Predmeti lizinga so bili res ukradeni in v okviru kazenskega postopka zaseženi, vendar ni mogoče mimo neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili vsi predmeti že po dobrih treh mesecih vrnjeni toženi stranki kot njihovemu lastniku. Ko so bili predmeti lizinga vrnjeni toženi stranki, je ta pozvala tožečo stranko, da jih prevzame. Ker tožeča stranka tega ni želela, je na koncu tožena stranka predmete lizinga prodala. Za tako ravnanje je imela tožena stranka v razmerju do prvotnih lastnikov podlago v določbi 64. člena SPZ, po kateri je na predmetih lizinga veljavno pridobila lastninsko pravico (in na kar je tožena stranka ves čas postopka, pa tudi še v odgovoru na pritožbo, opozarjala). Povedano pa pomeni, da predmeti lizinga niso imeli pravne napake, saj je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na njih veljavno pridobila lastninsko pravico. Zgolj začasna evikcija pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, po veljavni sodni praksi ne daje podlage za avtomatično razdrtje pogodbe.
leasing pogodba – enostranski odstop od pogodbe – poslovna odškodninska odgovornost – izračun škode – dogovor o izračunu škode – navadna škoda – izgubljeni dobiček
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je določba 25.b Splošnih pogojev nična. Ta določba predstavlja zgolj dogovor o izračunu poslovne škode, ki nastane leasingodajalcu v primeru enostranskega odstopa od pogodbe pred potekom pogodbenega roka in obveznosti leasingojemalca, da nastalo škodo povrne. Pravno podlago njegove obveznosti predstavljajo določbe o poslovni odškodninski odgovornosti.
Okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po tretjem oziroma četrtem odstavku 243. člena OZ, mora zatrjevati in dokazovati pogodbena stranka, ki sicer (po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti) odškodninsko odgovarja (odgovorna oseba, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek).
Evropska konvencija o izročitvi člen 12, 12/2, 14, 14/1, 14/1-a. ZKP člen 521, 522, 522/1, 522/1-10, 523, 523/3, 523/3-3.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev – pogoji za izročitev tujca – sojenje v nenavzočnosti – prošnja in dokazila – načelo specialnosti
V postopku izročitve obdolženega tujca državi prosilki je podan primer iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, ko se lahko proti izročeni osebi, tedaj obdolženemu tujcu, uvede postopek ali izvrši obsodba tudi za katerokoli drugo kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred njeno izročitvijo in ne samo tisto, zaradi katerega je bila izročena pod pogojem, kot je predpisano v a) točki 1. odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, če pogodbenica (tedaj zaprošena država Republika Slovenija), ki je izročeno osebo izročila, v to privoli.
Tožena stranka (pravna oseba) je imela s Pošto Slovenije sklenjen dogovor o uporabi poštnega predala in sicer, da se ji vse pošiljke, naslovljene na naslov, kjer ima svoj sedež, vročajo preko poštnega predala. Zato je Pošta ravnala pravilno, ko je toženi stranki v poštnem predalu pustila obvestilo o prispelem pismu (tožbo skupaj s pozivom, da stranka odgovori na tožbo), na katerem je poštni delavec označil, kje in v katerem roku se pismo lahko prevzame in po roku pustil sodno pošiljko v poštnem predalu. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da ji sodna pošiljka (tožba) ni bila pravilno vročena v odgovor.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina za telesno okvaro - slepota
Kriterijev, ki veljajo za slepe osebe, tožnica po mnenju obeh invalidskih komisij, tako invalidske komisije I. kot II. stopnje, ne izpolnjuje. Ker tožnica tekom postopka tudi ni navajala, da ne bi mogla opravljati osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, niti tega ne zatrjuje v pritožbi, opravila, za katera navaja, da jih ne more opravljati, kot so odtipkati kode, prebrati zneske na položnicah, pa ne sodijo med osnovna življenjska opravila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.
Pri tožniku je prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti v smislu 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, vendar šele od 26. 2. 2014 dalje. Stanje, ugotovljeno po dokončni odločbi, zlasti če gre za poslabšanje zdravstvenega stanja, je lahko edino stvar novega postopka pri tožencu, ne more pa biti novo stanje upoštevno v tem postopku.
S prehodno določbo 68. člena ZSVarPre, ki ureja prenos varstvenega dodatka in državne pokojnine ter dolžnosti izdaje novih odločb, so centri za socialno delo zadolženi, da v roku 3 mesecev od začetka uporabe zakona po uradni dolžnosti ugotovijo, ali prejemniki varstvenega dodatka izpolnjujejo pogoje za preoblikovanje njihovih pravic v pravico do socialno varstvenih prejemkov po tem zakonu (1. odst.).
