ZPP člen 151, 151/1, 163, 163/4, 365, 365-3. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 227, 278, 278/3, 301, 301/2, 301/8, 354.
sklep o pravdnih stroških - čas nastanka stroškov - začetek postopka osebnega stečaja - načelo koncentracije - načelo enakega obravnavanja upnikov - prekinitev pravdnega postopka - preizkušanje prijavljenih terjatev - nadaljevanje pravdnega postopka - končanje pravde - prijava stroškov pravdnega postopka v stečaju - procesna predpostavka - odločanje o pravdnih stroških
Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za njegovo nadaljevanje (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka stroškov pravdnega postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, v stečajnem postopku ni prijavila, navedena procesna predpostavka ni bila izpolnjena, zato zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov nastalih pred začetkom postopka osebnega stečaja ni utemeljen.
obnova fasade - rezervni sklad - skupna lastnina - prispevek v rezervni sklad - načrt vzdrževanja večstanovanjske stavbe - denarna subvencija iz eko sklada - preiskovalno načelo - protispisnost
Protispisnost obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin, in ne, če sodišče dokaze napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.
Stranka postopka zavarovanja je mld. B. A., ne pa tudi pritožnica, ki je sicer zakonita zastopnica dolžnice. Kot zakonita zastopnica lahko pritožnica vlaga vloge in opravlja druga procesna dejanja zgolj v imenu dolžnice (79. člen ZPP). Ker je pritožnica ugovor vložila v svojem imenu, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljenega.
Materialni položaj stranke in njenih družinskih članov se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (12.a člen ZST-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s predložitvijo potrdila ZPIZ in izpisa zavarovanj v RS z dne 8.11.2019 vzbudila dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kakšne povprečne mesečne dohodke dejansko prejema tožeča stranka.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor plačila - delna ustavitev izvršbe
Terjatev je dolžnik delno izpolnil s plačilom po izdaji sklepa o izvršbi. Da je bilo plačilo opravljeno pred vročitvijo sklepa o izvršbi, ni pomembno oziroma se za odločanje ne uporabi pravilo o razveljavitvi sklepa o izvršbi in nadaljevanju postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ker plačilo med strankama ni sporno, je ugovoru v tem delu treba ugoditi in izvršbo ustaviti za plačani znesek.
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 15, 15/1. ZPP člen 17, 18, 18/2, 18/3.
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti - evropsko pravo - običajno prebivališče - postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki - prevzem pristojnosti za odločanje - zaprosilo države prosilke
Pojem "običajno prebivališče" iz 8. člena Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Izrek je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. V prvi vrsti je temu tako, ker se skupni znesek 7.388,00 EUR, ki bi ga naj obdolženec dolgoval, ne sklada s postavkami zneskov, ki so za posameznega otroka opredeljeni v alinejah opisa kaznivega dejanja pod točko 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe. V drugi vrsti pa k nerazumljivosti izreka prispeva dejstvo, da bi naj bila od skupnega zneska 7.388,00 EUR odšteta že izvršena plačila v skupni vrednosti 2.500,00 EUR, pri čemer niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, za katerega otroka so bila posamezna plačila izvršena in na katero od dveh kaznivih dejanj se navedena zneska nanašata.
pravnomočno razsojena stvar - nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - ne bis in idem - zavrženje predloga
Pravnomočna odločitev o zadevi veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari, kar velja tudi v taksnih zadevah. Če sodišče prejme predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, mora tak predlog zavreči.
Plačilni nalogi za plačilo sodne takse so tipska besedila, ki jih sodišče izda v vseh primerih, ko stranko poziva na plačilo sodne takse in ne morejo stranki dati dodatnih pravic mimo zgoraj navedenih osnovnih pravil pravdnega postopka.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/2. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4, 4/2. Pravilnik o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (2002) člen 17, 20, 20/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 3.
zaseg in odvzem predmetov - hramba predmetov - stroški upravljanja in hrambe predmetov
Določba 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe predstavlja specialno določbo v razmerju do tar. št. 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu sroškov v zvezi z njihovim delom. Pravilnik o pogojih hrambe je namreč poseben pravilnik, ki ureja specifično situacijo hrambe predmetov zaseženih v kazenskem postopku (in postopku o prekršku) in v okviru tega pravilnika je posebej urejena tudi tarifa za plačilo hrambe in povračilo stroškov v zvezi s hrambo, pri čemer pa tretji odstavek 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe ne določa zgolj drugačne cene posamezne manipulacije, temveč glede na besedilo te določbe omejuje upravičenost do plačila nagrade za manipulacije na enkratni znesek.
Tožnik do plačila za (neopravljeno) izobraževanje ni upravičen.
