zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - predodelitev otroka v varstvo in vzgojo - otrokova želja - določitev preživnine - stiki z otrokom - korist mladoletnega otroka - varstvo koristi otroka - izvedensko mnenje
Vendar pa je treba upoštevati, da na CSD zaposlenim ni bilo znano, da je bil tožnik v letu 2014 obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, ker se je od začetka leta 2013 do konca maja 2013 sestajal s takrat 13 letno oškodovanko in jo pogosto poljubljal, otipaval po intimnih delih ter štirikrat spolno občeval z njo. Ta podatek je pomemben za presojo tožnikove primernosti za vzgojo in varstvo hčerke, ki je v istem starostnem obdobju, kot je bila v času storitve kaznivega dejanja oškodovanka. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi ugotovilo vpliv dejstva, da je tožnik pred leti storil opisano kaznivo dejanje, na njegovo starševsko sposobnost. Moralo bi vsaj seznaniti CSD s pridobljenim podatkom o obsodbi tožnika in zahtevati opredelitev CSD do navedenega vprašanja. Ob jasnem in konsistentnem mnenju CSD, iz katerega izhaja, da bi bilo upoštevanje želje mladoletne hčerke, da bi živela z očetom, njej v korist, je izpodbijana odločitev preuranjena.
izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - razlaga izvršilnega naslova
Izrek izvršilnega naslova, v katerem je dolžnici naloženo, da točno določeno stanovanje prepusti upniku prosto oseb in stvari, pomeni, da mu omogoči posest stvari, to pa je, da mu izroči ključe stanovanja ali stori drugo potrebno, da lahko upnik nemoteno vstopi v stanovanje. Zgolj opustitev rabe ne zadošča. Objektivno vzeto izrek izvršilnega naslova ne dopušča drugačne razlage. Ker gre za razlago izvršilnega naslova - sodne odločbe, so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago, tu pa se kriterij objektivnih meja razlage uporablja tako kot pri razlagi vsebine pravnega posla.
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 15, 15/1. ZPP člen 17, 18, 18/2, 18/3.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti - evropsko pravo - običajno prebivališče - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - prevzem pristojnosti za odločanje - zaprosilo države prosilke
Pojem "običajno prebivališče" iz 8. člena Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
ZPP člen 151, 151/1, 163, 163/4, 365, 365-3. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 227, 278, 278/3, 301, 301/2, 301/8, 354.
sklep o pravdnih stroških - čas nastanka stroškov - začetek postopka osebnega stečaja - načelo koncentracije - načelo enakega obravnavanja upnikov - prekinitev pravdnega postopka - preizkušanje prijavljenih terjatev - nadaljevanje pravdnega postopka - končanje pravde - prijava stroškov pravdnega postopka v stečaju - procesna predpostavka - odločanje o pravdnih stroških
Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za njegovo nadaljevanje (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka stroškov pravdnega postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, v stečajnem postopku ni prijavila, navedena procesna predpostavka ni bila izpolnjena, zato zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov nastalih pred začetkom postopka osebnega stečaja ni utemeljen.
obnova fasade - rezervni sklad - skupna lastnina - prispevek v rezervni sklad - načrt vzdrževanja večstanovanjske stavbe - denarna subvencija iz eko sklada - preiskovalno načelo - protispisnost
Protispisnost obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin, in ne, če sodišče dokaze napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.
Zaradi omenjenega učinka sodne poravnave ne bis in idem (kar zajema sodna poravnava ne bi več smelo biti predmet razpravljanja in odločanja) in zaključka, da ne obstojijo spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale poseg v sodno poravnavo, sodišče ni imelo podlage za spremembo dogovora med pravdnima strankama, sklenjenega s sodno poravnavo. Do spremembe dogovora bi lahko prišlo le z dogovorom oziroma v soglasju pravdnih strank.
Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (12.a člen ZST-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s predložitvijo potrdila ZPIZ in izpisa zavarovanj v RS z dne 8.11.2019 vzbudila dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšne povprečne mesečne dohodke dejansko prejema tožeča stranka.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033824
ZPrCP člen 105, 106. URS člen 31.
načelo ne bis in idem - prekršek in kaznivo dejanje - res iudicata - vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom mamil
Za kršitev načela ″ne bis in idem″ gre namreč v primerih, ko je posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki po opisu bodisi ustreza kaznivemu dejanju, za katerega je bil posameznik že pravnomočno obsojen oziroma, ko se en opis prekrška prekriva z opisom drugega prekrška, zaradi katerega je posameznik prav tako že bil sankcioniran (res iudicata). Zoper storilca, ki je v kazenskem postopku bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki ima istočasno tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ne vodi in se mu tudi ne morejo izreči sankcije za prekršek in v takih primerih torej ne sme in ne more priti do dvojnega obravnavanja, niti do dvojnega kaznovanja. Povedano velja tudi v primeru dveh prekrškov, ki izhajata iz enega izvršitvenega ravnanja.