Razveljavitev vedno učinkuje za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj, kot pri odpravi. Ta princip je vgrajen tudi v 4. odstavek 68. člena ZSVarPre, v katerem je določeno, da se pravica iz naslova varstvenega dodatka izplačuje do zadnjega dne v mesecu, v katerem je izdana nova odločba o upravičenosti ali neupravičenosti do socialno varstvenih prejemkov. To pa pomeni, da je z ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljena izpodbijana dokončna odločba in hkrati zakonito poseženo v del prvostopenjske odločbe z dne 1. 3. 2012 tako, da je datum razveljavitve s 1. 1. 2012 nadomeščen z datumom 31. 3. 2012.
spor majhne vrednosti – pogodba o poslovnem sodelovanju – ugovor neizpolnjene pogodbe – pravilo sočasne izpolnitve – načelo vestnosti in poštenja – načelo enake vrednosti dajatev
Tožeča stranka za toženo ni opravila nobenega dela, zato do plačila ni upravičena. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da si je tožena stranka prizadevala, da bi tožeči stranki dostavila dokumentacijo, kar ji zato, ker ji tožena stranka ni nudila primernega odziva, ni uspelo.
Temelje za oceno izgubljenega dobička mora razkriti odškodninski upravičenec in on nosi glede tega trditveno in dokazno breme - podati mora trditve tako o višini posameznih postavk kot razloge, zaradi katerih je prav na tak način izračunan izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Za te trditve pa mora predložiti tudi primerne in zadostne dokaze. Koliko dejstev mora zatrjevati in katere dokaze mora predložiti, je odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke.
IZVRŠILNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079155
ZPP člen 12, 212, 437, 436/1. ZPSPP člen 26, 27, 28.
najemna pogodba za poslovni prostor – sodna odpoved – nedopustnost – obseg škode – trditveno in dokazno breme – vzpostavitev prejšnjega stanja – pomoč prava nevešči stranki
Toženka je v postopku pravočasno ugovarjala, da vsega blaga, ki je navedeno na specifikaciji kot zaloga na dan 9. 5. 2010, v poslovnem prostoru in tudi v skupnih prostorih ni bilo. Navedla je tudi, da je bila tožnica obveščena o tem, kje je odpeljano blago in bi ga lahko prevzela, pa tega ni storila. S temi trditvami je toženka dokazno breme prenesla nazaj na tožnico, ki bi morala v postopku konkretneje izkazati obseg nastale škode. Tega dokaznega bremena ni zmogla.
Tožnici je bila izrečena sankcija za težjo disciplinsko kršitev. Očita se ji hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje do strank in sodelavcev pri opravljanju dela, in sicer do predpostavljenega direktorja urada. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila očitano težjo disciplinsko kršitev, zato sta izpodbijana sklepa o denarni kazni zaradi disciplinske kršitve nezakonita.
Ker ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe na ugotovitev pravnega razmerja, ki je glede lastništva že vpisano v zemljiški knjigi, se tožba zavrže.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006047
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 277, 277/1-1, 277/1-4.
ugovor zoper obtožnico – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – zakonski znaki kaznivega dejanja – utemeljen sum
Že sama količina konoplje, v povezavi z obdolženčevim zagovorom, ko potrjuje, da je navedeno konopljo sam gojil, kaže na utemeljenost suma glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Zgolj zanikanje obdolženca, da je ni gojil za nadaljnjo prodajo, zato ni dovolj za zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženčevo dejanje ni kaznivo dejanje. Res je sicer, da je obdolženi v ugovoru zoper obtožbo izpostavljal zdravstvene razloge (da ima trombozo, da je oče umrl zaradi raka na črevesju ter da so tudi pri bratu odkrili, da ima izrastek na črevesju), vendar bo te okoliščine sodišče lahko ocenjevalo le v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi višje državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako, da je ugovor obdolženčeve zagovornice zoper obtožbo kot neutemeljen zavrnilo in obtožbo dopustilo.
plača - plačilo za delo - dokazno breme - pisni obračun plače
Res je, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev, ki so potrebna za nastop s tožbo uveljavljane posledice, v konkretnem primeru torej za nastanek obveznosti toženca, da tožnici plača neizplačane plače ter zanjo obračuna neplačane prispevke. Vendar pa je ob zatrjevanju tožnice, da ji toženec nikoli ni izstavil plačilnih list in da ji je plačal le del zapadlih plač in da tudi ni v celoti poravnal prispevkov, ki se obračunavajo od plače, dokazno breme glede neizplačanih plač, obstoja plačilnih list in plačila prispevkov prešlo na toženca. Toženec, ki trdi, da je izstavil plačilne liste, bi to svojo trditev moral dokazati tako, da jih predloži. Toženec je bil na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZDR tožnici dolžan ob vsakem izplačilu plače izdati pisni obračun plače, česar ni storil. Zato je tožničin zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Iz zemljiške knjige je razvidno, da je bil v zemljiški knjigi vpis na drugo toženo stranko izveden neposredno od tožeče stranke (na podlagi drugega odstavka 150. člena ZZK-1). Prva tožena stranka torej v zemljiški knjigi ni bila nikoli vpisana kot lastnica sporne nepremičnine. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka zahtevati tudi neveljavnost in izbris vpisa na prvo toženo stranko, je zato napačno. Namen izbrisne tožbe je doseči izbris tistega vpisa, za katerega se izkaže, da je materialnopravno neveljaven. V predmetni zadevi je to vpis, opravljen pod Dn. št. 1, zato drugačnega zahtevka tožeča stranka niti ni mogla postaviti. Res pa je, da je v pravdi potrebno ugotoviti materialnopravno neveljavnost obeh podlag za ta vpis, to je pogodbe z dne 30.11.2011 med tožečo in prvo toženo stranko in pogodbe z dne 14.12.2011 med prvo in drugo toženo stranko.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 15, 15/2, 18, 18/1, 33, 209, 209/1. ZMEPIZ člen 49, 49/1, 49/1-1, 50, 50/1.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe - poslovodna oseba - pogoj minimalne plače - obvezno zdravstveno zavarovanje
Tožnica se je bila dolžna zavarovati na podlagi vzpostavljenega pravnega razmerja (družbeništva v zasebni družbi), ne glede na dosežen dohodek. Skladno z 2. odstavkom 15. člena v zvezi s 3. alineo 33. člena ZPIZ-1 se namreč družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe, obvezno zavarujejo in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnica je bila vpisana v register in ni bila zavarovana na drugi podlagi.