Dejanska ugotovitev, da je tožnik pristal, da se obseg izobraževanja, ki ga je bil po pogodbi dolžan izvesti, zmanjša za eno skupino, pomeni podlago za zaključek, da sta pogodbeni stranki prvotno sklenjeno pogodbo v tem delu spremenili. In ker sta jo spremenili, tožnik, ne glede na razloge za spremembo, z zahtevkom ne more biti uspešen. Sam po spremenjeni pogodbi ni bil več dolžan izvesti izobraževanja osme skupine, toženka pa mu tega ni bila več dolžna omogočiti, še manj pa plačati. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja le še to, da za veljavnost spremembe ni bila potrebna pisna oblika oziroma sklenitev pisnega aneksa, saj OZ v četrtem odstavku 51. člena priznava veljavnost tudi kasnejšim ustnim dogovorom, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. In pisna oblika, ki jo za avtorsko pogodbo predpisuje 80. člen ZASP, je predpisana le zaradi lažjega dokazovanja, torej v interesu strank, z naknadnim ustnim dogovorom pa sta pogodbeni stranki tožnikovo obveznost (posledično pa tudi toženkino) zmanjšali.
V postopkih po ZSKZDČEU-1 je sicer potrebno spoštovati načelo vzajemnega priznavanja, ki med drugim pomeni tudi to, da se upošteva in spoštuje kaznovalna politika druge države članice EU. Ker pa bi strogo vztrajanje pri tem načelu lahko privedlo tudi do nesorazmerno hudih posledic za državljane države izvršiteljice (na kar nakazuje tudi sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-64/18, C-140/18, C-146/18 in C-148/18 z dne 12. 9. 2019, na katero se sklicuje tudi zagovornik v pritožbi), peti odstavek 192. člena ZSKZDČEU-1 dopušča uporabo načela sorazmernosti in omilitev uporabe načela vzajemnega priznavanja ter omejen poseg v kaznovalno politiko države izdaje.
Čeprav ni nobenega dvoma, da so delavci delo opravljali v Republiki A..., kar je tudi pogoj, da je sploh nastala obveznost delodajalca, da plače obračuna in izplača v skladu s predpisi o plačah, ki veljajo v Republiki A...3, je vendarle bistvo prekrška, zaradi katerega je storilki bila izrečena denarna sankcija, neizplačilo plače v ustrezni višini. Zato je pred odločitvijo o uporabi petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 potrebno ugotoviti, kje je družba M. d. o. o. (obračunavala in) izplačevala plače navedenim delavcem. Če so bile plače izplačane v Republiki Sloveniji, je uporaba petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 možna, sicer pa ne.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033824
ZPrCP člen 105, 106. URS člen 31.
načelo ne bis in idem - prekršek in kaznivo dejanje - res iudicata - vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom mamil
Za kršitev načela ″ne bis in idem″ gre namreč v primerih, ko je posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki po opisu bodisi ustreza kaznivemu dejanju, za katerega je bil posameznik že pravnomočno obsojen oziroma, ko se en opis prekrška prekriva z opisom drugega prekrška, zaradi katerega je posameznik prav tako že bil sankcioniran (res iudicata). Zoper storilca, ki je v kazenskem postopku bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki ima istočasno tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ne vodi in se mu tudi ne morejo izreči sankcije za prekršek in v takih primerih torej ne sme in ne more priti do dvojnega obravnavanja, niti do dvojnega kaznovanja. Povedano velja tudi v primeru dveh prekrškov, ki izhajata iz enega izvršitvenega ravnanja.
Natančno branje opisa obeh prekrškov, ki jih pritožba problematizira pa pokaže, da ni nobene dileme, da je v obravnavanih dveh primerih šlo za kršitve dveh samostojnih določb ZPrCP in s tem za storitev dveh različnih prekrškov. Prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola je natančno razdelana v členu 105 ZPrCP, vožnja pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo, pa v 106. členu ZPrCP, pri čemer se vpliv takih snovi na psihofizične sposobnosti domneva takrat, če je s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovljena prisotnost takih snovi bodisi v krvi ali pa v slini. Zmotno je torej prepričanje pritožbe, da gre v obravnavani zadevi za dvojno sankcioniranje enega in istega prekrška.
