izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi
Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana iz utemeljenega razloga le v primeru, če tožnik najmanj pet dni zaporedoma ne bi prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne bi obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti (kar je razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožniku očitana neupravičena odsotnost v trajanju treh delovnih dni in dejstvo, da tožene stranke o svoji odsotnosti ni obvestil, je lahko utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj obe ravnanji predstavljata hujšo kršitev delovnih obveznosti, tj. kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1). Je pa treba v tem primeru zlasti skrbno presoditi, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zagovor pred odpovedjo - detektiv - uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu
Med strankama ni sporno, da je tožnik delo na sporne datume dejansko opravljal v hlačah s skrajšanima hlačnicama ter da je odšel z dela predčasno brez posebnega dovoljenja nadrejenega. Za ugotavljanje teh pravno relevantnih dejstev dokazi, ki jih je pridobil detektiv, niti niso bili potrebni, nenazadnje je tožnik sam priznal, da je očitani dejanji storil. Na dokazovanje, da je imel tožnik dovoljenje za opravljanje dela v skrajšanih hlačah ter za predčasno zapuščanje delovnega mesta, izvedba dokazov, ki jih je pridobil detektiv, ni vplivala, zato tudi pritožbena kritika glede pridobitve teh dokazov in posega v tožnikovo zasebnost ni pomembna. Tudi sicer pa gre za dopustno pridobljeni dokaz (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 240/2015), delodajalec ima namreč pravico nadzorovati, ali delavci v času dela na delovnem mestu kršijo svoje delovne obveznosti, v ta namen pa lahko svoje pravice v okviru direktivne oblasti prenese tudi na zasebnega detektiva. Tudi če bi detektiv pri opravljanju nadzora nad tožnikom posegel v njegovo zasebnost (trditve, da je tožnika zasledoval na domu, so sicer nedopustna pritožbena novota), pa ta ukrep prestane tudi test praktične konkordance, saj izvrševanje pravic tožene stranke (svobodna gospodarska pobuda, zasebna lastnina, varovanje varnosti zaposlenih) prekomerno ne omejuje izvrševanja tožnikove pravice do zasebnosti (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 42/2016, VIII Ips 125/2017 in VIII Ips 2/2018).
ZPP člen 3, 3/3.. OZ člen 3, 1050.. ZDR-1 člen 13, 136, 136/1, 136/2.
regres za letni dopust - poravnava - odpoved pravici - pobot izplačila plače - sporazum - plačilo zapadle terjatve
Med strankama ni bilo sporno, da so vse terjatve (razen regresa za letni dopust za leto 2018), ki so bile predmet tožnikove tožbe, do sklenitve sporazuma že zapadle.
Tudi v sklepu VIII Ips 191/2018 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je poravnavanje dopustno le v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (ta določa, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom), čeprav je glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav verjetno bolj relevantna določba 3. člena OZ, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.
ZMinP člen 2.. ZDR-1 člen 137, 137/7, 138, 138/2.. ZDR člen 34, 129, 129/1.
plača - dodatek za delovno dobo - minimalna plača - plačilo razlike plače
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, v skladu z 2. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP) pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Sodišče prve stopnje je zato tožniku za mesece, v katerih je prejel plačilo za delo v manjšem znesku od v relevantnem obdobju zakonsko določene minimalne plače, utemeljeno prisodilo obračun ustreznih razlik v plači in izplačilo neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče prve stopnje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo dodatek za delovno dobo za mesece, za katere mu je prisodilo že razliko v plači do minimalne plače. V skladu z v vtoževanem obdobju veljavnim ZMinP se namreč dodatek za delovno dobo všteva v minimalno plačo. Določba 1. člena Zakona o spremembah Zakona o minimalni plači (ZminP-B), da se dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, ne vštevajo v minimalno plačo, se bo pričela uporabljati šele s 1. 1. 2020.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00036573
ZODPol člen 67, 67/3.. ZJU člen 24, 24/1.. ZNPPol člen 4.
policija - začasna napotitev
V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih, ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče torej odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi ali v subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem. Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank (odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 7/2013, VIII Ips 294/2016, VIII Ips 255/2016, VIII Ips 156/2018). Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi (VIII Ips 305/2015, VIII Ips 283/2016, VIII Ips 54/2017). Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. To so predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose.
sodne takse - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - odložitev plačila sodne takse - pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - preizkus izpolnjevanja pogojev - napačen pravni pouk - ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme pri predlogu za taksno oprostitev
Namen novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse v primeru odloženega plačila sodne takse ni v tem, da se taksnemu zavezancu omogoči nov preizkus vsebinskih razlogov za oprostitev plačila sodne takse, ampak da se taksnega zavezanca opozori, kdaj je dolžan odloženo taksno obveznost plačati. Vlaganje novih predlogov za taksno oprostitev glede plačila sodne takse, o odlogu katere je bilo že pravnomočno odločeno, ni dopustno.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00032061
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4.. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2.. ZDR-1 člen 113, 113/4.
