ZZVZZ-UPB3 člen 80.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 169, 170, 170/3.. ZPacP člen 3, 54.
zobozdravstvo - izbrani zdravnik
Ker gre med zavarovancem in izbranim osebnim zdravnikom za zaupen odnos, morata med njima obstajati zaupanje in medsebojno spoštovanje. Od zdravnika se ne pričakuje le strokovnost, temveč tudi določene osebne lastnosti, kot so humanost in predanost delu. V odnosu do pacienta mora zdravnik ravnati v skladu z načeli etike. Načela, ki se upoštevajo pri uresničevanju pravic pacientov, so določena v 3. členu ZPacP. Med drugim gre za spoštovanje vsakogar kot človeka in spoštovanje moralnih, kulturnih, verskih, filozofskih in drugih osebnih prepričanj, spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti in zasebnosti. Vendar so za doseganje kakovostne in varne zdravstvene obravnave v 54. členu ZPacP predpisane tudi pacientove dolžnosti. Pacient mora biti med drugim obziren in spoštljiv do zasebnosti ter drugih pravic ostalih pacientov, zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev. Medsebojno zaupanje in spoštovanje je torej ključno za uspešno in odgovorno opravljanje nalog osebnega zdravnika. Če medsebojnega zaupanja ni, je uspešno in odgovorno opravljanje nalog osebnega zdravnika onemogočeno.
Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije že zato, ker je tožnico v spornem letu ocenila z oceno dobro, nekatere druge zaposlene na istem delovnem mestu pa z višjo oceno. Navedbe tožnice, ki naj bi kazale na diskriminacijo, so pomanjkljive. Tožnica sicer zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00032448
ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.. ZINDNO člen 4.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje organov
Sodna praksa je že izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilno-odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Podana mora biti kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve.
Glede na 1. odst. 363. člena ZPP lahko stranke s pritožbo izpodbijajo le sklepe sodišča prve stopnje, ne pa drugostopenjskega sodišča, kot v konkretnem primeru, ko je bilo v pritožbenem postopku odločano o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča.
Po ZDSS-1 se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti na podlagi izpodbojnih tožb zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Socialno sodišče presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločb in v sporu polne jurisdikcije praviloma samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, seveda le pod pogojem, da so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko sojenje. Glede na 72. člen ZDSS-1 mora biti tožba vložena v 30 dneh od vročitve dokončne odločbe, ter poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati še posebne sestavine, določene v 73. členu ZDSS-1. Če tožba ni vložena v skladu z navedenimi procesnimi kavtelami, jo je sodišče po 75. členu ZDSS-1 v zvezi s 274. členom ZPP dolžno zavreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030930
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3. ZPP člen 360, 360/1, 363, 363/2, 383. ZGD člen 258, 258/1, 258/2.
veriženje pogodb - najem letala - nastanek škode - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazan obstoj terjatve - pomanjkljiva trditvena podlaga - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Z ničemer tožnica kot predlagateljica začasne odredbe svojega predloga ni nadgradila s takimi trditvami, iz katerih bi izhajalo, da je svojo terjatev, upoštevajoč revizijske razloge, izkazala za verjetno. To pa bi za uspeh s predlogom morala storiti, saj ta utemeljitev spada v njeno trditveno sfero. Z vprašanjem, ali je v tej fazi postopka zaradi vezanosti sodišča na določilo 383. člena v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP to sploh mogoče, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Svojega stališča, da „nedvomno obstoji večja verjetnost, da bo v ponovnem sojenju ugodeno zahtevku, kot pa da bo zahtevek zavrnjen, sicer Vrhovno sodišče ne bi ugodilo reviziji tožeče stranke“ tožnica ni ustrezno konkretizirala. Ob manjkajoči trditveni podlagi, ki bi se prilegala razlogom, iz katerih je bila v revizijskem postopku drugostopenjska sodba razveljavljena, pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zaradi česar naj bi tudi napačno uporabilo materialno pravo, v posledici obojega pa kršilo tudi 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, češ, da se zaradi manjkajočih razlogov izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega obsega tožničinega dela na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec II" izhajalo iz tabele in po posameznih postavkah preverilo, koliko časa in katera opravila je tožnica dejansko opravljala v spornem obdobju. Ob upoštevanju izpovedi prič in še zlasti tožničine izpovedi glede posameznih opravil je pravilno ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala dela delovnega mesta "samostojnega strokovnega sodelavca II" v povprečju več kot 90 % delovnega časa, zato ji v tem obsegu pripada tudi razlika v plači. Za priznanje razlike v plači za vtoževano obdobje v višjem odstotku ni podlage v izvedenih dokazih.
