Na nerazdeljeni solastni nepremičnini solastnik ne more zahtevati nasproti solastniku ukinitev služnosti. Spori glede uporabe nepremičnine se med solastniki rešujejo v nepravdnem postopku.
motenje posesti - neposredna in posredna posest - pravna oseba
Občasno prihajanje D.J. v objekt ne pomeni izvrševanja posesti tožeče stranke na sporni nepremičnini, saj je tožeča stranka pravna oseba, ki ima neposredno posest takrat, kadar iz izvajanjem poslovne politike in z opravljanjem svoje dejavnosti izvršuje neposredno dejansko oblast nad stvarjo.
posojilo - posojilo - poroštvo - novote - novo dejstvo v pritožbi - dokaz - novo dejstvo
Porok je svojo obveznost v celoti izpolnil in kljub temu, da terjatev s tem plačilom ni dokončno ugasnila, je s plačilom nastal nov položaj, zaradi katerega je izpolnitev oz. (še dodatno) povečanje tožničinega premoženja na račun toženčevega (dolžnikovega) postalo neutemeljeno. V pritožbi zatrjevani novi vsebini dogodkov pritožbeno sodišče ne more slediti, saj pritožnica o tem ni predložila nobenih dokazov.
Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo takso treba plačati, pri čemer zastaranje prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse. Opomin za plačilo sodne takse je sodišče prve stopnje taksnemu zavezancu vročilo dne 02.07.1997. S tem je bilo storjeno uradno dejanje, ki je prekinilo zastaranje, tako da je dvoletni zastaralni rok začel teči znova in je iztekel 01.01.2000, to je v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati. Glede na to, da sodišče prve stopnje v obdobju od 02.07.1997 do 19.05.2000 ni opravilo nobenega uradnega dejanja, ki bi prekinilo zastaranje pravice prisilne izterjave sodne takse, je ta pravica zastarala.
Res imajo po čl. 7 ZPP/77 odločilno vlogo pri zbiranju t.i. trditvenega gradiva stranke. Kadar pa temu ni tako, kot je bilo v obravnavanem primeru, pa tudi sodišče ne sme ostati pasivno, ker ima po čl. 298 ZPP v okviru t.i. materialno procesnega vodstva določene pravice in dolžnosti. Glede na to bi moralo prvostopno sodišče s tožnikom razčistiti, iz katerih elementov je sestavljena v tožbi zatrjevana škoda v znesku 51.000,00 SIT oziroma mu predočiti, da vtoževana škoda ni dovolj specificirana niti z dodatnimi tožnikovimi navedbami na glavni obravnavi. Ker tega ni storilo, je storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zaradi česar je pritožbeno sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77).
Čeprav v primeru, ko dolžnik ne pridobi najemne pravice po 210. členu ZIZ, sklep o izročitvi prodane nepremičnine kupcu ni opredeljen kot izvršilni naslov za deložacijo dolžnika, mora sodišče v okviru dražbenega postopka kupcu izročiti v posest izpraznjeno hišo.
ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL44101
ZIKS člen 145a, 145b, 145a, 145b.
vrnitev zaplenjenega premoženja - vrnitev v naravi
Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zakaj vrnitev v naravi ni možna, je treba sklep razveljaviti, saj je pri vrnitvi zaplenjenega premoženja možna tudi vrnitev v naravi.
Dejstvo, da se obdolženi ni odzval vabilu državega tožilca po določbi 162. ZKP, na odločitev o uporabi inštituta dejanja majhnega pomena po členu 14 KZ ne more imeti vpliva.
To določilo, ki taksativno predpisuje pogoje, po katerih se lahko sklene pogodba za določen čas,kot izjema od pravila sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas po 39 členu SZ, je nedvomno prisilne narave, sicer bi bilo nepotrebno, v kolikor bi bilo sklepanje pogodbe za določen čas tudi za primere, ki jih obravnava 40 člen SZ, prepuščeno svobodni pogodbeni volji pogodbenih strank.
Četudi bi bili razlogi za neoveritev pogodbe in opustitev odjave avtomobila na strani tožencev, škoda za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala, s takšno opustitvijo ne more biti v vzročni zvezi. Glede stroškov za najem garaže je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je bila pogodba o najemu garaže sklenjena še pred potekom veljavnosti registracije (skoraj eno leto prej) oz. celo pred nakupom spornega avtomobila. Kakršnokoli ravnanje tožencev torej ne more biti razlog za stroške, ki jih je imel toženec z najemom garaže oz. škodo, ki naj bi mu s tem nastala. Kljub morebitnim težavam z registracijo avtomobila (ki jih tožnik objektivno tudi ni izkazal) bi moral tožnik situacijo reševati drugače. Toženca bi moral obvestiti o nastali situaciji, česar pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje do 13.6.1991, ko je v Gračanico poslal prometno dovoljenje in registrske tablice ni niti poskusil storiti. Če se je tožnik sam lotil "odpravljanja škode" tako, da je avtomobil predelal, je to lahko napravil le na svoje stroške. Za takšno ravnanje pa ni imel nobene opore, zato nastale škode ne more prevaliti na toženca.
Določba 81. člena ZDEN ne prepoveduje razlaga oporoke nasploh (takšna zahteva je tudi nemogoča), marveč prepoveduje zgolj ugotavljanje hipotetične volje.
Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku je podan le, kadar bi bila lahko na podlagi novih dokazov, ki jih stranka predlaga v predlogu za obnovo postopka, izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.
Vse pritožbene navedbe in predlagana dokaza so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni smelo presojati. Po 1. odst. 496.a člena ZPP je mogoče v gospodarskih sporih v pritožbi navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do konca glavne obravnave. Teh ekskulpacijskih razlogov pritožnik ni niti zatrjeval, še manj verjetno izkazal.
Stališče pritožnikov, po katerem je tožnik pri prodaji stroja nastopal v vlogi zgolj fizične osebe kot A. Š. in ne kot samostojni podjetnik posameznik, je zmotno. Po 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93 s spremembami) je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Zato po naravi stvari same podjetnik pri opravljanju svoje pridobitne dejavnosti tudi ne more nastopati drugače kot fizična oseba. Tako se izkaže za pomembno vprašanje ali določen posel sklene v zvezi z opravljanjem svoje pridobitne dejavnosti, pri čemer pa ni odločujoče, če ta fizična oseba pri svojem poslovanju oziroma opravljanju dejavnosti ne uporabi naziva s.p.
Tožnik je torej, kot pravilno ugotovi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, samostojni podjetnik posameznik. Prvotožena stranka je gospodarska družba, drugotožena stranka D. G. pa je dejansko fizična oseba, pri čemer ni samostojni podjetnik posameznik, vendar to dejstvo ne vpliva na pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor v smislu določila 2. točke 1. odst. 481. čl. Zakona o pravdnem postopku. Ker je namreč drugotožena stranka sospornik prvotožene po 1. točki 1. odst. 191. čl. ZPP, po 484. čl. ZPP, veljajo pravila o gospodarskih sporih tudi za obravnavani primer.
odločilno dejstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Če sodišče ne sprejme dovoljenega dokaza o kakšnem odločilnem dejstvu ter ostane zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je potrebno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje.