OZ člen 86, 178, 179. ZGD-1 člen 257, 257/4, 268, 268/2, 286, 286/1.
odpoklic člana uprave - krivdni razlog - hujša kršitev obveznosti - sklep nadzornega sveta - ničnost sklepa nadzornega sveta - kršitev osebnostne pravice - nepremoženjska škoda - subjektivna komponenta - slaba vera o resničnosti sprejete odločitve
V konkretnem primeru je tožnik zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, temveč se zahteva tudi subjektivna komponenta. Kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, mora tudi vedeti, da je izjava neresnična. Konkretno to pomeni, da so člani nadzornega sveta tožene stranke ob sprejemanju spornega sklepa o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave iz krivdnih razlogov, morali tudi vedeti, da vsebina spornega sklepa ni resnična. Zakon torej pogojuje odškodninsko odgovornost kršitelja tudi s slabo vero oz. z neopravičljivo zmoto o resničnosti trditev, pri čemer je ta slaba vera sestavni del opredelitve protipravnosti škodljivega dejstva, ki kot odškodninska predpostavka sodi v trditveno in dokazno sfero tožnika.
sodna taksa - sodna taksa za postopek o predlogu za izvršbo – enotna sodna taksa – dopolnitve predloga – objektivna kumulacija izvršilnih sredstev
Taksna tarifa predpisuje enotno sodno takso za postopek o predlogu za izvršbo, kar pomeni, da se za predlog za izvršbo, ne glede na njegove dopolnitve v skladu s 4. odstavkom 40. člena ZIZ, plača ena sodna taksa.
Sodna taksa po tarifni številki 4012 Taksne tarife se plača za postopek o predlogu upnika na podlagi 34. člena ZIZ, v primeru objektivne kumulacije izvršilnih sredstev, do katere pride po izdaji sklepa o izvršbi.
ZPP člen 39, 39/1, 163, 163/2, 163/3. ZOdvT člen 24, 24/1.
plačilo razlike plače - ustavitev postopka - umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka kot vrednost spornega predmeta pravilno upoštevalo 20 mesečnih razlik v plači v določeni višini, saj je tožeča stranka za potrebe odmere nagrade za zastopanje izračun omejila na vsoto 20 bruto razlik, kar ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 24. člena ZOdvT, po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev.
ZGD člen 436, 436/3. ZGD-1 člen 501, 501/3. ZPP člen 7, 14.
izključitev družbenika – trditveno in dokazno breme – kazenska sodba – kaznivo dejanje zlorabe položaja
Temelj instituta izključitve je v kršitvi načela vestnosti in poštenja in zvestobe družbi, oziroma v kršitvi medsebojnega zaupanja družbenikov. Kaznivo dejanje, storjeno proti družbi, gotovo pomeni grobo kršitev omenjenih načel in kršitev medsebojnega zaupanja v družbi in je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen razlog za izključitev družbenika po tretjem odstavku 436. člena ZGD. Storitev kaznivega dejanja proti družbi je ravnanje, ki je v nasprotju že z namenom ustanovitve družbe.
Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).
ZST-1 člen 30. ZPP člen 2, 39, 39/1, 40. ZOdvT člen 24, 24/1. ZDSS-1 člen 19.
plačilo razlike plače - ustavitev postopka - umik tožbe - pravdni stroški - vrednost spornega predmeta - dolžina paricijskega roka - sklep o vrednosti spornega predmeta
Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek, kar izhaja iz določbe 39. člena ZPP, ki se na podlagi določbe 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani stranke.
Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče izdati sklep o vrednosti spornega predmeta, saj sodišče izda tak sklep le v primeru, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, kar pa ni primer v tem individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je za izpolnitev obveznosti za povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki določilo prekratek 8-dnevni paricijski rok. Tožeča stranka je namreč v priglasitvi pravdnih stroškov predlagala, da ji te stroške tožena stranka povrne v paricijskem roku 15 dni, zato bi sodišče prve stopnje moralo soditi v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kot to določa 2. člen ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Narava kršitve, ki jo tožena stranka očita tožnici (da spornega dne ni prišla na delo na novo lokacijo, temveč na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi), ni tako huda, da bi upravičevala podajo izredne odpovedi. Tožnica je delodajalca obvestila, da bo odšla na delo na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, v kolikor ne dobi drugačnih navodil, iz česar izhaja, da je bila pripravljena po preteku bolniškega staleža priti na delo na novo lokacijo, v kolikor bi ji delodajalec ponovno podal takšno odredbo. Tožena stranka tega ni storila, ampak je tožnici podala pisno obdolžitev in izredno odpoved. Ker niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1 (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka), je tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.
plača - plačilo za delo - prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - obstoj delovnega razmerja
Tožnik je bil 7. 1. 2013 seznanjen, da ga je tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj z dnem 3. 12. 2012. Nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev svoje pravice. Če bi želel doseči katerokoli pravico iz delovnega razmerja, vključno z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja na uveljavljenih podlagah (do 31. 3. 2013, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas), potem bi moral najprej doseči ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti zatrjevane pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni storil pravočasno, mu je z dnem 3. 12. 2012 delovno razmerje prenehalo.
Tožnici je bila z odločbo CSD priznana pravica do otroškega dodatka v določeni višini. Odločba je postala pravnomočna. Tožnica je nato vložila vlogo za uveljavljanje subvencije za plačilo vrtca za otroka. CSD je z odločbo odpravil odločbo o priznani pravici do otroškega dodatka in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v manjši višini. Ker je bila tožnici izdana pravnomočna odločba, je takšna sprememba odločbe možna le po postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP in po 43. členu ZUPJS. Toženec ni vodil postopka določenega za posamezno izredno pravno sredstvo po ZUP. Iz izpodbijanih odločb prav tako ne izhaja, da bi CSD delo ugotovil, da bi bilo potrebno o sporni odločbi na novo odločiti (1. odstavek 43. člena ZUPJS) ali jo celo odpraviti (3. odstavek 43. člena ZUPJS). Zato ni obstajal razlog za odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe.
Pravdni stranki sta se glede odločanja o sporih v zvezi z delom ureditve kornerjev dogovorili za pristojnost stalne arbitraže pri GZ Slovenije. V tej zvezi je namreč tožena stranka posredovala tožeči stranki ponudbo, v kateri je predlagala kot razsodišče v njunih sporih po omenjenem temelju stalno arbitražo pri GZ Slovenije, tožeča stranka pa temu ni z ničemer nasprotovala ali ugovarjala (prevzeti posel je nato tudi izpolnila). Zato se šteje, da je bil med strankama arbitražni sporazum sklenjen pisno (tretji odstavek 10. člena Zakona o arbitražah – Zarbit.)
Etažna lastnica ni bila sposobna razumeti pred izključitveno tožbo prejetega opozorila o kršitvah temeljnih pravil sosedskega sožitja, zato ji ni bilo omogočeno, da bi se na ta poziv odzvala in kršitev odpravila. Pogojev za njeno izključitev iz večstanovanjske stavbe zato ni. Dejstvo, da ji v tistem obdobju poslovna sposobnost še ni bila odvzeta, ni odločilno, kajti pogoj za izključitev je dejanska možnost etažnega lastnika, da kršitev odpravi.
obnova postopka - sklep o dovolitvi obnove postopka - vsebina odločbe o glavni stvari - neobrazloženost odločitve - pravica do pritožbe
Sodišče prve stopnje bi moralo zajeti sklep o dovolitvi obnove postopka v sodbo o glavni stvari in ga po določbi prvega odstavka 331. člena ZPP tudi obrazložiti, da bi se tožeča stranka zoper njega lahko pritožila.
Sklep o prekinitvi postopka ima dekleratoren značaj.
