Izhodišče za razlago je sama vsebina oporoke. Gre za iskanje smisla, ki izhaja iz celotne oporoke, pri čemer razlaga vanjo ne sme vnesti nekaj, kar v njej ni prišlo do izraza. Z razlago torej oporoke ni dopustno dopolnjevati. Si pa pri tem sodišče lahko pomaga z okoliščinami, ki so nastopile po njeni sestavi, če so takšne narave, da pripeljejo do zapustnikovega namena.
Po izvedenem dokaznem postopku je še vedno ostal precejšen dvom glede vprašanja, ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel.
Odpoved dediščini se v skladu z določbo 133. člena ZD lahko poda le do konca zapuščinske obravnave in po analogiji bi bilo mogoče enako sklepati tudi za izjavo o odstopu dednega deleža sodediču. Zato v pritožbi podana izjava o odstopu dednega deleža ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.
Obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo se sicer praviloma preverja šele v pravdi, a so pri tem tožbe, vložene na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo, izjema. Temelj zanje je namreč ZD in zato stranki v pravdi, v kolikor jo na vložitev tožbe napoti zapuščinsko sodišče, pravnega interesa ni treba posebej izkazovati. Zapuščinsko sodišče je zato tisto, ki pred napotitvijo na pravdo presodi, ali je podan pravni interes.
Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je dedovanje omejilo tako, da je upoštevalo le to, kar je bilo dejansko izplačano, torej brez obresti oziroma valorizacije.
Predmet presoje v tem pravdnem postopku je resničnost tožnikovih trditev, da je na dan zapustnikove smrti obstajala njegova terjatev do prvega toženca iz naslova vrnitve denarja, ki naj bi ga imel toženec zanj v hrambi, zato ta denarna terjatev sodi v zapuščino. Tožnik je tako moral dokazati, da je zapustnik imel prihranke v zatrjevani višini, da jih je dal (z bančnim nakazilom) v hrambo prvemu tožencu, ki mu jih ni vrnil. Prvi toženec pa je moral v potrditev svojih navedb iz odgovora na tožbo dokazati, da nakazani denar ni bil zapustnikov, ampak njegov.
Obnova postopka ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so že bila ugotovljena v predhodnem postopku, prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. Predlagatelj v obnovljenem postopku tudi ne more ponovno uveljavljati ugovorov materialnopravne narave, s katerimi ni bil uspešen v predhodnem postopku, saj bi to preseglo namen in vsebino obravnavanega izrednega pravnega sredstva.
Toženka bi lahko presojo dokazov z izven postopka naknadno pridobljenim mnenjem strokovnjakinje in postavitvijo novega izvedenca za preiskavo pisanj v obnovljenem postopku dosegla le ob pogoju nekrivde, ki pa ga ni izkazala.
Dedič je tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, čeprav gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Na podlagi navedenega se bo tako izvršilni oziroma drug postopek nadaljeval z novim dolžnikom - dedičem.
Oporoka je bila predložena po izdaji sklepa o dedovanju, a pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.