Natančno branje opisa obeh prekrškov, ki jih pritožba problematizira pa pokaže, da ni nobene dileme, da je v obravnavanih dveh primerih šlo za kršitve dveh samostojnih določb ZPrCP in s tem za storitev dveh različnih prekrškov. Prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola je natančno razdelana v členu 105 ZPrCP, vožnja pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo, pa v 106. členu ZPrCP, pri čemer se vpliv takih snovi na psihofizične sposobnosti domneva takrat, če je s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovljena prisotnost takih snovi bodisi v krvi ali pa v slini. Zmotno je torej prepričanje pritožbe, da gre v obravnavani zadevi za dvojno sankcioniranje enega in istega prekrška.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji - poseg v ustavne pravice posameznika - določitev socialno-varstvenega zavoda - prostorska zasedenost
Pritožnik je v času odločanja eden od najmanj prezasedenih zavodov in, kar je bistveno in v pritožbi zatrjuje sam pritožnik, ko omenja, da se pri njem stanje dnevno spreminja, eden od zavodov z največjo fluktuacijo. V takšnih okoliščinah bodo, ker se pri pritožniku stanje hitro spreminja, lahko nasprotnemu udeležencu in preostalim varovancem pritožnika kar najhitreje odpravljene morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic z namestitvijo v prezaseden zavod. Navedenega tudi ne spremeni obširno pritožbeno zavzemanje, da je pri udeležencu zaradi večjega števila varovancev večje tveganje za incidente. Ob trenutni prezasedenosti pritožnika torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehtajo nujne potrebe nasprotnega udeleženca po predmetni namestitvi in pravice tretjih iz okolja, v katerem se nasprotni udeleženec trenutno nahaja (op. pri obojem gre prav tako za temeljne človekove pravice), pred morebitnim kršenjem temeljnih človekovih pravic nasprotnega udeleženca in pravic ostalih varovancev, kamor se omenjeni namešča. Nasprotni udeleženec bo namreč po zatrjevanjih pritožnika trenutno nameščen v dnevni prostor varovanega oddelka pod videonadzor. Zaradi večje fluktuacije, ki jo omenja sam pritožnik, bo sam poseg v omenjene pravice predvidoma trajal le krajši čas, kar je ena izmed bistvenih okoliščin, da je ob zgoraj izpostavljenem pravilna odločitev o namestitvi pri pritožniku.
V postopkih po ZSKZDČEU-1 je sicer potrebno spoštovati načelo vzajemnega priznavanja, ki med drugim pomeni tudi to, da se upošteva in spoštuje kaznovalna politika druge države članice EU. Ker pa bi strogo vztrajanje pri tem načelu lahko privedlo tudi do nesorazmerno hudih posledic za državljane države izvršiteljice (na kar nakazuje tudi sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-64/18, C-140/18, C-146/18 in C-148/18 z dne 12. 9. 2019, na katero se sklicuje tudi zagovornik v pritožbi), peti odstavek 192. člena ZSKZDČEU-1 dopušča uporabo načela sorazmernosti in omilitev uporabe načela vzajemnega priznavanja ter omejen poseg v kaznovalno politiko države izdaje.
Čeprav ni nobenega dvoma, da so delavci delo opravljali v Republiki A..., kar je tudi pogoj, da je sploh nastala obveznost delodajalca, da plače obračuna in izplača v skladu s predpisi o plačah, ki veljajo v Republiki A...3, je vendarle bistvo prekrška, zaradi katerega je storilki bila izrečena denarna sankcija, neizplačilo plače v ustrezni višini. Zato je pred odločitvijo o uporabi petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 potrebno ugotoviti, kje je družba M. d. o. o. (obračunavala in) izplačevala plače navedenim delavcem. Če so bile plače izplačane v Republiki Sloveniji, je uporaba petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 možna, sicer pa ne.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/2. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4, 4/2. Pravilnik o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (2002) člen 17, 20, 20/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 3.
zaseg in odvzem predmetov - hramba predmetov - stroški upravljanja in hrambe predmetov
Določba 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe predstavlja specialno določbo v razmerju do tar. št. 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu sroškov v zvezi z njihovim delom. Pravilnik o pogojih hrambe je namreč poseben pravilnik, ki ureja specifično situacijo hrambe predmetov zaseženih v kazenskem postopku (in postopku o prekršku) in v okviru tega pravilnika je posebej urejena tudi tarifa za plačilo hrambe in povračilo stroškov v zvezi s hrambo, pri čemer pa tretji odstavek 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe ne določa zgolj drugačne cene posamezne manipulacije, temveč glede na besedilo te določbe omejuje upravičenost do plačila nagrade za manipulacije na enkratni znesek.
