Zapustnikova vdova v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pooblaščenca, sodišče pa je ni opozorilo, da v pritožbenem postopku ne bo več imela možnosti ugovarjati ugotovljenemu obsegu zapuščine in izločati deleža, ki ji pripada na podlagi skupnega premoženja. Zato so v pritožbi na novo zatrjevana dejstva o nepravilno ugotovljenem obsegu zapuščine dopustna.
Ko je med dediči spor o veljavnosti (dela) oporoke, torej spor o podlagi dedne pravice, je napotitev na pravdo obligatorna. Zapuščinsko sodišče ni pristojno za reševanje spornih dejstev, ta (tudi, če so take narave, da ne pomenijo oporočiteljeve popolne nesposobnosti za razsojanje, oziroma se z njimi uveljavlja izpodbojnost oporoke zaradi napak volje) bodo obravnavana pred pravdnim sodiščem.
Za zavrnitev ugovora o mednarodni nepristojnosti slovenskega sodišča zadošča, da je imela zapustnica v Sloveniji ob začetku zapuščinskega postopka umetnine in denarna sredstva pri tukajšnji banki.
Pritožnica (RS) sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave. Da bi lahko sprejela informirano odločitev o tem, ali bo uveljavljala odpoved pravici do povračila zapustniku izplačane pomoči po predpisih o socialnem varstvu (prvi odstavek 129. člena ZD), bi jo sodišče moralo seznaniti z vsemi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na to njeno odločitev (kakšen je obseg zapuščine, kolikšna je vrednost posameznih stvari oziroma pravic, ki sestavljajo zapuščino, ter kdo so zapustnikovi dediči).
Do prenehanja pooblastilnega razmerja (v obliki preklica pooblastila in odpovedi pooblastila) v razmerju do potencialnih dedičev toženca (vdove in sinov) je prišlo naknadno, po toženčevi smrti, kar izključuje prekinitev postopka po sili zakona. Posledice naknadnega prenehanja pooblastilnega razmerja med pooblaščencem in pravnimi nasledniki prvotne stranke v smislu določb 99. člena in prvega odstavka 100. člena ZPP namreč ne vodijo v prekinitev postopka, pač pa mora sodišče v taki situaciji stranke vključiti v postopek neposredno, brez posredovanja pooblaščenca, ki mu je pooblastilo prenehalo.
Izpodbojna je le tista opustitev (tisto neuveljavljanje nujnega deleža), ki prepreči povečanje dolžnikovega premoženja in s tem vpliva na njegovo zmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je treba oceniti, ali bi bil dedič v zapuščinskem postopku sploh upravičen do nujnega deleža. Ta se izračuna na podlagi obračunske vrednosti zapuščine. Predstavlja jo seštevek čiste zapuščine (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD) in vrednosti določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za življenja. Pri izračunu nujnega deleža se darila upošteva neodvisno od volje dedičev (četrti odstavek 28. člena ZD).
Na drugačno presojo ne vpliva okoliščina, da je bila neodplačna pogodba sklenjena na predlog notarja. Za presojo pravne narave pogodbe je odločilna njena vsebina. Ker v izpodbijani pogodbi nasprotna obveznost toženke ni bila dogovorjena, obstoj takšnega dogovora pa tudi sicer ni bil ugotovljen, ni podlage za njeno opredelitev v smislu odplačnega aleatornega pravnega posla.
Izpodbijano pogodbo je pri presoji podrednega tožbenega zahtevka treba obravnavati kot darilo. Tožnik je zapustnikov sin in nujni dedič, njegov nujni delež pa znaša polovico zakonitega dednega deleža, to je 1/4 zapuščine (25. in 26. člen ZD). Ker je zapustnik z izpodbijano pogodbo nepremičnine neodplačno prenesel na toženko, je bil tožnikov nujni delež prikrajšan. Za njegovo dopolnitev je treba darilo vrniti v zapuščino v obsegu 1/4 podarjenih nepremičnin (34. člen ZD). Podredni tožbeni zahtevek je zato utemeljen.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.
Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.
Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.
ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora prostovoljne izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.
Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke.
Navedbe, da kadar je pacient deležen t. i. paliativne oskrbe, ni več oporočno oziroma poslovno sposoben, ker ni v stanju izraziti svoje prave volje ipd., niso nikakršno dejstvo (še manj splošno znano dejstvo), temveč neznanstven nesmisel, ki hudo bolnim odreka človeško dostojanstvo; dodatnega komentarja s strani pritožbenega sodišča takšne navedbe ne potrebujejo.