invalid III. kategorije - uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalidska pokojnina - invalidnost I. kategorije
Ob priznanih omejitvah je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in zmožnost opravljanja drugih ustreznih del v okviru štiriurnega delovnega časa. Pri tožniku ne gre za pridobitno dela nezmožnost, pač pa je v skrajšanem štiriurnem delovnem času še vedno zmožen za drugo ustrezno delo, ki bi ga opravljal z omejitvami. Zato tožnikov zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VSL0057274
OZ člen 171, 299. ZBPP člen 46.
zavarovanje odškodninske odgovornosti – zamuda – tek zakonskih zamudnih obresti – brezplačna pravna pomoč – povračilo stroškov za izvedenino
Toženka v tej pravdi odgovarja za tožnici nastalo škodo na podlagi zavarovanja odgovornosti, sklenjenega z njenim zavarovancem. Škodo načeloma torej krije v obsegu, kot bi jo moral plačati njen zavarovanec. To pa velja tudi za zamudne obresti. Te tožnica terja od poteka 14-dnevnega roka po vložitvi odškodninskega zahtevka A., d.d., torej od nastopa zamude s plačilom. Zmotno je pritožbeno stališče, da toženka ne more trpeti posledic zamude, če jo je zavarovanka šele kasneje obvestila o škodnem dogodku. Gre za njuno notranje razmerje, ki pa na obveznosti nasproti tretjim ne more vplivati.
Terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca, z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, pa preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vendar šele z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073456
ZASP člen 193, 193/2. ZASP-B člen 24, 24/1, 24/4. ZPP člen 212.
pravica distribuiranja – varstvo pravic proizvajalcev fonogramov - časovna veljavnost ZASP – imetnik pravice proizvajalca fonogramov – obstoj varstva pravice v državi članici EU – nesklepčnost – nekonkretizirane trditve
Pravice proizvajalcev fonogramov z ZAP, torej pred začetkom veljavnosti ZASP z dne 29. 4. 1995, na območju sedanje Republike Slovenije, niso bile varovane. Z uveljavitvijo ZASP pa so pod določenimi pogoji postale varovane. Varstvo proizvajalcev fonogramov je bilo omogočeno, če so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 193. člena ZASP. Z navedeno določbo so varovani le fonogrami, ki so bili prvič posneti po 29. 4. 1975. Z novelo ZASP-B se je varstvo razširilo tudi na fonograme, ki niso bili varovani po 1. 2. in 3. odstavku 193. člena ZASP. Tako so inter alia varovani tudi fonogrami, ki so bili prvič posneti pred 29. 4. 1975, pod pogojem, da so na dan pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji varovani v vsaj eni državi članici Evropske unije (oživitev varstva), kar določa 1. odstavek 24. člena ZASP-B. V skladu s 4. odstavkom 24. člena ZASP-B mora obstoj varstva neke pravice v državi članici Evropske unije dokazati tisti, ki se nanj sklicuje.
Za uspeh tožeče stranke pri varstvu pravic proizvajalcev fonogramov po določbi 2. odstavka 193. člena ZASP je ključnega pomena, da stranka zatrjuje in dokaže, da so bili fonogrami prvič posneti po 29. 4. 1975.
ZDR-1 člen 17, 17/3, 18, 200, 200/1, 200/2, 200/3.
obstoj delovnega razmerja - sodno varstvo - elementi delovnega razmerja
Tožnik je delal pri toženi stranki na način, da so izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1 (delo je opravljal po navodilih delodajalca; vključen je bil v delovni proces; za delo je prejel plačilo). Tožnik je bil vsakodnevno prisoten na delu približno 8 ur. Tožena stranka je določala vsebino njegovega dela, torej sestavo in montažo televizijskih prispevkov ter mu pri tem dala dodatne pogoje glede montaže. Zato je tožnikov zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen.