sodba brez zaslišanja - opravičen izostanek - prisilna hospitalizacija
Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00028522
ZPP člen 180, 180/1, 447, 447/1, 495, 495/1. ZIZ člen 62, 62/2. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2, 16. ZST-1 tarifna številka 1111.
gospodarski spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - nedovoljenost posebne pritožbe - napačen pravni pouk - nedovoljena pritožba - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - doplačilo sodne takse za redni postopek - pravilna odmera sodne takse
Z izpodbijanim sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim jo je pozvalo, naj v postavljenem roku tožbo ustrezno dopolni, se postopek ni končal. Zato pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tožeče stranke zoper plačilni nalog je jasen in se ga da preizkusiti.
ZIZ člen 29a, 29a/1, 29a/4, 178, 178/2, 179, 179/1. ZPP člen 253, 253/1, 355, 355/1.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - zaslišanje izvedenca - narok - oprava naroka v izvršilnem postopku - obravnava pred sodiščem druge stopnje - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev dokaznega postopka
Višje sodišče je glede na vsebino pritožbe opravilo pritožbeni narok (prvi odstavek 29.a člena ZIZ). Na naroku je zaslišalo sodnega cenilca.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033863
ZOdv člen 5. ZP-1 člen 25, 25/2, 161, 161/3.
zastopanje več obdolžencev - zastopanje oškodovanca - kolizija interesov - odvzem vozila - fakultativni odvzem predmetov - nedovoljena pritožba
Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov in vzpostavlja zakonsko domnevo, da odvetnik v istem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh nasprotujočih si strank. Obdolženi in lastnica vozila sicer v strogo procesnem smislu nista nasprotni stranki, saj postopek poteka na podlagi obdolžilnega predloga predlagatelja postopka o prekršku in ne na predlog lastnice kot oškodovanke, vsekakor pa sta v položaju, ko njuni interesi v postopku o prekršku niso vedno enaki in si lahko tudi nasprotujejo.
Kljub temu, da je bilo obdolženemu zaseženih že več vozil, kot izpostavlja pritožnica, je vendarle pritrditi sodišču prve stopnje, da odvzem predmetnega vozila vsekakor zmanjšuje nevarnost, da bo obdolženec ponovno udeležen v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, četudi te nevarnosti nikoli ni mogoče v popolnosti izključiti. Nenazadnje pritožbeno izpostavljena okoliščina, da že doslej izrečene sankcije pri obdolžencu niso dosegle svojega namena, kažejo na toliko večjo potrebo po tem, da se mu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila.
tajno opazovanje - pooblastila policije v predkazenskem postopku
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin v zvezi z ravnanji policistov pravilno ocenilo, da so policisti v dneh 29. 4. 2016 in 9. 9. 2016 opravljali poostren nadzor in opazovalno službo z namenom preventivnega in represivnega delovanja, usmerjeno na določene javne prostore ter na promet s prepovedano drogo, za kar so imeli zakonska pooblastila v določbah 148. člena ZKP ter 6., 33. in 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Na tej podlagi je nadalje v točki 18 obrazložitve sklepa pravilno zaključilo, da policisti pri svojem delovanju v navedenih dneh niso izvajali tajnega opazovanja, za kar bi bila potrebna odredba tožilstva oziroma sodišča, temveč je šlo za klasične metode policijskega dela, med katere spadajo tudi opazovanje določenih objektov, občasne zasede in poostren nadzor, kot jih opredeljuje 6. člen ZNPPol.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševna motnja - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - milejši ukrep - omejitev pravic - pravica uporabe telefona - pravica do dopisovanja - pravica uporabe elektronske pošte - dopustne pritožbene novote
Po uveljavljenem stališču sodne prakse, ki temelji na pomenu ustavne pravice do osebne svobode in dopustnosti poseganja v ustavne pravice le ob spoštovanju načela sorazmernosti, morajo biti za dopustnost zadržanja ugotovljene in v sodni odločbi obrazložene konkretne (in ne posplošene, abstraktne, pavšalne) okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj vsake od predpostavk iz 39. člena ZDZdr. Iz izvedenskega mnenja tako ne izhaja, kakšna je prognoza stanja osebe z vidika ogrožanja sebe in drugih v primeru, ko se ne bi zdravila, in na katerih okoliščinah temelji mnenje, da zdravljenje izven bolnišnice ne zadostuje za preprečitev ogrožajočega ravnanja in za vzpostavitev zdravstvenega stanja, ki bo to omogočalo.
