ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložitev ugovora
Z ugovorno navedbo, da upnik ni odvažal odpadkov, ker družba ne posluje in jih torej nima oz. ji ne nastajajo, je dolžnik zanikal, da bi upnik zaračunane storitve opravil. S tem je navedel pravno pomembno dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do zavrnitve zahtevka, če bi se izkazalo za resnično. Dolžnikov ugovor je tako moč šteti za obrazložen.
Ker sodišče ni ugotavljalo, kaj pomenijo plačila po računih oziroma ali je strošek za upravnika sestavni del računa, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, je podano nasprotje med listinami in ugotovitvami o odločilnih dejstvih. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti.
Iz podatkov v spisu tako izhaja, da je upnik ravnal povsem v skladu s sklepom sodišča, to pa je na podlagi napačnega zaključka, da upnik ni pravočasno sporočil pravilnega žiro računa, preuranjeno zaključilo, da se izvršba iz dejanskih razlogov ne more opraviti. V zvezi z obvestilom Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, da sklepa o izvršbi ne more izvršiti, ker dolžnik z nazivom, kot je označen v sklepu, ne obstaja, bi moralo sodišče upnika, zaradi pomote pri oznaki dolžnika, pozvati k popravi.
Če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77.
Subjektu vpisa v sodni register se vroča na naslovu navedenem v registru (3. odst. 139. čl. ZPP), če mu na ta naslov pisanja ni mogoče vročiti pa se opravi nadomestna vročitev po 141. čl. ZPP s tem, da se mu ustrezna obvestila puščajo na njegovem naslovu (4. odst. 141. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je upnika pozvalo, da popravita naslov dolžnika, ker naj bi po ugotovitvi sodnega kurirja ne obstajal več. Iz podatkov sodnega registra, ki so javni, je razvidno, da dolžnik obstoji, sedež pa ima registriran na naslovu, ki sta ga označila upnika. To pa pomeni, da ni bilo podlage niti za pozivanje upnikov na popravo naslova dolžnikov niti za zavrženje njihovega predloga kot nepopolnega. S takim ravnanjem je izvršilno sodišče upnikoma odvzelo možnost obravnavanja njunega predloga pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).
Glede na ugotovitve izvedenca, da odmera zemljišča v naravi po sodni poravnavi ni več možna, nadomestnega dejanja ni moč opraviti zaradi nedoločljivosti obsega izpolnitve.
Ker je po presoji pritožbenega sodišča mogoče vložitev tožničine vloge (skupaj z dokazili) pri nepristojnem Upravnem sodišču v Ljubljani pripisati očitni pomoti vložnice, pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi 5. odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju besedila ZPP) šteje, da je bila vloga (skupaj z dokazili) pravočasno vložena pri pristojnem Okrožnem sodišču v Ljubljani.
Po ZOR gre odškodnina za nepremoženjsko škodo le, če je škoda nastala v pravno priznani obliki.
Elementi civilnega delikta morajo biti izpolnjeni kumulativno. Ker je sodišče ugotovilo, da tožniku škoda ni nastala se utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem ali je ravnanje tožene stranke dopustno, vzročno zvezo in odgovornostjo tožene stranke.
postopek za delitev stvari - solastniki kot nujni sosporniki
Če ima predlagatelj več stvari v solastnini z različnimi solastniki, se delitev opravi glede vsake solastninske skupnosti ločeno. Zato mora v predlogu opisati ločeno stvari, ki naj se delijo, podatke o solastnikih in velikost njihovih deležev. Nasprotni udeleženci, ki so v solastninskem razmerju le s predlagateljem, ne pa med seboj, niso niti formalni sosporniki, zato lahko sodišče loči postopke glede na posamezne solastninske skupnosti.
Oprostitev plačila stroškov postopka ureja 168. čl. ZPP, kar je lahko oprostitev plačila stroškov postopka, ki obsega oprostitev taks in oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov (1. in 2. odst.), ali pa samo oprostitev plačila sodnih taks (3. odst.). Resda po ZST sklep o oprostitvi učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, vendar pa velja za vse vloge in dejanja, za katera je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje (1.odst. 14. čl. ZST). Nepravilen je torej sklep sodišča prve stopnje, da je predlagateljičin predlog, vložen po vložitvi predloga, s katerim se je postopek začel, prepozen.
Iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da gre za odpoved kreditne pogodbe št. 23/93 o dolgoročnem kreditu v višini 300.000 DEM, sklenjeni med pravdnima strankama dne 24.12.1993, zaradi odpovedi navedene pogodbe pa je dne 1.2.1998 zapadel v plačilo celotni kredit. Navedeno pomeni, da v plačilo niso zapadle le neplačane anuitete glavnice do 1.2.1998, pač pa tudi tiste anuitete, ki po (razdrti) pogodbi segajo v čas od 1.2.1998 do 1.2.1999. Materialnopravno napačno je zato izhodišče pritožnika, da je tožena stranka upravičena le do plačila glavnice s pripadajočimi obrestmi, zapadle do razdrtja pogodbe 1.2.1998.
V predlogu za odlog je dolžnik sicer trdil, da bi mu izvršba povzročila nenadomestljivo škodo, vendar realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj tega postopka ne more biti za dolžnika tista škoda, ki bi bila glede na določbo 1. odst. 63. člena ZIP predvidena za odlog izvršbe. V zvezi s sklicevanje na nenadomestljivo škodo, ki naj bi jo zaradi izvršbe pretrpela tretja oseba, pa dolžnik ni pojasnil povezave med nastankom škode tretji osebi in škodo, ki bi jo pretrpel sam. Ker temeljni pogoj za odlog izvršbe iz 1. odst. 63. člena ZIP, ni izpolnjen, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za odlog izvršbe zavrnilo.
Do nezgode je prišlo zaradi nasutega peska na cestišču v razmeroma ostrem ovinku, kjer ni bilo nobenega opozorila o delu na cesti ali nasutem pesku, torej tožniku ni mogoče očitati, da vožnje ni prilagodil cestišču in stanju na njem, če takega stanja sploh ni mogel pričakovati, ali dejstvu, da ni imel predpisanega dovoljenja za upravljanje kolesa z motorjem.
Po odpovedi oziroma prenehanju najemnega razmerja je bila prvotožena stranka dolžna tožeči stranki najete poslovne prostore izročiti v posest. Prvotožena stranka navedenih pogodbenih obveznosti ni izpolnila, zato je tožeči stranki odškodninsko odgovorna. Če je po sklenjeni najemni pogodbi poslovne prostore uporabljala (z morebitnim soglasjem prvotožene stranke) drugotožena stranka, to dejstvo za presojo poslovne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke ni relevantno.
Iz opomina je povsem jasno razvidno, koliko znaša taksa za tožbo in koliko taksa za opomin. S tem, da je tožeča stranka v celoti plačala znesek, ki po višini ustreza taksi za tožbo, ne more biti dvoma, da je plačala ravno to in ne morda to le delno, delno (ali v celoti) pa takso za opomin. Ker pa je predpostavka za obravnavanje tožbe le plačilo takse zanjo, niso izpolnjeni pogoji za presumpcijo iz 4. odst. 180. čl. ZPP. Neplačano takso za opomin bo sodišče lahko, vkolikor bo štelo, da so izpolnjeni pogoji, prisilno izterjalo na način, ki ga za to predvideva ZST.
Dejstva, na katera opira tožnik tožbeni zahtevek, morajo biti jasno in nedvoumno navedena. Biti morajo taka, da bi bilo mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi, če bi se v pravdi izkazala za resnična.
Bistvena lastnost delnice je možnost hitrega in učinkovitega prenosa premoženjskih pravic. Prosta prenosljivost delnic je zato pravilo, ki naj omogoči hitro cirkulacijo pravic iz delnic, in ga mimo zakonsko dopustne izjeme (vinkulacija imenskih delnic - primerjaj 2. odstavek 233. člena ZGD), s statutarnimi določbami ni mogoče omejevati.