izredna odpoved delodajalca - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - sindikalni zaupnik - nastanek težko nadomestljive škode
ZDR-1 omogoča zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi sindikalnih zaupnikov zaradi odpovedi le do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik zmotno meni, da se pri izdaji začasne odredbe v postopku individualnega delovnega spora upošteva 113. člen ZDR-1, saj se varstvo sindikalnih zaupnikov po tej določbi konča s trenutkom odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je mogoče vložiti na podlagi določb ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe podal trditve o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode - predvsem potrebo po zaščiti interesov delavcev, ki so nosilci lekarniške dejavnosti, ter dobre polovice zaposlenih, ki so ga izvolili v svet zavoda, saj zaradi prenehanja delovnega razmerja ne bo mogel sodelovati pri volitvah za direktorja ter varovati pravic delavcev.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da to ni pravno pomembna škoda v smislu določbe 272. člena ZIZ, saj se ne nanaša na tožnika osebno. Namen začasne odredbe je zagotoviti začasno varstvo individualne pravice, torej zavarovanje tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v sodnem sporu za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in ne morebitnih bodočih terjatev drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnik bi moral navajati in verjetno izkazati, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode njemu osebno, kar jasno izhaja iz določbe 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da mora tožnik navesti, zakaj bo škoda, ki nastaja zaradi izgube zaposlitve, zanj težko nadomestljiva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v zvezi s tako škodo tožnik v predlogu napisal le, da je izredna odpoved pri njem povzročila hujšo socialno stisko (prejema 50-odstotno nadomestilo plače), česar pa ni konkretiziral niti ni predlagal izvedbe nobenega dokaza v zvezi s tem. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni štelo, da bi bil dokazan eden od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (zatrjevani nastanek nenadomestljive škode tožniku).
odločitev o stroških postopka v sodbi - pritožba zoper odločitev pritožbenega sodišča - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - dopolnilni sklep o stroških - dopolnilni sklep na pritožbeni stopnji
Odločitev o stroških postopka mora biti zapisana v izreku sodbe, ta odločitev pa je izostala. Takšno pomanjkljivost je mogoče odpraviti le z dopolnilno sodbo ali dopolnilnim sklepom. Ker ima odločitev o stroških postopka vselej pravno naravo sklepa, je pritožbeno sodišče izdalo dopolnilni sklep.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - razžalitev
Tožnik je storil očitano dejanje. Pristopil je do sodelavke in jo verbalno napadel ter žalil z besedami, da "so vse kelnarce nesposobne, nevzgojene in grde, goni se nekam in jebem ti mater, zaključi že blagajno, ker ne bo štel denarja ob 22h." S tem je naklepno storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj po naravi stvari ni mogoče takega dejanja storiti nenaklepno.
Tožnikovo ravnanje v razmerju do sodelavke pomeni kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, z njim pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ. Njegove besede in obnašanje ob tem, ko jih je izrekel, izraža vrednostno sodbo oziroma mnenje o sodelavki, ki je tudi objektivno žaljivo. Sporočilo tožnika glede na uporabljene besede oziroma besedne zveze po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih, prav tako dejanja drugače kot naklepno ni mogoče storiti. Naslovnica žaljivega sporočila pa je to sporočilo tudi subjektivno dojemala kot žalitev in verbalni napad, po katerem se je počutila neprijetno, celo grozno, ter osramočeno, enako tudi toženec kot njen delodajalec. Glede na navedeno je tožnik s tem dejanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve.
KZ-1 člen 211, 211/1.. ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. ZGD-1 člen 32.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - elementi kaznivega dejanja - goljufija - rok za podajo odpovedi
Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen ZGD-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba.
S tožnikovimi ravnanji, tako z lažnim prikazovanjem kilometrine zaradi neupravičenega povračila stroškov, kot lažnim prikazovanjem delovnega časa z namenom neupravičenega izplačila za delo, so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.
ZDR-1 člen 38, 84, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2.. ZGD-1 člen 39.. KZ-1 člen 236.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poslovna skrivnost - rok za podajo odpovedi - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih 15 vpogledov v podatke transakcijskega računa v obdobju pred letom 2017 prepozna. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (glede česar pritožba niti nima konkretnih navedb), da je tožena stranka tožnici očitala posredovanje podatkov o transakcijskem računu nepooblaščeni osebi le glede zadnjega vpogleda z dne 3. 11. 2017. Zato so preostali očitani vpogledi podvrženi "običajnemu" 6-mesečnemu objektivnemu roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za nadaljevano kršitev, da bi bilo mogoče ravnanja tožnice presojati kot celoto in posledično šteti, da objektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči z zadnjim vpogledom 3. 11. 2017. Že iz izpodbijane odpovedi namreč izhaja, da tožena stranka tožnici očita vsak posamezen vpogled posebej. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, razen glede vpogledov z dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017, podana prepozno.