Sodišče kljub morebitni kršitvi določbe 131. člena ZFPPIPP in kljub pravnomočnosti sklepa o izvršbi ne more opravljati izvršilnih dejanj. V takšnem primeru se smiselno uporabi določba, ki velja za primer začetka postopka prisilne poravnave po začetku postopka izvršbe. Pravnomočnost sklepa o izvršbi ni razlog, zaradi katerega ne bi bilo mogoče razveljaviti v nasprotju z določbami ZFPPIPP opravljenih izvršilnih dejanj.
JAVNA NAROČILA – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0081386
ZJN-2 člen 4, 4/6. OZ člen 190, 631. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 3, 5, 5/4, 6.
gradbena pogodba – neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika – neposredno plačilo podizvajalcu – pooblastilo naročniku – potrjen račun – potrjena situacija – zakonita cesija – podzakonski akt – kogentnost določb – neupravičena pridobitev
V uredbi se določijo le natančna pravila za izvedbo naročnikove obveznosti neposrednega plačevanja podizvajalcev, sama obveza neposrednega plačila pa izhaja iz zakonskega določila ZJN-2. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo kogentnost ureditve neposrednega plačila podizvajalcu, niso utemeljene. V zvezi z vprašanjem neposrednega plačevanja podizvajalcev, ko je bilo to še v povojih, se izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-264/99, ki neustavnosti podzakonske ureditve ukrepov za zagotovitev neposrednega plačevanja podizvajalcem ni ugotovilo.
Kljub temu, da je toženko kot pooblaščenec zastopal odvetnik, ni zmogla opredeliti svojega zdravstvenega stanja in svojih trditev podkrepiti z medicinsko dokumentacijo. Zgolj na podlagi njenih trditev sodišče prve stopnje ni moglo izključiti njene preživninske zmožnosti.
Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki je primarno razpravno načelo, preiskovalno ga izpodriva le toliko, kolikor to zahtevajo koristi otrok ali oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. Toženka (mati otrok) v to kategorijo ne sodi.
pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – opuščena vodna struga – priposestvovanje – dobrovernost – dobra vera
409 ODZ, po katerem imajo v primeru spremembe vodne struge lastniki nepremičnin, po katerih teče nova struga, pravico do odškodovanja iz zapuščene struge ali njene vrednosti, ne daje podlage za pridobitev lastninske pravice na opuščeni vodni strugi na podlagi zakona.
Ker sta tako tožnica kot njen pravni prednik vedela, da je sporna nepremičnina predstavljala opuščeno strugo potoka in da v zvezi s pridobitvijo sporne nepremičnine ni tekel noben postopek, poleg tega pa je bila do leta 2007 v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro, njuna posest sporne nepremičnine ni bila dobroverna.
pravdni stroški – tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe – umik predloga za izvršbo – ugovor tretjega – povod za tožbo
Tožena stranka je z vložitvijo predloga za izvršbo in s svojim nasprotovanjem ugovoru tretjega, ki ga je v izvršilnem postopku vložila tožeča stranka, tožeči stranki dala povod za tožbo. Ob upoštevanju navedenega, in ker je tožena stranka umaknila predlog za izvršbo, je pravilna odločitev sodišča, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.
Predmet dokazovanja so le trditve o odločilnih, torej pravno pomembnih dejstvih. Odločitev o izvedbi dokazov je omejena s trditvami, nato pa še s pravnorelevantnostjo dejstev, ki so predmet teh trditev.
Subjektivni pogoj izpodbojnosti, ki mora biti podan hkrati z objektivnim, je podan takrat, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.
Sodišče prve stopnje bi lahko zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka le, če ne bi obravnavalo kakšne bistvene dejanske navedbe tožnice, ki zadeva odločilna dejstva, česar pa ni storilo. Vsekakor se sodišču ni treba ukvarjati z nepomembnimi dejanskimi navedbami, ki se izkažejo kot nerelevantna.