Tožnica ni navedla nobenih relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bi moralo prvo sodišče vsebinsko presojati ponovni predlog za taksno oprostitev. Takšnih okoliščin ne morejo predstavljati niti trditve, da ne živi več s starši, da je starši niso več dolžni preživljati ter da ni več študentka ampak brezposelna oseba in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ob že predhodno ugotovljenem dejstvu, da je tožnica v času prvega odločanja o predlogu za taksno oprostitev med drugim razpolagala tudi s sredstvi na transakcijskem računu, ki so ji omogočala plačilo dolgovane sodne takse.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033863
ZOdv člen 5. ZP-1 člen 25, 25/2, 161, 161/3.
zastopanje več obdolžencev - zastopanje oškodovanca - kolizija interesov - odvzem vozila - fakultativni odvzem predmetov - nedovoljena pritožba
Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov in vzpostavlja zakonsko domnevo, da odvetnik v istem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh nasprotujočih si strank. Obdolženi in lastnica vozila sicer v strogo procesnem smislu nista nasprotni stranki, saj postopek poteka na podlagi obdolžilnega predloga predlagatelja postopka o prekršku in ne na predlog lastnice kot oškodovanke, vsekakor pa sta v položaju, ko njuni interesi v postopku o prekršku niso vedno enaki in si lahko tudi nasprotujejo.
Kljub temu, da je bilo obdolženemu zaseženih že več vozil, kot izpostavlja pritožnica, je vendarle pritrditi sodišču prve stopnje, da odvzem predmetnega vozila vsekakor zmanjšuje nevarnost, da bo obdolženec ponovno udeležen v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, četudi te nevarnosti nikoli ni mogoče v popolnosti izključiti. Nenazadnje pritožbeno izpostavljena okoliščina, da že doslej izrečene sankcije pri obdolžencu niso dosegle svojega namena, kažejo na toliko večjo potrebo po tem, da se mu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila.
vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vozniško dovoljenje kot listina
Drži sicer, da obdolženec 19. 5. 2019, ko je bil ustavljen kot voznik v cestnem prometu pri sebi ni imel listine, s katero se dokazuje opravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ker se je le-ta še vedno fizično nahajala pri pristojni UE. Vendar pa kljub temu ni mogočepritrditi razlogom prvega sodišča, da obdolženec v kritičnem času tudi ni imel upravičenja za vožnjo v cestnem prometu, , saj se namreč upravičenje lahko dokazuje tudi na drug način, to je s potrdilom, ki ga lahko izda pristojni organ (UE). Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi sodni sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, s katerim je obdolženec bil dva dni pred tem osebno seznanjen, dosega najmanj veljavnost takega potrdila UE, s katerim se prav tako lahko dokazuje upravičenje za vožnjo v cestnem prometu. Glede na dejstvo, da je obdolženec 17. 5. 2019 bil seznanjen z odločitvijo pristojnega sodišča o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, je takrat nedvomno imel upravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ni pa imel pri sebi listine (vozniškega dovoljenja), zato bi lahko bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavan le zaradi ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ne pa zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, kot je to nepravilno glede obdolženčeve krivde zaključilo prvo sodišče, ki je sicer odločilna dejstva v sodbi pravilno ugotovilo.
ZIZ člen 29a, 29a/1, 29a/4, 178, 178/2, 179, 179/1. ZPP člen 253, 253/1, 355, 355/1.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - zaslišanje izvedenca - narok - oprava naroka v izvršilnem postopku - obravnava pred sodiščem druge stopnje - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev dokaznega postopka
Višje sodišče je glede na vsebino pritožbe opravilo pritožbeni narok (prvi odstavek 29.a člena ZIZ). Na naroku je zaslišalo sodnega cenilca.
sodba brez zaslišanja - opravičen izostanek - prisilna hospitalizacija
Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Četudi je v pisnem opozorilu navedeno, da tožnik ni opravičil odsotnosti in ni dostavil morebitnega potrdila o upravičeni zadržanosti (glede tega je toženka že v odpovedi pojasnila, da se nanaša na bolniški stalež), pa pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je bistveni očitek pisnega opozorila v nepredložitvi potrdila za odsotnost z dela. Toženka je v pisnem opozorilu pojasnila, na katere zakonske (33. člen ZDR-1 - obveznost) in pogodbene obveznosti (13. člen pogodbe o zaposlitvi) se očitana kršitev nanaša, in sicer na temeljno obveznost opravljanja dela. Pojasnila pa je tudi, da je morala zaradi toženčeve odsotnosti prilagoditi delovni proces, kar je vezala na kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi). Pri tem se je sicer sklicevala na nastale stroške, vendar pa dejanski nastanek škode niti ni odločilna okoliščina za kvalifikacijo navedene kršitve - zadošča potencialna nevarnost nastanka škode.