Tožnik je tožbo vložil pred začetkom uveljavitve ZPP-E, sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po uveljavitvi ZPP-E, prav tako je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo po uveljavitvi tega zakona, zato bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 367.b člena ZPP podati predlog za dopustitev revizije v 30 dneh od vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, o dopustitvi revizije pa skladno z drugim odstavkom 367.a člena ZPP odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga za dopustitev revizije. Ker je tožnik vložil revizijo ne da bi pred tem vložil na vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP revizijo pravilno zavrglo.
V konkretnem primeru niti iz opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu niti iz njegove obrazložitve ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje, predvsem ne posebni namen drugega ustrahovati ali vznemiriti. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje v opis kaznivega dejanja vneslo druge zakonske znake, kot so opisani v obtožbi in zato prekomerno poseglo v opis kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034908
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/2.
konkretni dejanski stan - dopolnilna norma - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prometna nesreča s smrtnim izidom - zahteva za preiskavo - sprememba sklepa - neprištevnost storilca - veljavnost zakona - blanketna norma - pravna presoja dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja
Ker sodišče na pravno presojo ni vezano, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je v opisu dejanja tudi konkretiziran, pa bi lahko samo spremenilo dopolnilno normo tako, da bi v opisu dejanja navedlo pravilni zakon.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00029898
ZPP člen 7, 313, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 158, 158/2, 239, 378, 378/1.
prevzem rizika za nastalo škodo - trditvena podlaga - trditveno breme - nezatrjevana dejstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do obravnavanja v postopku - odprava procesne kršitve v pritožbenem postopku - povrnitev škode - odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - temelj odškodninske odgovornosti - jahanje - poškodba pri rekreativnem jahanju - poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - padec s konja - odgovornost imetnika živali - dolžna skrbnost - opustitev dolžnega ravnanja - tveganje
Sodišče lahko kot podlago za svojo odločitev uporabi samo tisto trditveno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). Tega ne morejo nadomestiti dejstva, ki jih je razkril šele dokazni postopek, če se pravdni stranki nanje nista pravočasno sklicevali.
Tožnik je bil izvežban jahač, z vsem potrebnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, tako da je gotovo vedel, da je ritanje konja, brcanje in vzpenjanje na zadnje noge v določenih okoliščinah za konja značilno oziroma običajno, zato ni nepričakovano ali nepredvidljivo, kar je potrdila tudi izvedenka. Takšno, sicer nezaželeno vedenje, je povezano z različnimi tveganji za jahača, med katerimi je tudi možnost padca s konja in poškodbe jahača. Ker se je tožnik tem tveganjem sam izpostavil, bi moral tudi sam skrbeti za svojo varnost. Ker je jahal zadaj, bi moral ohranjati ustrezno varnostno razdaljo, tako da bi svojo kobilo lahko v vsakem trenutku obvladal. Tožnikova škoda je nastala zaradi rizika, ki ga jahanje kot šport prinaša sam po sebi. Ker toženkinemu zavarovancu kot udeležencu skupinskega jahanja in imetniku živali ni mogoče očitati neskrbnosti ali opustitve kakšnega dolžnega ravnanja, mora tožnik nastalo škodo kriti sam.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030951
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa (združena verzija), ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima npr. jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tudi v obravnavanem primeru tožniku, ki je na proste dneve moral opravljati delo kot je razkladanje vode s kamiona in nošenje vode, oziroma se udeleževati sestankov s poveljniki zaradi odrejanja nalog naslednji dan, tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR na Kosovu tožniku zagotovila proste dneve tedenskega počitka brez delovnih obveznosti in da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Že je bilo pravnomočno odločeno o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. To ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica sprejela, prenehala pa ji je veljati na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo kot odločilno dejstvo, da je bila tožnici nova pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, iz česar je zmotno sklepalo na tožničino splošno nesposobnost za delo pri toženki, torej tudi za delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, pri čemer je napačno ocenilo kot nepomembno dejstvo, da je bila ta pogodba sklenjena za polni delovni čas, nova pa za krajši delovni čas (30 %).
