Določitev nove lokacije skladno z dogovorjeno širšo opredelitvijo kraja opravljanja dela, kjer naj bi tožnica opravljala delo, se ne šteje za premestitev tožnice v smislu določb ZJU.
Širša opredelitev kraja opravljanja dela v tožničini pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu je toženi stranki omogočala, da tožnici določi kraj opravljanja dela v prostorih Finančnega urada A. oziroma dislociranih enotah tega urada (kot je bilo že ugotovljeno, je v S. kot eni od teh dislociranih enot tožnica delo tudi dejansko opravljala). Glede na to je bila določitev kraja opravljanja dela v izpodbijanih sklepih ustrezna, saj tožena stranka glede na ugotovljena dejstva omejitev iz ZJU in KPND ni bila dolžna upoštevati.
Določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je uporabljiva v primerih, v katerih bi družba posredno ali neposredno s svojimi sredstvi (prek darila, posojila, odpusta dolga ali kako drugače) nekomu tretjemu omogočila postati njen delničar. S tem bi zmanjšala svoje premoženje, pridobitelj pa bi lahko pridobival že obstoječe delnice, ne da bi se sočasno povečala denarna sredstva, ki bi se vnesla v družbo. Ravnanje tožeče stranke ni nično na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ker je dovoljeno na podlagi izjeme iz tretjega odstavka 248. člena in 251. člena ZGD-1.
Tožena stranka v določbah ZUJF in Aneksa h KP ni imela nobene podlage za takšno razlago pojma „kraj bivališča“, po kateri je toženka upravičena do povrnitve stroškov prevoza iz sosednjega kraja, čeprav ima v kraju bivališča na voljo javni prevoz, če je razdalja med bivališčem in sosednjim krajem manj kot dva kilometra.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je višje sodišče s tem, ko ni izvedlo pritožbene obravnave in sprejelo diametralno drugačno odločitev (spremenilo dejansko stanje) od sodišča prve stopnje, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov, je pozitiven. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je brez opravljene pritožbene obravnave drugače dokazno oceno ocenilo izvedene dokaze, v nasprotju z drugim odstavkom 347. člena ZPP poseglo v ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in s tem kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov.
Tožnica je v okviru izpolnitvenega zahtevka navajala, da se je do toženkinega odstopa od pogodbe že zavezala k plačilu določenih razvojnih stroškov tujemu partnerju (navajala je zneska 10.000 in 35.000 EUR). Toženka pa je oporekala višini zahtevka z navedbo, da že plačana sredstva (5.000,00 EUR z dne 23. 11. 2015) vsekakor zadoščajo za pokritje vseh že opravljenih aktivnosti in stroškov tožeče stranke. V svoji prvi pripravljalni vlogi je še opozorila, da je tožeča stranka zagotavljala podobne rešitve tudi drugim pravnim subjektom. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da je s tem dokazno breme prešlo na tožnico, ki je razpolagala s potrebnimi podatki glede višine izdatkov.
Za odločitev o zastaranju poslovne odškodninske terjatve ni odločilen sam čas nastanka škode, pač pa je začetek teka petletnega zastaralnega roka vezan na prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.
Četudi bi bilo poslovno področje, v katerega sodi Pogodba, ne le s pravilnikom, pač pa statutarno, preneseno v vodenje drugemu tožencu, s čimer bi bila prvemu tožencu odtegnjena možnost aktivnega poseganja v to poslovno področje, to prvega toženca ne bi odvezalo odgovornosti za vodenje poslov s tega področja. Ker delitev na poslovna področja ne posega v zakonsko določeno pravilo o odgovornosti uprave (prvi odstavek 246. člena ZGD), ohrani vsak član uprave pravico ugovarjati zoper ravnanje drugih članov uprave in ima zato pravico kadarkoli zahtevati od uprave (kot kolektiva), da merodajno in dokončno odloči o posameznem vprašanju. Kot izhaja iz revizijskih navedb, naj bi se prvi toženec zanesel na odločitev in presojo pristojnega člana uprave. To pa za razbremenitev njegove odškodninske odgovornosti (četudi ob predpostavki ustrezne statutarne ureditve) nikakor ne more in ne sme zadostovati.
Sestavni del Pogodbe so tako tudi navodila ministrstva oziroma njihove spremembe. Zato upoštevanje sprememb navodil ne predstavlja nedopustne spremembe pogodbe o sofinanciranju oziroma razpisnih pogojev, saj je upoštevanje sprememb navodil v času izvajanja pogodbe o sofinanciranju predvidela že sama tožeča stranka in to vnesla v uvodoma navedeno določilo Pogodbe.