ZZK-1 člen 3, 3/1, 3/1-3, 3/2, 3/2-3, 3/2-4, 13.a, 15, 15.a, 40.a.. SPZ člen 105, 105/1, 105/3, 105/4, 105/5.. SZ-1 člen 23.
etažna lastnina - skupni del stavbe v etažni lastnini - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - neločljiva povezanost - skupni del, ki služi več večstanovanjskim stavbam - enostanovanjska stavba
Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu in se ji ni mogoče odpovedati. Gre za poseben pravni status oziroma pravno povezanost etažne lastnine s splošnim skupnim delom. Odločitve nepravdnega sodišča, ki je najprej tri parcele in etažni del opredelilo kot splošne skupne dele, zatem pa jih dodelilo v (so)last stavb in fizične osebe, ni mogoče zemljiškoknjižno izvesti. Pritožničin solastninski delež bi z izvedbo take odločitve avtomatično izguibil pravno naravo skupnega dela in lahko postal predmet samostojnega razpolaganja, kar pa se ne ujema s pravno naravo tistih deležev, ki pripadajo stavbam. Ne more namreč biti idealni delež neke nepremičnine po svoji pravni naravi splošni skupni del, drugi idealni delež pa ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029408
KZ-1 člen 228/2, 228/1. ZKP člen 372/1-1, 358-1.
kršitev kazenskega zakona - ni znakov kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitveni namen - obljuba plačila - oprostitev obtožbe
Z navedbami, da sta mu zakonita zastopnika glede na predhodno poslovno sodelovanje zaupala in verjela, obdolženec pa namena plačila obveznosti ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, čeprav je bilo finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I. d.o.o., kot tudi samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p. takšno, da je omogočalo poplačila, ki jih ni izvedel, saj je zavestno vodil posle na način, kot je v naveden v obtožbi in sodbi (kjer je glede na obtožbo nekoliko spremenjen), zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Zaveza k plačilu obveznosti je element pogodbenega razmerja, ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je obdolženec drugega preslepil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00029512
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23. ZIZ člen 21, 212. ZDSS-1 člen 53, 53/2, 53/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 343, 343/1, 343/2.
določitev sodnih penalov - kolektivni delovni spor - aktivna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo - nedenarna obveznost - sindikat - predlagatelj - pravica do izvršbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do izjave
V konkretnem primeru je bil stranka kolektivnega delovnega spora, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015, na aktivni strani Policijski sindikat Slovenije. Iz navedene sodbe izhaja, da mora nasprotna udeleženka presežek ur obračunati kot nadure, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske posameznim policistom. Materialnopravni upravičenci po izvršilnem naslovu so torej policisti in ne predlagatelj kolektivnega delovnega spora, to je sindikat. Le posamezni policisti so zato aktivno legitimirani za vložitev predloga za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi navedenega izvršilnega naslova, ne pa v njihovem imenu sindikat. Sodnega varstva v izvršilnem postopku oziroma naložitve plačila sodnih penalov namreč ne more uspešno zahtevati oseba, ki ni materialnopravni upravičenec iz izvršilnega naslova.
Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da lahko po drugem odstavku 53. člena ZDSS-1 sodišče naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in kadar sodišče ravna tako, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka (tretji odstavek 53. člena ZDSS-1). Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da iz pravice do sprožitve kolektivnega delovnega spora samodejno izhaja tudi pravica predlagatelja - sindikata do izterjave obveznosti. Kot že zgoraj navedeno, namreč predlagatelj kolektivnega delovnega spora - sindikat ni materialnopravni upravičenec po izvršilnem naslovu, ne ZIZ ne kak drug predpis pa sindikatu ne podeljuje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izvršbo v korist posameznih delavcev.