Nepravilna uporaba določb v ZKP, podobno kot nepravilna uporaba kazenskega zakona, vedno predpostavlja, da so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa procesno pravna ali materialno pravna odločilna dejstva, da pa je bila napaka storjena v naslednjem koraku, ko je bilo treba ta dejstva pravno pravilno oceniti (subsumirati).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00029716
ZPP člen 7, 72, 72/2, 214, 214/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 116, 117.
odškodnina - odškodninska odgovornost - deložacija - hramba deložiranih premičnin - razpravno načelo - trdtveno in dokazno breme - pravica do izjave - protipravnost ravnanja - temelj odškodninskega zahtevka - škoda - višina škode - uporaba prostega preudarka - pravni interes družbe za pritožbo
Tožnika bi bila sicer upravičena do odškodnine v višini protivrednosti stvari, zmanjšane za stroške hrambe in prodaje, vendar jima ni uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec sploh odpeljal. Šele potem, ko bi tožnikoma uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec odpeljal, bi prišlo na vrsto dokazovanje njihove vrednosti, lahko tudi z izvedencem, medtem ko bi toženec moral dokazati stroške njihove hrambe in prodaje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Četudi je v pisnem opozorilu navedeno, da tožnik ni opravičil odsotnosti in ni dostavil morebitnega potrdila o upravičeni zadržanosti (glede tega je toženka že v odpovedi pojasnila, da se nanaša na bolniški stalež), pa pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je bistveni očitek pisnega opozorila v nepredložitvi potrdila za odsotnost z dela. Toženka je v pisnem opozorilu pojasnila, na katere zakonske (33. člen ZDR-1 - obveznost) in pogodbene obveznosti (13. člen pogodbe o zaposlitvi) se očitana kršitev nanaša, in sicer na temeljno obveznost opravljanja dela. Pojasnila pa je tudi, da je morala zaradi toženčeve odsotnosti prilagoditi delovni proces, kar je vezala na kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi). Pri tem se je sicer sklicevala na nastale stroške, vendar pa dejanski nastanek škode niti ni odločilna okoliščina za kvalifikacijo navedene kršitve - zadošča potencialna nevarnost nastanka škode.
Tožena stranka bi lahko pojasnila v zvezi s tožbenim zahtevkom že v odgovoru na tožbo, saj so navedbe iz te pripravljalne vloge odgovor na tožbene navedbe, saj tožeča stranka med odgovorom na tožbo in prvo pripravljalno vlogo ni podala nobenih novih navedb, na katere bi tožena stranka morala odgovoriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da prva pripravljalna vloga tožene stranke skladno z določbo 155. člena ZPP ni bila potrebna.
Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).
Tožeča stranka je lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala.
V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028985
KZ-1 člen 323, 323/1. ZKP člen 17, 17/2, 372, 372/5.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - kazenska sankcija - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - olajševalne in obteževalne okoliščine - nevarnost in teža kaznivega dejanja - tetraplegik - hude telesne poškodbe - kršitev cestnoprometnih predpisov - načelo individualizacije kazenskih sankcij - vinjenost
Zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. O prekoračenju pravice govorimo, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Zagovornica v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne utemelji na noben od navedenih načinov, ki predstavlja v pritožbi uveljavljano kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Graja zgolj vrsto in višino kazni, ki je bila izrečena obdolžencu. V takem primeru pa ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, torej za pritožbo zaradi odločbe o kazni.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Tožnica nalog urejanja arhiva ni opravila, kar pa ni bila posledica njenega zdravstvenega stanja. Razlog je v tožničini nesposobnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je toženka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 41, 41/2.. ZDR člen 39, 39/2, 39/3.. OZ člen 82, 82/2.
konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Neveljavnost konkurenčne klavzule je po tretjem odstavku 39. člena ZDR oziroma 41. člena ZDR-1 predvidena za primere, ko pogodba o zaposlitvi določbe o denarnem nadomestilu ne vsebuje. V takšnem primeru delodajalec od delavca ne more zahtevati odškodnine, tudi če delavec ravna v nasprotju z morebitno v pogodbi določeno omejitvijo delavčevega ravnanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule je torej opredelitev denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi. Denarno nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se je delavec zavezal, da bo po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjeni čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost. Predmet nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule je plačilo denarnega zneska.