dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - odpoved pravici do povračila pomoči - omejitev dedovanja - omejitev dedovanja nepremičnin - odpoved dediščini - vsebina odpovedi dediščini - delna odpoved dediščini
Ni nikakršne zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določene pravice oziroma stvari. Ni pa ovir, da se RS oz. občina z dedinjo zapustnikovega premoženja ne bi mogla dogovoriti drugače, torej skleniti dogovor, ki bi sledil njenemu predlogu. Takšno je tudi stališče sodne prakse.
Po prvem odstavku 129. člena ZD se lahko Republika Slovenija ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku v skladu s predpisi o socialnem varstvu, odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci, ki so sami potrebni pomoči, ali če bi premoženje, ki bi postalo lastnina Republike Slovenje ali občine, predstavljalo zanjo breme ali bi zaradi upravljanja ali razpolaganja s to lastnino imela nesorazmerne stroške. Slednje pa je pritožnica v postopku zatrjevala, zaradi česar se je deloma odpovedala uveljavljanju omejitve dedovanja na solastniškem deležu zapustnikovih nepremičnin.
Ker se pritožnica lahko odpove omejitvi dedovanja na določenem (nepremičnem) delu zapuščine, ostaja odprto vprašanje dedovanja ali omejitve dedovanja (v razmerju do občine) premoženja v obsegu, ki bi bilo sicer izročeno in bi postalo last RS. Poleg navedenega je izjava dedinje, da se odpoveduje dedovanju na nepremičninah neupoštevna, saj odpoved dediščini na podlagi prvega odstavka 136. člena ZD ne more biti delna. Dedič deduje tako, kot da dedne izjave sploh ni podal.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00065749
ZD člen 200. ZIZ člen 58, 58/1, 58/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1.
ugovor dolžnika - sklicevanje na navedbe v drugih vlogah - obrazloženost pritožbenih navedb - domneva resničnosti ugovornih navedb - izostanek odgovora na ugovor - začasna odredba v zapuščinskem postopku - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - dedni dogovor - nepodpisana pogodba - verjetnost obstoja oziroma nastanka terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - pomen oglasa za prodajo - odtujitev nepremičnega premoženja
Pritožba je samostojno pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje. Sklicevanje na navedbe v ugovoru ne zadošča za pridobitev lastnosti pritožbenih navedb. O navedbah v ugovoru se je sodišče prve stopnje izreklo v izpodbijanem sklepu in zato z njimi po naravi stvari ni mogoče utemeljevati odločitve v kasneje sprejeti odločbi.
Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju prvega odstavka 58. člena ZIZ, po katerem sodišče v primeru izostanka upnikovega odgovora na ugovor šteje dolžnikove navedbe za resnične. Pravilno je namreč stališče v izpodbijanem sklepu, da se za resnične štejejo le navedbe, ki niso v nasprotju z upnikovimi navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe.
Dedni sporazum ni bil podpisan in prodajna pogodba ni pravno perfektna. Kljub navedenemu pa ni vzbujen dvom o pravilnosti zaključka, da je dedičeva trditev, da stanovanje sodi v zapuščino, verjetno izkazana. Verjetno je izkazano, da je bil dogovor med zapustnikom in pritožnikom v delu, ki se nanaša na sporno stanovanje, realiziran, to pa zadostuje za zaključek o verjetni izkazanosti dedičeve trditve, da stanovanje sodi v zapuščino.
Razlaga sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje (upoštevaje tako izrek, kot tudi dejansko stanje in razloge v njiju) daje podlago za ugotovitev, da bi bil spor, ki bi ga po napotitvenem sklepu morali začeti dediči s tožbo, identičen postopku, v katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Zaradi tega je bilo potrebno napotitveni sklep razveljaviti.
Glede na četrti odstavek 79. člena ZMZPP, ki določa, da določbe o pristojnosti v zapuščinskem postopku veljajo smiselno tudi za pristojnost v sporih iz dednopravnih razmerij – kar je tudi dediščinska tožba – je bistvena okoliščina za določitev pristojnosti slovenskega sodišča po prvem in tretjem odstavku 79. člena ZMZPP (tudi v zvezi z dediščinsko tožbo), lega zapuščine ob zapustnikovi smrti.
