Tožena stranka je kot asignat s sprejemom nakazila dne 16.12.1996 stopila v dolžniško razmerje tudi s K. kot asignatarjem (1. odstavek 1022. člena ZOR). Istega dne je obvestila asignatarja (K.), da je sprejela nakazilo in mu bo to nakazala ob dogovorjenih pogojih. Zato je pritožbeno stališče, da je tožena stranka ravnala nedopustno in protipravno, ker zahtevi tožeče stranke z dne 22.1.1997, naj nakazilo šteje kot neutemeljeno, ni ugodila, pravno zmotno.
Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo takso treba plačati, pri čemer zastaranje prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse. Opomin za plačilo sodne takse je sodišče prve stopnje taksnemu zavezancu vročilo dne 02.07.1997. S tem je bilo storjeno uradno dejanje, ki je prekinilo zastaranje, tako da je dvoletni zastaralni rok začel teči znova in je iztekel 01.01.2000, to je v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati. Glede na to, da sodišče prve stopnje v obdobju od 02.07.1997 do 19.05.2000 ni opravilo nobenega uradnega dejanja, ki bi prekinilo zastaranje pravice prisilne izterjave sodne takse, je ta pravica zastarala.
Res imajo po čl. 7 ZPP/77 odločilno vlogo pri zbiranju t.i. trditvenega gradiva stranke. Kadar pa temu ni tako, kot je bilo v obravnavanem primeru, pa tudi sodišče ne sme ostati pasivno, ker ima po čl. 298 ZPP v okviru t.i. materialno procesnega vodstva določene pravice in dolžnosti. Glede na to bi moralo prvostopno sodišče s tožnikom razčistiti, iz katerih elementov je sestavljena v tožbi zatrjevana škoda v znesku 51.000,00 SIT oziroma mu predočiti, da vtoževana škoda ni dovolj specificirana niti z dodatnimi tožnikovimi navedbami na glavni obravnavi. Ker tega ni storilo, je storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, zaradi česar je pritožbeno sodišče v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77).
Ker po določilu zadnjega odstavka 168. čl. ZPP določbe o oprostitvi plačila taks ne veljajo za samostojne podjetnike v sporih v zvezi z njihovo dejavnostjo, pritožbenih navedb ni mogoče šteti kot prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Prvostopno sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je štelo, da se napoved pritožbe šteje za umaknjeno.
Dejstvo, da se obdolženi ni odzval vabilu državega tožilca po določbi 162. ZKP, na odločitev o uporabi inštituta dejanja majhnega pomena po členu 14 KZ ne more imeti vpliva.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje - darilna pogodba - obličnost - realizacija pogodbe
Darilna pogodba res ne nastane z golim konsenzom, ampak mora biti sklenjena v pisni obliki ali pa mora biti darilo dejansko izročeno. Sporna darilna pogodba je bila nedvomno realizirana. Obdarovanec sicer ni podal izrecne privolitve, vendar pa je darilo nedvomno sprejel. Obdarovanec je pri hiši delal, jo vzdrževal in plačeval račune v zvezi z njo, torej je sporni nepremičnini prevzel v posest. V zemljiški knjigi pa je bil obdarovanec že ves čas vpisan kot lastnik spornih nepremičnin, zato je podan tudi pogoj iz 33. člena ZTLR za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica sicer pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah (s priposestvovanjem), vendar pa jo je z darilno pogodbo prenesla na pravnega prednika tožencev, zato njen tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Stališče pritožnikov, po katerem je tožnik pri prodaji stroja nastopal v vlogi zgolj fizične osebe kot A. Š. in ne kot samostojni podjetnik posameznik, je zmotno. Po 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93 s spremembami) je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Zato po naravi stvari same podjetnik pri opravljanju svoje pridobitne dejavnosti tudi ne more nastopati drugače kot fizična oseba. Tako se izkaže za pomembno vprašanje ali določen posel sklene v zvezi z opravljanjem svoje pridobitne dejavnosti, pri čemer pa ni odločujoče, če ta fizična oseba pri svojem poslovanju oziroma opravljanju dejavnosti ne uporabi naziva s.p.
Tožnik je torej, kot pravilno ugotovi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, samostojni podjetnik posameznik. Prvotožena stranka je gospodarska družba, drugotožena stranka D. G. pa je dejansko fizična oseba, pri čemer ni samostojni podjetnik posameznik, vendar to dejstvo ne vpliva na pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor v smislu določila 2. točke 1. odst. 481. čl. Zakona o pravdnem postopku. Ker je namreč drugotožena stranka sospornik prvotožene po 1. točki 1. odst. 191. čl. ZPP, po 484. čl. ZPP, veljajo pravila o gospodarskih sporih tudi za obravnavani primer.
odločilno dejstvo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Če sodišče ne sprejme dovoljenega dokaza o kakšnem odločilnem dejstvu ter ostane zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je potrebno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSL44889
ZPP (1977) člen 77, 77/3, 77, 77/3. ZDen člen 72, 72/2, 88, 72, 72/2, 88.
sposobnost biti pravdna stranka
Sodišče lahko prizna agrarni skupnosti sposobnost biti stranka v posamični pravdi, ki zadeva premoženje, glede katerega je ta ustanovljena. Izkoriščanje gozda na podlagi gozdnogospodarskega načrta ni nedovljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen, vseeno pa je denaiconalzicijski upravičenec prikrajšan za korist, ki jo je pridobil zavarovanec s prodajo gozdno-lesnih sortimentov.