Izrek je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. V prvi vrsti je temu tako, ker se skupni znesek 7.388,00 EUR, ki bi ga naj obdolženec dolgoval, ne sklada s postavkami zneskov, ki so za posameznega otroka opredeljeni v alinejah opisa kaznivega dejanja pod točko 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. V drugi vrsti pa k nerazumljivosti izreka prispeva dejstvo, da bi naj bila od skupnega zneska 7.388,00 EUR odšteta že izvršena plačila v skupni vrednosti 2.500,00 EUR, pri čemer niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, za katerega otroka so bila posamezna plačila izvršena in na katero od dveh kaznivih dejanj se navedena zneska nanašata.
Tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen.
Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen ZASP, je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.
kazenska sankcija - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - sprememba sodbe - specialni povratnik - namen kaznovanja - prevencija
Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, tudi ne v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.
pravnomočno razsojena stvar - nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - ne bis in idem - zavrženje predloga
Pravnomočna odločitev o zadevi veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari, kar velja tudi v taksnih zadevah. Če sodišče prejme predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, mora tak predlog zavreči.
Plačilni nalogi za plačilo sodne takse so tipska besedila, ki jih sodišče izda v vseh primerih, ko stranko poziva na plačilo sodne takse in ne morejo stranki dati dodatnih pravic mimo zgoraj navedenih osnovnih pravil pravdnega postopka.
Ker je namen dodatka za bivanje (so)prispevek k stroškom bivanja štipendista izven kraja stalnega prebivališča, tožnik, ki je prejel štipendijo za študijski obisk v ZDA, v katero je vključeno tudi pokrivanje stroškov bivanja v ZDA, ni upravičen še do dodatka za bivanje v ZDA iz naslova državne štipendije.
Ker tožnik nesporno soglasja k znižanju dodatka plačilnega razreda ni podal, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo znižanje, ki je temeljijo na enostranski odločitvi tožene stranke, veljavno.
Napitnina se v skladu z ZIS in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma deli med vse zaposlene in ne zgolj med tiste zaposlene, ki delajo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je tudi spor o pravici in plačilu dela napitnine, velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Na delavcu je breme, da trdi in dokaže, da je obveznost delodajalca iz delovnega razmerja nastala.
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 108, 108/5, 180, 180/1.
nadaljevanje postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - sklep o dopolnitvi tožbe - zavrženje tožbe
V pravdnem postopku, ki se je začel po pravnomočni razveljavitvi izvršilnega sklepa, bi tožeča stranka morala spoštovati sklep sodišča prve stopnje v pravdnem postopku, s katerim ji je bila naložena dopolnitev tožbe. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z navedenim sklepom, je sodišče tožbo zavrglo.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/1, 24/2.. ZODPol člen 67, 67/1, 67/2, 67/3.. ZJU člen 149, 149/2.. ZNPPol člen 4.
Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.
odločanje o ugovoru zoper obtožnico - zavrženje obtožnice - nepopolna vloga - ravnanje z nepopolno vlogo - dopolnitev obtožnega akta - obtožnica in preizkus obtožnice - napotilo pritožbenega sodišča - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pritožbeno sodišče soglaša, da je senat sodišča prve stopnje kršil določbe kazenskega postopka s tem, ko je ob odločanju o ugovorih zoper obtožnico državnega tožilca uporabil določbo 76. člena ZKP in ne določb iz 19. poglavja ZKP, ki se nanašajo na obtožnico in ugovor zoper obtožnico. Določba 76. člena ZKP se namreč nanaša le na formalno in ne na vsebinsko pomanjkljive vloge.
Gre za zasebne tožbe, obtožnice in obtožne predloge oškodovanca kot tožilca, predloge, pravna sredstva ter druge izjave in sporočila, ki se vlagajo pisno (pisna vloga) ali dajejo ustno na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP). Te vloge morajo biti razumljive in obsegati vse kar je treba, da se dajo obravnavati ter morajo biti podpisane (drugi odstavek 76. člena ZKP). Če so vloge formalno pomanjkljive pa zahteva sodišče od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni, pri čemer mu da določen rok, v katerem to lahko stori. Če vložnik vloge ne dopolni oziroma popravi, se vloga zavrže (tretji odstavek 76. člena ZKP). Odločitve, ki jih sprejme senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, pa ZKP določa v 277., 278, 279. in 280. členu ZKP.
Od odločitve senata o ugovoru zoper obtožnico je odvisno, ali se bo kazenski postopek zoper obdolženca nadaljeval, ali pa ustavil. Če senat odloča o ugovoru zoper obtožnico državnega tožilca, kot je to v obravnavanem primeru, pa obtožnico s sklepom zavrže samo tedaj, če na podlagi 278. člena ZKP spozna, da je podan kakšen razlog iz 1., 2., 3. ali 5. točke prvega odstavka oziroma iz drugega odstavka 277. člena ZKP, če pa so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi, če spozna, da je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Senat sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa svoje odločitve ni oprl niti na navedeno zakonsko določbo.