SPZ člen 69, 69/1, 70, 70/2, 70/4, 70/5. ODZ paragraf 835, 841. ZNP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 126. ZNP-1 člen 216, 216/1.
delitev solastnine - način delitve - vrstni red - prevzem nepremičnine - močnejši interes - upravičen interes za prevzem solastnih nepremičnin - upravičeno večji interes za prevzem stvari - žreb - civilna delitev - pravica zahtevati delitev - odlog delitve - postopek delitve stvari v solastnini - stroški postopka
V obravnavanem primeru sta se oba solastnika potegovala za prevzem celotne stvari, nobenemu od udeležencev pa glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče dati prednosti. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec za prevzem nepremičnine ponudil višji znesek od predlagatelja, ne more biti odločilno. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja solastnikov, upoštevaje njihovo premoženje oziroma gmotne možnosti. Prav tako ni mogoče upoštevati večje pripravljenosti nasprotnega udeleženca za vlaganja v nepremičnino, če bi ta pripadla njemu. Za sodno odločitev so namreč relevantne samo okoliščine ob delitvi solastne nepremičnine in ne tiste, ki bodo (ali tudi ne) nastopile po njej. Končno za presojo upravičenega interesa ni pomembno niti dejstvo, kateri od solastnikov je predlagal delitev solastne stvari.
Za uporabo pravnega pravila nekdanjega ODZ, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, v resnici ni podlage, sploh ker je bil žreb predpisan le za primere izvensodne ureditve razmerij med deležniki ali izvensodne delitve stvari. V obravnavanem primeru nobeden od udeležencev postopka ni dal pobude za žreb, ampak se je za njegovo izvedbo odločilo samo sodišče, čeprav je predlagatelj temu celo izrecno nasprotoval, še preden se je žreb začel. Izid žrebanja zato ni zavezujoč, ne za udeleženca in ne za sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034908
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/2.
konkretni dejanski stan - dopolnilna norma - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prometna nesreča s smrtnim izidom - zahteva za preiskavo - sprememba sklepa - neprištevnost storilca - veljavnost zakona - blanketna norma - pravna presoja dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja
Ker sodišče na pravno presojo ni vezano, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je v opisu dejanja tudi konkretiziran, pa bi lahko samo spremenilo dopolnilno normo tako, da bi v opisu dejanja navedlo pravilni zakon.
Nepravilna uporaba določb v ZKP, podobno kot nepravilna uporaba kazenskega zakona, vedno predpostavlja, da so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa procesno pravna ali materialno pravna odločilna dejstva, da pa je bila napaka storjena v naslednjem koraku, ko je bilo treba ta dejstva pravno pravilno oceniti (subsumirati).
Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).
Tožeča stranka je lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala.
V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030951
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa (združena verzija), ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima npr. jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tudi v obravnavanem primeru tožniku, ki je na proste dneve moral opravljati delo kot je razkladanje vode s kamiona in nošenje vode, oziroma se udeleževati sestankov s poveljniki zaradi odrejanja nalog naslednji dan, tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR na Kosovu tožniku zagotovila proste dneve tedenskega počitka brez delovnih obveznosti in da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Tožnica nalog urejanja arhiva ni opravila, kar pa ni bila posledica njenega zdravstvenega stanja. Razlog je v tožničini nesposobnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je toženka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - varščina kot pogoj za začasno odredbo - dejanska etažna lastnina - predmet prodajne pogodbe
Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti izpodbijanega sklepa, ker se sodišče ni izreklo o upnikovi ponudbi za položitev varščine. Ker izdaja začasne odredbe posega v dolžnikov pravni položaj, ni sprejemljiva taka razlaga 275. člena ZIZ, ki bi omogočala položitev varščine, četudi upnik ne bi verjetno izkazal, da bi se njegov položaj z izdajo začasne odredbe kakorkoli izboljšal. Pritožnikov predlog je zato očitno neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00029716
ZPP člen 7, 72, 72/2, 214, 214/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 116, 117.
odškodnina - odškodninska odgovornost - deložacija - hramba deložiranih premičnin - razpravno načelo - trdtveno in dokazno breme - pravica do izjave - protipravnost ravnanja - temelj odškodninskega zahtevka - škoda - višina škode - uporaba prostega preudarka - pravni interes družbe za pritožbo
Tožnika bi bila sicer upravičena do odškodnine v višini protivrednosti stvari, zmanjšane za stroške hrambe in prodaje, vendar jima ni uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec sploh odpeljal. Šele potem, ko bi tožnikoma uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec odpeljal, bi prišlo na vrsto dokazovanje njihove vrednosti, lahko tudi z izvedencem, medtem ko bi toženec moral dokazati stroške njihove hrambe in prodaje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Že je bilo pravnomočno odločeno o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. To ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica sprejela, prenehala pa ji je veljati na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo kot odločilno dejstvo, da je bila tožnici nova pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, iz česar je zmotno sklepalo na tožničino splošno nesposobnost za delo pri toženki, torej tudi za delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, pri čemer je napačno ocenilo kot nepomembno dejstvo, da je bila ta pogodba sklenjena za polni delovni čas, nova pa za krajši delovni čas (30 %).