ZD člen 163, 184, 214, 214/2, 214/3. ZPP člen 307, 334, 334/1, 343, 343/4, 365, 365-1, 392.
sklep o dedovanju - odpoved pravici do pritožbe - vsebina sklepa o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - pravna narava dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju - pravna narava sodne poravnave - učinek sodne poravnave - izpodbijanje sodne poravnave - tožba za razveljavitev sodne poravnave - izpodbijanje dednega dogovora v pritožbi zoper sklep o dedovanju - zmota pri sklepanju dednega dogovora - vrednost zapuščine - nedovoljena pritožba - vrednost zapuščine kot sestavina sklepa o dedovanju - ugotovitev vrednosti zapuščine - ugotovitev vrednosti za plačilo sodne takse - veljavnost dednega dogovora - izpodbijanje dednega dogovora s tožbo - zavrženje pritožbe
V pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju, v katerega je dedni dogovor le povzet, sklenjenega dogovora ni mogoče izpodbiti. Ker ima učinek sodne poravnave, ga je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo po 392. členu ZPP.
ZPP člen 333, 333/1, 343, 343/3, 343/4. ZD člen 143, 143/1, 143/2, 163, 175, 210, 212.
upnik v zapuščinskem postopku - ločitev zapuščine - ločitveni upnik - izločitveni zahtevek iz zapuščine - poslovni delež v družbi - sklep o dedovanju - nedovoljena pritožba - zahteva za ločitev zapuščine - udeleženec postopka - stranke zapuščinskega postopka - zapustnikovi upniki - prekinitev zapuščinskega postopka
Zahtevek za izločitev 50 % poslovnega deleža družbe iz zapustnikovega premoženja po vsebini ni zahteva za ločitev zapuščine. Gre za zahtevek za izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja, o katerem se ne odloča v zapuščinskem postopku, temveč v pravdi.
Od upnikov so stranke zapuščinskega postopka le ločitveni upniki.
spor o obsegu zapustnikovega premoženja - izločitev iz zapuščine - mešana pogodba - lastninska pravica tretjega - izvirna pridobitev lastninske pravice - denacionalizacijska odločba - poseg v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo - vezanost na odločitev upravnega organa - načelo delitve oblasti
Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten.
Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati.
Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika. Lastninska pravica na podlagi pravnega posla se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo; lastninska pravica v pričakovanju (če bi držalo, da je izročilna pogodba takšna, da bi omogočala vpis v zemljiško knjigo) pa je lahko kvečjemu razlog za to, da zapuščinsko sodišče z izdajo sklepa o dedovanju počaka (če je predlog za vpis v zemljiško knjigo že vložen), ne more pa ob izdaji sklepa o dedovanju nadomestiti pridobitnega načina.
ZN člen 46. ZD člen 59, 64, 67, 76. OZ člen 564, 565, 567.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - napake v obliki oporoke - napake volje oporočitelja - ničnost pogodbe o preužitku - glavni in podredni tožbeni zahtevek - zavrnitev tožbenega zahtevka - notarska oporoka - oporočna sposobnost zapustnika
Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč.
Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje.
Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bila več let v veliko oz. nujno pomoč, da mu je omogočala normalno življenje. Ugotovljeno je bilo, da je bil oporočitelj v času sklepanja pogodbe in zapisa oporoke povsem razsoden. Nasploh je bil bister in razgledan človek, zato je nedvomno razumel razliko med pogodbo o preužitku in oporoko.
pritožba zoper sklep o dedovanju - dedna izjava podana v pritožbenem roku - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost dedne izjave - opozorilo sodišča o nepreklicnosti dedne izjave
Pritožnikova izjava, da „odstopa od dedovanja“, je po vsebini dedna izjava, s katero se dedič odpoveduje dediščini. Ker v tej zadevi ni bilo zapuščinske obravnave, bi pritožnik takšno izjavo lahko podal najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju. Tega ni storil, čeprav je bil o tej možnosti ustrezno poučen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je dediščino sprejel. Po izdaji sklepa o dedovanju se, glede na nepreklicnost dednih izjav, dediščini ni več mogoče odpovedati. Pritožnikova naknadna izjava je torej neupoštevna, saj ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o dedovanju.
dogovor o odpovedi neuvedenemu dedovanju - pogodba o preužitku - kasneje najdeno premoženje - pozneje najdeno premoženje zapustnika - denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah - premoženje zapustnika ob smrti - nedopustne pritožbene novote - nedovoljena pritožbena novota v zapuščinskem postopku - dodatni sklep o dedovanju
Odpoved velja za dediščino ali za dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu, kar pomeni, da pritožnik ni upravičen niti do uveljavljanja nujnega dednega deleža. Pritožnik torej iz zapuščine ne more dobiti ničesar, kar velja tudi za morebitna pozneje najdena denarna sredstva na zapustničinih računih. Prav tako v zapuščinskem postopku ne more uveljavljati svoje denarne terjatve zaradi zatrjevanih vlaganj v zapustničino nepremično premoženje. Če pritožnik meni, da je bila zapustnica kljub sklenjeni pogodbi o preužitku njegova dolžnica, bo moral svoje zahtevke naperiti zoper njene dediče v posebnem (pravdnem) postopku.
