ZPP člen 214, 214/2. SPZ člen 11, 11/1, 99, 99/1, 105, 105/1, 105/3, 107, 107/1, 107/2, 112, 112/1. ZGO-1B člen 127, 127/5.
varstvo lastninske pravice - gradbena parcela - etažna lastnina - skupni del stavbe
Pojem gradbene parcele pravno ni identičen pojmu skupnega dela stavbe v etažni lastnini, saj je za to, da določena nepremičnina pridobi lastnost skupnega dela stavbe v etažni lastnini, potreben še ustrezen akt (pravni posel ali sodna odločba) in vpis v zemljiško knjigo, kar predstavlja konstitutivni pogoj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029120
ZPP člen 161, 161/3. OZ člen 198.
izpraznitev stanovanja - izvrševanje posesti - uporaba stanovanja - sporno dejansko stanje - neupravičena uporaba stanovanja - uporabnina - nerazdelna odgovornost sospornikov - nerazdelna odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Ker so toženci v vtoževanem obdobju brez pravnega naslova uporabljali stanovanje, ki je bilo last tožnika, so kot nedobroverni posestniki dolžni plačati tožniku uporabnino.
Tretji odstavek 161. člena ZPP določa, da sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - objektivni in subjektivni pogoj - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nastanek težko nadomestljive škode - hujše neugodne posledice - aktivno ravnanje dolžnika
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnosti. Tožeča stranke ne le, da ni izkazala konkretnega ravnanja tožene stranke v smeri odtujevanja ali obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja pravdnih strank z namenom onemogočanja izterjave tožeči stranki, tega ni niti zatrjevala. Tudi glede obstoja potrebe odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožeči stranki preti sila ali težko nadomestljiva škoda. Teoretična možnost, da bi toženec parcele prodal in njegovo zanikanje, da bi bile parcele kupljene tekom trajanja zakonske zveze (kar se zatrjuje v pritožbi), ni dovolj. Tožeča stranka mora izkazati dejansko pretečo nevarnost in potrebo, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tudi če obstaja hipotetična možnost, da bi toženec parcele prodal, to ni dovolj. Izkazano mora biti konkretno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja in obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja ter onemogočanja izterjave. To pa v obravnavanem primeru ne le, da ni izkazano, niti zatrjevano ni.
ZPP člen 80, 81, 81/1, 81/2, 81/5. DZ člen 267, 267/1.
pravdna sposobnost stranke - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - postavitev izvedenca - postavitev skrbnika za poseben primer - pravica do pritožbe
Zoper sklep, s katerim se odredijo ukrepi za odpravo pomanjkljivosti, ni pritožbe (peti odstavek 81. člena ZPP).
Okoliščine glede pravdne sposobnosti stranke se ugotavljajo po uradni dolžnosti, namen tega postopka pa je v varovanju interesov pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke. Tudi na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se tudi na kršitve v zvezi z izvajanjem dokazov (po uradni dolžnosti) v postopku ugotavljanja pravdne sposobnosti lahko sklicuje le tista stranka, ki je subjekt tega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00031026
ZDZdr člen 30, 30/1, 46, 46/1, 46/2, 47, 47/1, 48, 48/3, 80, 80/1, 80/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42.
sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - nadzorovana obravnava - postopek zaradi sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do obravnavanja v postopku - pravica do pritožbe - zaslišanje - duševna motnja - oblikovanje volje - odklanjanje zdravljenja
Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.
Vprašljivo je, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Nova (druga) odpoved ne temelji več na obveznostih iz načrta finančnega prestrukturiranja v zvezi z znižanjem stroškov dela, temveč na dodatnem znižanju naročil obstoječih kupcev, dodatno nižjimi prihodki glede leta 2015 in 2016 ter glede na plan za leto 2017, ki ga ne dosega. Toženka pa je tudi dokazala, da je ukinila delovno mesto višjega referenta II, pri čemer je dela in naloge tega delovnega mesta že pred tem razporedila drugim delavcem. Če je delovno mesto ukinjeno, tudi ni potrebe po primerjavi delavcev, ki opravljajo delo na tem delovnem mestu in s tem uporabe nekih objektivnih kriterijev, pri čemer je pomembno, da je tožnik na delovnem mestu višjega referenta II edini izvajalec. Ker je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba - odvzem pravice do stikov - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje otroka
Sodišče je v skladu z zrelostjo in starostjo otroka sicer dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, kot to zmotno menita starša, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, temveč bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, ali bo predlog upnice za predodelitev otroka utemeljen.
skupno premoženje zakoncev - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - vzdrževalna dela
Vlaganja zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti) v posebno premoženje enega od njiju se presojajo ob upoštevanju določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Za sam nastanek kot višino terjatve, ki gre zakoncu iz naslova takšnih skupnih vlaganj v posebno premoženje drugega zakonca, je bistveno, ali se je zaradi njih vrednost tovrstnega premoženja povečala in za koliko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029568
OZ člen 191, 1012, 1018, 1019, 1019/2, 1027.
pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zavarovanje kredita - zavarovanje denarne terjatve - neposredna izvršljivost notarskega zapisa - zastavna pravica na nepremičnini - solidarno poroštvo - poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - solidarni porok - zastavitelj - odgovornost zastavitelja - oprostitev poroka zaradi opustitve garancij - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - upnikovo ravnanje - malomarno ravnanje
Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).
Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine.
Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ.
Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.
Mogoče je ugotoviti, da je podana situacija iz 299.a člena ZFPPIPP, ko prodaja nepremičnine ni mogoča, saj o izločitveni pravici upnikov še ni bilo pravnomočno odločeno. S prodajo je treba počakati, dokler ne bodo prenehale ovire iz 3. točke četrtega odstavka 299.a člena ZFPPIPP.
ZPSDP člen 4, 8.. ZUJF člen 171, 171/1, 173, 173/2.
povračilo stroškov prevoza - napotitev na strokovno usposabljanje - službena pot
Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.
Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati.
Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel.
Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030966
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. ZSSloV člen 53, 53/2.. OZ člen 165, 246, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - delovni čas - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti - odmera višine odškodnine
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče mora pri odločanju, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo, ali pa bo postopek do pravnomočne rešitve tega vprašanja na matičnem področju prekinilo, upoštevati načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka kot tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.
ZVEtL člen 26, 26/3. ZVEtL-1 člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3. ZPP člen 70, 247. ZGJS člen 76. ZLNDL člen 2.
skupno pripadajoče zemljišče - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pogoji za dopustitev udeležbe - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbojna zakonska domneva - družbena lastnina - pravica uporabe - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - načelo akcesornosti - lastninjenje družbene lastnine - načelo superficies solo cedit - stavbna zemljišča - parkirišče - dovozna pot - javna površina - ugovor javnega dobra - dokazovanje z izvedencem - izločitev izvedenca
Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo.
Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča in, kot že navedeno, z vpisom pravice v zemljiško knjigo. Pridobitelj posameznega stanovanja je z nakupom stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, zato izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču v pogodbi ni bil potreben.
Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00029810
ZDR člen 37, 37/1, 37/2.. OZ člen 345, 352.. ZPP člen 112, 112/1, 112/7, 112/9.
odškodninska odgovornost delavca - konkurenčna prepoved - zastaranje - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok
Drugi odstavek 37. člena ZDR specifično ureja roke, v katerih lahko delodajalec, če delavec krši konkurenčno prepoved, zahteva povrnitev škode (pri čemer gre za prekluzivne roke).
Po spremembi deveti odstavek 112. člena ZPP določa, da se, če je bila tožba, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, ali roka za zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno. Te določbe za nazaj ni mogoče uporabiti. Prav tako ni mogoče uporabiti določb o pretrganju zastaranja oziroma stališč kot izhajajo iz sodne prakse, da je zastaralni rok z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču varovan, saj pri rokih, določenih v drugem odstavku 37. člena ZDR, ne gre za zastaralne, ampak za prekluzivne roke.
ZObr člen 97h, 97h/3, 98c.. ZDR-1 člen 164, 164/2, 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 7, 8, 9, 10.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 35.
neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini
Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.
tožba na ugotovitev ničnosti vpisa - pravni interes za ugotovitev ničnosti - sprememba zakonitega zastopnika - ničnostni razlogi - ničnost sklepa nadzornega sveta - dokazna ocena
Tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za ugotovitev ničnosti vpisa, ki ga ni več. Poleg tega tožeči stranki z vpisi, ki so predmet zahtevka, ni bila dana oz. odvzeta nobena materialna pravica.
Sodišče niti v registrskem niti v tem postopku ne more presojati veljavnosti, pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb, izdanih v drugih sodnih postopkih. Veljavnost sodne odločbe je mogoče izpodbiti le s pravnimi sredstvi v postopku, v katerem je bila izdana.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - uspeh pravdnih strank - odmera pravdnih stroškov - višina stroškov postopka
Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je trditev, da naj bi bila odločitev glede uspeha tožnice napačna, le pavšalna, saj toženci navajajo le, da uspeh tožnice na znaša 84 %, ampak manj kot 84 %. Takšna navedba je ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica glede ugotovitvenega zahtevka v delu, kjer se ugotavlja skupno premoženje, uspela 100 %, z zahtevkom za določitev deležev pa 68 %, neutemeljena.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.
V času tožnikovega bolniškega staleža je tožnika nadomestil delavec, ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal na delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.