standard posamezno strelno orožje je tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.
Na podlagi jezikovne in teleološke razlage je mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.