stečaj zapuščine - postopek stečaja zapuščine - namen postopka stečaja zapuščine - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - aktivna legitimacija - pogoji za začetek postopka - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - položaj dediča - domneva insolventnosti
Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti spada med sklepe, izdane v predhodnem postopku zaradi insolventnosti, zato imajo procesno legitimacijo za pritožbo proti temu sklepu tisti, ki imajo položaj stranke predhodnega postopka.
Če so dediči prevzeli (sprejeli) dediščino, premoženjske pravice, katerih imetnik je bil zapustnik ob svoji smrti (zapuščina), ne preidejo v stečajno maso v stečaju zapuščine, saj so njihovi imetniki že postali dediči, ki so sprejeli dediščino. A v takem primeru vključuje stečajna masa obligacijske (denarne) terjatve zapustnikovih upnikov do dedičev na podlagi njihove odgovornosti za zapustnikove obveznosti po 142. členu ZD in denarna plačila, ki jih upravitelj izterja od zapustnikovih dedičev z uveljavitvijo teh terjatev. Zato zaradi enakega obravnavanja vseh zapustnikov upnikov z začetkom stečaja zapuščine preneha pravica posameznega upnika uveljavljati svojo terjatev (neposredno) od posameznega zapustnikovega dediča in hkrati nastane pravica zapuščine (stečajne mase kot premoženja z omejeno pravno subjektiviteto), ki jo v imenu stečajne mase uveljavlja upravitelj, od zapustnikovih dedičev zahtevati plačilo teh terjatev.
Da bi morali biti v primeru predloga za začetek stečaja le vsi dediči skupaj njegovi predlagatelji, iz zakona ne izhaja. Kaj takega pa ni mogoče zaključiti niti glede na naravo in namen postopka stečaja zapuščine. Položaj predlagateljev stečajnega postopka v tem primeru tudi smiselno ne ustreza položaju enotnih sospornikov, saj bi bila zaradi dediča, ki noče vložiti predloga, drugim dedičem tako odvzeta zakonita pravica do končne ureditve zapustnikovega premoženjskega položaja, kar glede na verjetno izkazanost obstoja dolgov v konkretnem primeru vpliva tudi na premoženjski položaj vsakega posameznega dediča, ki se dedovanju ni odpovedal.
Procesna dejanja, ki jih je v predhodnem stečajnem postopku po splošnih pravilih upravičen opravljati stečajni dolžnik, kar zajema tudi vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je tako v predhodnem postopku stečaja zapuščine upravičen opravljati dedič.
Iz podatkov v sodnem spisu še izhaja, da sta tožnika šele v svoji zaključni besedi (ko je bil njun dokazni predlog za zaslišanje strank že zavrnjen), trdila, da bi izvedba dokaza z zaslišanjem strank bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, da tožeča stranka pozna pisavo pokojnega očeta, da je že na prvi vpogled kopije sporne oporoke takoj ugotovila, da nobena pisava ne ustreza pisavi pokojnega očeta, niti njegov podpis, da bi pravdni stranki povedali, da niti uporabljene besede niti oče ne bi nikoli napisal tako obsežnega teksta, kot je napisan na sporni oporoki.
Po presoji pritožbenega sodišča sta tožnika trditve o značilnostih pisanja in pisave pokojnika ter konkretne navedbe, da bi o teh lahko izpovedala in bi s svojim zaslišanjem bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, podala prepozno.
oporočno dedovanje - krog zakonitih dedičev - uveljavljanje nujnega deleža - uveljavljanje nujnega deleža v pritožbi - zapuščinska masa - darilna pogodba - zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža - dedna pravica - uveljavljanje pravice - pritožbena novota v pritožbenem postopku v zapuščinskem postopku - dovoljena pritožbena novota v zapuščinskem postopku
Dedič B. B. šele v pritožbi prvič navaja, da je oporočni dedič z darilno pogodbo prejel nepremičnine, ki bi bile sicer del zapuščine oziroma jih je skladno z določbami 28. člena ZD potrebno upoštevati pri ugotavljanju vrednosti zapuščinske mase. Pritožnik s tem vsaj smiselno uveljavlja zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravica do nujnega deleža (in z njim povezane pravice), uveljavljanje katere je v dispoziciji upravičencev (40. člen ZD), je dedna pravica, ki jo je treba primarno uveljavljati v zapuščinskem postopku.
