Določba 7. odstavka 40. člena ZDDV ni nejasna. Z določbo "sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju", je po presoji sodišča urejena tako pridobitev pravice, kot tudi rok za njeno uveljavljanje. Gre za zakonski materialni rok za uveljavitev pravice, s potekom katerega pravica, ki je stranka ni uveljavila, ugasne.
Pogoj za vračilo DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker je na računih, navedenih v zapisniku o inšpekcijskem pregledu manjkala davčna številka plačnika, račun ne vsebuje vseh podatkov, ki so predpisani v 34. členu ZDDV ter zato niso izpolnjeni vsi pogoji za odbitek DDV.
V dolgovnem seznamu za sporni dolg je kot izvršilni naslov naveden sklep o določitvi osnove in stopnje članarine obrtni zbornici. Tako opredeljen izvršilni naslov pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe prvega odstavka 44. člena ZDavP. Sklep namreč ne navaja ne izdajatelja in ne datuma sklepa, ki bi kot njegova (obvezna) sestavna dela šele omogočala identifikacijo izvršilnega naslova, in že to je razlog, da dolgovni seznam ni pravilen, kajti preveritev v seznam vključene obveznosti v smislu obstoja pravilnega in veljavnega izvršilnega naslova ni mogoča. Sklep pa tudi po vsebini, kot bi iz njegovega naziva izhajalo, ne predstavlja, tako kot se v prvem odstavku 44. člena ZDavP za izvršilni naslov zahteva, odločbe o odmeri, ugotovitvene odločbe o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračuna dajatve, torej odločbe ali obračuna, ki bi dajatev določala (v določenem znesku).
Ni podlage za davčno obravnavanje izplačanih avtorskih honorarjev kot plač, če je prispevke, ki so jih njihovi avtorji izdelali v okviru medredakcijskega sodelovanja, mogoče opredeliti kot avtorska dela v smislu 5. člena ZASP ter če se ne ugotovi, da je formalno-pravna opredelitev poslovnih dogodkov neskladna z resnično vsebino poslovnih dogodkov in da predstavlja prikrito izplačilo plač v obliki davčno ugodnejših avtorskih honorarjev. Torej je nepravilno stališče, da se prejemki fizičnih oseb presojajo zgolj glede na razmerje, v katerem prejemke prejemajo, pač pa je potrebno pri davčni opredelitvi prejemkov upoštevati tudi pravno naravo del, za katera so bili prejemki izplačani. Zato prejemkom avtorjev, četudi izplačanih za istovrstna dela, kot so dela njihovega delovnega mesta, če gre za avtorska dela v smislu 5. člena ZASP in če so jih avtorji dobili izplačane skladno z ureditvijo v Pravilniku o honoriranju, ni mogoče odrekati narave avtorskih izplačil in tudi take njihove davčne obravnave ne.
Določilo 3. odstavka 103. člena ZUP pri presoji utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne določa pogoja pravnega standarda opravičenega vzroka iz 1. odstavka 103. člena ZUP. Vendar tudi sodišče meni, da nesporne okoliščine, da je odvetnica tožeče stranke na odločbo napisala napačen datum prejema odločbe, zaradi katerega je tožeča stranka prekoračila rok za vložitev pritožbe, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi opravičevala uporabo procesnega instituta iz 3. odstavka 103. člena ZUP, saj je razlog za prekoračitev pritožbenega roka treba pripisati napaki v poslovanju odvetnice in ne njeni očitni pomoti. Očitna pomota mora izhajati iz subjektivnih okoliščin, ki jih je mogoče pripisati stranki oziroma njenemu odvetniku, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njune volje in dejanj.
ZPD člen 24, 24/2, 4, 5, 5/1, 24, 24/2, 4, 5, 5/1. Pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku člen 22, 22/2, 22, 22/2.
prometni davek
V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da davčni zavezanec vodi predpisane evidence, istočasno pa je bilo tudi ugotovljeno, da v računih ni označil, da je bil davek že plačan (2. odstavek 24. člena ZPD) in da je cena prodanih rezervnih delov višja od nabavne cene teh proizvodov z obračunanim davkom (2. odstavek 22. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92 do 5/97). Zato je po presoji sodišča pravilno stališče tožeče stranke, da gre v teh primerih za ponovni promet proizvodov v skladu s 4. členom ZPD v povezavi s 1. odstavkom 5. člena tega zakona, saj zavezanec ni izpolnjeval predpisanih pogojev za uveljavljanje davčnih olajšav, ker na izdanih računih ni označil, da je bil davek že plačan.
