gospodarski spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - nedovoljen pritožbeni razlog
Napačna oz. nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v pritožbenem postopku zoper sodbo na podlagi pripoznave po določbi tretjega odstavka 338. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 231, 232, 232/4, 382, 382/1. ZPP člen 137, 319, 339, 339/2-8.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - verjetnost terjatve - narok za začetek stečajnega postopka - zaslišanje dolžnika - neopravičen izostanek z naroka
Ker je dokazni predlog za svoje zaslišanje dolžnik podal v okviru trditev, ki se nanašajo na temelj njegove zatrjevane obveznosti, pravna narava njegove obveznosti pa je vsaj v delu, ki se nanaša na judikatno terjatev, že presegla podane trditve (kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, o njej v tem postopku ne more ponovno odločati), sodišču prve stopnje pravilno ni bilo potrebno izvajati dokaza z zaslišanjem dolžnika. S tem, ko sodišče pravilno ni zaslišalo dolžnika, saj to za ugotavljanje verjetnosti terjatve ni bilo potrebno (četrti odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa), ni v ničemer kršilo dolžnikove pravice do izjave.
Slednjo je potrebno razlikovati od zaslišanja stranke v dokazne namene.
Četudi bi upnik lahko dosegel poplačilo v drugem postopku, lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku.
Glede na to, da je na menični izjavi in prilogi k menični izjavi pri podpisu izrecno in jasno navedeno „podpis izdajateljice menic - A., d. o. o.,“ ter „podpis meničnih porokov (avalistov) - B. B.“, ni utemeljeno zavzemanje, da se je toženec podpisal dvakrat kot zakoniti zastopnik družbe.
gospodarski spor majhne vrednosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - litispendenca - izdaja sodbe - pisna izdelava sodbe - obrazložitev sodne odločbe - izdelava obrazložitve odločbe po drugem sodniku
S sodbo na red. št. 31 spisa je bilo ponovno odločeno o zahtevku, ki je že predmet odločitve z nepravnomočno sodbo z dne 8. 6. 2010 na red. št. 24 spisa in o katerem torej še teče pravda. Iz tega razloga je sodba na red. št. 31 spisa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
nezgodno zavarovanje oseb - zavarovalnina za telesno poškodbo - splošni pogoji zavarovanja - stroški zdravljenja - varstvo potrošnikov - nezgoda - nenadna in nepredvidljiva poškodba - polica o življenjskem zavarovanju - določila v zavarovalni polici - zavarovalno kritje - obseg zavarovalnega kritja - postopek v sporu majhne vrednosti - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog - stroški pravdnega postopka - nepriznani stroški
Tožnikovo sklicevanje na splošne pogoje pogodbe, ki naj bi bili nejasni in nepošteni, ni utemeljeno, saj s podpisom zavarovalne police, v kateri je jasno naveden obseg kritja, ni dokazal, da je bil prepričan, da bo v primeru nezgode upravičen tudi do vseh stroškov zdravljenja.
nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta - zavrženje tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne
Že zaradi dejstva, da tožnik v dopolnitvi tožbe ni navedel vrednosti spornega predmeta, na kar je bil izrecno pozvan, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.
Rubež gotovine predstavlja eno izmed izvršilnih dejanj v izvršbi na premičnine, medtem ko izročitev gotovine izvršitelju s strani dolžnika predstavlja njegovo prostovoljno izpolnitev, h kateri je izvršitelj dolžan dolžnika pozvati pred opravo izvršilnega dejanja (prvi odstavek 53. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja - Pravilnik). V kolikor bi v obravnavanem primeru prišlo do rubeža gotovine, bi izvršitelj to izkazoval z rubežnim in cenilnim zapisnikom, v katerem bi bilo zapisano, kateri denar je zarubil. Glede na navedeno in pobotnico v spisu, je tako mogoče zaključiti, da je 23. 5. 2019 izvršitelj le prevzel gotovino od dolžnika v smislu njegove prostovoljne izpolnitve, kar je skladno z drugim odstavkom 53. člena Pravilnika tudi dolžan storiti, in rubež gotovine tako v tem primeru ni bil opravljen. Na podlagi izvršiteljevega poročila o neuspešnem rubežu dne 7. 5. 2019, iz katerega izhaja, da dolžnik na naslovu, kjer se je opravljal rubež, nima rubljivih predmetov, je tako sodišče prve stopnje izvršbo na podlagi prvega odstavka 88. člena ZIZ pravilno ustavilo.
V primeru vročitve po fikciji je stranka (ob odsotnosti napak pri vročanju) na podlagi puščenega obvestila seznanjena, kako lahko doseže seznanitev z vsebino pisanja (z dvigom pisanja na pošti v roku 15 dni), in s posledicami, če ne bo ravnala, kot je navedeno v obvestilu (nastop fikcije vročitve). Glede na navedeno je stranki treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji ni bila pravilna oziroma da je podana napaka pri vročanju.
Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožnici naložilo povrnitev 100 % povečanih stroškov tožene stranke kot delodajalca po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Ta predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora, in sicer delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c v individualnih delovnih sporih prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Delavec bi moral v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je delodajalec. Takšna ureditev je zato v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov.
nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - žrtev nasilja v družini - psihično nasilje - ukrepi za zagotovitev varnosti žrtve - namen ukrepa - policijski ukrepi - ukrep prepovedi približevanja
Namen prepovedi iz 19. člena ZPND je v zagotovitvi celovitega varstva žrtev nasilja v družini. Nasprotnemu udeležencu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja predlagateljici in mladoletni hčerki po določbah ZNPPol oziroma po uradni dolžnosti. Določba 19. člena ZPND pa omogoča žrtvi, da sodišču sama predlaga ustrezne prepovedi tudi v primeru, če se je s strani policije izrečena prepoved že iztekla. Gre torej za medsebojno dopolnjevanje ukrepov z namenom celovitega varstva žrtev nasilja v družini. Izrek ukrepov v tej zadevi je bil zato utemeljen, izpodbijana odločitev pa pravilna.
Tožeča stranka je dala dve pisni ponudbi za prodajo gradbenega materiala, in sicer dne 8. 3. in 13. 3. 2017. Tožena stranka je potem trikrat dala sprejem ponudbe. S tem so bile sklenjene tri pogodbe (prvi odstavek 22. člena in prvi odstavek 28. člena OZ). S tem pa je bila dogovorjena cena, kot je bila zapisana v obeh ponudbah.
neizbran kandidat - javni zavod - napačen pravni pouk - rok za vložitev tožbe - pravica do pritožbe
Tožeča stranka je tožbo vložila v roku, kot izhaja iz pravnega pouka obvestila o neizbiri, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila tožba vložena v roku 30 dni po prejemu obvestila, pravočasna.
Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih ustavnih pravic zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - razžalitev
Tožnik je storil očitano dejanje. Pristopil je do sodelavke in jo verbalno napadel ter žalil z besedami, da "so vse kelnarce nesposobne, nevzgojene in grde, goni se nekam in jebem ti mater, zaključi že blagajno, ker ne bo štel denarja ob 22h." S tem je naklepno storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj po naravi stvari ni mogoče takega dejanja storiti nenaklepno.
Tožnikovo ravnanje v razmerju do sodelavke pomeni kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, z njim pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ. Njegove besede in obnašanje ob tem, ko jih je izrekel, izraža vrednostno sodbo oziroma mnenje o sodelavki, ki je tudi objektivno žaljivo. Sporočilo tožnika glede na uporabljene besede oziroma besedne zveze po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih, prav tako dejanja drugače kot naklepno ni mogoče storiti. Naslovnica žaljivega sporočila pa je to sporočilo tudi subjektivno dojemala kot žalitev in verbalni napad, po katerem se je počutila neprijetno, celo grozno, ter osramočeno, enako tudi toženec kot njen delodajalec. Glede na navedeno je tožnik s tem dejanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00028877
ZDZdr člen 39, 39/1.
prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - ogrožanje drugih - konkretiziranost - heteroagresivnost - izvedensko mnenje - trajanje prisilnega ukrepa
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan zakonski dejanski stan iz prve alineje 39. člena ZDZdr. Dejstvo, da je pritožnik delal grozeče kretnje proti sprejemnemu zdravniku in verbalno grozil, ob podanih ostalih okoliščinah, ki so potrebni za odreditev sprejema na zdravljenje brez privolitve, je dovolj konkretizirana okoliščina za ta ukrep. Nato je pa tudi iz zaslišanja samega pritožnika sodišče ugotovilo, da pritožnik izraža resne grožnje osebam, za katere meni, da mu grozijo.
ZDR-1 člen 77, 118, 118/1, 118/2.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 10.. OZ člen 378, 378/1.
Tožena stranka je dokazala negativno dejstvo, tj. da nima več ustreznega delovnega mesta, na katero bi se lahko tožnik vrnil. Poleg tega je dokazala subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko, pri čemer je tožnik v postopku na prvi stopnji navajal, da je s toženo stranko v konfliktnem razmerju. Glede na navedene ugotovitve je pravilna presoja, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.