Sporna vpogleda v transakcijske podatke nista tako hudi kršitvi, da bi utemeljevali podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 se namreč za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg obstoja zakonskega razloga zanjo zahteva še, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). To je v skladu z načelom stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, po katerem je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo za sankcioniranje delavca.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v prvem stavku tretjega odstavka 4. člena kot osnovno pravilo določa, da se v postopku ocenjevanja ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, v nadaljevanju pa je določena izjema od tega pravila, da se ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve delodajalca odsotni več kot šest mesecev in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust). Torej že sama Uredba ureja kot izjemo odsotnost zaradi porodniškega dopusta, pri čemer je bila tožnica dejansko prisotna na delu 18 dni in praktično en mesec in pol na rednem letnem dopustu, sicer pa se je tudi uvajala v delo na dveh obsevalnih aparatih. Uvajanje v delo na dveh radioloških aparatih, ji po oceni pritožbenega sodišča ne more iti v škodo, tako da je tožena stranka tožnici neutemeljeno podala oceno "0". Tožnica je bila odsotna z dela več kot šest mesecev zaradi koriščenja pravice do materinskega in starševskega varstva, vendar tudi prisotna na delu, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem primeru šlo za prepovedano diskriminacijo iz 6. člena ZDR-1, saj je bila tožnica na delu efektivno prisotna 18 dni, mesec in pol na dopustu (skupaj več kot dva meseca), ostali del leta pa je bila odsotna zaradi koriščenja starševskega dopusta, pri čemer ocena "0" ni predvidena kot ocena v 2. členu Uredbe. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo med ostalim ne glede na družinsko stanje ali drugo okoliščino (starševski dopust) v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za posredno diskriminacijo, ki obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah ali pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe. Ob navedenem je potrebno poudariti, da tudi četrti odstavek 6. člena ZDR-1 izrecno določa, da se manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, šteje za diskriminacijo. Tako bo morala tožena stranka tožnico oceniti za leto 2017, saj odsotnost z dela zaradi starševskega dopusta, kot izjemo določa tako Uredba, ZDR-1 pa izrecno določa, da manj ugoden položaj zaradi odsotnosti zaradi starševstva, šteje, kot diskriminacijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00030155
OZ-UPB1 člen 239, 243.. ZPP-C člen 206, 206/3.
odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - pogodba o sofinanciranju - javno naročanje - prekinitev zaradi postopka mediacije - pavšalna odškodnina - pogodbena kazen
Smernice COCOF določajo v točki 1.3., da se stopnje finančnih popravkov uporabljajo, kadar ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic za zadevno naročilo in da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost samo formalne narave, brez kakršnegakoli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Če je tako, ne gre za pogodbeno kazen, saj obveznost plačila pogodbene kazni nastane s kršitvijo pogodbe, ne glede na nastanek ali višino škode. Uveljavitev finančnih popravkov pa je po Smernicah COCOF vezana na nastanek škode. Poleg tega pa morajo biti, da tožeča stranka lahko uveljavi finančne popravke, izpolnjene še druge predpostavke, to je, da je škoda posledica kršitve predpisov s področja javnega naročanja in da nepravilnost izvira iz sfere tožene stranke. Gre torej za (poslovno) odškodninsko odgovornost. Pogodbeni stranki sta se s sklicevanjem na uporabo Smernic COCOF med ostalim dogovorili, kako bo določena višina škode v primerih, ko je ni mogoče natančno ugotoviti. Po svoji pravni naravi je to dogovor o pavšalni odškodnini.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 23.. ZDR-1 člen 170.
nadurno delo - pogodba o izobraževanju
Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe Policist. V členih 3 - 5 te pogodbe so dogovorjene medsebojne pravice in obveznosti. Zlasti je pomemben 5. člen, v katerem je določeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da stroške izobraževanja predstavljajo stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja ter stroški prevoza na izobraževanja in z izobraževanja. S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja po navedeni pogodbi, ni bil na službeni poti, ampak odsoten z dela, toženka pa je svoje obveznosti do tožnika po tej pogodbi izpolnila - poleg potnih stroškov mu je iz naslova odsotnosti z dela zaradi izobraževanja priznala tudi nadomestilo v višini po 8 ur dnevno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00029312
URS člen 23. ZASP člen 81, 81/1, 81/2, 168. ZPP člen 212, 339, 339/2-10.
avtorske pravice - kršitev avtorskih pravic - običajni honorar - plačilo avtorskega honorarja - neizvedba glavne obravnave - izvedensko mnenje kot dokaz - določitev vrednosti spornega predmeta
Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. V Cpg 11/2018 z dne 27. 9. 2018 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pg 964/2017 z dne 16. 10. 2017 le zato, ker je bilo treba v ponovljenem postopku navesti razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kršitev iz predhodnega postopka pa je bilo mogoče odpraviti brez izvedbe novih procesnih dejanj in bi bila nova glavna obravnava nesmiselna, prazna in sama sebi namen. Isti cilj je bilo mogoče doseči tudi brez nje.