Skladno s pravilom iz 220. člena ZD pravnomočen sklep veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediči so torej vezani le na pravnomočen sklep, zato lahko tudi po zaključenem postopku na prvi stopnji podajajo ugovore in dajejo izjave. Tudi glede na določbo tretjega odstavka 205. člena ZD lahko dediči podajo izjavo do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Skladno z ustaljeno sodno prakso je mogoče uveljavljati pravico do nujnega deleža in zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tudi šele v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju. V takšnih primerih je izključena uporaba določbe 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, po kateri ni dovoljeno uveljavljanje pritožbenih novot, zato pritožniku ni mogoče odreči, da svoje pravice uveljavi v pritožbenem postopku.
odpoved dediščini - vsebina odpovedi dediščini - nepreklicnost dedne izjave - smrt dediča pred koncem zapuščinskega postopka - razpolaganje z zapuščino - sposobnost razsojanja
Iz zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi res ne izhaja, da je bil dedič posebej poučen o tem, da se lahko dediščini odpove le v svojem imenu, vendar pa je tako opozorilo izrecno navedeno v vabilu na zapuščinsko obravnavo. Zapuščinsko sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb postopka.
Pravica odpovedati se dediščini ni prišla na pritožnika, saj je njegov oče umrl po zaključku zapuščinske obravnave, čeprav le štiri dni zatem. Zato se tudi ne more pritožiti zoper podano izjavo svojega prednika, češ da še ni pravnomočna; ker je bila podana in je nepreklicna, se je ne da preklicati (niti) v pritožbi.
Ne drži, da bi dedič s tem, ko živi na v nepremičnini, ki je predmet zapuščine, razpolagal z zapuščino oziroma z njenim delom, zaradi česar se ne bi več mogel tej dediščini odpovedati. Posedovanje dela zapuščine ne pomeni razpolaganje z njim.
oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - nujni dedič - smrt dediča pred zapuščinskim postopkom - dedič postane stranka v postopku v trenutku smrti - prehod dedne pravice - dedovanje na podlagi vstopne pravice - prvi dedni red - izjava o sprejemu dediščine - domneva o sprejemu dediščine - odpoved dediščini - univerzalni pravni naslednik - dedna transmisija
Dedič postane s trenutkom zapustnikove smrti subjekt vseh pravic in obveznosti zapustnika, da pridobi zapuščino, mu ni treba storiti nič, pridobi jo ipso iure. Velja domneva, da dediči dediščino sprejemajo, lahko pa to domnevo izpodbijejo s tem, da izjavijo, da se dediščini odpovedujejo. Če dedič umre pred koncem zapuščinskega postopka, pa se ni dediščini odpovedal, preide pravica odpovedati se dediščini na njegove dediče (134. člen ZD). Tako je, ker dedič postane dedič s trenutkom smrti zapustnika, dedič po kasneje umrlem dediču pa dedič po njem v trenutku smrti kasneje umrlega dediča.
Nerelevantno je za odločitev o dedovanju po zapustnici tudi, komu je njen mož namenil premoženje v svoji oporoki. Ker je s trenutkom njegove smrti prešla njegova dedna pravica po zapustnici na njegove dediče in so ti stopili tudi v njegov procesni položaj, ni pomembno niti, ali bi, če bi bil še živ, v zapuščinskem postopku po zapustnici zahteval nujni dedni delež. Pri dedovanju V. V. po zapustnici gre za primer dedne transmisije: kot zakonita dedinja prvega dednega reda je nujna dedinja po svojem očetu (25. člen ZD), možu zapustnice, ki je umrl pred koncem tega zapuščinskega postopka, in je iz naslova dedne pravice po njem v celoti vstopila v njegov pravni položaj v zapuščinskem postopku po ženi. Je njegov univerzalni pravni naslednik in je podedovala vse njegove pravice in obveznosti. Načelo, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim, instituta dedne transmisije ne izniči.
ZD člen 194, 194/5, 195. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 5/1, 22, 23, 24.
država zadnjega prebivališča zapustnika - oporoka - izključna pristojnost - dogovor med dediči - izbirna pristojnost
Glede na pritožbeno navedbo, da je zapustnik dediču D. B. ob predaji oporoke povedal, da ima izrecno željo, da se zapuščinski postopek opravi pred slovenskim sodiščem, in tudi omenil, da je to željo izrazil v oporoki, obstaja verjetnost, da je zapustnik v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena Uredbe za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njem, izbral pravo države, katere državljanstvo je imel v času izbire ali ob smrti. V tem primeru bi torej dediči skladno s 5. členom Uredbe lahko sklenili dogovor o izbiri sodišča na način, kot je predpisan v drugem odstavku tega člena. Že iz razloga, da imajo dediči možnost skleniti tak dogovor, sploh pa iz razloga ekonomičnosti, je smiselno, da sodišče prve stopnje najprej pozove dediča D. B., da predloži oporoko, in da jo v skladu z določbo petega odstavka 194. člena in 195. členom Zakona o dedovanju (ZD) odpre in prebere ter na ta način izve, ali je zapustnik v oporoki navedel izbiro prava in o tem obvesti dediče zaradi morebitne sklenitve že navedenega dogovora o izbiri sodišča.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - spor o obstoju in vrednosti darila - manj verjetna pravica dediča
Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se po ustaljeni sodni praksi glede daril šteje, da jih mora dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali. Med takšne listinske dokaze ni mogoče šteti zapisa na naroku, ki je nastal zaradi nesporazuma med dediči in sodiščem.