ZPP člen 154.. URS člen 33, 50.. ZPIZ-2 člen 125, 125/1.. ZUTD člen 131, 132, 132/1, 132/1-2.. ZUP člen 7.
nadomestilo za invalidnost - invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja - II. kategorija invalidnosti - izbris iz evidence brezposelnih - pravica do socialne varnosti - pravica do zasebne lastnine - odločitev o pravdnih stroških
Nadomestilo za invalidnost ureja ZPIZ-2. Po 1. odstavku 125. člena ZPIZ-2 se zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje oziroma je prenehal opravljati dejavnost ali delo, ki je bila podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje, izplačuje za čas, ko je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Po sodni praksi revizijskega sodišča s pravnomočno odločbo priznana pravica lahko obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Pogoja prijave na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, morata torej biti izpolnjena ves čas izplačevanja nadomestila za invalidnost. Prijava na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti oseb, prijavljenih na tem zavodu, je urejeno v ZUTD.
Po 131. členu ZUTD se v evidenco iskalcev zaposlitve lahko prijavi vsaka oseba, ki potrebuje ukrepe, ki se zagotavljajo iskalcem zaposlitve. Zavod po uradni dolžnosti preneha voditi osebo v evidenci iskalcev zaposlitve z dnem nastanka razloga, če se v obdobju šestih mesecev po prijavi niti enkrat ne javi na zavodu (2. odstavek v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 132. člena ZUTD). O prenehanju vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve iz tega razloga zavod za zaposlovanje na zahtevo osebe izda potrdilo.
Čeprav ZUTD za izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, temveč je oseba po poteku šestih mesecev od vpisa izbrisana, če se ne javi zavodu za zaposlovanje, in je o izbrisu obveščena po navadi pošti, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri izbrisu iz evidence iskalcev zaposlitve dolžan postopati po osnovnih načelih upravnega postopka. Izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ima namreč posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno torej na prenehanju pravice do izplačevanja in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zavod za zaposlovanje bi zato moral skladno z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP pred prenehanjem vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve osebi omogočiti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi ter da se s tem v zvezi izjasni o izbrisu oziroma interesu za še nadaljnje vodenje v evidenci iskalcev zaposlitve. To še zlasti, če je bila oseba na dolžnost javljanja zavodu za zaposlovanje vsaj enkrat v 6 mesecih oziroma pred pretekom 6 mesecev od vpisa opozorjena le ustno ob vpisu v evidenco iskalcev zaposlitve.
Po stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank (Pdp 683/2018). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del.
odškodninska odgovornost delodajalca - teorija jajčne lupine - vzročna zveza
Pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitve izvedenca glede vzroka nastanka okvare vratne hrbtenice. V skladu s teorijo jajčne lupine v okoliščinah konkretnega primera ne more biti izključni razlog za zavrnitev odškodninske odgovornosti toženk po temelju zgolj dejstvo, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. To dejstvo bi bilo odločilno le v primeru, če bi izvedenec ugotovil, da je pri tožnici prišlo do zdravstvenih posledic zgolj zaradi ožjega spinalnega kanala in degenerativnih posledic. Če pa bi izvedenec ugotovil, da se je okvara hrbtenice pri tožnici razvila zaradi opravljanja dela, pa bi opravljanje dela bilo v vzročni zvezi z nastankom škodljive posledice, ne glede na to, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje in ugotovitev izvedenca, ugotovilo, da je tožnica delala za tekočim trakom, v hitrem tempu, sede, da je vratna hrbtenica občasno v prisilnem položaju in da stalno ročno dviguje 2,5 kg do 3 kg na višino. Pri tem pritožbeno sodišče dvomi, da takšno delo ne more biti v vzročni zvezi z nastankom težav z vratno hrbtenico. Izvedenec v tem delu na da jasnega odgovora, ki bi odklonil vsak dvom v to, da je lahko dolgoletno opravljanje takšnega dela povzročilo težave z vratno hrbtenico, zato na podlagi takšnega mnenja sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti pravilnega stališča, da vzročna zveza ni podana.
Za utemeljenost obogatitvenega zahtevka morajo biti hkrati izpolnjeni pogoji: obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V konkretnem primeru je še vedno obstajala pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine od 4. 4. 2012 v nižjem znesku (207,25 EUR) in šele od 1. 3. 2007 pravna podlaga za izplačevanje delne invalidske pokojnine v višjem znesku (275,80 EUR), zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez pravne podlage, kot to določa 190. člen OZ. To pa v konkretnem primeru pomeni, da ni bil izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve oziroma obogatitve, zaradi česar tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Dejstva, da sta tožnika vedela, da morata spoštovati konkurenčno prepoved in da je prvi tožnik enkrat v preteklosti že zaprosil toženo stranko za soglasje za opravljanje določenih del, ne utemeljujejo drugačne presoje subjektivnega odnosa tožnikov do očitane kršitve, ki temelji na ugotovitvi, da tožnika nista vedela, da delo, ki sta ga opravljala, sodi v dejavnost tožene stranke. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru, ni dokazan. Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde, naklep ali hudo malomarnost. Ni dvoma, da tožnikoma glede na ugotovljena dejstva ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, prav tako pa tudi ne hude malomarnosti, ki pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu, zato odpovedni razlog ni podan.