spor majhne vrednosti - najemna pogodba - prenehanje najemnega razmerja zaradi odstopa od pogodbe - povrnitev stroškov - vezanost na tožbeni zahtevek - trditvena podlaga - izvedensko mnenje - odločitev o izvršilnih stroških
Sodišče odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Vendar to ne pomeni, da je vezano le na celoten zahtevek kot seštevek posameznih postavk. Vezano je tudi na trditveno podlago glede višine vsake od postavk, ki sestavljajo tožbeni zahtevek oziroma na vsak posamezni zahtevek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029952
ZPP člen 17, 17/1, 17/2, 32, 32/2, 32/2-7, 51, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZPP člen 20, 56. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 30.
pristojnost sodišča RS - krajevna in stvarna pristojnost - relevantno materialno pravo - karakteristična izpolnitev - kraj izpolnitve obveznosti - distribucijska pogodba - distributer - opravljanje storitev - klavzule INCOTERMS - klavzula Franko tovarna - Ex works (EXW) - preizkus pristojnosti - kontradiktornost postopka - dogovor o pristojnosti - obstoj pogodbenega razmerja
Pojem "distribucijska pogodba," v slovenskem materialnem pravu ni opredeljen. Sprejeto je stališče, da gre pri distribucijski pogodbi za kompleksno pogodbo avtonomnega gospodarskega prava. Zanjo je značilno, da lahko vsebuje elemente več pogodb, ki se med seboj prepletajo, na primer: trgovsko zastopanje, komisija, posredovanje, mandat, societeta, delovršna pogodbo, pogodba o pravici uporabe pravic industrijske lastnine. Za tovrstno razmerje je značilen okvirni dogovor, katerega cilj je zaveza dobave in oskrbe, ki vsebuje posebne pogodbene določbe glede distributerjeve distribucije blaga, ki ga proda principal. Cilj tovrstnih pogodb je zagotavljati distribucijo proizvodov principala. Principal se zaveže, da bo distributerju prodajal blago, ki ga bo ta naročil za zadovoljitev povpraševanja svojih strank, medtem ko se distributer zaveže, da bo od principala kupoval blago, ki ga bo potreboval. Vsebina tovrstnih razmerij je v praksi lahko zelo različna, pravno naravo razmerja pa je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na konkretne elemente pogodbe.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pri razmerju med pravdnima strankama ni šlo za trajno razmerje med dvema gospodarskima subjektoma, ki je omejeno le na ad hoc dogovore o dobavi in prevzemu blaga, ampak je šlo za drugačno vrsto sodelovanja, iz katerega izhaja, da je bila značilna pogodbena izpolnitev v obravnavanem primeru storitev distributerja - tožeče stranke. Pojem opravljanje storitev pomeni opravljanje določene dejavnosti za plačilo. Pri tem pa ni nujno, da gre za plačilo v smislu denarnega zneska. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je distribucijsko pogodbo, v primeru da vključuje za pojem storitve navedene značilne obveznosti, mogoče šteti za pogodbo o opravljanju storitev.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 154, 154/1.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032864
ZDR člen 43, 171, 171/1, 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 174, 174/2, 179, 347, 347/1, 943, 943/1.. ZVZD-1 člen 5.. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/3.
Tožnik se poškodoval pri opravljanju dela v tujini (v Belgiji). Delo je opravljal na gradbišču belgijskega naročnika, z njegovimi delovnimi sredstvi, po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev, da sta tožnik in druga toženka s pogodbo o zaposlitvi sklenila delovno razmerje v Sloveniji za opravljanje dela tesarja v tujini in da je bil tožnik na podlagi te pogodbe napoten na delo k naročniku v Belgijo, je škodni dogodek v tesnejši zvezi s slovensko državo kot z državo, v kateri je škoda nastala.
Druga toženka je s tem, ko tožniku ni zagotovila varnih delovnih razmer pri naročniku, h kateremu ga je napotila na opravljanje dela, obveznost preprečevanja nevarnosti v zvezi z delom tožnika opustila. Presoja sodišča prve stopnje, da je druga toženka v obravnavani zadevi ravnala protipravno, je zato pravilna.
Tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da bi moral tožnik nadrejenega delavca opozoriti, da opravljanje dela na ugotovljeni način ni bilo varno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo tožniku opravljanje dela na tak način s strani direktorja naročnika izrecno naročen.
ZObr člen 45.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.
dodatek za vodenje in poveljevanje
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vodja svoje skupine in ji je poveljeval. Kljub temu pa do položajnega dodatka oziroma dodatka za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni bil upravičen, ker ni bil imenovan na nobeno od poveljniških dolžnosti, opredeljenih v 45. členu ZObr, pa tudi ne na katero drugo dolžnost iz 11. člena Uredbe. V pristojnosti toženke je, da določi, katere dolžnosti oziroma enote so tiste, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se sodišče ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela toženke, ki s svojimi notranjimi akti predvidi linijo in vsebino poveljevanja ter sama določi funkcije, v katerih je priznan dodatek za poveljevanje.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - plačilna sposobnost
Pri presoji, katera stranka trpi stroške postopka oziroma če trpi tudi stroške nasprotne stranke, je edino relevanten uspeh v pravdi, ne pa morebitne druge okoliščine, kot npr. socialno stanje, finančne in druge težave, ki vplivajo na sposobnost plačila naloženih stroškov postopka. V postopku se zato tudi ne ugotavlja nobenih morebitnih okoliščin, ki bi eventualno vplivale na sposobnost plačila stroškov postopka, ampak zgolj ali in katera stranka je uspela in v kakšnem obsegu.