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.. ZDR-1 člen 162, 164, 179.. OZ člen 131.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
Sodišče je s t.i. nepravo zamudno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot bistveno za takšno odločitev je izpostavilo dejstvo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo. To dejstvo je, upoštevaje 164. člen ZDR-1, 7. člen Direktive 2003/88 ES in sodno prakso (VIII Ips 135/2017), sicer pravilno opredelilo kot odločilno za presojo terjatve iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust (ni torej sledilo tožniku, ki je kot objektivno oviro za izrabo letnega dopusta in s tem kot podlago za priznanje nadomestila izpostavljal dejstvo, da je od spornega dne dalje v bolniškem staležu), ni pa navedeno dejstvo odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust. V tem delu je namreč sodišče tožnikovo tožbo napačno opredelilo kot nesklepčno.
Tožena stranka bi lahko pojasnila v zvezi s tožbenim zahtevkom že v odgovoru na tožbo, saj so navedbe iz te pripravljalne vloge odgovor na tožbene navedbe, saj tožeča stranka med odgovorom na tožbo in prvo pripravljalno vlogo ni podala nobenih novih navedb, na katere bi tožena stranka morala odgovoriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da prva pripravljalna vloga tožene stranke skladno z določbo 155. člena ZPP ni bila potrebna.
tajno opazovanje - pooblastila policije v predkazenskem postopku
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin v zvezi z ravnanji policistov pravilno ocenilo, da so policisti v dneh 29. 4. 2016 in 9. 9. 2016 opravljali poostren nadzor in opazovalno službo z namenom preventivnega in represivnega delovanja, usmerjeno na določene javne prostore ter na promet s prepovedano drogo, za kar so imeli zakonska pooblastila v določbah 148. člena ZKP ter 6., 33. in 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Na tej podlagi je nadalje v točki 18 obrazložitve sklepa pravilno zaključilo, da policisti pri svojem delovanju v navedenih dneh niso izvajali tajnega opazovanja, za kar bi bila potrebna odredba tožilstva oziroma sodišča, temveč je šlo za klasične metode policijskega dela, med katere spadajo tudi opazovanje določenih objektov, občasne zasede in poostren nadzor, kot jih opredeljuje 6. člen ZNPPol.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028985
KZ-1 člen 323, 323/1. ZKP člen 17, 17/2, 372, 372/5.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - kazenska sankcija - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - olajševalne in obteževalne okoliščine - nevarnost in teža kaznivega dejanja - tetraplegik - hude telesne poškodbe - kršitev cestnoprometnih predpisov - načelo individualizacije kazenskih sankcij - vinjenost
Zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. O prekoračenju pravice govorimo, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Zagovornica v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne utemelji na noben od navedenih načinov, ki predstavlja v pritožbi uveljavljano kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Graja zgolj vrsto in višino kazni, ki je bila izrečena obdolžencu. V takem primeru pa ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, torej za pritožbo zaradi odločbe o kazni.
URS člen 22. ZIZ-UPB4 člen 23, 23/2, 41.a, 43, 53, 53/2, 62, 62/2. ZPP-UPB3 člen 441, 441/1.
izvršba na podlagi priložene menice - dolžnikov ugovor - umik predloga za izvršbo - umik tožbe
Z vložitvijo (pravočasnega in obrazloženega) ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se že začne pravda med strankama. Izvršilno sodišče zato od tega trenutka dalje ne more zgolj na podlagi določbe 43. člena ZIZ odločiti o umiku predloga za izvršbo in ustaviti postopka, temveč je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo 441. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) o umiku tožbe v postopku izdaje plačilnega naloga. Glede na dejstvo, da v obravnavani zadevi o dolžnikovem ugovoru še ni bilo odločeno, je torej pritrditi stališču pritožbe, da odločitev o delni ustavitvi izvršilnega postopka na podlagi 43. člena ZIZ dolžniku ni nujno le v korist. S tem je namreč onemogočeno nadaljnje obravnavanje njegovega ugovora, kar po presoji Ustavnega sodišča RS pomeni kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Pravnega interesa za pritožbo zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje zato dolžniku ni mogoče odreči.