Vloga, ki je vezana na rok in je izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka, šteje za pravočasno vloženo, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika. Glede na to, da je Okrajno sodišče v Brežicah 09.12.1999 opravilo rubež dolžnikovih premičnin, upnikov predlog pa je bil po očitni pomoti vložen pri tem sodišču že 22.12.1999, je šteti, da je upnik svoj predlog za ponovni rubež podal pravočasno t.j. pred iztekom treh mesecev od dneva rubeža.
Kot izhaja iz izpiska sodnega registra v spisu (list.št. 16-17) je bila družba M. že pred izdajo izpodbjianega sklepa, dne 14.6.2000, izbrisana iz sodnega registra. Po določilu 80. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti,ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Če ugotovi, da je tožena stranka izbrisana iz registra, tožbo zavrže (primerjaj 5. odstavek 81. člena ZPP).
motenje posesti - posredna in neposredna posest - posest
V kolikor je obstajala tožnikova posredna soposest na stanovanju, ker je bil tožnik kot eden od solastnikov stavbe tudi eden od najemodajalcev v razmerju do najemnice spornega stanovanja, je ta posredna posest prenehala, ko se je najemnica izselila. Glede na navedbe v tožbi in glede na točko 1 tožbenega zahtevka naj bi bilo motilno dejanje toženke (vselitev v sporno stanovanje) storjeno 10 mesecev po izselitvi najemnice, takrat pa tožnik ni bil več posredni posestnik in nima posestnega varstva.
Dejstvo, ki ga navaja dolžnik kot razlog za odlog izvršbe, da bo podjetje prišlo v stečaj, ni tista znatnejša škoda, ki je kot pravni standard opredeljena v 1. odstavku 71. člena ZIZ.
Pravica dediščinske tožbe v primeru nepoštene posesti zapuščine zastara v objektivnem roku dvajsetih let. Posest je nepoštena in pravica zahtevati dediščino nastopi, če zakoniti dedič oddaljenejšega dednega reda v zapuščinskem postopku zakonitega dediča z močnejšo dedno pravico namenoma zamolči.
ZIP člen 251c, 251f, 251f/1, 251c/2, 251c, 251f, 251f/1, 251c/2.
zastavna pravica na podlagi sporazuma strank
Izvršilni naslov za dovolitev izvršbe s prodajo zastavljene nepremičnine, je sklenjeni sporazum strank, ne pa na njegovi podlagi izdani sklep o vknjižbi zastavne pravice.
Četudi bi bili razlogi za neoveritev pogodbe in opustitev odjave avtomobila na strani tožencev, škoda za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala, s takšno opustitvijo ne more biti v vzročni zvezi. Glede stroškov za najem garaže je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je bila pogodba o najemu garaže sklenjena še pred potekom veljavnosti registracije (skoraj eno leto prej) oz. celo pred nakupom spornega avtomobila. Kakršnokoli ravnanje tožencev torej ne more biti razlog za stroške, ki jih je imel toženec z najemom garaže oz. škodo, ki naj bi mu s tem nastala. Kljub morebitnim težavam z registracijo avtomobila (ki jih tožnik objektivno tudi ni izkazal) bi moral tožnik situacijo reševati drugače. Toženca bi moral obvestiti o nastali situaciji, česar pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje do 13.6.1991, ko je v Gračanico poslal prometno dovoljenje in registrske tablice ni niti poskusil storiti. Če se je tožnik sam lotil "odpravljanja škode" tako, da je avtomobil predelal, je to lahko napravil le na svoje stroške. Za takšno ravnanje pa ni imel nobene opore, zato nastale škode ne more prevaliti na toženca.
vračunanje daril v dedni delež (kolacija) - oporočno dedovanje - nujni delež - vrnitev darila
Vračunanje pride ex lege (a le kadar sodediči to zahtevajo) v poštev le za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Pritožnica je oporočna dedinja; sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je zapustnica izrecno določila, naj se oporočni dedinji v dedni delež vračuna podarjeno (oz. izročeno) premoženje. Nujni dediči tega tudi niso zatrjevali, pa tudi vračunanja niso zahtevali. Zato sodišče vračunanja ne bi smelo opraviti.