Višje sodišče soglaša s pritožbeno ugotovitvijo, da izvršilni postopek oziroma postopek za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen. To izhaja iz že zgoraj citirane določbe tretjega odstavka 53. člena ZDSS-1, po kateri lahko izvršitev odločbe iz kolektivnega delovnega spora zahteva vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni udeleženec tega postopka. Vendar pa morajo biti za izvršbo oziroma za naložitev plačila sodnih penalov izpolnjeni določeni pogoji. Upnik mora biti tako stvarno aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo oziroma zahteve za določitev sodnih penalov, poleg tega mora biti skladno z 21. členom ZIZ izvršilni naslov primeren za izvršbo (oziroma za določitev sodnih penalov). Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (določitev sodnih penalov), mora biti v njem obveznost določno opredeljena oziroma vsaj določljiva.
IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033840
ZTLR člen 28, 28/4. OZ člen 86.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje dela nepremičnine - mirna posest - dobra vera - pravno nasledstvo - razdelitev solastne nepremičnine - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - darilna pogodba - aktivna legitimacija - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - prepoved zlorabe pravic - solastninska pravica na nepremičnini - delitev stvari v naravi - nasprotna tožba
Toženec se v konkretnem primeru ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako njegovi materi N. Š. kot njemu je bilo namreč ob sklepanju darilne pogodbe jasno, da N. Š. najmanj od leta 1969 ni solastnica 1/2 nepremičnine, ker je ta dejansko v izključni lastnini in posesti njene sestre M. B. oziroma njenega pravnega naslednika, kot tudi, da se zemljiškoknjižno stanje ne sklada z resničnim stvarnopravnim stanjem.
procesni pobotni ugovor - izvenpravdni pobot - litispendenca - res iudicata - prepoved reformatio in peius
Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. S tem trenutkom nastopi visečnost pravde oziroma litispendenca. Najpomembnejša posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Litispendenco ustvari tudi uveljavljane ugovora pobota v pravdi.
Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odloča po stanju ob koncu glavne obravnave. Ob koncu glavne obravnave je bila terjatev tožene stranke v znesku 22.035,00 EUR že pravnomočno zavrnjena. Tisto, kar je pravnomočno razsojeno, je šteti za resnično (res iudicata pro veritate accipitur), o isti stvari pa je prepovedano ponovno odločati (ne bis in idem).
Tožena stranka pa lahko v pravdi z izvenpravdnim pobotanjem uspe le, če bo zatrjevala in dokazala obstoj, višino in dospelost terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo.
Pritožbeno sodišče pa ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poneverba v službi - identično dejansko stanje - obsodilna kazenska sodba - rop
Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR spornega dne, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v spornem času protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi kot vodji poslovalnice, in sicer med drugim tudi, ker je spornega dne iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).
služnost v javno korist - prenosljivost služnosti v javno korist
Služnosti v javno korist se po obliki in vsebini zgledujejo po klasičnih služnostih, vendar jih z njimi ne moremo preprosto enačiti. Pri uporabi stvarnopravnih pravil v zvezi s tovrstnimi služnostmi je treba upoštevati njihov namen (doseganje javne koristi). V primerih, kot je konkretni, jih ta okoliščina in dejstvo, da gre za služnosti, ki niso primarno namenjene konkretno določeni osebi, temveč osebi, ki je nosilec dejavnosti, katere del je javna korist, v bistvenem razlikuje od nepravih stvarnih služnosti (226. člen SPZ). Omogočati morajo funkcionalnost javne infrastrukture, ne glede na to, kdo je njen trenutni upravljavec. Zato morajo biti prenosljive.
OZ člen 435, 435/1, 442, 442/1, 442/2. ZPP člen 7, 212.
trditveno in dokazno breme - prodajna pogodba
Trditveno in dokazno breme ni fiksno, pač pa tekom postopka med strankama prehaja. Če tožena stranka ugovarja, da neka dobava ni bila izvedena, potem je na strani tožeče stranke, da postavi trditve, kdaj, kako, na kakšen način je bila dobava izvedena, da potem tožena stranka lahko na to trditev odgovori. Pri tožeči stranki je ta del trditev umanjkal.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030966
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. ZSSloV člen 53, 53/2.. OZ člen 165, 246, 299.
odškodninska odgovornost delodajalca - neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - delovni čas - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti - odmera višine odškodnine
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
ZPSDP člen 4, 8.. ZUJF člen 171, 171/1, 173, 173/2.
povračilo stroškov prevoza - napotitev na strokovno usposabljanje - službena pot
Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.
Že na podlagi presoje, da je tožena stranka tožnika napotila na službeno pot, bi mu morala kilometrino, če je bila odobrena uporaba lastnega vozila, obračunati in plačati.
Sodišče mora pri odločanju, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo, ali pa bo postopek do pravnomočne rešitve tega vprašanja na matičnem področju prekinilo, upoštevati načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka kot tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.
Po drugem odstavku 306. člena ZPP lahko sodna poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del in tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Vseeno dogovora o poravnavi vseh obveznosti iz delovnega razmerja z dne 12. 11. 2015 ni možno razlagati kot res transacta glede predmeta, ki je postal predmet pravde šele 6. 4. 2018. Načeloma pravilno pa je tudi tožnikovo opozorilo, da presplošna dikcija o ureditvi vseh obveznosti iz delovnega razmerja otežuje ugotavljanje istovetnosti s konkretnim tožbenim zahtevkom.
Kljub temu sporna sodna poravnava ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na primer VIII Ips 191/2018, češ da je podoben obravnavanemu, kar pa ne drži. Ta primer pomeni pomembno spremembo v sodni praksi glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav s področja delovnih razmerij, ne pa glede razumevanja sodnih poravnav. Navedeni judikat briše do sedaj začrtane razlike med izvensodnimi in sodnimi poravnavami. Za obe vrsti poravnave tako sedaj velja, da lahko delavec s terjatvijo, ki je do sklenitve poravnave že zapadla, prosto razpolaga. Tožnik s tem v zvezi v pritožbi utemeljeno opozarja, da del škode uveljavlja tudi za čas po sklenitvi sodne poravnave.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.
ZPP člen 224, 224/4, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 14, 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
lovska družina - odprava in razveljavitev odločbe - odločba disciplinske komisije lovske družine - disciplinska komisija - disciplinski postopek - zapisnik kot javna listina - dokazna ocena - zaslišanje izvedenca - neprimeren dokaz - upravni odbor - obrazloženost sodbe - opredelitev do navedb strank
Iz Pravilnika o disciplinskem postopku Lovske družine X. sicer izhaja, da se na disciplinsko obravnavo povabi tudi izvedenca, ki se ga zasliši, vendar pa tožnica zaslišanja izvedenca v disciplinskem postopku ni predlagala, prav tako pa te okoliščine ni grajala v pritožbi zoper odločbo disciplinske komisije niti ni v disciplinskem postopku predlagala postavitve drugega izvedenca. Zaradi zatrjevanja, da sta disciplinska organa glede starosti uplenjene divjadi zmotno ugotovila dejansko stanje, je imela tožnica tudi v obravnavanem postopku možnost predlagati zaslišanje dr. A. A., ki je izdelal strokovno mnenje v disciplinskem postopku, ali zahtevati postavitev novega izvedenca lovske stroke, čemur pa je izrecno nasprotovala. Zato tožnica dokazno vrednost strokovnega mnenja dr. A. A. izpodbija neutemeljeno (neprepričljivo).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029308
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/1, 65/3. ZPP člen 160.
