CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00028522
ZPP člen 180, 180/1, 447, 447/1, 495, 495/1. ZIZ člen 62, 62/2. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2, 16. ZST-1 tarifna številka 1111.
gospodarski spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - nedovoljenost posebne pritožbe - napačen pravni pouk - nedovoljena pritožba - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - doplačilo sodne takse za redni postopek - pravilna odmera sodne takse
Z izpodbijanim sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim jo je pozvalo, naj v postavljenem roku tožbo ustrezno dopolni, se postopek ni končal. Zato pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tožeče stranke zoper plačilni nalog je jasen in se ga da preizkusiti.
ZIZ člen 29a, 29a/1, 29a/4, 178, 178/2, 179, 179/1. ZPP člen 253, 253/1, 355, 355/1.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - zaslišanje izvedenca - narok - oprava naroka v izvršilnem postopku - obravnava pred sodiščem druge stopnje - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev dokaznega postopka
Višje sodišče je glede na vsebino pritožbe opravilo pritožbeni narok (prvi odstavek 29.a člena ZIZ). Na naroku je zaslišalo sodnega cenilca.
sodba brez zaslišanja - opravičen izostanek - prisilna hospitalizacija
Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033863
ZOdv člen 5. ZP-1 člen 25, 25/2, 161, 161/3.
zastopanje več obdolžencev - zastopanje oškodovanca - kolizija interesov - odvzem vozila - fakultativni odvzem predmetov - nedovoljena pritožba
Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov in vzpostavlja zakonsko domnevo, da odvetnik v istem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh nasprotujočih si strank. Obdolženi in lastnica vozila sicer v strogo procesnem smislu nista nasprotni stranki, saj postopek poteka na podlagi obdolžilnega predloga predlagatelja postopka o prekršku in ne na predlog lastnice kot oškodovanke, vsekakor pa sta v položaju, ko njuni interesi v postopku o prekršku niso vedno enaki in si lahko tudi nasprotujejo.
Kljub temu, da je bilo obdolženemu zaseženih že več vozil, kot izpostavlja pritožnica, je vendarle pritrditi sodišču prve stopnje, da odvzem predmetnega vozila vsekakor zmanjšuje nevarnost, da bo obdolženec ponovno udeležen v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, četudi te nevarnosti nikoli ni mogoče v popolnosti izključiti. Nenazadnje pritožbeno izpostavljena okoliščina, da že doslej izrečene sankcije pri obdolžencu niso dosegle svojega namena, kažejo na toliko večjo potrebo po tem, da se mu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila.
Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).
Tožeča stranka je lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala.
V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030951
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa (združena verzija), ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima npr. jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tudi v obravnavanem primeru tožniku, ki je na proste dneve moral opravljati delo kot je razkladanje vode s kamiona in nošenje vode, oziroma se udeleževati sestankov s poveljniki zaradi odrejanja nalog naslednji dan, tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR na Kosovu tožniku zagotovila proste dneve tedenskega počitka brez delovnih obveznosti in da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.
ZDR-1 člen 33, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik potrdil in podpisal račune za nedobavljen beton, ki so navedeni v izpodbijani odpovedi, zaradi česar je prišlo do preplačila betona. Tožnik je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti količino dejansko vgrajenega betona v spornem objektu glede na to, da ga je vodja gradbišča seznanil s podpisanimi dobavnicami. Račune je potrdil in podpisal brez ustreznih podpisanih dobavnic, s čimer je toženi stranki povzročil premoženjsko škodo. Glede očitka preplačila najete gradbene mehanizacije pa je sodišče zaključilo, da je tožnik opustil dolžno nadzorstvo nad gradbiščem in delom vodje gradbišča, zaradi česar je tožena stranka delno preplačala tudi najeto gradbeno mehanizacijo, kar ji je povzročilo še dodatno premoženjsko škodo. Glede na vse navedeno je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.. ZDR-1 člen 162, 164, 179.. OZ člen 131.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
Sodišče je s t.i. nepravo zamudno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot bistveno za takšno odločitev je izpostavilo dejstvo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo. To dejstvo je, upoštevaje 164. člen ZDR-1, 7. člen Direktive 2003/88 ES in sodno prakso (VIII Ips 135/2017), sicer pravilno opredelilo kot odločilno za presojo terjatve iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust (ni torej sledilo tožniku, ki je kot objektivno oviro za izrabo letnega dopusta in s tem kot podlago za priznanje nadomestila izpostavljal dejstvo, da je od spornega dne dalje v bolniškem staležu), ni pa navedeno dejstvo odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust. V tem delu je namreč sodišče tožnikovo tožbo napačno opredelilo kot nesklepčno.