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 108, 108/5, 180, 180/1.
nadaljevanje postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - sklep o dopolnitvi tožbe - zavrženje tožbe
V pravdnem postopku, ki se je začel po pravnomočni razveljavitvi izvršilnega sklepa, bi tožeča stranka morala spoštovati sklep sodišča prve stopnje v pravdnem postopku, s katerim ji je bila naložena dopolnitev tožbe. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z navedenim sklepom, je sodišče tožbo zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost dela - omejitve pri delu
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica drugo delo kot tisto iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sekretar (VII. stopnja izobrazbe) opravljala zato, ker dela po pogodbi o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov ni bila zmožna opravljati. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do okoliščin v zvezi z dejanskim opravljanjem dela po omenjenem sklepu ni opredelilo. Sicer pa so s tem v zvezi relevantne le okoliščine glede vprašanja, ali je morebiti tožnica pri toženki že opravlja delo, skladno z omejitvami po odločbi ZPIZ.
Tožnica je v sporu izpostavljala zlasti ustreznost dela, ki ga je dejansko opravljala pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne ustreza priznanim omejitvam iz naslova invalidnosti, saj je šlo po vsebini za enostavnejša dela, ki so ustrezala V. stopnji izobrazbe, iz tožničine ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pa prav tako ni moglo razbrati, da je opravljala ustrezno delo VII. stopnje izobrazbe. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni pomembno, kar poudarja tožnica, da je delo opravljala zelo dobro. Navedeno nima večjega pomena kot ključna ugotovitev, da toženka nima ustreznega delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnici zagotovila omejitve iz naslova invalidnosti po odločbi ZPIZ.
nadurno delo - voznik tovornjaka - izvedensko mnenje - neenakomerno razporejen delovni čas
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter ZDR in ZDR-1 delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo. Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožnica (receptorka na recepciji wellness centra) ni zanikala naslednjih dejanj: neizdaje računa gostji spornega dne ob nakupu abonmaja za vstope v savno in bazen tožene stranke, prejema gotovine, za katero ni izdala računa in ki je ni nikjer posebej evidentirala, ponujanja gotovinskega popusta ob nakupu abonmaja, čeprav za to ni imela pooblastila in takrat pri toženi stranki ni potekala takšna marketinška akcija,... Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ugotovljena dejanja tožnice hujša kršitev delovnih obveznosti tožnice, ki jih je storila naklepoma, prav tako so pri njenem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi,
Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne npr. pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša nakazati pritožba.
ZST-1 člen 5, 5-18, 14a, 14a/3. ZPP člen 105a, 105a/3.
napoved pritožbe - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - prepozen ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - pravnomočnost plačilnega naloga - neplačilo sodne takse - domneva umika napovedi pritožbe - pritožba zoper sklep o umiku napovedi pritožbe
Ker je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse vložen skupaj z ugovorom, ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče razveljaviti plačilni nalog. Postopek, ki ga je sodišče izpeljalo v zvezi s predlogom tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse, vpliva le na tek roka za plačilo sodne takse. V opisani procesni situaciji v ZST-1 ni bilo nobene podlage za razveljavitev že izdanega plačilnega naloga.
plačilo razlike plače - zavrženje dela tožbe - sodna pristojnost - res iudicata - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - prevedba plače
Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora, dva spora pa sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost). Dva spora sta identična le, če je podana tudi objektivna istovetnost zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice pravilno utemeljilo s tem, da je o zakonitosti prevedbe tožničine plače ob prehodu v nov plačni sistem odločilo s sodbo, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča. Tudi v kasnejši zadevi, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča, v kateri je tožnica uveljavljala prikrajšanje pri plači za obdobje od 8. 5. 2004 do 31. 9. 2008, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta stranki in sodišče vezani na dokončno in pravnomočno odločitev o koeficientu osnovne plače iz leta 1999. Mimo dokončne določitve plače za čas njene veljavnosti tožnica ne more uspešno zahtevati izplačil oziroma uveljavljati prikrajšanja pri plači. Takšna presoja se opira na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih, zlasti na stališča Vrhovnega sodišča RS (odločitvi v zadevah št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009 in št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016, v katerih je Vrhovno sodišče poudarilo, da morebitnih nezakonitosti pri določitvi nižje plače, ki so se zgodile pred uveljavitvijo ZSPJS, oziroma je bil akt delodajalca pred tem pravnomočen, ni mogoče naknadno sanirati z uporabo določb ZSPJS in na ta način posegati v dokončne in pravnomočne individualne delovnopravne akte o plači).