kazenska sankcija - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - sprememba sodbe - specialni povratnik - namen kaznovanja - prevencija
Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, tudi ne v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji - poseg v ustavne pravice posameznika - določitev socialno-varstvenega zavoda - prostorska zasedenost
Pritožnik je v času odločanja eden od najmanj prezasedenih zavodov in, kar je bistveno in v pritožbi zatrjuje sam pritožnik, ko omenja, da se pri njem stanje dnevno spreminja, eden od zavodov z največjo fluktuacijo. V takšnih okoliščinah bodo, ker se pri pritožniku stanje hitro spreminja, lahko nasprotnemu udeležencu in preostalim varovancem pritožnika kar najhitreje odpravljene morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic z namestitvijo v prezaseden zavod. Navedenega tudi ne spremeni obširno pritožbeno zavzemanje, da je pri udeležencu zaradi večjega števila varovancev večje tveganje za incidente. Ob trenutni prezasedenosti pritožnika torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehtajo nujne potrebe nasprotnega udeleženca po predmetni namestitvi in pravice tretjih iz okolja, v katerem se nasprotni udeleženec trenutno nahaja (op. pri obojem gre prav tako za temeljne človekove pravice), pred morebitnim kršenjem temeljnih človekovih pravic nasprotnega udeleženca in pravic ostalih varovancev, kamor se omenjeni namešča. Nasprotni udeleženec bo namreč po zatrjevanjih pritožnika trenutno nameščen v dnevni prostor varovanega oddelka pod videonadzor. Zaradi večje fluktuacije, ki jo omenja sam pritožnik, bo sam poseg v omenjene pravice predvidoma trajal le krajši čas, kar je ena izmed bistvenih okoliščin, da je ob zgoraj izpostavljenem pravilna odločitev o namestitvi pri pritožniku.
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
Glede na to, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 10. 2017 med strankami dejansko izvrševala, ne gre niti za simuliran posel, prav tako pa tudi pogodba ne temelji na nedopustni podlagi. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni nična, glede na določbo 86. člena OZ, pravilna.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/1, 24/2.. ZODPol člen 67, 67/1, 67/2, 67/3.. ZJU člen 149, 149/2.. ZNPPol člen 4.
Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je odločba tožene stranke o tožnikovi začasni napotitvi nezakonita, oprlo zlasti na dva razloga - da je izpodbijana odločba neobrazložena, ter da tožnikova začasna napotitev pomeni kršitev 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). O obeh vprašanjih je pritožbeno sodišče v istovrstnih zadevah (resda še v fazi izdaje začasne odredbe) razlogovalo drugače (npr. Pdp 385/2019). Postavilo se je na stališče, kot ga zagovarja pritožba - da navedena določba ne velja za primere začasne napotitve, pač pa trajne premestitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029882
ZPP člen 49, 214, 214/2, 453, 454, 454/2, 458, 458/5. OZ člen 619.
gospodarski spor majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - dokazi in izvajanje dokazov - podjemna pogodba - neprerekana dejstva - domneva o priznanju dejstev - pravica do izjavljanja v postopku - negativno dejstvo - procesno trditveno in dokazno breme - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - zavrnitev dokaznega predloga
Zgolj zanikanje obstoja dolga, ob navedbi, da tožena stranka niti ne ve, kaj naj bi dolg predstavljal, po pojasnilu tožeče stranke za kaj je šlo, več ne zadošča. Gre za pavšalen ugovor, ki ga z izvajanjem dokazov ne bi bilo mogoče konkretizirati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju toženkinega zakonitega zastopnika in omenjene priče, toženi stranki ni kršilo pravice do izjave.
Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.
Ker je namen dodatka za bivanje (so)prispevek k stroškom bivanja štipendista izven kraja stalnega prebivališča, tožnik, ki je prejel štipendijo za študijski obisk v ZDA, v katero je vključeno tudi pokrivanje stroškov bivanja v ZDA, ni upravičen še do dodatka za bivanje v ZDA iz naslova državne štipendije.
ZDR-1 člen 24, 30, 200, 200/5.. ZDR člen 200, 200/4.. OZ člen 352.
neizbran kandidat - diskriminacija - rok za sodno varstvo
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, ki ga v v višini 50.000,00 EUR uveljavlja kot neizbrani kandidat zaradi kršene prepovedi diskriminacije v letih 2010 do 2017, ko se je večkrat (18-krat) neuspešno prijavil na razpisana prosta delovna mesta pri toženi stranki. V zvezi s tem je kot odločilno izpostavilo rok 30 dni za uveljavljanje sodnega varstva iz petega odstavka 200. člena ZDR-1, oziroma prej iz petega odstavka 204. člena ZDR. Po teh določbah lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 1. 3. 2017, je po pravilni ugotovitvi sodišča le glede zadnjega obvestila o neizbiri, ki ga je prejel 31. 1. 2017 (delovno mesto višji svetovalec), pravočasno uveljavljal sodno varstvo zaradi diskriminacije pri neizbiri, glede preostalih postopkov pa je sodno varstvo uveljavljal prepozno. Zato so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neizbiro v zvezi s predhodnimi izbirnimi postopki, neodločilne.