Kar se zadeva sam postopek sprejemanja aneksa k Splošnemu dogovoru, sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba tudi glede sprememb Dogovora izvesti postopek po drugem odstavku 63. člena ZZVZZ, po katerem v primeru nesoglasja med partnerji Dogovora tak aneks nadomesti odločitev arbitraže, oziroma na koncu sklep Vlade RS. Po presoji sodišča druge stopnje določba drugega odstavka 63. člena ZZVZZ velja tudi za spremembe Dogovora med letom, ne le za njegov sprejem. Splošni dogovor namreč posebnih postopkovnih določil ali določil, ki bi drugače opredeljevala postopke sprejemanja aneksa nima. Stranke Dogovora so dolžne spoštovati predpisani postopek tudi pri sprejemanju aneksa, na katerega se sklicuje tretji odstavek 9. člena Splošnega dogovora 2017.
ZDR-1 člen 33, 34, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (PZ) - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - blagajniško poslovanje
Tožnica je kršila delovne obveznosti s tem, ko ni redno in sproti vsak dan preštela denarja v blagajni in ga na ta način imela pod nadzorom, ko denarja ni po potrebi polagala na za to predviden račun in je zato v blagajni ostajala večja količina denarja, kot je bilo dopuščeno in s tem, ko ni izpisovala in izdajala predpisanih dnevnikov ob vodenju blagajne.
Tožnica je ravnala hudo malomarno, ker blagajne ni ustrezno nadzorovala in je zato v blagajni ostajal večji znesek od dovoljenega oziroma ker ni vedela, koliko denarja je v blagajni in ker ni opravljala rednih pologov gotovine ter ni izpolnjevala blagajniških dnevnikov in jih posredovala finančno računovodski službi. S takšnim ravnanjem je kršila svoje delovne obveznosti, zlasti 33. člen (vestno opravljanje dela) in 34. člen ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil). Tožnica je bila pri delu na blagajni dolžna ravnati odgovorno. To pa pomeni, da je bila dolžna poskrbeti tudi za vodenje ustreznih evidenc oziroma blagajniških dnevnikov. Dejstvo, da je bila tožnica zadolžena za gotovinsko poslovanje tožene stranke, pa pomeni tudi, da je odgovornost, preglednost in natančnost tega poslovanja, na tožnici. Tožena stranka je tako tožnici utemeljeno očitala opustitev skrbi pri poslovanju z gotovino, pri čemer je bila manjkajoča gotovina posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
SPZ člen 69, 69/1, 70, 70/2, 70/4, 70/5. ODZ paragraf 835, 841. ZNP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 126. ZNP-1 člen 216, 216/1.
delitev solastnine - način delitve - vrstni red - prevzem nepremičnine - močnejši interes - upravičen interes za prevzem solastnih nepremičnin - upravičeno večji interes za prevzem stvari - žreb - civilna delitev - pravica zahtevati delitev - odlog delitve - postopek delitve stvari v solastnini - stroški postopka
V obravnavanem primeru sta se oba solastnika potegovala za prevzem celotne stvari, nobenemu od udeležencev pa glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče dati prednosti. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec za prevzem nepremičnine ponudil višji znesek od predlagatelja, ne more biti odločilno. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja solastnikov, upoštevaje njihovo premoženje oziroma gmotne možnosti. Prav tako ni mogoče upoštevati večje pripravljenosti nasprotnega udeleženca za vlaganja v nepremičnino, če bi ta pripadla njemu. Za sodno odločitev so namreč relevantne samo okoliščine ob delitvi solastne nepremičnine in ne tiste, ki bodo (ali tudi ne) nastopile po njej. Končno za presojo upravičenega interesa ni pomembno niti dejstvo, kateri od solastnikov je predlagal delitev solastne stvari.
Za uporabo pravnega pravila nekdanjega ODZ, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, v resnici ni podlage, sploh ker je bil žreb predpisan le za primere izvensodne ureditve razmerij med deležniki ali izvensodne delitve stvari. V obravnavanem primeru nobeden od udeležencev postopka ni dal pobude za žreb, ampak se je za njegovo izvedbo odločilo samo sodišče, čeprav je predlagatelj temu celo izrecno nasprotoval, še preden se je žreb začel. Izid žrebanja zato ni zavezujoč, ne za udeleženca in ne za sodišče.