S posplošeno trditvijo, da je imela zapustnica tudi račun pri HKS L., pritožnica ne more uspeti. Iz pritožbe namreč ni razvidno, ali je bil ta račun odprt tudi v trenutku njene smrti, ko je bilo uvedeno dedovanje. Za povrh pritožnica niti poskuša ne pojasniti, da je za ta račun brez svoje krivde izvedela šele po izdaji sklepa o dedovanju, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pri odločanju o pritožbi oziroma pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče upoštevati.
Kako je zapustnica gospodarila s svojimi sredstvi pred smrtjo, ni stvar zapuščinskega sodišča. Bistveno je, koliko premoženja je zapustnica ob smrti še imela.
Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem za preiskavo pisanj zavrnilo kot nepotreben, ker se je na podlagi drugih izvedenih dokazov v zadostni meri prepričalo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik sam. Do spornega zapisa z dne 12. 6. 2002, za katerega tožnica trdi, da je ponarejen, se je sodišče prve stopnje v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo zgolj obrobno. Tudi, če bi se izkazalo, da zapisa z dne 12. 6. 2002 ni naredil zapustnik, temveč je bil ponarejen, navedeno ne bi omajalo drugih dokazovo, ki v medsebojni sintezi prepričljivo kažejo, da je oporoko z dne 27. 10. 1997 uničil zapustnik.
razdedinjenje nujnega dediča - utemeljeni razlogi za razdedinjenje - zamudna sodba - dvom v procesno sposobnost stranke - duševna motnja - razveljavitev zamudne sodbe - pogoji za razdedinjenje - dedna pravica - hujša kršitev moralne dolžnosti - goljufija (prevara) - zloraba zaupanja - spor o dejstvih - izpodbijanje dejanskega stanja - nesklepčen zahtevek - pogoji za izdajo zamudne sodbe - napačna vročitev tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Zapustničino razdedinjenje prvega toženca je bilo utemeljeno. Ravnanje prvega toženca, tj. prevara oziroma lažno prikazovanje in prikrivanje dejanskih okoliščin, s čimer je prvi toženec zapustnico spravil v zmoto in jo pustil v zmoti, da je ta svoje stanovanje prepisala na mladoletno vnukinjo na podlagi kupoprodajne pogodbe, za katero ni nikoli prejela kupnine, nedvomno predstavlja hujšo kršitev moralne dolžnosti dediča, zagrešeno nad zapustnico, in glede na dejanske ugotovitve ni šlo zgolj za zapustničino nenaklonjenost prvemu tožencu.
Ker mora v pravdnem postopku sodišče na prvi stopnji in v pritožbenem postopku po uradni dolžnosti paziti med drugim na to, ali so vsi udeleženci procesno sposobni oziroma ali zastopa procesno nesposobnega udeleženca njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik (80. člen ZPP), v pritožbenem postopku pa je bil izkazan utemeljen dvom o procesni sposobnosti druge toženke, je bilo treba zamudno sodbo glede nje razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prekinitev postopka - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - pogoji za prekinitev postopka - pogodba o dosmrtnem preživljanju - ničnost pogodbe - spor o veljavnosti pogodbe - obseg zapuščine - načelo ekonomičnosti postopka
Sodišče, ki vodi zapuščinski postopek, sme kljub prekinitvi pridobivati podatke, pomembne za ugotovitev obsega zapuščine. Prav tako prekinitev ne ovira pritožnikov, da ne vložita tožbe o spornih vprašanjih, od katerih je odvisna odločitev o dedovanju po njunem pokojnem dedku.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je, ne glede na tožnikovo nekoliko okorno razdelitev zahtevkov v sklopa A) in B), razmerje primarnih in podrednih zahtevkov obravnavalo vsebinsko: štelo je, da sta tako zahtevka glede oporoke kot glede pogodbe o preužitku dva samostojna sklopa zahtevkov, pri čemer je glede vsakega od teh pravnih poslov tožnica oblikovala primarni in podredni zahtevek. Če bi vprašanje primarnosti in podrejenosti zahtevka obravnavalo drugače, bi bil tožničin uspeh v pravdi odvisen zgolj od formalne razporeditve zahtevkov pod posamezne točke, kar bi pretirano in nedopustno omejevalo tožničino ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.
prekinitev postopka - napotitev dediča na pravdo - odpoved dedovanju - manj verjetna pravica dediča
Ker je med dediči sporno, da se je eden izmed dedičev odpovedal dedovanju po zapustnici v dogovoru z zapustnico, je sodišče prve stopnje pravilno prekinilo postopek po 5. točki 210. člena ZD.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00068921
ZZZDR člen 12. DZ člen 4. ZPP člen 8, 181, 181/3, 236a, 339, 339/2, 339/2-14.
ugotovitev obstoja dedne pravice - ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - vmesni ugotovitveni zahtevek - ugotavljanje obstoja izvenzakonske skupnosti - obstoj izvenzakonske skupnosti kot predhodno vprašanje - elementi zunajzakonske skupnosti - obstoj življenjske skupnosti - volja živeti v izvenzakonski skupnosti - medsebojna čustvena navezanost partnerjev - trajanje življenjske skupnosti - prenehanje zunajzakonske (izvenzakonske) skupnosti - dalj časa trajajoča življenjska skupnost (izvenzakonska skupnost) - prekoračitev trditvene podlage - trditveno in dokazno breme - dokazno breme o izpolnjevanju pogojev - dokazi in dokazna ocena - notornost zveze - dokaz z zaslišanjem prič - dokazna ocena izpovedbe prič - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - pisna izjava priče - utemeljitev dokaznega predloga - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - razlogi sodbe niso nejasni in med seboj v nasprotju
Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je zavrglo vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev zunajzakonske zveze. Obstoja le-te namreč ni mogoče uveljavljati niti s samostojnim tožbenim zahtevkom niti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, ampak se to vprašanje presoja le kot predhodno vprašanje.
Sodišče prve stopnje je v 51. točki obrazložitve pojasnilo, da je bila med tožnikom in A. A. življenjska skupnost, sam njen obstoj pa je konkretiziralo oz. pojasnilo v 55. točki obrazložitve, ko je ugotovilo, da je skupnost prvotno trajala od 7. 4. 2015 do 29. 8. 2016 (ko je razpadla – 56. točka obrazložitve), nato pa se je 26. 5. 2017 ponovno vzpostavila in trajala do A. A. smrti (58. točka obrazložitve), za skupno trajanje življenjske skupnosti med tožnikom in A. A. v trajanju 1 leto in (dobre) 4 mesece pa je ugotovilo, da ni mogoče šteti za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. V takšnem zapisu pritožbeno sodišče ne vidi nejasnosti ali pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.
Toženki sta ves čas postopka zatrjevali, da med tožnikom in A. A. sploh ni bilo življenjske skupnosti. Zato ni mogoče zaključiti, da bi sodišče s tem, ko je ugotovilo, da je življenjska skupnost prenehala, odločalo preko dejanskih trditev toženk: onidve sta trdili, da življenjska skupnost sploh ni obstajala, sodišče pa je ugotovilo, da je del obdobja obstajala, vmes pa je bila prekinjena oz. ni obstajala.
Prav ima pritožba, ki opozarja, da je treba pogoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti ugotavljati v vsakem konkretnem primeru, upoštevaje vse okoliščine in intenzivnost odnosa. In ravno ob presoji konkretnega primera in konkretnih okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zveza med tožnikom in A. A. takšnega pogoja ni izpolnjevala.
Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v dediščinski tožbi na dedičih - tožnikih, in sicer glede obstoja in višine zapuščine, ki jim pripada.
zapuščina - pogodba o leasingu - predmet dedovanja - prehod zapuščine na dediča - vstop v pravice iz pogodbe o leasingu
V trenutku smrti v zapustnikov pravni in dejanski položaj vstopijo njegovi dediči (132. člen ZD). Pogodba ima učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe (drugi odstavek 125. člena OZ). Pritožnica ni obvezana vstopiti v leasing razmerje. Vendar pa ima kot dedinja pravico nadaljevati leasing pogodbo. Na to ne vpliva dejstvo, da se je pritožnica že pred izdajo sklepa o dedovanju z leasingodajalcem dogovorila o nadaljevanju pogodbe. Slednje zgolj potrjuje, da lahko na podlagi pogodbenih določil dedič nadaljuje z leasing pogodbo.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravice iz leasing pogodbe, ki so pripadale zapustniku ob njegovi smrti, predstavljajo premoženjske pravice, ki so del zapuščine in predmet dedovanja.