Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 43, 45.. ZD člen 227.h, 227.h/1.
vknjižba lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju - evropsko potrdilo o dedovanju - potrdilo o izvršljivosti odločbe - tuja sodna odločba - razglasitev izvršljivosti tuje javne listine - listina, ki je podlaga za vknjižbo
Drži pritožbena navedba, da evropsko potrdilo o dedovanju ni obvezno in da se vpis lahko dovoli na podlagi ustrezne odločbe o dedovanju, izdane v državi članici, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno bivališče, in da ni treba, da se izvede poseben postopek za priznanje te odločbe. Mora pa biti listina opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda sodišče po posebnem postopku (43. člen Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, v nadaljevanju Uredbe o dedovanju).
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - kumulacija zahtevkov - dediščinska tožba - delež na skupnem premoženju - vrednost spornega predmeta - navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi - korekturna dolžnost sodišča - vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije - vmesni ugotovitveni zahtevek - prejudicialnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka - medsebojna povezanost tožbenih zahtevkov - pristojnost okrožnega sodišča
Tako pravna teorija kot sodna praksa sta zavzeli stališče, da je vmesni ugotovitveni zahtevek treba zaradi prejudicialnosti presojati v razmerju do glavnega zahtevka in skupaj z njim. Vrednosti spornega predmeta za tak zahtevek zato ni treba posebej opredeliti. Če tožeča stranka kljub temu oceni vrednost spornega predmeta za vmesni ugotovitveni zahtevek, taka navedba ni upoštevna. Namen zavzetega stališča je namreč v tem, da se zagotovi skupno obravnavanje med seboj povezanih zahtevkov ne glede na opredelitev njihove vrednosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00057965
ZIZ člen 42. ZUP člen 179, 180, 180a. ZPP člen 274. ZD člen 163.
dodatni sklep o dedovanju - potrdilo o izvršljivosti odločbe - razveljavitev potrdila o izvršljivosti - rok za podajo predloga - novela ZIZ-L - prepoved povratne veljave zakona (prepoved retroaktivne uporabe zakona) - potrdilo o pravnomočnosti - datum pravnomočnosti sodne odločbe - popravek - sodno varstvo - pravni interes - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje predloga
Pritožbeni očitek, da razlogi sodišča, ki je predlog dedinje kot prepozen zavrglo, temeljijo na napačni uporabi tretjega odstavka 42. člena ZIZ, je utemeljen.
Pritožbeno sodišče ponovno zavrača očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo njen predlog obravnavati ob uporabi četrtega odstavka 180.a člena ZUP. Ta ureja primer, kadar stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki je bila izdana v skladu s 179. ali 180. členom ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence in zato predlaga spremembo tega potrdila oziroma listine. Da bi bilo potrdilo, ki ga je prejela dedinja, v nasprotju z evidenco vpisnika, predlagateljica tudi v tej zadevi ne zatrjuje, druge uradne evidence o pravnomočnosti odločb zapuščinskega sodišča pa državni organi ne vodijo.
Vsakdo, ki v sodnem postopku zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist oziroma da se bo izboljšal njegov pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora paziti sodišče ves čas postopka in tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.
odmera sodne takse v zapuščinskem postopku - premoženje prosilca in družinskih članov - premično premoženje - nepremično premoženje - podedovano premoženje - redni prejemki - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - vrednost premoženja
Ker že vrednost podedovanega in nepremičnega premoženja presega 20.250,72 EUR, je pravilna presoja, da pritožnica ni upravičena do popolne oprostitve sodne takse in je njen predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrnjen.
Ob ugotovljenih nizkih tekočih mesečnih dohodkih je nadalje pravilna tudi odločitev, da bi takojšnje plačilo celotne takse (237,00 EUR) občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja pritožnica in njeni družinski člani. Ob uporabi drugega odstavka 11. člena ZST-1 je pravilno odločeno o obročnem plačilu odmerjene takse.
prikrajšanje nujnega deleža - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - objektivna nevarnost - verjetna nevarnost - samostojno pravno sredstvo
V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je terjatev verjetno izkazana in da je verjetno izkazana nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Pritožbeni očitki o zmotnosti teh zaključkov niso utemeljeni.
Ker pritožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih naj bi bilo tedanje stališče pritožbenega sodišča napačno, zadostuje sklicevanje na razloge pritožbene odločbe.
Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o zmotnosti zaključka v izpodbijanem sklepu, da je tožnik izkazal konkretno objektivno nevarnost odtujitve ali obremenitve nepremičnin, ki so predmet pravde.
Pritožba je samostojno pravno sredstvo, za odločitev o njej pa so pomembne navedbe, s katerimi pritožnik nasprotuje izpodbijani odločitvi.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - manj verjetna pravica - izpodbijanje oporoke - prepoved reformatio in peius
Načeloma vedno velja, da je pravica tistega dediča, ki ni zapisana, manj verjetna od pravice, ki je zapisana v ustrezni listini, na primer v oporoki.
Iz navedb dediča ni mogoče razbrati nobenega zakonitega razloga, iz katerega je mogoče oporoko izpodbijati, zato podlage za napotitev (kogarkoli) na pravdo pravzaprav ni bilo. Vendar glede na 359. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 sodišče druge stopnje v tozadevno odločitev prvostopenjskega sodišča ni moglo poseči.
zapuščinski postopek - dokazi in izvajanje dokazov - uradne poizvedbe o računih v evidencah
Ugotavljanje morebitnih zlorab v zvezi z zapustnikovim denarjem v času njegovega življenja ni predmet obravnave v zapuščinskemu postopku, zato zapuščinsko sodišče dokazov, ki bi jih stranka potencialno lahko uporabila v pravdnem postopku, ne izvaja.
dedovanje - zapuščinski postopek - materialno procesno vodstvo v zapuščinskem postopku - zahteva za izločitev - izločitev premoženja - laična stranka
Kot izhaja iz zapisnika zapuščinske obravnave, sodišče prve stopnje ni opravilo niti materialno procesnega vodstva, niti dedinj ni opozorilo na posledice prekluzije. Na zapuščinski obravnavi je sicer povzelo dedni dogovor, nato pa ugotovilo, da se dve od dedinj z njim ne strinjata, nikoli pa z njimi ni razčistilo, zakaj se dedinji z dednim dogovorom, ki naj bi ga pred tem sklenile, ne strinjata in ali je res težava zgolj pomoten zapis sodišča, ali pa morda kaj drugega. S takšnim postopanjem je prvostopenjsko sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, in nanjo pritožnici v pritožbi tudi utemeljeno opozarjata (prvi odstavek 339. člena ZPP). To bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti v ponovljenem postopku, v primeru spornih dejstev med dedinjami pa tisto, katere pravico bo štelo za manj verjetno, napotiti na pravdo.
izjava dediča o odpovedi zakonitemu dednemu deležu - odpoved dediščini - pravočasnost izjave o odpovedi dediščini - domneva o sprejemu dediščine - zavlačevanje postopka - sprememba sklepa o dedovanju
Sodišče prve stopnje je razpisalo kar pet narokov za izvedbo zapuščinske obravnave, in na nobenega dediča nista pristopila, za noben izostanek pa niti nista dokazala upravičenega vzroka. V vsakem vabilu na narok sta bila dediča izrecno poučena, da lahko svojo dedno izjavo podata tudi pisno, česar tudi nista storila, brez kakršnegakoli razumnega pojasnila, zakaj tega ne naredita, če na narok ne prideta. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zgolj zavlačujeta postopek in izdalo sklep o dedovanju upoštevaje domnevo, da dediščino sprejemata. Svoje nadaljnje premoženjske interese bosta morala zato pritožnika urejati oziroma udejanjati izven zapuščinskega postopka.
V prvem odstavku 173. člena ZD res določa, da lahko sodišče, ki je sklep izdalo, po pritožbi samo z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep ali ga prekliče, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep. Vendar pa je to zgolj možnost in ne dolžnost sodišča. Izpodbijani sklep o dedovanju je v celoti pravilen in zakonit, zato je zapuščinsko sodišče to možnosti razumljivo zavrnilo.
ZD člen 141, 220, 223, 224. ZPP člen 184, 184/2, 185, 185/1, 394, 394-2, 394-5, 394-6, 394-7, 394-10. ZUP člen 260, 260/1-2.
ničnost oporoke - tožba za ugotovitev ničnosti - sprememba tožbe - razširitev tožbe - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega - dopustnost spremembe tožbe - pravni interes (pravna korist) za tožbo - ponarejen podpis - ponarejena oporoka - drugačno dejansko stanje - aktivna legitimacija za tožbo - sklep o dedovanju - pravnomočnost sklepa o dedovanju - učinek pravnomočnosti sklepa o dedovanju - oprava zamujenega procesnega dejanja - nov dedič - pravda ob pogojih za obnovo postopka - dediščinska tožba - uveljavljanje procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje
Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru.
Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko udeleženci zapuščinskega postopka vlagajo zgolj tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem. Izjema velja – glede na načelo ipso uire dedovanja – le za primere, ko zakon to dopušča. To je možno v primerih, ko obstajajo razlogi za obnovo postopka; takrat lahko dedič, ki je sodeloval v postopku, uveljavlja svoje pravice v pravdi.
Dedinja B. B. je sodelovala v zapuščinskem postopku po svoji pok. sestri – zapustnici A. A. Torej je bila z odločitvijo o dedovanju seznanjena. Če z zapuščinsko obravnavo ne bi bila seznanjena in če sklepa o dedovanju, zaradi ravnanja drugih oseb, ne bi prejela, kar zatrjuje pritožba, bi iz opravičenega razloga – v zapuščinskem postopku – lahko predlagala vrnitev v prejšnje stanje ter uveljavljala kršitev načela kontradiktornosti in drugih procesnih pravic. Iz podatkov spisa je razvidno, da ničesar od tega ni storila. Zamujenega procesnega dejanja ni mogoče nadomestiti v pravdnem postopku, z vložitvijo tožbe. S tožbo ni mogoče uveljavljati pravice, ki bi jo stranka lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z 220. členom ZD.
Zahtevek iz točke III.3 je dajatveni zahtevek. Ker ga vlaga tožnik, ki ni dedič po zapustnici A. A., ne gre za dediščinsko tožbo. Z dediščinsko tožbo (141. člen ZD) namreč – od tistega, ki ima zapuščino na podlagi oporočnega dedovanja – zgolj zapustnikov dedič lahko zahteva, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je pridobil s smrtjo zapustnika. Premoženje, katerega izročitev tožnik zahteva, je toženec pridobil od zapustnice A. A. na osnovi dedovanja. Na dednopravnem temelju tožnik od toženca ni upravičen karkoli zahtevati, ker ni dedič zapustnice A. A.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00057045
ZD člen 32, 32/1, 210, 210/1, 212, 212-2.
izločitveni zahtevek dedičev - sklep o napotitvi na pravdo - napotitev dedičev na pravdo - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - spor o obsegu zapuščine - vezanost stranke na napotitveni sklep - oblikovanje tožbenega zahtevka - sklepčnost zahtevka
Zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o utemeljenosti izločitvenega zahtevka. Po 212. členu ZD namreč sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo: če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, oz. če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovih potomcev, ki so živeli z njim v skupnosti, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tak spor se torej lahko rešuje zgolj v pravdnem postopku.
Na pravdo napotena stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni vezana na dikcijo napotitvenega sklepa. Sama mora formulirati tožbo tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v postopku, iz katerega je napotena na pravdo, sporno. Oblika pravnega varstva, to je zahtevka in tožbene podlage, je tako prepuščena na pravdo napoteni stranki. To pa končno pomeni, da lahko na pravdo napoteni dedič v tožbi uveljavlja tudi dejstva, ki jih ni navedel v izločitvenem zahtevku, ki ga je uveljavljal v zapuščinskem postopku. Zato v fazi, ko zapuščinsko sodišče zaradi spora med dediči o obsegu zapuščine, enega od njih napoti na pravdo, tudi ni mogoče govoriti o nesklepčnosti takšnega (izločitvenega) zahtevka. O morebitni nesklepčnosti bo mogoče govoriti šele, ko bo napotena dedinja vložila tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00058670
ZD člen 132, 145, 145/1, 210, 210/2-1. ZPP člen 13, 13/1, 206, 206/1-1.
dedovanje - zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - obstoj dedne pravice - napotitveni sklep - dediščinska skupnost - sosporništvo na pasivni strani - enotno in nujno sosporništvo - pomanjkanje pasivne legitimacije - predhodno vprašanje - prejudicialen učinek
Spor med dediči o tem, kdo je dedič, je spor o nedeljivem pravnem razmerju, ki ga je mogoče rešiti le na enak način za vse dediče. Ker pravnomočna sodba učinkuje le med strankami, je enako odločitev mogoče doseči le na način, da so v sporu zajeti vsi dediči.
ZD člen 28, 46, 210, 210/2, 210/2-3. ZPP člen 285.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža - pogoji za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo - dedna odpravljenost - oporočni dedič - zakoniti dedič - vrednost zapuščine - obseg zapuščine - vračunanje daril v dedni delež - uveljavljanje nujnega dednega deleža - dopolnitev trditvene podlage - materialno procesno vodstvo
Dedna odpravljenost je pravni pojem (ne pa tudi zakonski). Pomeni, da je nujni dedič z vračunanjem daril že prejel tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo po zapustniku glede na njegov nujni dedni delež.
Zapis v oporoki, da so zakonite dedinje dedno odpravljene, je vsebinsko prazen, saj ni navedeno, kaj naj bi zakonite dedinje prejele od zapustnika. Spor je v tem trenutku le navidezen, saj je oporočna dedinja, na kateri je trditveno in dokazno breme, da so zakonite dedinje že prejele svoje nujne dedne deleže, podala v tem pogledu le splošno trditev o njihovi dedni odpravljenosti. Ker ni mogoče govoriti o obstoju spornih dejstev, ni pogoja za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik tri dni po sestavi ustne oporoke v bolnišnici trikrat podpisal dokumente. Zato je zmotno tožničino zatrjevanje, da zapustnik ni bil sposoben podpisati pisne oporoke.
Načelo ekonomičnosti postopka (t. i. stroškovni in časovni prihranek na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje) ne predstavlja nobenega izmed razlogov za prekinitev postopka. Razlogov za prekinitev postopka ni mogoče širiti izven tistih razlogov, ki so taksativno našteti v zakonu.
dedovanje - zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinske obravnave - napotitveni sklep - dedni delež - vračunanje daril v dedni delež - sporna dejstva o obsegu zapuščine - konkretne okoliščine - manj verjetna pravica - darilo - odpust dolga - volja zapustnika - notarski zapis - pogodba o preužitku
Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pravica dediča, ki se sklicuje na ustni dogovor, je manj verjetna v primerjavi s pravico dediča, ki zatrjuje obstoj terjatve, za kar ima podlago v notarskem zapisu.
dedna pravica - zakonito dedovanje - pravica do nujnega deleža - izjava o odpovedi nujnemu deležu - preklic izjave o odpovedi dediščini
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), saj gre pri dedovanju nujnih dedičev za zakonito dedovanje posebne vrste. Nujni dedič dobi nujni delež samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Odpoved dediščine, ki je urejena v 133. členu ZD, je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. S to izjavo dedič ovrže domnevo, da dediščino sprejema. Pravna posledica odpovedi dediščine je v tem, da se šteje kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič.
V skladu s 138. členom ZD, lahko dedič, ki je dal izjavo o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine, zahteva razveljavitev izjave, če je bila podana s silo, grožnjo ali zvijačo ali če je bila dana v zmoti, kar lahko uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino - razpolaganje dediča z zapuščino - izločitveni zahtevek dedičev - pravni interes - ugotovitven tožba - prehod zapuščine na dediča - litispendenca
Zmotno je naziranje sodišča, da zakoniti dedič nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, da navedeni znesek ne spada v zapuščino. Če dediča na pravdo z ugotovitvenim zahtevkom napoti zapuščinsko sodišče, se pravni interes dediča predpostavlja. Izkazan je s pravnomočnostjo napotitvenega sklepa in mu ga ni treba posebej izkazovati.
Ob nespornem dejstvu, da je zakoniti dedič dvignil sredstva z bančnega računa zapustnice po njeni smrti, je izpodbijani sklep o napotitvi na pravdo napačen. V času smrti zapustnice so bila sredstva na njenem računu še njena. Tvorila so zapuščino. V obravnavanem primeru je manj verjetna pravica zakonitega dediča, ki trdi, da so bila sredstva njegova. Na pravdo je treba napotiti njega in ne zakonite dedinje. Njena pravica, oprta na zakon, je v obravnavanem primeru bolj verjetna od pravice zakonitega dediča, ki je dvignil sredstva z materinega računa po njeni smrti.
Zgolj dejstvo, da je sedaj tudi začasno postavljen skrbnik zapuščine potencialni dedič po zapustniku, še ne vzpostavlja nujno konflikta interesov med dediči. Tudi skrbnik (kot potencialni dedič) ima enako kot pritožnica interes, da se zapuščina čim bolje ohrani.