Vsaka metoda, ki je ekonomsko preverljiva in logična, je dopustna za ugotavljanje običajnega honorarja. Z upoštevanjem količine prodanih pijač je izvedenec zagotovil prav to, kar trdi tožeča stranka, to je, da nadomestilo z večanjem količin proporcionalno raste. Sodišče kot zaključno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve upoštevalo metodo izvedenca, ki je kot izhodišče za ugotovitev izračuna običajnega honorarja, upošteval prav dogovor, ki sta ga strani dosegli v preteklosti za odkup avtorskih pravic za Hrvaško, BiH in Makedonijo in ga je korigiral glede na prodane količine.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka v delu vtoževane glavnice iz naslova plačanih, oziroma odmerjenih stroškov za zastopanje po odvetnikih za potrebe sklenitve izvensodne poravnave, kršilo določbe prvega odstavka 7. člena in drugega odstavka 214. člena ZPP, ker je utemeljenost tega dela zahtevka presojalo izven trditev toženca in neprerekanih tožničinih trditev ni štelo za priznane.
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (2008) člen 9, 9/1, 9/4, 13, 13/1, 13/2, 19, 19/2, 19/2-2.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - stroški prevoza
Izvajalec gospodarske javne službe zagotovi prevzemanje sveč pri upravljalcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžan zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. Stroški prevoza od posameznih pokopališč do zbirnega centra zato bremenijo izvajalca gospodarske javne službe.
odločanje brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka - presoja dokazov
Ker je glede na navedbe strank sodišče prve stopnje moralo o dejanskem stanju odločati na podlagi presoje listinskih dokazov, pogoji za izdajo sodbe brez glavne obravnave v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni.
ZPP člen 154.. URS člen 33, 50.. ZPIZ-2 člen 125, 125/1.. ZUTD člen 131, 132, 132/1, 132/1-2.. ZUP člen 7.
nadomestilo za invalidnost - invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja - II. kategorija invalidnosti - izbris iz evidence brezposelnih - pravica do socialne varnosti - pravica do zasebne lastnine - odločitev o pravdnih stroških
Nadomestilo za invalidnost ureja ZPIZ-2. Po 1. odstavku 125. člena ZPIZ-2 se zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje oziroma je prenehal opravljati dejavnost ali delo, ki je bila podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje, izplačuje za čas, ko je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Po sodni praksi revizijskega sodišča s pravnomočno odločbo priznana pravica lahko obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Pogoja prijave na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, morata torej biti izpolnjena ves čas izplačevanja nadomestila za invalidnost. Prijava na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti oseb, prijavljenih na tem zavodu, je urejeno v ZUTD.
Po 131. členu ZUTD se v evidenco iskalcev zaposlitve lahko prijavi vsaka oseba, ki potrebuje ukrepe, ki se zagotavljajo iskalcem zaposlitve. Zavod po uradni dolžnosti preneha voditi osebo v evidenci iskalcev zaposlitve z dnem nastanka razloga, če se v obdobju šestih mesecev po prijavi niti enkrat ne javi na zavodu (2. odstavek v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 132. člena ZUTD). O prenehanju vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve iz tega razloga zavod za zaposlovanje na zahtevo osebe izda potrdilo.
Čeprav ZUTD za izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, temveč je oseba po poteku šestih mesecev od vpisa izbrisana, če se ne javi zavodu za zaposlovanje, in je o izbrisu obveščena po navadi pošti, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri izbrisu iz evidence iskalcev zaposlitve dolžan postopati po osnovnih načelih upravnega postopka. Izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ima namreč posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno torej na prenehanju pravice do izplačevanja in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zavod za zaposlovanje bi zato moral skladno z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP pred prenehanjem vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve osebi omogočiti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi ter da se s tem v zvezi izjasni o izbrisu oziroma interesu za še nadaljnje vodenje v evidenci iskalcev zaposlitve. To še zlasti, če je bila oseba na dolžnost javljanja zavodu za zaposlovanje vsaj enkrat v 6 mesecih oziroma pred pretekom 6 mesecev od vpisa opozorjena le ustno ob vpisu v evidenco iskalcev zaposlitve.