odločitev o stroških pravdnega postopka - pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - izločitvena pravda - pravica, ki preprečuje izvršbo - pravica tretjega na predmetu izvršbe - lastništvo premičnine - izkaz verjetnosti lastninske pravice - ugovor tretjega v izvršilnem postopku - upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega - prisotnost dolžnika pri rubežu - namen zakonske določbe
Namen določila 160. člena ZPP je jasen: če tretji v postopku izvršbe upniku z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže, da ima pravice, ki izključujejo dopustnost izvršbe, pa upnik kljub temu ugovoru tretjega nasprotuje, tako da mora tretji svoje pravice uveljavljati v pravdi, je upnik tisti, ki mora nositi stroške. V nasprotnem primeru, ko tretji v postopku izvršbe z zadostno verjetnostjo svojih pravic ne dokaže, je nasprotovanje upnika v ugovoru tretjega do te mere utemeljeno, da mu v pravdnem postopku ni treba nositi nobenih stroškov.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10.. ZPP člen 129, 224, 291, 324, 324/1, 347.
disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka - subjektivni zastaralni rok
Tožnica je prerekala, da je bila odločitev na organu druge stopnje sprejeta dne 11. 4. 2018, in je navajala, da je bila odločba izdana kasneje, tj. 15. 6. 2018. Ob smiselni uporabi določbe 129. člena ZPP se kot datum odločitve šteje datum zasedanja senata komisije na seji dne 11. 4. 2018, kakor izhaja iz uvoda odločbe organa druge stopnje. Po prvem odstavku 324. člena ZPP uvod odločbe vsebuje med drugim tudi datum, ko je bila odločitev izdana, medtem ko datum njene pisne izdelave (15. 6. 2018) za zastaranje vodenja disciplinskega postopka ni relevanten. Navedeno pomeni, da je tožena stranka spoštovala subjektivni zastaralni rok za vodenje postopka, ker se je ta zaključil pred 15. 5. 2018, in sicer s sprejemom odločitve dne 11. 4. 2018.
ZObr člen 97h, 97h/3, 98c.. ZDR-1 člen 164, 164/2, 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 7, 8, 9, 10.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 35.
neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini
Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Mogoče je ugotoviti, da je podana situacija iz 299.a člena ZFPPIPP, ko prodaja nepremičnine ni mogoča, saj o izločitveni pravici upnikov še ni bilo pravnomočno odločeno. S prodajo je treba počakati, dokler ne bodo prenehale ovire iz 3. točke četrtega odstavka 299.a člena ZFPPIPP.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 360, 360/1. DZ člen 162, 162/1, 162/1-4, 162/1-5.
spor iz razmerja med starši in otroki - začasna odredba v družinskih sporih - začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - začasna ureditev stikov - pravica do izjave - ogroženost otroka - otrokova korist - sprememba okoliščin med postopkom - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
V postopkih odločanja glede dodelitve otroka v varstvo in vzgojo ter ureditve stikov je začasna odredba omejena le na nujne primere, ko je zaradi varstva otrokovih koristi treba ukrepati že pred izdajo končne odločbe, ker otroku grozita nasilje ali težko nadomestljiva škoda. Namen začasne odredbe ni v tem, da bi v konfliktnem odnosu med staršema predstavljala sredstvo za urejanje razmerij med starši in otroki še pred koncem rednega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Nova (druga) odpoved ne temelji več na obveznostih iz načrta finančnega prestrukturiranja v zvezi z znižanjem stroškov dela, temveč na dodatnem znižanju naročil obstoječih kupcev, dodatno nižjimi prihodki glede leta 2015 in 2016 ter glede na plan za leto 2017, ki ga ne dosega. Toženka pa je tudi dokazala, da je ukinila delovno mesto višjega referenta II, pri čemer je dela in naloge tega delovnega mesta že pred tem razporedila drugim delavcem. Če je delovno mesto ukinjeno, tudi ni potrebe po primerjavi delavcev, ki opravljajo delo na tem delovnem mestu in s tem uporabe nekih objektivnih kriterijev, pri čemer je pomembno, da je tožnik na delovnem mestu višjega referenta II edini izvajalec. Ker je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen.