Čeprav tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi Pogodb ali bančne garancije, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel in namen določb Pogodb prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi varstvo in neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile namreč posledica dolžnosti toženke, vzpostavljene (tudi v javnem interesu) z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000), sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000), ki bi bile v primeru drugačnega materialnopravnega stališča izvotljene ter zgolj gola črka na papirju. Ratio ureditve položaja podizvajalcev v sistemu javnega naročanja je namreč tako v varovanju njihovega položaja kot (tudi) v javnem interesu. Ne velja, da odškodninska obveznost zapade šele, ko je znan obseg škode, kar naj bi bilo v primeru stečajnih postopkov šele z zaključkom postopka, saj naj bi (navadni) upniki stečajnega dolžnika šele takrat izvedeli, v kolikšni meri bodo njihove terjatve ostale neplačane.

Ni pravno pomembno, ali gre za gospodarsko pogodbo pri poroštveni pogodbi, pač pa bi bilo lahko pravno pomembno, ali gre morebiti za gospodarsko pogodbo pri pogodbi, za katero je toženka dala poroštvo.

Obveznost solidarnega poroka zastara v enakem roku kot obveznost glavnega dolžnika.

Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati kot podlage za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.