Določba 43. člena ZUP, ki ureja pravico do udeležbe stranskega udeleženca v upravnem postopku, se nanaša zlasti na fizične in pravne osebe zasebnega prava. Zakonodajalec je predvsem za njih predvidel možnost udeležbe zaradi varstva njihovega pravnega interesa oziroma osebnih pravnih koristi, ki temeljijo na materialnem predpisu (2. odstavek 43. člena ZUP). Udeležba javnopravnega subjekta v upravnih postopkih v zvezi s pravicami in obveznostmi zasebnih subjektov zaradi varstva specifičnih javnih koristi mora zato imeti bodisi izrecno podlago v zakonski določbi, bodisi mora udeležbo v postopku prizadeti javnopravni subjekt dovolj zanesljivo in konkretno utemeljiti zaradi varovanja določenih pravnih koristi v konkretnem upravnem postopku.
državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - denacionalizacijski upravičenec
Tožena stranka pravilno opozarja na določilo paragrafa 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS z dne 21. 9. 1928, ki določa ako se državljanka kraljevine omoži s tujim državljanom, izgubi državljanstvo, razen če po predpisih zakonov moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva ali če si je pridržala državljanstvo kraljevine z ženitno pogodbo ali če take pogodbe ni, ako je podala ob sklenitvi zakona tako izjavo. Pravilno je stališče tožene stranke, da si AA ob sklenitvi zakonske zveze ni pridržala državljanstva Kraljevine SHS z ženitno pogodbo oziroma da bi takrat podala takšno izjavo. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je po predpisih moževe domovine s poroko dne 8. 8. 1936 pridobila moževo državljanstvo. Od te ugotovitve je namreč odvisno ali je tožnica po poroki z avstrijskim državljanom po določbi paragrafa 29 Zakona o državljanstvu SHS obdržala svoje dotedanje državljanstvo oziroma pridobila moževo državljanstvo, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno.
Namen ZENO ni, da se v postopkih po določilu 8. člena za stranke, v zvezi s katerimi teče upravni postopek po uradni dolžnosti, zagotovi evidenca stalnega prebivališča na tistem naslovu, kjer bi stranka rada prebivala, pa zaradi različnih civilnih sporov ne more. Namen ZENO je zgolj ta, da se tudi na podlagi določila 8. člena ZENO zagotovi evidenca o stanju, gibanju in o nastanitvi občanov. Zato po določilu 1. odstavka tega člena, če pristojni organ sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju na naslovu, kjer je prijavil svoje prebivališče, uvede postopek za ugotovitev dejanskega stanja. In v tem postopku je pomembno samo, ali stranka prebiva na predmetnem naslovu ali ne.
ZdavP člen 123, 123/2 ZUP/86 člen 249, 249-1, 257, 257/2.
obnova postopka - dohodnina
Po določbi 2. odstavka 123. člena ZDavP, ki je procesne narave, davčni organ pri odmeri dohodnine zavezancev za davek od dohodkov iz dejavnosti upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Na podlagi te specialne ureditve davčni organ o odmeri dohodnine lahko odloči pred dokončnostjo odločbe o odmeri davka iz dejavnosti.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - verjetnost uspeha - omejena procesna sposobnost stranke
Tožena stranka sploh ni preverjala dejstva ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima verjeten izgled za uspeh (člen 24 ZBPP). Ker je presoja teh okoliščin bistvenega pomena za pravilno in zakonito odločitev, o tem pa izpodbijana odločba nima razlogov, podlage za presojo pa tudi ni med listinami upravnega spisa, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi formalni pogoji niso izpolnjeni, ker vlagateljica zahteve, ki je rojena 31.8.1986, v času vložitve zahteve še ni dopolnila 18 let starosti, zato ni popolno poslovno sposobna oseba, glede na to pa je omejena tudi njena procesna sposobnost. Ker je po določbi 3. točke 46. člena ZUP mladoletnik, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, procesno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost, bi morala tožena stranka v postopku za uveljavitev brezplačne pravne pomoči najprej preizkusiti dejstvo ali je lahko vlagateljica, glede na okoliščine primera, sploh stranka, ki sme sama opravljati dejanja v postopku.