tajno opazovanje - pooblastila policije v predkazenskem postopku
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin v zvezi z ravnanji policistov pravilno ocenilo, da so policisti v dneh 29. 4. 2016 in 9. 9. 2016 opravljali poostren nadzor in opazovalno službo z namenom preventivnega in represivnega delovanja, usmerjeno na določene javne prostore ter na promet s prepovedano drogo, za kar so imeli zakonska pooblastila v določbah 148. člena ZKP ter 6., 33. in 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Na tej podlagi je nadalje v točki 18 obrazložitve sklepa pravilno zaključilo, da policisti pri svojem delovanju v navedenih dneh niso izvajali tajnega opazovanja, za kar bi bila potrebna odredba tožilstva oziroma sodišča, temveč je šlo za klasične metode policijskega dela, med katere spadajo tudi opazovanje določenih objektov, občasne zasede in poostren nadzor, kot jih opredeljuje 6. člen ZNPPol.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - dokazni predlog
Ker mora biti zahteva za izvedbo naroka jasna in nedvoumno izražena, je zmotno pritožbeno stališče, da je bila zahteva za izvedbo naroka za glavno obravnavo podana že s predlogom za izvedbo dokazov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM00032144
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 5, 7, 8, 8-1. ZPP člen 191, 191/1, 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor stvarne in krajevne pristojnosti slovenskega sodišča - ugovor stvarne pristojnosti - spor z mednarodnim elementom - izbirna pristojnost - splošna pristojnost - tesna povezanost zahtevkov - sosporništvo - kriteriji - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih
V zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti je oseba s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, in sicer pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Gre za t.i. posebno izbirno pristojnost, določeno v Oddelku 2 Uredbe (EU) št. 1215/2012, ne pa za izključno pristojnost sodišča v državi članici, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Izključne pristojnosti so določene v Oddelku 6 Uredbe (EU) št. 1215/2012.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028970
ZIKS člen 12, 12/7, 12/7-3, 12/9, 87, 87/2, 87/2-5.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
zapor ob koncu tedna - zlorabljanje načina prestajanja kazni zapora ob koncu tedna - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu - hujši disciplinski prestopek
Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se po vsebini ne razlikuje od bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot zakona, ki ga je treba v danem primeru uporabiti (prvi odstavek 12. člena ZIKS).
Tožena stranka bi lahko pojasnila v zvezi s tožbenim zahtevkom že v odgovoru na tožbo, saj so navedbe iz te pripravljalne vloge odgovor na tožbene navedbe, saj tožeča stranka med odgovorom na tožbo in prvo pripravljalno vlogo ni podala nobenih novih navedb, na katere bi tožena stranka morala odgovoriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da prva pripravljalna vloga tožene stranke skladno z določbo 155. člena ZPP ni bila potrebna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034908
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/2.
konkretni dejanski stan - dopolnilna norma - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prometna nesreča s smrtnim izidom - zahteva za preiskavo - sprememba sklepa - neprištevnost storilca - veljavnost zakona - blanketna norma - pravna presoja dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja
Ker sodišče na pravno presojo ni vezano, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je v opisu dejanja tudi konkretiziran, pa bi lahko samo spremenilo dopolnilno normo tako, da bi v opisu dejanja navedlo pravilni zakon.
Tožnik je tožbo vložil pred začetkom uveljavitve ZPP-E, sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po uveljavitvi ZPP-E, prav tako je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo po uveljavitvi tega zakona, zato bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 367.b člena ZPP podati predlog za dopustitev revizije v 30 dneh od vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, o dopustitvi revizije pa skladno z drugim odstavkom 367.a člena ZPP odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga za dopustitev revizije. Ker je tožnik vložil revizijo ne da bi pred tem vložil na vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP revizijo pravilno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00029898
ZPP člen 7, 313, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 158, 158/2, 239, 378, 378/1.
prevzem rizika za nastalo škodo - trditvena podlaga - trditveno breme - nezatrjevana dejstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do obravnavanja v postopku - odprava procesne kršitve v pritožbenem postopku - povrnitev škode - odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - temelj odškodninske odgovornosti - jahanje - poškodba pri rekreativnem jahanju - poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - padec s konja - odgovornost imetnika živali - dolžna skrbnost - opustitev dolžnega ravnanja - tveganje
Sodišče lahko kot podlago za svojo odločitev uporabi samo tisto trditveno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). Tega ne morejo nadomestiti dejstva, ki jih je razkril šele dokazni postopek, če se pravdni stranki nanje nista pravočasno sklicevali.
Tožnik je bil izvežban jahač, z vsem potrebnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, tako da je gotovo vedel, da je ritanje konja, brcanje in vzpenjanje na zadnje noge v določenih okoliščinah za konja značilno oziroma običajno, zato ni nepričakovano ali nepredvidljivo, kar je potrdila tudi izvedenka. Takšno, sicer nezaželeno vedenje, je povezano z različnimi tveganji za jahača, med katerimi je tudi možnost padca s konja in poškodbe jahača. Ker se je tožnik tem tveganjem sam izpostavil, bi moral tudi sam skrbeti za svojo varnost. Ker je jahal zadaj, bi moral ohranjati ustrezno varnostno razdaljo, tako da bi svojo kobilo lahko v vsakem trenutku obvladal. Tožnikova škoda je nastala zaradi rizika, ki ga jahanje kot šport prinaša sam po sebi. Ker toženkinemu zavarovancu kot udeležencu skupinskega jahanja in imetniku živali ni mogoče očitati neskrbnosti ali opustitve kakšnega dolžnega ravnanja, mora tožnik nastalo škodo kriti sam.