Za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon pravil ne predpisuje. Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.
dolg zapuščine - odgovornost za dolgove zapuščine - pogrebni stroški
Po istih pravilih, kot morajo dediči izpolniti zapustnikove obveznosti, ki nanje preidejo ipso iure v trenutku zapustnikove smrti, so odgovorni dediči tudi za obveznosti oziroma dolgove zapuščine, kamor sodijo tudi pogrebni stroški. To sicer niso obveznosti, ki bi nastale zapustniku, ampak so obveznosti, ki so nastale dedičem zaradi zapustnikove smrti, vendar prav zato, ker so njegovi dediči. Odgovornosti za dolgove zapuščine ZD ne ureja, v pravni teoriji in sodni praksi pa velja stališče, da zanjo veljajo določbe o odgovornosti za zapustnikove dolgove. Tudi za dolgove zapuščine torej dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja oziroma, če je dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža. Glede na navedeno mora sodišče pri presoji odgovornosti dedičev za (preostale) zapustnikove dolgove upoštevati tudi nastale pogrebne stroške na enak način kot bi upoštevalo že opravljena poplačila drugih zapustnikov dolgov. Upoštevati je treba namen take ureditve, ki je v tem, da se izključi možnost, da bi bil dedič zaradi tega, ker je dedič, iz razlogov, na katere ni imel vpliva, v slabšem položaju, kot bi bil, če ne bi dedoval.
Sodišče v zapuščinskem postopku ne odloča o tem kdo mora plačati pogrebne stroške temveč le kot odbitek prizna nek pavšalni znesek samo zato, da od čiste zapuščine, ki ostane po odbitku izračuna sodno takso, ki jo mora dedinja plačati. O plačilu pogreba in spomenika sodišče ni pristojno odločati, o tem izstavlja račun pogrebno ali drugo podjetje, ki je storitev opravilo.
izločitev premoženja v korist potomcev - vlaganja v nepremičnino - izločitev dela zapuščine
Tožnik namreč ne zatrjuje vlaganj v celotno zapuščino pokojne I.N., temveč zgolj v točno določeno nepremičnino, ki predstavlja del zapuščine, kar pomeni, da ne gre za dejanski stan iz 32. člena ZD, ki daje zapustnikovemu potomcu pravico, da iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.
izpodbijanje oporoke - oporočna sposobnost - zmožnost razsojanja - grožnja in sila - imenovanje novega izvedenca - trditveno in dokazno breme - dokazni predlog
ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca.
Dokazni predlog ene stranke ne vključuje dokaznega predloga druge stranke, kar pomeni, da se tožnica ne more sklicevati na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu toženk.
zakonito dedovanje - bremena zapuščine - pogrebni stroški in stroški spomenika - terjatev dediča - izjava o priznanju zahtevka - vsebina sklepa o dedovanju - obvezne sestavine sklepa o dedovanju
Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se pritožnik pritožuje samo zoper točko III izreka izpodbijanega sklepa, zato sta točki I in II izreka sklepa postali pravnomočni. Ob tem sodišče druge stopnje posebej opozarja, da vsebino sklepa o dedovanju predpisuje določba drugega odstavka 214. člena ZD. V skladu s to določbo naj sodišče prve stopnje v bodoče oblikuje izreke sklepov o dedovanju. Tudi glede izvedbe zapuščinske obravnave naj sodišče v bodoče upošteva določbo 205. člena ZD.
Namen postavitve začasnega skrbnika zapuščine je (prvenstveno) zaščita interesov (vseh) dedičev v zvezi z zapuščino in ne skrb za terjatve do zapuščine.
Na zapuščinski obravnavi je pritožnik podal jasno dedno izjavo, da nujnega dednega deleža oziroma prikrajšanje le-tega ne uveljavlja. Če pa meni, da je podal izjavo pod silo, grožnjo ali zvijačo, ali da je bila izjava dana v zmoti, ima možnost v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZD zahtevati razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku.
izstavitev zemljiškoknjižne listine - dedni dogovor - zavezovalni pravni posel - pogodbena zaveza - izpolnitvena obveznost - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - ugovor zastaranja - zastaranje judikatne terjatve - zastaralni rok - prepozen ugovor - ugovor zastaranja v pritožbi - ugovor zastaranja v ponovljenem sojenju - novela ZPP-E - pritožbena novota
Iz dednega dogovora izhaja obveznost toženca (pod odložnim pogojem), da z ustrezno pogodbo brezplačno podari stavbni parceli. Navedeno predstavlja judikatno terjatev, glede katere ne drži pritožbena navedba, da njen predmet ni zaveza toženca izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00036072
ZPP člen 8, 216. OZ člen 346, 365.
zapuščinska masa - denarna terjatev do zapuščine - priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku - neupravičena obogatitev - zahteva za ločitev zapuščine - ločitev zapuščine - dokazni postopek - prosti preudarek - metodološki napotek - zastaranje - petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja
Sodišče prve stopnje se pri odločitvi pavšalno sklicuje na določbo 216. člena ZPP. Najverjetneje je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek prav iz razloga, da bi dobilo s tem boljšo oporo za prosti preudarek. Sodišče na te dokaze ni vezano in jih ni dolžno uporabiti, vendar mora pojasniti razloge, zaradi katerih dokazna ocena ne temelji na izvedenih dokazih. Tudi v primeru odločitve po prostem preudarku bi moralo sodišče navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo (časovni) obseg dela, ki ga je tožnica opravila za teto. Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da bo v novem sojenju potrebna presoja dejstev tudi po 216. členu ZPP, ko bo s pomočjo logike in življenjskih izkušenj ter najverjetneje tudi na podlagi izvedenih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva, ki spadajo v spodnjo premiso sodniškega silogizma.
Tožnica je v zapuščinskem postopku uveljavljala isto terjatev, kot jo uveljavlja v tem pravdnem postopku, predlagala pa je tudi ločitev zapuščine. Zapuščinsko sodišče je s sklepom ločilo zapuščino od premoženja dedičev v višini tožničine terjatve in tožnico napotilo na pravdo, da vloži tožbo v zvezi njeno terjatvijo. Ta ravnanja tožnice so bila povezana z zavarovanjem oziroma izterjavo ali ugotovitvijo njene terjatve, zato je bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo predloga v zapuščinskem postopku oziroma z dnem, ko je tožnica uveljavljala terjatev v zapuščinskem postopku.
ZD člen 142, 142/1. ZPP člen 7, 7/1, 212, 285, 286a, 339, 339/2, 339/2. ZIZ člen 53, 53/2, 56, 58, 58/3.
ugovor novega dolžnika zoper sklep o izvršbi - ugovor omejitve odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove - razbremenitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove - pravica do izjave o dokazu - ustrezni dokazi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izvedba dokaznega postopka - smiselna uporaba določb pravdnega postopka v nepravdnem postopku - ugovorni postopek - razpravno načelo - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - pravno relevantna dejstva - vročitev odgovora na ugovor dolžniku - skrbnost stranke pri pravočasnem navajanju dejstev in dokazov - navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov - načelo materialne resnice v postopku - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - krivdno ravnanje - obrazloženost ugovora - izvedba dokaza z izvedencem - materialno procesno vodstvo v izvršilnem postopku
V fazi ugovornega postopka se izvršilni postopek močno približa pravdnemu postopku.
Zaradi narave ugovornega postopka, kjer se sorodno kot v pravdnem postopku ugotavlja dejansko stanje ob upoštevanju razpravnega načela in prepovedi navajanja novot (prekluzije), je razjasnjevalna dolžnost sodišča oziroma materialno procesno vodstvo enako pomembno kot v pravdnem postopku. Materialno procesno vodstvo rahlja razpravno načelo in je v neposredni povezavi s pravili o prekluziji tako, da ob neustrezno izvedenem materialnem procesnem vodstvu prekluzija ne učinkuje.
Učinkovanje prekluzije je pravilno razumeti kot izjemo in jo je mogoče dopustiti le, če je nujno potrebna za pospešitev postopka in predvsem pod pogojem, da je zamudo mogoče pripisati krivdi stranke.
Že sama pravila o prekluziji v ugovornem postopku omogočajo kasnejše dopolnjevanje navedb o dejstvih in dokazih, podanih v ugovoru, zato bi slednje moralo sodišče prve stopnje dolžnici omogočiti.
Celotno zapuščinsko premoženje je dedovala zapustnikova vdova na podlagi sodne oporoke, katere veljavnost ni sporna.
Ob upoštevanju drugega odstavka 25. člena ZD bi zapustnikovemu bratu nujni delež pripadal le, če bi trdil in izkazal, da je trajno nezmožen za delo in nima potrebnih sredstev za življenje. Ker takih trditev (in dokazov zanje) v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni ponudil, je odločitev sodišča prve stopnje, ki njegovi zahtevi za nujni delež ni sledilo in je za dedinjo celotnega zapuščinskega premoženja razglasilo zapustnikovo vdovo, pravilna.