Če drugostopni organ meni, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo organa prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek (drugi odstavek 242. člena ZUP). V izpodbijani odločbi je tožena stranka prvostopni upravni organ v napotilu za dopolnitev dokaznega postopka zavezala, da postopek dopolni z izvedbo ustreznih dokazil, med drugim z dodatnimi poizvedbami o datumu in kraju smrti, z zaslišanjem morebitnih prič, kot tudi z zaslišanjem tožnice. Glede na navedeno, je tudi po presoji sodišča ravnala skladno z določbami ZUP, saj bo pomanjkljivosti hitreje in bolj ekonomično odpravil prvostopni upravni organ.
Po 9. točki 3. člena ZDen je torej upravičenost do denacionalizacije odvisna od trenutka podržavljenja stavbnega zemljišča, torej od časa posega v lastninsko pravico in ne od časa odvzema zemljišča iz posesti. Takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02). Iz že citirane odločbe Ustavnega sodišča pa je razvidno, da je iz zgradbe določb 32. člena ZDen, ki se nanaša na denacionalizacijo stavbnih zemljišč, ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačane odškodnine za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oz. za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču) po letu 1963 oz. po letu 1968, ne bi mogli biti upravičenci po ZDen. Za upravičenost do denacionalizacije je pravno relevanten le čas in način podržavljenja stavbnih zemljišč, ne pa čas odvzema iz posesti in predpis, na podlagi katerega je bila izplačana odškodnina.
ZDDPO člen 10. Slovenski računovodski standardi standard 6, 18.
davek od dobička pravnih oseb - prihodki od financiranja
Davčni zavezanec mora v primeru negotovosti glede plačila obresti oziroma vračila posojila opraviti ustrezna knjiženja, sicer se na negotovost plačila oziroma vračila ne more uspešno sklicevati med (kasnejšim) inšpekcijskim postopkom.
Tožena stranka o tožnikovi pritožbi ni odločila v zakonskem roku in niti ne na nadaljnji tožnikov poziv vložen dne 14.9.2001 in 4.12.2001, v katerem je tožnik zahteval odločitev o pritožbi v naslednjih osmih dneh. Glede na navedeno je tožba zaradi molka organa, ki je bila vložena dne 21.2.2002, upravičena. V obravnavanem primeru pogoji iz 1. odstavka 61. člena ZUS niso izpolnjeni, saj podatki spisa ne dajejo podlage za odločitev, za odločitev relevantnih dejstev pa, sodišče samo, na glavni obravnavi, tudi ne bi moglo ugotoviti. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da mora o tožnikovi pritožbi odločiti tožena stranka in sicer v 60 dneh od pravnomočnosti te sodbe, kar je po oceni sodišča primeren rok, upoštevaje pri tem zakonski rok za odločitev o pritožbi ter težavnost zadeve.
V postopkih, v katerih se investitorjem dovoljujejo posegi v prostor oziroma v objekt, lahko po mnenju sodišča sosedje oziroma lastniki sosednjih nepremičnin varujejo le svoje pravice in pravne koristi, ne morejo pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa. V postopkih izdaje upravnega dovoljenja, s katerim se dovoljuje poseg v prostor, prav tako sosedje oziroma lastniki sosednjih nepremičnin ne morejo z uspehom uveljavljati ugovorov, ki zadevajo varovanje javnega interesa, saj so slednjega dolžni varovati upravni organi.
ZVK člen 13, 13/3-2, 13/3-5, 13, 13/3-2, 13/3-5. ZUP člen 147, 147.
nelojalna konkurenca - predhodno vprašanje
Dejanja nelojalne konkurence lahko predstavlja tudi prodaja blaga z oznakami, ki utegnejo ustvariti zmedo na trgu, čeprav ne gre za znak, ki je zavarovan z blagovno znamko. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je treba ugotavljati, če lahko ustvari zmedo glede izvora blaga, v tem primeru alkoholne pijače, celostna podoba izdelka, ki ga izdeluje tožeča stranka, pri čemer je treba upoštevati ne samo besedo ČINARINO, ki je bila ob izdaji prvostopne odločbe sicer zaščitena z dokončno pravnomočno odločbo o blagovni znamki, temveč celotni izdelek z vsemi podrobnostmi, kot jih navaja predlagatelj začasne prepovedi dejanj nelojalne konkurence. Ker je primerjava obeh izdelkov nujna v obravnavanem postopku, torej sama rešitev oziroma pravnomočna odločba o priznanju blagovne znamke ČINARINO, ki obsega zgolj besedno zaščito, ne more predstavljati celotnega dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti v obravnavanem postopku. Ker torej ugotovitev podobnosti v obravnavanem postopku ni odvisna le od rešitve upravnega spora o priznanju blagovne znamke Činarino je po mnenju sodišča organ prve stopnje kršil določila ZUP, ko je postopek prekinil, tožena stranka pa je tak sklep iz pravilnih razlogov odpravila.