Na pravdo zapuščinsko sodišče napoti tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). O verjetnosti pravic sodišče odloči v povezavi z razpravnim načelom in načelom o trditvenem in dokaznem bremenu, ki veljata v pravdnem postopku. To stori tako, da na podlagi podatkov in dokazov s katerimi razpolaga, oceni, ali je tisti, na katerem je bilo materialno trditveno in dokazno breme, izkazal za verjeten obstoj dejstev, ki jih je zatrjeval, in ali ta dejstva utemeljujejo njegovo zahtevo. Če je tako, potem breme izkazati za verjetno nasprotno, preide na nasprotno stranko in je verjetnost njene pravice manjša.
Navedena parcela ni bila del zapuščine po pokojnem C. C., za katero so dediči sklenili dedni dogovor. Z dednim dogovorom se dediči tudi niso dogovorili, da dogovor velja tudi za morebitno naknadno najdeno premoženje. Zato se odstopi celotnih dednih deležev posameznih dedičev, kot izhajajo iz dednega dogovora z dne 8. 9. 2021, ne morejo nanašati na nepremičnino, ki je v obsegu zapuščine ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. Ker se glede te nepremičnine vsi dediči niso strinjali, da se razdeli, tako, kot so se dogovorili za preostalo zapuščino, drugega dednega dogovora niso sklenili, zapustnik pa oporoke tudi ni napravil, je sodišče prve stopnje to zapuščino utemeljeno razdelilo med zakonite dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži.
Sodišče, ki je postopek prekinilo, bi tudi samo naletelo na identično procesno situacijo, kar pomeni, da ni smotrno in ne bi pospešilo postopka, če bi se iskanja odgovora na predhodno vprašanje lotilo samo.
Ker so sodediči v sporu v zvezi z obsegom zapuščine na pasivni strani enotni in nujni sosporniki, dejstvo, da poravnave niso podpisali vsi toženi sodediči, pomeni, da poravnave tožena stranka sploh ni podpisala in poravnava ni bila veljavno sklenjena.
Kadar je spor glede vrednosti stvari, ki sestavljajo zapuščino, to pa je pomembno za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, od česar je odvisno vprašanje prikrajšanja nujnih deležev, je potrebna napotitev na pravdo.
Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti napotitve (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD) pa je višje sodišče ugotovilo, da je treba na pravdo napotiti zapustničina otroka in ne pritožnika. Obstoj dogovora, da pritožnik ne bo kot zakoniti dedič dedoval po zapustnici, zatrjujeta onadva in ga morata za uspeh v postopku z gotovostjo dokazati. V njuno trditev, da oporočiteljica ob zapisu oporoke "preostalega premoženja" ni nameravala zapustiti pritožniku, ker ga takrat ni poznala, je pritožnik vzbudil dvom z navedbami, da bi, če ne bi hotela, da deduje tudi on, spremenila oporoko. Zato je treba na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD na pravdo napotiti zapustničina otroka.
Predlagatelj bi lahko navedel okoliščine, na podlagi katerih že sedaj sam sklepa, da je verjetno, da je na stanovanju povzročena škoda oz. so nastale nadobičajne spremembe. Iz predlagateljevih navedb tako za zdaj izhaja le možnost nastanka terjatve, kar pa ne zadošča za ločitev zapuščine.
Oblika zahtevka (dajatveni ali ugotovitveni zahtevek) pri določanju vrednosti spornega predmeta ni ključna. Treba je oceniti pravni interes tožnika za uspeh v pravdi.
Drugi odstavek 97. člena Sodnega reda sodišča zavezuje k temu, da pri poslovanju uporabljajo tipska pisanja, verificirana pri Vrhovnem sodišču: sodišče prve stopnje je plačilni nalog izdalo v predvideni obliki in vanj pravilno vneslo vse zahtevane podatke, vključno z vrednostjo spornega predmeta za drugi podredni zahtevek.
Naloga zapuščinskega sodišča ni ugotavljati, kje naj bi se posamezne premičnine nahajale, niti raziskovati njihove nadaljnje usode po prodaji nepremičnine. Zadošča, da sodišče ugotovi obseg zapuščine na podlagi razpoložljivih podatkov in opravljenih poizvedb.