ZR člen 70, 70/1, 70/2, 70/3. ZDDPO (1990) člen 15, 26a. ZDDPO člen 39, 41, 49. ZUS člen 61.
davek od dobička pravnih oseb - prihodki od poslovanja - zmanjšanje osnove za odmero - davčna olajšava - meritorno odločanje sodišča
Vplačila denarnih sredstev, ki jih je tožeča stranka prejela od naročnikov priključkov na kabelsko-razdelilni sistem, predstavljajo njene prihodke, saj gre za prihodke od poslovanja, tako da je prvostopni davčni organ tožnici utemeljeno za znesek spornih prihodkov za l. 1993 in 1994 povečal napovedani dobiček. Za uveljavljanje olajšav po 39. in 41. členu ZDDPO v višini 20 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva oziroma v višini 10 % davčne osnove zaradi oblikovanja investicijskih rezerv zakon ne določa roka, to pa pomeni, da se ju lahko uveljavlja tudi po vložitvi letne davčne napovedi. To omogoča prav določba 49. člena ZDDPO, saj po tej določbi davčna obveznost iz davčnega izkaza, za katero davčni organ ugotovi, da ni pravilno obračunana, ne šteje za dokončno, to pa pomeni, da je davčnemu zavezancu mogoče priznati z zakonom predvidene olajšave tudi še v postopku, v katerem davčni organ ugotavlja pravilno davčno obveznost.
radijsko dovoljenje - pristojbina za uporabo radijske frekvence
Katero dejanje oziroma akt zakonodajalec šteje za začetek uporabe radijske frekvence, kar je sicer relevantno za zakonsko obveznost plačevanja pristojbine, izhaja iz določila 1. odstavka 37. člena ZTel, in sicer je po tem določilu čas izdaje radijskega dovoljenja relevanten za plačevanje pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Dejstvo, da (pri)tožnik radijske postaje dejansko ne uporablja, ne vpliva na obveznost plačila pristojbine. Ko zavezanec pridobi radijsko dovoljenje, Uprava RS za telekomunikacije frekvence ne more podeliti nikomur drugemu in od tega trenutka ni nobenega drugega zavezanca za plačilo pristojbine razen lastnika dovoljenja.
zadruge - javni razpis za sofinanciranje programov strokovnega dela in prireditev
Že iz naslova javnega razpisa izhaja, da so upravičenci do sofinanciranja programov strokovnega dela stanovska in interesna združenja kmetijskih pridelovalcev. Po mnenju sodišča Zadružna zveza Slovenije ni interesno ali stanovsko združenje njenih članov, temveč združenje, ki ima namen pospeševati gospodarske koristi svojih članov (1. člen ZZad, Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 13/93, 22/94 in 35/96), torej je gospodarsko združenje. Kot taka pa, kot izhaja iz razpisa, ki ga je treba razlagati kot celoto in v skladu z njegovim namenom, tudi po mnenju sodišča ne more biti upravičena za dodelitev sredstev.
Iz predloženih listin izhaja, da je tožnik pritožbo vložil dne 25.4.1997 in da tožena stranka o tožnikovi pritožbi ni odločila v zakonskem roku in niti na nadaljnji tožnikov poziv, v katerem je zahteval izdajo odločbe o pritožbi. Glede na navedeno je tožba zaradi molka organa upravičena. V primeru, da je tožba zaradi molka organa upravičena, ji sodišče na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS ugodi in pod pogoji iz 1. oz. 5. odstavka 61. člena ZUS samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. V obravnavnem primeru pogoji iz 1. odstavka 61. člena ZUS niso izpolnjeni, saj podatki spisa ne dajejo podlage za odločitev, vseh za odločitev relevantnih dejstev, pa sodišče samo, na glavni obravnavani, tudi ne bi moglo ugotoviti. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da mora o tožnikovi pritožbi odločiti tožena stranka, in sicer v 60 dneh od pravnomočnosti te sodbe, kar je po oceni sodišča primeren rok, upoštevaje pri tem zakonski rok za odločitev o pritožbi ter težavnost zadeve.